Upam si zapisati, da je novodobnega češčenja svetega Huberta celo malo preveč in da vsakega lovskega dogodka le ni treba začeti s Hubertovo mašo. S takšno inflacijo Hubertovih maš pomen tega svetnika bolj izgubi kot pridobi. Osebno podpiram uveljavljene oblike njegovega češčenja s svetimi mašami, ki imajo tradicijo in duhovno sporočilo. Sveti Hubert nas lahko povezuje in utrjuje v prizadevanjih za doseganje naših plemenitih ciljev in poslanstva, ki ga opravljamo. Če ga resnično duhovno doživljamo kot svetnika, ki je znal ceniti življenje in spoštoval stvarstvo kot »božji dar« ali zapisano v našem laičnem jeziku »dar narave«.

Foto: Sabine Teichert

Odziv: Dr. Marjan Toš, zgodovinar

Foto: Sabine Teichert

Zgodovinske literature o svetem Hubertu je izredno veliko. Zlasti v nemškem jeziku. V slovenske dežele je prišlo njegovo češčenje iz nemškega prostora in se je uveljavilo znotraj plemstva in fevdalne gospode, v rokah katere je bil tudi lov. Preprosti ljudje so ga častili kot globoko vernega človeka, ki se je spreobrnil in trdno zaupal Bogu. Cerkveno učenje nanj ni pozabilo. Še danes je vzor za spreobrnjenje in trdno vero. Sveti Hubert namreč potem, ko je stopil na novo pot, nikoli ni zamudil nedeljske svete maše, ni se mu več zdela dolgočasna, temveč jo je videl kot sestavni del svoje poti k zveličanju.

Zato cerkev uči, da »včasih morda res ne razumemo, kaj se dogaja med mašo, toda razumeti bi morali vsaj to, da jo je Bog ustanovil za naš duhovni blagor. Maša nas lahko spremeni na načine, ki jih sprva morda ne prepoznamo, toda sčasoma v svojem življenju začutimo njihov učinek«. Stara modrost pravi: »Več daš, več imaš.« Če se vam maša zdi dolgočasna, začnite o njej premišljevati malce drugače, potrudite se, da jo boste bolje razumeli, in vsako nedeljo svoje srce odprite Bogu. Zato duhovniki radi povedo vernikom, naj molijo k svetemu Hubertu in ga prosijo za pomoč, »da boste v maši zagledali lepoto, ki očem ni vedno vidna«.

Upam si zapisati, da je novodobnega češčenja svetega Huberta celo malo preveč in da vsakega lovskega dogodka le ni treba začeti s Hubertovo mašo. S takšno inflacijo Hubertovih maš pomen tega svetnika več izgubi kot pridobi. Osebno podpiram uveljavljene oblike njegovega češčenja s svetimi mašami, ki imajo tradicijo in duhovno sporočilo.

Kot lep primer takšnega spodobnega češčenja navajam vsakoletne Hubertove svete maše, ki jih prirejajo lovske družine na Kozjaku. Izmenično, da se lahko vse po vrsti organizacijsko in »lovsko duhovno« izkažejo. To so lovske družine Vurmat, Boč na Kozjaku, Gaj nad Mariborom in Kamnica. Nadvse svečano ter kulturno in duhovno doživeto.

Ali pa tudi Hubertove maše v lovski družini Zreče in še kje. Kar nekaj uveljavljenih in zglednih primerov imamo v slovenskem prostoru. Mnogim sem tudi sam prisostvoval. Zato nimam nič proti češčenju in še manj proti mašam. A vse v razumnih mejah.

Brez zamere, a se mi zdi, da poskušajo ponekod nadoknaditi zamujeno in »poplačati« dolg zavetniku za desetletja pozabe. Zanimivo je, da se v arhivskih dokumentih slovenske lovske organizacije sveti Hubert sicer zelo redko omenja. Bil pa je vedno navzoč kot lovski zavetnik skupaj z boginjo Diano pri lovskih običajih, sploh pri lovskem krstu. In to sporočilo se je kot ustno izročilo širilo iz ene v drugo generacijo lovcev. Sam se tega živo spominjam še iz mojih lovskih začetkov, ko so mi v imenu svetega Huberta naložili nekaj krepkih na zadnjo plat in me ob njegovem imenu na lovskem krstu opomnili na lovsko pravičnost.

Foto: Sabine Teichert

Sveti Hubert in Diana sta bila, sta in bosta ostala duhovna spremljevalca slovenskih lovcev. Češčenje svetega Huberta, ki rad sliši tudi na ime sveti Hubertus, po njem je dobil ime celo plašč, naj zato ostane del lovske kulture in tradicije, del duhovnosti in globljega podoživljanja lova, ki je danes vse kaj drugega, kot je bil nekoč. Je predvsem stvar časti in velike odgovornosti slehernega člana lovske organizacije, verujočih in neverujočih.

Sveti Hubert nas lahko povezuje in utrjuje v prizadevanjih za doseganje naših plemenitih ciljev in poslanstva, ki ga opravljamo. Če ga resnično duhovno doživljamo kot svetnika, ki je znal ceniti življenje in spoštoval stvarstvo kot »božji dar« ali zapisano v našem laičnem jeziku »dar narave«. In z darovi moramo lepo ravnati! Vsaj učili so nas tako! Zato se spomnimo svetega Huberta 3. novembra, ko goduje, in povežimo spomin nanj z resnim razmislekom o naši vsakdanji lovski podobi in lovskih vrednotah, ki bi nam morale biti svete. Pa so nam res?

Bojim se, da ne! In da se za navidezno globoko vero v svetega Huberta skriva preživeto hotenje po imeti več… Pa še to, svetega Huberta ne smemo zamenjati z Evstahijem, katerega češčenje je prišlo v Evropo z Vzhoda. Evstahij, ali grško »poln klasja,rodoviten«, je tudi zavetnik lovcev. In če 3. novembra pozabimo na svetega Huberta, se lahko spomnimo vsaj nanj. Ne bo nič narobe. Verujmo v dobro in delajmo za dobro… pa nam bosta sveti Hubert in Diana še naprej darežljiva.

Sploh, če bomo znali biti res in samo lovski tovariši v najbolj plemenitem pomenu te besede. Na tovarištvo, tako kot na svetega Huberta, preveč radi pozabimo. Še več, mnogi se te besede danes celo sramujejo, ker ne razumejo njenega pomena in jo poistovetijo z novodobno ideologijo in politiko. O, ti sveta preproščina!

Foto: Sabine Teichert