Online konferenca ki jo je to sredo, 18. novembra, Federacija evropskih lovskih zvez pripravila skupaj z evropsko parlamentarno lobistično skupino »Biodiverziteta, lov, podeželje« ali kot se je nekdaj imenovala in je še danes njeno ustaljeno ime »Hunting Intergroup«, je ob ponavljanju argumentov iz železnega repertoarja evropskih ljudskih strank in njihove nenaklonjenosti velikim zverem, zlasti volkovom, ter pogojevanju sobivanja evropskega lovstva in podeželja z njimi izključno s spremembami habitatne direktive ter s pritiskom za premik velikih zveri med manj strogo varovane vrste, vendarle prinesla tudi dve (staro) novi, tehtni, veliki vprašanji.

NINA. Norwegian Institute for Nature Research.

Tekst: Ana Ašič

Foto: Marjan Artnak, NINA

Konferenco s pomenljivim naslovom »Sobivanje z velikimi zvermi: Nadaljnji koraki pri varovanju in upravljanju« je moderiral dr. David Scallan, generalni sekretar Federacije evropskih lovskih zvez; več kot petsto online udeležencev pa je najprej pozdravil sedanji predsednik lobistične evropske parlamentarne skupine »Hunting Intergroup« in portugalski poslanec Evropske ljudske stranke Alvaro Amaro.

Njegov poudarek, da bo pri prihodnjem upravljanju z velikimi zvermi potrebno bolj kot »ekološkim, pozornost namenjati ekonomskim in socialnim vidikom«, ki jih imajo velike zveri za evropsko podeželje, je dajal ton in smer tudi vsem trem preostalim sodelujočim evroposlancem in članom lovsko podeželske lobistične skupine.

Tako je Juan Ignacio Zoido, prav tako iz Evropske ljudske stranke in podpredsednik »Hunting Intergroup«, z vso špansko zagretostjo poudaril »nujnost v smeri večje fleksibilnosti in možnosti upravljanja z odločnejšim poseganjem v populacije velikih zveri«. Južno Tirolec Herbert Dorfmann, iz iste stranke, je dejal, da »je morda po več kot 25 letih prišel čas, da se habitatna direktiva, potem ko se je z namnožitvijo velikih zveri v evropskem prostoru izkazala kot uspešna, korigira tako, da bo fleksibilnejša in bo omogočala zmanjševanje populacij in odstrel volkov in medvedov kot aktiven upravljalski prijem«. Finska evroposlanka Elsi Katainen, predstavnica stranke Prenovimo Evropo in prav tako podpredsednica »Hunting Intergroup«, pa je izpostavila dejstvo, da »so samo v letošnjem letu volkovi na Finskem pokončali že 25 lovskih psov«. Pri čemer je dodatno poudarila, da »to pomeni veliko psihično trpljenje, saj so mnogi lastniki čustveno zelo navezani na svoje lovske pse«.

Da so prizadevanja za spremembo habitatne direktive in premik velikih zveri, volka in medveda, iz aneksa IV v aneks V, vsaj v bližnji in srednji evropski prihodnosti precej brezplodna, je dal vsem v imenu Evropske komisije vedeti Nicola Notaro iz Evropske okoljske agencije. Poudaril je, da »so vsi zaščitni ukrepi in nadomestila škode po velikih zvereh kmetovalcem na teh območjih s strani EU sto odstotno financirani«; ob tem pa dejal, »da so prizadeti rejci v nekaterih regijah morda s tem še zmeraj premalo seznanjeni« in v tem smislu napovedal publikacijo, »ki bo pripomogla k večji informiranosti prizadetih skupin«.

NINA. Norwegian Institute for Nature Research.

In medtem ko je prof. Henryk Okarma s krakowskega Inštituta za varovanje narave predstavil poljsko upravljanje z volkovi ter skušal bolj ali manj prepričljivo odgovoriti na vprašanje, »ali ima volk na Poljskem res neadekvatni varstveni status«, je Moritz Klose iz nemške izpostave WWF (World Wildlife Fundation), podobno kot pred tem Nicola Notaro, poudaril pomen številnih zaščitnih ukrepov in prijemov, ki učinkovito pomagajo kmetovalcem, med ljudi in zveri pa posledično prinašajo več strpnosti in mirne koeksistence.

Bistvene in najbolj zanimive iztočnice ter vprašanja o sobivanju z velikimi zvermi je na konferenci izpostavil slovenski strokovni, biološki in naravovarstveni javnosti že leta dobro znani dr. John Linnell z Norveškega inštituta za raziskovanje narave (NINA). Opozoril je na štiri bistvene izzive, ki jih velike zveri postavljajo pred nas. Prvi takšen izziv je, kot pravi dr. Linnell, da »zveri lahko živijo z nami… toda, ali smo mi sposobni živeti z njimi?« Drugo pomembno vprašanje je, »kako je videti in kaj sploh je trajnostno, vzdržnostno sobivanje?« Tretji izziv je »sožitje med človekom in zverjo«, ki je po mnenju dr. Linnella, »mogoče«; v nasprotju s četrtim, za katerega norveški znanstvenik meni, da ga je oz. bo najtežje doseči; to pa je »koeksistenca med različnimi človeškimi pogledi«. »Največje vprašanje, ki nam ga prinašajo velike zveri ni torej toliko naše sobivanje z njimi, za katero vemo, da je povsem mogoče; ampak je največje vprašanje in izziv biodiverziteta naših vrednot in vprašanje njihovega sobivanja!«

Ob tem prav gotovo ključnem vprašanju, ko gre za naš odnos do zveri in do vseh, ki imajo nanje zelo različne poglede, pa je zelo pomembno, zelo prizemljeno pa prav tako veliko vprašanje ob zaključku konference zastavila Elsie Katainen, ko je dejala, da sicer verjame vsem, ki »so danes tu govorili o sto odstotnem sofinanciranju vseh zaščitnih ukrepov in sto odstotni povrnitvi škode prizadetim kmetovalcem…a v praksi ni to čisto tako…in se zato sprašujem, kje se v resnici ustavi denar, ki je torej sto odstotno namenjen kmetovalcem za zaščitne in kompenzacijske ukrepe!?«

Foto: Marjan Artnak