In potem se zapleteva v pogovor o srobotih in vrtnicah in drevesnih potonikah in nazadnje o vsem živem, saj se izkaže, da govorim z inženirjem Matejem Magajno, agronomom, biotehnikom, izumiteljem, ribičem in nekdanjim okoljskim državnim inšpektorjem za vode. »Ja, to je naša družinska hiša. Od nekdaj smo tu. Že moj oče in ded in praded je bil.« »Nisem vedela,« rečem, »pravzaprav do predvčerajšnjim sploh še nikoli nisem šla po tej poti, zmeraj hodim spodaj po nabrežju, povsem ob reki, zdaj pa je tam toliko ljudi in je težko držati distanco.«

Foto: Marjan Artnak

Tekst: Ana Ašič Foto: Marjan Artnak

18. avgust 2020

»Ja, distanca. In ljudje… Veseli me, da ste prišli mimo in vam je všeč moj klematis. Veste, kateri dan je danes, ne!?« me ostro pogleda s prodornimi sivo modro zelenimi očmi. »Vem,« pokimam. »No, in kaj lahko midva ob tem rečeva?« me vpraša. »Ne vem. Zadnje čase ostajam vse bolj brez besed. Pa vi? Kaj pravite vi?«

Nekaj časa se molče gledava. »Brez besed, ne? Ja, jih tudi ni treba veliko, veste. Sploh pa ne takih in vseh teh, ki jih na svetovni dan Zemlje povsod slišimo. To je vse mimo! Nič v resnici ne pove. In bistva ne zajame! Narava je skrivnost! Življenje je skrivnost! Vse vemo…in še več bomo vedeli…ne vemo pa in nikoli ne bomo izvedeli, kako v resnici življenje nastane! Zakaj celica oživi? Kako? Kaj je v resnici življenje? Kaj je ta dih življenja?« »Ja,« rečem, »no, kaj je v resnici?« »Vse življenje se na vse mogoče načine ukvarjam s tem vprašanjem. Tam,« pokaže proti hiši, »imam napisano še neobjavljeno knjigo, šeststo, sedemsto in več strani tega vprašanja… In veste, do kakšnega odgovora sem se dokopal?« »Seveda ne vem,« rečem vljudno. »Do čisto preprostega. Pa, kot sem že omenil, enega. In ta je: Življenje samo po sebi je nedoumljiva skrivnost. Pika.«

Foto: Marjan Artnak

Popoldanska svetloba se vse bolj zlato rumeno zgošča in vzhodno nebo nad cvetočo belo rožnato jablano v sosednjem vrtu postaja vse bolj globoko modro. Ptice se brez zadržkov z brezskrbnim ščebetanjem družijo po brstečih vejah. Sivo zeleno moder pogled mirno čaka. »Ampak zato si vendar še toliko bolj zasluži naše spoštovanje, ne!? To skrivnostno življenje…« rečem. Zelenkasta modrina oživi. »Od kod ste se prav danes vzela? Kaj vas je v resnici prineslo?« »Ja, kaj!?« se tudi sama nasmehnem: »Koronavirus, ne!? Če ga ne bi bilo, bi bila zdaj kje tam,« pokažem proti Barju in Krimu in Rakitni, v mislih pa imam seveda samo Snežnik in njegova prostranstva, »v gozdovih in jasah in hribih, kjer se iz vsakega vidi morje!« »Ne vem, draga gospa, če se zares zavedate tega, kar ste rekli, a to je bistvo vsega! Manj ko nekaj poznaš, bolj moraš to čuvati, bolj rahločutno, bolj spoštljivo s tem ravnati! In to je tudi vse, kar je treba vedeti ob tem dnevu Zemlje, narave ali česarkoli! Spoštuj! Ker veš! In še bolj spoštuj, ker ne veš! Kdor spoštuje; in kar spoštuje, je samo po sebi jasno, da ne uničuje! Če je to zares v tebi, potem ti vselej zadrži roko, pa naj je na drugi strani nekaj še tako vabljivega! To je vse!«

Več: DEVET TEDNOV IN POL. ALI, KAKO JE PRIŠEL ČAS ZA ZELO MODRO ZELENO., AnaAsicSic! Publicistika s pogledom, 6. junija 2020, https://anaasicsic.com/2020/06/06/devet-tednov-in-pol-ali-kako-je-prisel-cas-za-zelo-modro-zeleno/