V človeka se je vsadil občutek, da z živalmi lahko počne, kar se mu zazdi. Z njimi ravna kot s svojo lastnino, meni, da lahko z njo počne, kar se mu zahoče. A na živali nikakor ne smemo gledati zgolj kot na predmete, ki jih človek obvladuje, izkorišča in jih trži, res in commercio. Njihova funkcija ni zgolj v predmetih njihove rabe. Čuteča bitja imajo svoje pravice do lastnega dostojanstva, ki jih varuje pred tem, da bi lahko bile predmet izkoriščanja ali trpinčenja. Nobena žival kot čuteče živo bitje ne sme biti izpostavljena nepotrebnemu trpljenju. V člankih o pravicah živali sem zasledil, da se moramo vzdržati ravnanj, ki živalim povzročajo »nerazumno nepotrebno trpljenje«. Zamislil sem se, in se vprašal, kakšno trpljenje pa je »nerazumno nepotrebno trpljenje«, če je kot na dlani, da živalim ne smemo povzročiti prav nobenega trpljenja.
Foto: Marjan Artnak
Piše: Bojan Avbar
Foto: Marjan Artnak, Janez Papež
Živali, domače in prosto živeče, so bítja, ki z vsem svojim zemeljskim obstojem hrepenijo po življenju. Kot bítja se hranijo z organskimi hranili, imajo čutila in se premikajo: se pasejo, parijo, so domače, enocelične, mnogocelične, nižjih oblik živali, nevretenčarji, so krotke, udomačene, dolgo-kratkodlake, okrasne, jamske, morske, majhne in velike, molzne, mesojede, rastlinojede, plemenske…; in nelovne ali pa lovne, netrofejne in trofejne, uplenjene, položene na dlako…
Živali so čuteča živa bitja
Pred lanskim marčevskim sprejetjem novele Stvarnopravnega zakonika je v našem pravnem redu veljalo, da so živali stvari (lat. res), saj niso bile priznane kot »čuteča živa bitja«. Takratna ministrica za pravosodje Andreja Katić je, tako kot mnogi aktivisti proti mučenju in izkoriščanju živali, želela, da bi živali zakonsko opredelili kot »čuteča živa bitja«, za kar na Vladi ni bilo posluha, zato je upala, da bodo predlog popravili poslanci, kar se je kasneje tudi zgodilo. Absurdnost trenutka priča, da večina svetovnih vlad, ki celo klimatske spremembe postavljajo na laž, zavračajo objektivna dejstva in znanstvena dognanja, da so živali čuteča živa bitja.
Dne 5. marca 2020 pa se je, mirno lahko zapišem, zgodil pravi čudež. Državni zbor je, tudi zaradi požrtvovalnih prizadevanj obalne poslanke Meire Hot, potrdil dopolnjeni predlog novele stvarnopravnega zakonika, ki je med drugim prinesel novost, da so v njem živali opredeljene kot »čuteča živa bitja« in ne več zgolj kot stvari. Poslanci so 18. junija 2020 živali, sicer z veliko zamudo, ker se je rok za implementacijo evropske direktive iztekel že aprila 2018, tudi v Zakonu o zaščiti živali opredelili kot čuteča živa bitja.
Novela je prinesla uskladitev slovenske zakonodaje z evropsko direktivo o zaščiti živali. Čeprav je v veljavi noveliran zakon o zaščiti živali, ki vsebuje implementacijo evropske direktive, velja ugotovitev, da je treba pripraviti nov zakon o zaščiti živali, ki bo ustrezno reševal odpravo evtanazije zdravih živali v zavetiščih, oskrbo zapuščenih živali, prepoved poskusov na živalih in druga odprta etična vprašanja.
Kaj je »nerazumno nepotrebno trpljenje«, če vemo, da živalim ne smemo povzročiti prav nobenega trpljenja!
V preteklosti slovenski pravni red, ki je opredelil živali kot stvari, ni sledil naprednemu nemškemu, avstrijskemu ali francoskemu zakoniku, ki so urejali poseben položaj za pravno zaščito živali. V družbi je končno, tudi na podlagi določil Pogodbe o delovanju Evropske unije, nastopil čas, da živali niso le stvari, temveč čuteča živa bitja, ki morajo biti deležna posebne pravne zaščite.
Na pravni položaj živali in dopustnosti ravnanj z njimi, je potrebno izhajati iz urejenega pravnega položaja. Na živali nikakor ne smemo gledati zgolj kot na predmete, ki jih človek obvladuje, izkorišča in jih trži (res in commercio). Njihova funkcija ni zgolj v predmetih njihove rabe.
Čuteča bitja imajo svoje pravice do lastnega dostojanstva, ki jih varuje pred tem, da bi lahko bile predmet izkoriščanja ali trpinčenja. Nobena žival kot čuteče živo bitje ne sme biti izpostavljena nepotrebnemu trpljenju. V člankih o pravici živali sem zasledil, da se moramo vzdržati ravnanj, ki živalim povzročajo »nerazumno nepotrebno trpljenje«. Zamislil sem se, in se vprašal, kakšno trpljenje pa je »nerazumno nepotrebno trpljenje«, če je kot na dlani, da živalim ne smemo povzročiti prav nobenega trpljenja. 
Foto: Marjan Artnak
Pred leti sem v Dolenjskem listu objavil krajši članek o pravicah živali. V naslednji številki DL se je oglasil kaplan s Kapitlja in me poučno opomnil, da so živali stvari, saj ne morejo biti nosilke pravic, ker niso sposobne sprejemati obveznosti. Hvala bogu, da je od marca 2020 tudi pri nas drugače, vsaj v zakonodajno pravnem pogledu. Kaj bo pokazala praksa, pa bomo šele videli, ker ima področje zaščite živali širok obseg.
Iz raziskav in sodne prakse izhaja, da se je v zadnjih desetih letih število obravnavanih zlorab mučenja živali v slovenskem prostoru povečalo skoraj za 50 odstotkov, kar je, ob resnejšem zavedanju, da so vse živali čutna živa bitja, zasluga večjega odstotka raziskanih kaznivih dejanj in prekrškov, nastala zaradi upoštevanja priporočil Evropske unije in posledično resnejšega pristopa k zaščiti živali.
Iz lastne pravne prakse mi je znano, da so storilci, ki običajno mučijo živali, pretežno moški. Kazni za prekrške in kazniva dejanja so pri nas v primerjavi s tujino izjemno blage. Bolj odločna je javnost, ki s svojimi kriki in opozarjanjem svari zaradi nesprejemljivega mučenja živali. V zvezi z mučenjem živali bi morala obveljati ničelna toleranca, ki je edina prava pot v boju proti zlorabam in zagotovitvi njihove dobrobiti.
Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ-1B) v svojem 341. členu (Mučenje živali) določa, da kdor surovo ravna z živaljo ali ji po nepotrebnem povzroča trpljenje, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. Če pa storilec muči več živali, ali mučeno žival trajno hudo pohabi ali na krut način povzroči njen pogin, se kaznuje z zaporom do dveh let.
Svetovni dan proti mučenju živali
Stvarnopravni zakonik in Zakon o zaščiti živali sta pravna akta, ki varujeta in ščitita integriteto živali, ki so čuteča živa bitja. Vsako leto je četrti oktober svetovni dan boja proti múčenju živali, ki vlade in narode opominja, da so živali čuteča živa bitja. Svetovni dan boja proti mučenju živali so leta 1931 začeli ekologi na svojem shodu v Firencah z namenom, da bi opozorili na zaskrbljujoč položaj ogroženih živalskih vrst. Svetovni praznik vsako leto poteka pod okriljem Svetovnega združenja za zaščito živali , Word Society for the Protection of Animals – WSPA.
Datum 4. oktober je bil kot svetovni dan boja proti mučenju živali izbran, ker na ta dan goduje sveti Frančišek Asiški, zaščitnik živali, ki je zagovarjal odgovoren in ljubeč odnos človeka do okolja in živali. Po doživetju razodetja, ki se mu je zgodilo na god svetega Matije, je 24. februarja 1208 oblekel sivorjavo tuniko s kapuco in se opasal z vrvjo. Zatekel se je k molitvi in zaprisegel pomoči ubogim. 16. aprila 1209 je v cerkvi svetega Nikolaja v Assisiju ustanovil frančiškanski red, ki ga je 29. novembra 1223 z bulo Solet annuere potrdil papež Honorij III.
V Sloveniji delujejo društva proti mučenju živali, povezana v Zvezo društev proti mučenju živali, ki je članica WSPA. Svetovno združenje ima sedež v Londonu in se s podporo Kraljevskega združenja proti mučenju živali, Royal Society for the Prevention of Cruelty to Animals – RSPCA, bori proti čezmernemu izkoriščanju živali, domačih in prostoživečih, s čezmernim lovom na divjad, s krznarsko industrijo, z nedopustnimi znanstvenimi posegi na živalih, s klavnicami in klanjem živali na ritualen način, pa tudi z vsakodnevnimi škodljivimi posegi v živali, ki živalim povzročajo trpljenje, lakoto, žejo, strah in bolečino.
Zakaj zakon o nujnih ukrepih zaradi afriške prašičje kuge pri divjih prašičih nasprotuje načelu, da so živali čuteča živa bitja?
Novo sprejeti zakon o nujnih ukrepih zaradi afriške prašičje kuge (ZNUAPK) je mogoče razumeti na več načinov. Kot intervencijski zakon je dokaj nejasen in se zato lovci že prepirajo med seboj, njegova sporočilnost pa je usmerjena v že tolikokrat prekleto načelo »vernichten« ali iztrebiti divje prašiče, kar nasprotnikom prosto živečih živali ni uspelo po drugih političnih poteh.
Z zakonom se določajo nujni ukrepi za preprečevanje in zgodnje odkrivanje afriške prašičje kuge (APK) pri divjih prašičih (Sus scrofa L.), za zmanjšanje tveganja za vnos in širjenje APK v Republiki Sloveniji, nujni ukrepi za območja visokega tveganja ter nujni ukrepi za obvladovanje in izkoreninjenje APK pri divjih prašičih v Republiki Sloveniji.
Foto: Janez Papež
Zakon sem doumel kot zaušnico Lovski zvezi Slovenije, ki očitno ni bila dovolj prepričljiva, da s svojimi članicami, lovskimi družinami, obvladuje številčnost divjega prašiča. V zvezo z zaščito živali in prepovedjo mučenja divjih prašičev zakon ne vsebuje določb, ki izhajajo iz terminologije Zakona o zaščiti živali, da so tudi divji prašiči kot avtohtona divjad čuteča živa bitja. Divji prašič je enostavno razglašen za sovražnika, ki ga je treba uničiti. Po moji oceni je zakon v nasprotju z 8. členom Ustave RS, ki določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo, pri čemer se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno (npr. Konvencija o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (Bern, 19. 9. 1979), podpisana 20. 10. 1998 ter ratificirana 29. 9. 1999, z začetkom veljavnosti 1. 1. 2000).
Dogaja se nekaj podobnega kot v času Marije Terezije in Franca Jožefa. Nekoč je že bil iztrebljen, svojo domovinsko pravico si je priborilo nekaj osebkov divjega prašiča, ki so pobegnile iz grofove obore na Gorjancih. In divji prašič se je razširil po ozemlju države. Zanimivo je, da država preprečevanja afriške prašičje kuge ne rešuje z lovskimi organizacijami (tudi območnimi združenji upravljavcev lovišč), ukrepa z zakonom, ki je vsaj v nekaterih njegovih delih neskladen s predpisi o lovstvu. Gotovo pa je neskladen z lovsko gospodarskimi načrti in letnimi odvzemi divjih prašičev iz narave.
Namreč, Vlada Republike Slovenije je lovišča s koncesijskimi pogodbami dodelila v upravljanje lovskim družinam. Lovske družine dokazano vestno izpolnjujejo letne plane odstrela, ki jih nadzoruje država. Odstrel divjih prašičev je bil sproščen in ni omejen. Nobene afriške prašičje kuge (zaenkrat) ni v naših loviščih, zato obstaja utemeljen sum, da je zakon proti divjim prašičem zrasel na drugačnih nagibih.
Se bo za divje prašiče kot čuteče žive živali iz naslova svetosti življenja proti pogromnemu zakonu namesto lovske organizacije mogoče borila kakšna civilna institucija?
Mučenje živali je očitno odraz motenega človekovega čutnega odnosa do živali
Mučenje živali je očitno odraz motenega človekovega čutnega odnosa do živali. V človeka se je vsadil občutek, da z živalmi lahko počne, kar se mu zazdi. Z njimi ravna kot s svojo lastnino, meni, da lahko z njo počne kar se mu zahoče. V sodnih logih so obravnavali vrsto primerov, ko je kmet zanemarjal svoje živali, ki jih je imel zaprte v neprezračene hleve. Marsikje je bila živina brez hrane in vode, v gnoju do vampov in še več. S takšno živino ali konji je človek ravnal s pretepanjem in mučenjem. Ker nimamo živalske policije, mnogi lastniki psov in mačk, svoje živali zapirajo, ne dajejo jim hrane in vode, pa tudi gibanja jim ne omogočajo.
Ključnega pomena je človekov odnos do živali, ki se je spreminjal skozi stoletja. Često je bil poleg družbenih pojavov odvisen od čutnosti tako posameznikov kot družbe. V različnih zgodovinskih obdobjih je nihal med čaščenjem na eni in krutim izkoriščanjem na drugi strani.
V zadnjih desetletjih se je pojavila bistveno višja stopnja osveščenosti za ustreznejše varstvo in zaščito živali, tudi na področju lovstva, ki je okrepilo svoj odnos do divjadi. Resnica je, da je svet dober in slab, temen in svetel, vmes pa v zasedi preži vrsta različnih odtenkov pohlepa.
Foto: Janez Papež
Oblik múčenj živali, tudi divjadi in zveri, je mnogo. Ljudje se svojih ravnanj, ki živalim, domačim ali divjim, pa tudi zverem, povzročajo trpljenje, strah in bolečino, vedno niti ne zavedamo. Škodljive posledice v obliki múčenja nastajajo v klavnicah, pri zastreljeni divjadi, ki smo jo dolžni poiskati s psom krvoslednikom, ali pa pri psih, ki jih brez vode in prezračevanja puščamo v pesjakih ali v zaklenjenih v vozilih.
Lovstvo in odnos do živali
O slovenskem, visoko opevanem lovstvu, pišemo same pohvale. Nič kritičnega ni slišati, ker so nezaželeni ljudje, ki razmišljajo s svojo glavo o etiki in moralnem delovanju, ter o lovcih kot čutečih bitjih. Po sledi za rekom: »Zares je težko biti človek«, odgovor najdemo pri dr. Antonu Trstenjaku. Kot filozof je svoji knjigi »Dobro je biti človek« pojasnil, kako naj se tudi lovci usmerjajo v srečo, zadovoljno in plodno življenje. Za vodilne može lovske družine ali območne lovske zveze bi morala biti svetloba na poti osebnega zorenja vodilo, da drugim (so)lovcem ne bi povzročali krivic.
Če sledimo dr. Trstenjaku, naj bi lovska kultura izhajala iz medsebojnega obnašanja v prostoru in času. Iz bogate lovske tradicije sledi, da sta lovska kultura in lovstvo med seboj ozko povezana. Lovstvo brez kulture in zavesti svojih članov, je horda, ki pleni. Pravi lovci skrbijo za sonaravno gospodarjenje z divjadjo. Lovstvo je skupnost duhovne zavesti, ki ravna etično primerno navzven in navznoter, česar oblast ne upošteva. Zato ukrepa z zakoni, namesto, da bi sodelovala s civilnimi združenji, konkretno z Lovsko zvezo Slovenije, ki je po Zakonu o divjadi in lovu zakonska kategorija. Vedoč, da sta trpljenje in razočaranje sestavni del našega življenja, bi ju lahko blažili le urejeni medsebojni odnosi. Ta načela bi morala veljati tudi za državo in njene institucije.
V lovskih družinah prihaja do sporov, ki nemalokrat izvirajo iz načina vodenja lovske družine. Dober starešina sprejme in s svojim usmerjanjem razvija in motivira lovce kot samostojne osebnosti, ne pa, da jih šteje za svoje podložnike in glasovalni stroj. Starešina naj bi bil čustveno zrel človek, ki zna pomiriti strasti. S svojo miroljubnostjo mora znati reševati najbolj zapletene primere. Nihče ne bi smel za dosego svojih ciljev zlorabiti svojega položaja. Vedno mora z upoštevanjem varoval upoštevati in spoštovati temeljne človekove pravice in svoboščine, kar bi morali upoštevati tudi najvišji organi slovenskega lovstva.
Vredno je prisluhniti dr. Trstenjaku, da kdor je v sebi premagal in poduhovil otroško jezljivost in napadalnost, je osebn(stn)o zrel človek. Zrela civilizirana družba ne bi smela kršiti svetosti življenja. Isti državni zbor, ki je sprejel noveliran Stvarnopravni zakonik, ne bi smel sprejeti nobenega drugega zakona, ki bi povozil načelo, da so živali čuteča živa bitja.
Težko je biti dober človek
Naj zaključim z dr. Antonom Trstenjakom, ki nas tolaži z mislijo: »Ne v strahu in trepetu, temveč z ljubeznijo in dobroto in z velikim razumevanjem moramo vzgajati in se zavedati: dobrota je sonce, ki daje rast.« Čutnim živim bitjem smo dolžni vrniti dostojanstvo, kar se bo zgodilo, če bomo ravnali kot razmišljujoči in čuteči ljudje.
Kdo ima pravico, da iz golega pohlepa, užaljenosti, zagrenjenosti, opravljivosti ali maščevalnosti, v nasprotju z načelom svetosti življenja in v nasprotju z dejstvom, da so živali čutna živa bitja, brez empiričnih podatkov in temeljite analize, iztrebiti posamezno vrsto divjadi, ki jo lovci obvladujejo z uspešnim preprečevanjem škod. To potrjujejo bilance odstrela in višina škod, ki rapidno upadajo. Koncesijske pogodbe temeljijo na podlagi medsebojnega zaupanja med državo in lovci, kar pa izničijo interventni zakoni, ki niso potrebni.
Za razmislek: ali je potrebno ugibati, kdo je bil tokrat znova izneverjen v zvezi z živalmi, ki so čuteča živa bitja?
Foto: Marjan Artnak
O AVTORJU
Bojan Avbar, roj. 1955, univerzitetni diplomirani pravnik, diplomant Pravne fakultete Univerze v Ljubljani (1979), specialist mladoletniškega sodstva, upokojeni višji državni tožilec z delovnim stažem 41 let, od tega 12 let namestnik in 6 let vodja Višjega državnega tožilstva v Novem mestu, član Lovske zveze Slovenije, lovec v Lovski družini Novo mesto. Kot pravi, je »usmerjen v poslanstvo varovanja biotske pestrosti, prosto živečih živali in zaščitenih rastlin ter opozarjanja na podnebne spremembe«; in še, »ne sodelujem pri odvzemu divjadi iz narave s puško, posedujem zgolj dober dvogled za opazovanje«. Je tudi član uredniškega odbora revije Lovec, glasila Lovske zveze Slovenije.
