»Da naročiš projekt, ga poveriš interesno, poslovno in strokovno kontaminiranim in delikatnim izvajalcem in podizvajalcem, ki si vsi po vrsti svojo verodostojnost »nabijajo« z dajanjem vtisa, da so pod »širmom« Biotehniške fakultete in torej avtonomno reputacijo Univerze v Ljubljani, s čimer pa slednja v bistvu nima nič, razen, da so posamezni raziskovalci tam v službi in tam delajo, projekte pa povsem komercialno in »tržno« za naročnike peljejo mimo nje, spet pa, na drugi strani, vse to počnejo z univerzitetnimi laboratoriji, materiali in bazami podatkov; da torej vse to financiraš in nameravaš na rezultatih, ki jih bo tako interesno kontaminiran projekt prinesel, izdajati odločbe, s katerimi bo, prvič, nepovratno odvzemano življenje živim bitjem; in drugič, bodo s tem komercialno služili prav isti, ki zdaj projekt štetja zavarovane zveri izvajajo, ob tem pa ne postaviš nobenih nadzornih mehanizmov in neodvisnega kontrolinga vseh faz raziskave, to je milo rečeno nezaslišani diletantizem, v resnici pa na nek način nesprejemljivo oškodovanje davkoplačevalcev, države in narave ter evidentno držanje »štange« tovarišiji, ki se brezsramno na vse mogoče načine okorišča s pobijanjem, trgovanjem in »raziskovanjem« medvedov na Slovenskem.« Več…
Tag: Univerza v Ljubljani
V TAKIH OKOLJIH SE SKORAJ VSI POZNAJO, VSI VSE VEDO, VSI SO ZA RAZVOJ, VSEM JE PRI SRCU NARAVA IN NIHČE NI ZA NIČ ODGOVOREN!
»Razumeti moramo, da imamo reliefno razgibano, gozdnato in vodnato državno ozemlje, a skromne kmetijske površine; in da je potrebno precej regulacij in omejitev, če hočemo zadržati bogastvo in kakovost vodnih virov in produktivnih zemljišč. Upravičeno smo ponosni na izredno bio in geodiverziteto v državi. Razumeti moramo, da je mogoče hitro zapraviti naravne resurse, a drago, težko ali celo nemogoče je včasih napake popravljati. Vedeti bi morali, da s prostorsko potratnimi razvojnimi pristopi ne silimo med najbolj razvite, pač pa smo zapozneli sledilci. Jasno nam mora postati, da so bili mnogi prostorski posegi slabo načrtovani in so prinesli težave. Zato se jih je koristno v prihodnosti izogibati, kolikor pa gre, razmere popravljati.« Več…
ŽIVALI BODO ZA NAS ČUTEČA BITJA, KO BOMO MI ČUTEČI LJUDJE. IN, NEKAJ POMISLEKOV OB NAJNOVEJŠEM ZAPOVEDANEM STRELJANJU DIVJIH PRAŠIČEV!
V človeka se je vsadil občutek, da z živalmi lahko počne, kar se mu zazdi. Z njimi ravna kot s svojo lastnino, meni, da lahko z njo počne, kar se mu zahoče. A na živali nikakor ne smemo gledati zgolj kot na predmete, ki jih človek obvladuje, izkorišča in jih trži, res in commercio. Njihova funkcija ni zgolj v predmetih njihove rabe. Čuteča bitja imajo svoje pravice do lastnega dostojanstva, ki jih varuje pred tem, da bi lahko bile predmet izkoriščanja ali trpinčenja. Nobena žival kot čuteče živo bitje ne sme biti izpostavljena nepotrebnemu trpljenju. V člankih o pravicah živali sem zasledil, da se moramo vzdržati ravnanj, ki živalim povzročajo »nerazumno nepotrebno trpljenje«. Zamislil sem se, in se vprašal, kakšno trpljenje pa je »nerazumno nepotrebno trpljenje«, če je kot na dlani, da živalim ne smemo povzročiti prav nobenega trpljenja. Več…
USODNA RAZPOTJA NA STIČIŠČU CARDA IN DECUMANUSA: K SIMBOLU ZLORABE? ALI K SIMBOLU RESNICE?
Duša in srce Univerze v Ljubljani je Narodna in univerzitetna knjižnica. NUK. Ena. Plečnikov. Ki je. In NUK. Dva. Ki šele ima priti. Kdaj? In kako? Kakšen? Kateri? Čigav? Kot simbol česa? In kot pripoved o čem? O zlorabi? Ali o resnici? Zgodba, ki je pred nami, je bila napisana pred sedmimi leti; objavljamo jo takšno, kot se nam je takrat izpisala. Eskalirala je že nekaj let prej s petvrstično blogovsko peticijo, ki je v nič pometla desetine davkoplačevalskih milijonov ter končan in že plačan projekt. Ta ni bil všeč peščici tistih, ki si je z njim prav tako želela zaslužiti in se proslaviti. Maja 2012 se je gonja zaključila z izborom »pravega« projekta. Zato naš dosje takrat ni mogel ugledati luči sveta. Danes ga izročamo univerzi in vsem. Kot dokument. Kot pričevanje. Kot še en kamenček v mozaiku. Kot odsev časa in duha, v katerem nastaja NUK II. In kot vprašanje. Bomo res dovolili, da se vse naše nacionalne, identitetne in univerzitetne vrednote spremenijo v simbole zlorabe? Ali pa bomo iskali in dali priložnost resnici? Več…
KAJ PA UNIVERZA V LJUBLJANI? BI SE OB STOLETNICI MORALA ZAČETI TEMELJITA PREISKAVA KAR Z A IN B!? Z ARHITEKTURO IN BIOTEHNIKO!?
Maja 2015 je zdaj že nekdanji rektor mariborske univerze prof. dr. Igor Tičar v pogovoru za časnik Dnevnik dejal: »Pred približno desetimi leti sem bil član sveta za visoko šolstvo, v katerem je sedel tudi profesor Jože Mencinger. Vprašal me je, kakšne zdrahe imamo spet v »totem« Mariboru. Sem mu odvrnil, da imajo v Ljubljani še več podobnih problemov kot pri nas.« Na to je Jože Mencinger, ki je bil v letih 1998 do 2005 dva mandata 40. rektor ljubljanske univerze, svojemu mariborskemu kolegu odgovoril: »Bo držalo, samo o nas se ne govori.« Več…