Maja 2015 je zdaj že nekdanji rektor mariborske univerze prof. dr. Igor Tičar v pogovoru za časnik Dnevnik dejal: »Pred približno desetimi leti sem bil član sveta za visoko šolstvo, v katerem je sedel tudi profesor Jože Mencinger. Vprašal me je, kakšne zdrahe imamo spet v »totem« Mariboru. Sem mu odvrnil, da imajo v Ljubljani še več podobnih problemov kot pri nas.« Na to je Jože Mencinger, ki je bil v letih 1998 do 2005 dva mandata 40. rektor ljubljanske univerze, svojemu mariborskemu kolegu odgovoril: »Bo držalo, samo o nas se ne govori.«
Foto: Ana Ašič
Tekst: Ana Ašič
Foto: Arhiv UM, telegraph.co.uk, Ana Ašič
Takrat, daljnega leta 2005, se v Ljubljani morda res še ni govorilo. In tudi drugje ne. Vsaj ne javno. Do prvega resnejšega čivkanja o nenavadnih poteh ljubljanskih univerzitetnih financ je v bistvu prišlo šele deset let kasneje, ko je leta 2015 izbruhnila afera »dodatki za stalno pripravljenost«. V letih od 2012 do vključno 2015 naj bi namreč na 9 fakultetah ljubljanske univerze po neuradnih podatkih nekaterim zaposlenim neupravičeno izplačali več kot milijon evrov dodatkov za stalno pripravljenost. Takrat je specializirano državno tožilstvo na ljubljansko okrožno sodišče vložilo sedem zahtev za preiskavo 18 fizičnih oseb za 18 kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja. Avgusta 2017 je okrožno sodišče odločilo, da mora Univerza v Ljubljani pristojnemu ministrstvu in torej državi vrniti 781 tisoč evrov zaradi nenamenske porabe proračunskih sredstev za študijsko dejavnost. Nekateri zaposleni so denar menda vrnili fakultetam. Zapletlo pa se je, ko ga univerza ni želela vrniti državi. Pritožila se je na odločitev okrožnega sodišča. Januarja 2019 je višje sodišče sodbo razveljavilo ter jo vrnilo v prvostopenjsko odločanje.
Jeseni 2018 je ponovno završalo z razkritjem »dekanskih dodatkov« v skupni višini več kot pol milijona evrov na ljubljanski Filozofski fakulteti. Sedanji rektor Univerze v Ljubljani prof. dr. Igor Papič, ki je na pobudo prof. dr. Romana Kuharja, dekana omenjene fakultete, sam sprožil notranjo revizijo na njej, je takrat odločno zagotavljal: »Ne bom se uklonil pritiskom, nepravilnosti ne bom pometal pod preprogo!« Kako se je končalo? Zadnje novice so iz sredine letošnjega marca, ko so nekateri slovenski mediji poročali, da so ljubljanski kriminalisti ovadili šest oseb zaradi utemeljenega suma storitve 22 kaznivih dejanj, povezanih z nepravilnostmi pri izplačevanju dodatkov na Filozofski fakulteti v Ljubljani, s čimer naj bi bila v obdobju desetih let slednja oškodovana za 784.000 evrov. Do 15. marca 2019 pristojna državna tožilka »še ni sprejela nadaljnjih odločitev«. Zdaj se nič več ne sliši. O tem se ne govori. Vse molči. Tega več ni…!?
V Mariboru je leta 2014 razburjala afera z nepravilnostmi pri izgradnji tamkajšnje Medicinske fakultete. Takrat je Evropska komisija zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri izbiri izvajalcev zahtevala vrnitev 1, 7 milijona evrov. To je bilo tudi tisto, zaradi česar je Evropska komisija tedaj Sloveniji začasno ustavila črpanje kohezijskih sredstev. Kasneje je tudi slovenska država zaradi nekaterih nepravilnosti sodno terjala vračilo v višini 1,2 milijona evrov, vendar je junija lani okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo tožbeni zahtevek države proti mariborski Medicinski fakulteti.»Republika Slovenija ni bila uspešna niti v postopku pred okrožnim sodiščem niti pred višjim sodiščem v Ljubljani,« so takrat o tem primeru povedali na državnem odvetništvu.
V začetku letošnjega leta je minister za izobraževanje Jernej Pikalo odredil nadzor nad poslovanjem koprske Univerze na Primorskem, na podlagi suma oziroma domneve, da je bil velik del sredstev namenjenih izvajanju študijske dejavnosti v resnici porabljen za poplačilo izgubljenih pravdnih postopkov, v katere je bila omenjena univerza v velikem številu in močno zapletena. Takrat so na ministrstvu za izobraževanje zapisali: »Ker lastnih sredstev za plačilo tovrstnih obveznosti univerza nima, bi bilo mogoče sklepati, da v te namene porablja sredstva, ki jih iz državnega proračuna prejme za izvajanje študijske dejavnosti.« Obenem so jasno opozorili, da avtonomija univerze ne pomeni, da ji ni treba spoštovati pravnega reda in zakonodaje: »Ne obstaja pravna podlaga, ki bi v imenu avtonomije, univerzo izločila iz spoštovanja predpisov s področja računovodstva in davkov.«
Pretekli petek, 20. septembra 2019, so novinarski kolegi Televizije Slovenija poročali o ugotovitvah analitikov svetovalnega podjetja Ernst & Young, ki so v poročilu marca 2017 zapisali, da naj bi bilo na mariborski univerzi v obdobju od leta 2010 do 2016 na spornih podlagah izplačanih 50 milijonov evrov. Pri tem so opozorili na številna finančna tveganja na Univerzi v Mariboru: od prirejanja razpisov, navzkrižij interesov, davčnih utaj, pa vse do fiktivnih izplačil, tveganj za vračanje evropskega denarja in službenih potovanj v zasebne namene. Več kot 28 milijonov evrov je bilo izplačanih zaposlenim prek avtorskih in podjemnih pogodb; več kot 18 milijonov pa zaposlenim, ki so bili pri izplačilih prikazani kot zunanji izvajalci; dodatnih 5,5 milijonov evrov je šlo dobaviteljem, ki naj bi obstajali le zato, da so poslovali z univerzo. Analitiki so ob tem pozvali k ugotavljanju kazenske in odškodninske odgovornosti vpletenih; a, tako Televizija Slovenija, tedanji rektor prof. dr. Igor Tičar, ki je ob šokantnih ugotovitvah zahteval forenzično preiskavo, je bil leta 2018 upokojen; novi rektor prof. dr. Zdravko Kačič, ki je bil v času pregleda prorektor za finance, pa je neprijetno poročilo shranil v predal, kjer naj bi menda ostalo tako dolgo, da ga najprej »pregleda inštitut za poslovodno računovodstvo in nanj poda svoje mnenje«. Obenem sedanji rektor nepravilnosti zanika, enako kot prof. dr. Danijel Rebolj, ki je bil rektor mariborske univerze prav v času obravnavanih spornih izplačil.
Alma mater mariboriensis – vitam regit sapentia.
Kaj zdaj? Po najnovejšem poročanju Radia Maribor je eden nekdanjih rektorjev in zaslužni profesor Alojz Križman pozval k izdelavi podrobnega revizijskega poročila ter obenem opozoril, da je na univerzi »že vrsto let glavna težava v slabem nadzoru – predsedniki upravnega odbora so namreč zaposleni na univerzi«. Že prejšnji petek pa je predsednik parlamentarne komisije za nadzor javnih financ, dr. Anže Logar, dejal, da je posredoval dopis o aktualnem dogajanju na mariborski univerzi vsem resornim institucijam, ministrstvu za izobraževanje, računskemu sodišču in policiji, ter da čaka odgovore. Jernej Štromajer z ministrstva za izobraževanje je za Televizijo Slovenija poudaril, da je treba temu priti do dna in zagotoviti, da se sredstva na javnih univerzah porabljajo transparentno in odgovorno ter odločno izpostavil: »Če je prišlo do kakršnih koli nepravilnosti, je nujno, da organi pregona ukrepajo in ustrezno sankcionirajo kršilca.« Ob tem je Anže Logar menil, da je »rahlo neverjetno, da ministrstvo doslej še ni opravilo neke podrobnejše analize,« in poudaril: »Njihova preverjanja bodisi na inšpekciji ministrstva za javno upravo bodisi na proračunski inšpekciji so se izkazala, kot da očitki niso utemeljeni.« Je to previdnost? Politično tehtanje? Še niso izračuni povsem jasni? Gre res za lažni alarm? Ali pa so politične in vse druge točke preveč negotove? Glede na to, da se je zdaj pojavil še Sindikat vzgoje in izobraževanja z zahtevo po odstopu mariborskega rektorja »v korist preiskave«, so seveda odprte najrazličnejše domneve in razpleti.
Ljubljanski rektor Igor Papič je ob aferi »dodatki za stalno pripravljenost« izrazil domnevo, da je v resnici šlo za politično ozadje in politični obračun. Temu je sicer težko oporekati. Zelo malo javnih zadev pride v slovenske javne medije brez netilcev političnih ognjev. Na drugi strani pa je ob takšnih izjavah potrebna tudi določena mera previdnosti in distance, saj je sama po sebi prav tako na nek način ideološka in zavedno ali nezavedno politična. Še več, fokus preusmeri na domnevna ozadja in politično fabriciranje afere, s čimer nazadnje povsem zbanalizira, zminimalizira ali celo izniči neizpodbitna dejstva, da denarja ni, ali da so bila finančna sredstva nepravilno in nezakonito porabljena.
Scenarij je tisočkrat preizkušen in preverjeno deluje. Nekaj izbruhne, vsa pozornost se usmeri tja; nekdo s tem dobi opozorilo, lekcijo, sporočilo; drugi medtem rešijo večjo, a zaradi hrupa in drugam usmerjene pozornosti, večini nevidno in neslišno stvar; nakar se ljudstvu vrže floskulo, a tudi realno dejstvo! o političnih ozadjih in obračunih; začne se navijanje, polariziranje, sladostrastno diskreditiranje z vseh strani, ob katerem nikogar več ne zanima, s čim se je sploh vse skupaj začelo, da je le kruha in iger!; sledi še malo peska v oči v obliki nekakšnih preiskav, zahtev, morda celo sodnih obravnav, iz katerih na koncu nič ni, ker so v tem času in procesu vsi nekako že uspeli nekaj iztržiti zase, zaradi česar vse skupaj ni več potrebno. Čez nekaj časa se vsi vsega naveličajo, pozabijo, pride nova »zadeva« in gremo lepo po utečenih kolesnicah naprej, veselo novim delovnim zmagam naproti! Vmes je, če in ko ne gre vse tako gladko, včasih pa tudi samo zaradi ustvarjanja navideznega reda, dolgovane usluge ali osebne hudobije, potrebna kakšna fina rošada, tudi hiter linč ali odstrel, pa naprej! Res, že od oktobra 1917 na vzhodu, tu, in vse pogosteje tudi na zahodu, nič novega! Pravzaprav je. Z novimi, vse bolj učinkovitimi, sofisticiranimi in perfidnimi komunikacijskimi in tehnološkimi prijemi in sredstvi dobiva manipulacija tudi v najbolj elementarnih sferah vsakdanjega življenja neobvladljive razsežnosti, v katerih postaja resnica vse bolj neprepoznavna in večini vse večja neznanka.
Foto: Ana Ašič
Resnično tragično je, ko to zavlada univerzi. Katerikoli. Najbolj pa, ko začne razjedati univerze, ki predstavljajo pomembne in usodne identitetne stebre majhnih skupnosti. Socialna antropologija prvobitnih družb pozna praktike starodavnih ljudstev, ki se zbirajo ob svojem »stebru«, totemu, vertikali, axis mundi, osi sveta, ki povezuje zemljo in nebo, kjer se srečujeta svet in sveto, kar pripadnikom skupnosti zagotavlja ravnovesje, jih varuje, osredinja in jim podeljuje identiteto ter življenjsko moč in zaupanje vase ter v vse, kar jih obdaja. Antropologi opisujejo pretresljive prizore, ko se ta steber, os sveta, zlomi, kar pripadnike celotne skupnosti pahne v kolektivno letargijo, brezup, nemoč, vdanost v negativno usodo; obupani, prestrašeni in dezorientirani nehajo skrbeti tudi za najbolj vitalne in elementarne potrebe, zaradi česar na koncu večina pomre in skupnost propade.
Trdnost najpomembnejših stebrov v vsaki skupnosti je zmeraj odraz, odsev in obenem realna slika tega, kako trdna je s svojimi vrednotami celotna družba; pa seveda, kako skrbi za stebre, na katerih stoji. Jih pušča prhneti in gniti? Le brezbrižno opazuje prve znake in luknjice lesnih črvov? Uporabi ob tem ustrezne in učinkovite prijeme? Če je treba tudi brusni papir, jekleno ščetko in sredstva za uničevanje lesnih insektov in gliv? Ali pa vse pušča vnemar in le tu in tam kaj zamaže s čim bolj všečno barvo?
Kaj v resnici pomeni skrbeti? To je vprašanje, s katerim se dan za dnem srečujemo vsi starši tega sveta. Večji ko so otroci, bolj kompleksni in zahtevnejši so odgovori. A vsekakor nujno tudi odločni, odgovorni ter zmeraj iskreni, pošteni in polni resnice. Če seveda želimo, da se bodo naši otroci razvili v takšne odrasle. Vsaka odgovorna mama in vsak moder oče ve, da skrbeti ne pomeni le dajati in podpirati, ampak tudi zahtevati, vedeti, se zanimati, vprašati, povedati, nasprotovati, postaviti mejo, razčistiti, razjasniti, pa seveda komunicirati, prisluhniti, pomagati iskati zdrave in konstruktivne poti, ob zmeraj nespornem spoštovanju osebne integritete mladega človeka.
Ali v slovenski družbi tako skrbimo za naše vitalne stebre? Na primer, za univerze!? Nam je mar? Sprašujemo? Zahtevamo? Preverjamo? Presekamo, če je treba? Ali brezbrižno puščamo, da slovenske univerze živijo svoje odtujeno življenje kot nekakšni, sicer z obiljem obdani, a tudi z vsem prezasičeni in v resnici vnemar puščeni otroci, ki se vse dni in noči brez vsakršnega starševskega anagažmaja in nadzora kot obsedeni ukvarjajo z vsemi mogočimi informacijskimi napravami, računalniki, tablicami, telefoni; o vsem imajo vrhunsko znanje, pa nobenega socialnega, emocionalnega in moralno etičnega čuta! Vse hočejo. In malo dajo. Ob vsakem vprašanju vreščijo, vpijejo in se sklicujejo na svobodo in avtonomijo. Kaj in kdo jih je v resnici obsedel? Je to res duh časa? Ali odsotnost duha? Njihovega? Ali našega?
Foto: Ana Ašič
Znanje brez morale in etike, brez duše in srca, je kot drveče avtonomno vozilo brez zavor. Je le brezčuten stroj, ki ga na poti k cilju nič ne zanima, nič ne presune, ne gane in nič ne ustavi. Naj gre za institucijo ali posameznika. Univerzo ali človeka. Si res to želimo? Naj bo takšna naša prihodnost? Naj to zaznamuje življenja naših otrok? In njihovih?
Univerza ni le ustanova vseh znanosti in umetnosti, ampak je predvsem tudi kraj, kjer rastejo, se razvijajo in zorijo ljudje, ki bodo z njimi upravljali in jih vodili, s tem pa odločilno vplivali na življenje, prihodnost in dolgoročno preživetje vse družbe in vsakogar v njej. Univerza je srce, sijoče svetišče izvirne misli, ustvarjalnosti in neuklonljive duhovne moči.
Zato nam seveda ne more biti vseeno, kaj se dogaja z njo. Še zlasti z Univerzo v Ljubljani, ki je najstarejša; s skoraj 40 tisoč študenti, 6 tisoč zaposlenimi in z več kot 330 milijonskim letnim proračunom pa tudi največja slovenska univerza; in poleg tega je iz prestolnice, s čimer ji je samodejno podeljena še večja in močnejša identitetna in simbolna vloga v slovenski družbi. Pa vendar se o njej še zmeraj relativno zelo malo, ali pa sploh »ne govori«, kot je bilo to ugotovljeno že leta 2005. Še posebej v razmerju z obsegom njenih programov, že omenjenega univerzitetnega proračuna ter ob, že dolga leta mrmrajočih, a vse glasnejših neuradnih informacijah, kaj vse se, ne le v finančni, temveč tudi v pedagoški in znanstveno raziskovalni sferi dogaja na njej in na njenih posameznih fakultetah.
Jasno, avtonomija univerze je conditio sine qua non njenega obstoja in smisla. Naj gre za zasebno ali državno univerzo. Za slednjo morda še toliko bolj! Zlasti v družbah, kjer takšne in drugačne okoliščine težko omogočajo razcvet in obstoj večjega števila različnih in torej tudi zasebnih univerz. Toda, kot je tudi v uvodniku zbornika k razstavi Univerza v Ljubljani in njeni rektorji že pred leti zapisal že omenjeni dr. Jože Mencinger: »Meje dejanske avtonomije vsake univerze, torej tudi Univerze v Ljubljani, niso določene le z zapisom v zakonu ali celo Ustavi, ampak predvsem z njeno lastno privrženostjo akademski svobodi, pravičnosti, dostojanstvu in solidarnosti, kar ji daje notranjo trdnost in ugled navzven. Prav skrb za trdnost in ugled je zato daleč najpomembnejša naloga vsakega rektorja; skrbeti mora za spoštovanje Statuta in drugih pravil, preprečevati vrtičkarstvo, razprtije med učitelji, med njimi in študenti, pa tudi nekritično priklanjanje raznovrstnim modnim idejam in nebrzdano hlastanje po zaslužku. Univerza ni podjetje in še manj trgovina z mešanim blagom. Njeni cilji so opravljanje raziskovalnega, pedagoškega in strokovnega dela na načelih odličnosti in akademske svobode, pa tudi pravičnosti in solidarnosti.«
Foto: telegraph.co.uk
Tretjega decembra letos bo Univerza v Ljubljani praznovala sto let obstoja, sto let od prvega predavanja. Še slabih sedemdeset dni nas loči do tega dne, ki je hkrati tudi rojstni dan Franceta Prešerna. »Kdo zna noč temno razjasnit´, ki tare duha! Kdo ve kragulja odgnati, ki kljuje srce od zore do mraka, od mraka do dne! Kdo uči izbrisat´ z spomina nekdanje dni, brezup prihodnjih odvzet´ spred oči, praznoti ubežati, ki zdanje mori! Kako bit´ hočeš poet in ti pretežko je v prsih nosit´ al´ pekel al´ nebo!« Vsi se bomo morali zamisliti nad temi vprašanji. Vsak svojega stanu se bomo morali spomniti in iti za njim brez miru! Ter vsa vprašanja brezkompromisno zastaviti naprej. Tudi slovenskim univerzam. In vsem, ki so z njimi povezani.
Še posebej seveda Univerzi v Ljubljani, ki bi svojo stoletnico najbolj počastila tako, da bi se odločila za temeljito, neodvisno, vsekakor pa totalno revizijo in preverjanje vsega: financ, pedagoškega dela, odnosa do študentov, kriterijev, znanstveno raziskovalne sfere, habilitacijskih postopkov in pogojev, nacionalnih in evropskih projektov, povezav z zunanjimi institucijami, nadzornih mehanizmov, vsega! Vsaj zadnjih deset let. Na vseh fakultetah. Akademijah. Na vseh njenih ustanovah. Povsod. Preiskava bi se morala začeti kar lepo po abecedi. Z a in b. Z Arhitekturo. In Biotehniko. Potem pa naprej. Nujno! In takoj!
