Ob desetih zvečer je na Trgu republike zimski mir. Nikjer nikogar. V stiskajočem mrazu se očitno celo varuhi parlamenta držijo nekje v zavetju. Le ena ali dve črni senci se tiho premikata in prečkata trg med živo gorečimi lučkami. Drevje je že od petka pravljično zasneženo, a je v tej mirni mrzli noči vendarle od nekje daleč že čutiti slutnjo in dih odjuge. Rahel veter tu in tam že proži sneg z uličnih svetilk in ga v njihovem siju sipko stresa z njih. Vse je zelo tiho. Res, prav neverjetna tišina se razliva čez širni trg. Le lučke živo gorijo. In brez besed govorijo. Sprašujejo. Za koga? Zanje? Zate? Zame? »Noben človek ni otok, sam zase; vsak človek je kos celine, del kopne zemlje; če morje odplavi grudo prsti, je Evrope manj, prav tako kakor da je bil rtič, prav tako kakor da je bilo posestvo tvojih prijateljev ali tvoje lastno; ob smrti vsakega človeka je mene manj, zakaj del človeštva sem: In zato nikdar ne pošiljaj spraševat, komu zvon zvoni: zvoni tebi,« je pred več kot štiristo leti zapisal angleški duhovnik John Donne v svoji znameniti pesmi, ki je služila pisatelju Ernestu Hemingwayu za iztočnico k romanu Komu zvoni. Več…
Tag: Ljubljana
ZAKAJ NI PREJŠNJA VLADAJOČA OPCIJA V LETIH 2020 D0 2022 PREMAKNILA PROJEKT LJUBLJANSKEGA KANALA C0 V PRAVO SMER!? KATERA JE TO? ZAKAJ JE NAJBOLJŠA REŠITEV ČISTILNA NAPRAVA BROD? IN, ALI JE ŠE ČAS ZANJO?
Da spornost ljubljanskega kanala C0 ni le politično merjenje mišic različnih političnih opcij, ampak zelo resno vprašanje, pri katerem vendarle tudi v Ljubljani prihaja do preseganja političnih polov, jasno govori dejstvo, da sta se pri tem vprašanju na isti strani znašli sicer ideološko precej različni Slovenska demokratska stranka in Levica, ki se obe na vso moč zoperstavljata sporni trasi in ogrožanju ljubljanske pitne vode. A kje sta bili obe parlamentarni stranki v letih od 2020 do 2022? Še zlasti seveda Slovenska demokratska stranka, glavna gonilna sila tedanje vladajoče koalicije? Zakaj niso v tistem času premaknili projekta v pravo smer? Katera je to? Ali je še čas zanjo? Kaj ta politična opcija misli o naravi, okolju in prostoru? In, ali jih mesto in to, da bi vodili Ljubljano, v resnici sploh zanima? O tem smo se pogovarjali z Alešem Hojsom, leta 1961 rojenim Ljubljančanom, ki rad pove, da je »kot najstnik, kot nogometaš veliko časa preživel na Kodeljevem«, z gradbenim inženirjem, predsednikom ljubljanskega odbora Slovenske demokratske stranke in obenem podpredsednikom stranke, ministrom za notranje zadeve v pretekli vladi, pred desetimi leti pa ministrom za obrambo, ter nekdanjim tehničnim direktorjem ljubljanskega podjetja Vodovod – Kanalizacija, ki zdaj že več let, v času, ko ni minister, dela v največjem slovenskem inženirskem in svetovalnem podjetju, v državni družbi DRI upravljanje investicij, kjer se ukvarjajo s celovitimi inženirskimi in svetovalnimi storitvami na področju cestne, železniške, vodne in komunalne infrastrukture ter stavb in energetike. Več…
SLOVENSKA ZASTAVA ZDRŽALA VIHARNE SUNKE VETRA, MESTNA PA JE Z ODTRGANIM IN ZLOMLJENIM DROGOM KONČALA V JARKU BASTIJE!
Danes, 3. aprila 2023, je bil v Ljubljani sijoč in sončen dan, s kristalno čistim zrakom in jasnim obzorjem, po katerem so se tu in tam podili hitro nastajajoči in razblinjajoči se aprilski oblaki, za kar je poskrbel močan veter, ki se je že dopoldne krepil s severovzhodne strani, posebej divje pa je z viharnimi sunki, ki so močno spominjali na pravo burjo, završal popoldne. Pozorni ljubljanski meščani in obiskovalci Ljubljanskega gradu smo takrat lahko opazili, da na grajskem stolpu ponosno vihra le belo modro rdeča slovenska zastava! Zeleno belo rdeča mestna zastava pa je z odtrganim in zlomljenim drogom obležala v jarku Bastije! A kaj to v tem aktualnem mestnem trenutku pomeni? Le veter? Ali simbolno? Jasnovidno sporočilo? Več…
PREPROSTO. ROZALIJA AŠIČ.
V neumornem delu in predanem razdajanju domačim in vsem je najbolj ljubila svoje otroke. Sina. In hčerko. Vnuke. Družino. Svojo. In družini svojih otrok. Resnico. Rojstno in domačo vas. Jablane. Vinograd. Gozd. Polje. In travnike. Vrtnice. Nageljne. Vse rože. Naravo. Zemljo. In dom. Imela je zmeraj čuteče srce in sočutje za vse uboge in trpeče; za vse nemočne in nebogljene; za ljudi in za živali. V vsem in za vse je bila preprosto vse. Preprosto. Mama. Preprosto. Velika. Preprosto. Navdihujoča. Preprosto. Rozika. Rozalija Ašič. Več…
KO JE TUDI NAJBOLJ ČRNA ŽIVA. LUNA, KI JE IZGUBILA SPOMIN. »OSLADNO ZELEN CELOFAN«. KDOR SEJE VETER, ŽANJE VIHAR. PREDSEDNIKOVA BESEDA. DOLGA POT DOMOV. IN, NAJBOLJ VARNO OGNJIŠČE.
»Potem pa sem se spomnila še na magični trenutek, ko sem septembra na svetovni razstavi Eno z naravo v Budimpešti pri Poljakih za trenutek dobila na roko prekrasnega sokola brez kapuce, ki me je nekaj časa čisto nepremično gledal v oči in v trenutku, ko sem iz vsega srca silovito pomislila, »koliko svobode je v tvojih očeh, koliko koprnenja po njej, kako iz srca ti jo želim!«, je razstrl krila in želel poleteti. Ob tem je njegov sokolar takoj strogo odreagiral: »Madame, vi tako nanj delujete!« »Zmeraj! In na vsakega!« sem mu takoj rekla, tako da se mu je ob tem oster pogled zmehčal v rahel nasmeh in si je potem vzel nekaj minut časa, da mi pokaže in me pouči, kako je treba ravnati s sokolom, da se s teboj dobro počuti in ne poskuša odleteti. »Mir, gospa, mir, in sproščena, a trdna, mirna roka, nobenih sunkovitih gibov in nobenih čudnih, divjih misli! To je najpomembnejše, če želite, da vam zaupa in ne beži,« je z rahlo hudomušno angleščino razlagal in bil zelo zadovoljen z menoj, ko je videl, kako živo navdušena sem nad univerzalno sporočilnostjo njegovih sokolarskih nasvetov.« Več…
PRELEP? ALI, BREZOBZIREN ADVENTNI ČAS? KAJ VSE JE NA KOCKI? IN, KDO BO ZMAGAL?
Kako lep in spokojen bo letošnji adventni čas, če vemo, da bi po evropskih živalskih vrtovih radi streljali »odvečne« gorilje samce; po Sloveniji bi odstrelili novih 222 medvedov; slovenska država, natančneje ministrstvo za kmetijstvo pod taktirko ministra in direktorja direktorata za gozdarstvo in lovstvo, ki sta pravzaprav le lutki v rokah dveh, treh slovenskih lovskih, političnih in uradniških oligarhov iz ozadja, pa ob vseh drugih daljnosežnih spremembah v kmetijstvu in gozdarstvu ter ravsu za državno zemljo in poldrugo evromilijardo, očitno naklepno in z obsedeno naglico ter z velikimi pritiski manjšega dela slovenskega »ljubiteljskega« lovstva, pa zlobiranih poslancev, lovskih pripravnikov in simpatizerjev med njimi, z gromovniškim delom lastnikov gozdov, s cerkvijo, s kmetijsko gozdarsko zbornico, ki je zadnje tedne povsem »zavzela« ministrstvo, z delom preračunljive »stroke«, servilne znanosti in ob sodelovanju interesno politično »kontaminiranega« uradništva, utišanih medijev ter z »demokrati« vseh vrst, prav v tem decembrskem času, pripravlja tudi perfiden, a usoden poseg v Zakon o divjadi in lovstvu ter s tem razgradnjo in na koncu uničenje državnih lovišč, z njimi pa posledično še zadnjih območij narave s potencialom celostnega ekološkega in habitatnega upravljanja ter ohranjanja narave in enako dostopnostjo njenih vrednot za vse. Več…
VELIČASTNA TURANGALÎLA, EKSTATIČNA PESEM LJUBEZNI IN PREKIPEVAJOČE RADOSTI, PRVIČ NA SLOVENSKIH TLEH. SREDI DESETORAZREDNEGA SEJMIŠČA IN PLANK. V LJUBLJANI IN CANKARJEVEM DOMU…KI JU, ŽAL, KULTURNO NI VEČ!
Ljubezen vse premaga. In Turangalîla tudi. Za zmago nad tem, kar vsak dan vse bolj razžira naš slovenski vsakdan in čas in prostor, v katerem živimo, pa se bo vendarle poleg ljubezni, treba tudi zelo strezniti, se vzeti v roke in se vrniti h kulturi in omiki, v kateri smo živeli stoletja in je v resnici tudi močno zaslužna, za vse, kar je res dobrega, žlahtnega in civiliziranega pri nas. Kako življenjsko nujno je to, se je pokazalo prejšnjo sredo, ko se zdi, da je bilo z enim največjih glasbenih dogodkov v zadnjih dvajsetih letih na Slovenskem, res sijajno izvedenem in z vrhunskimi izvajalci, sredi največje sejemske krame doseženo še eno dno slovenske kulture. Je to zdaj to? Forever? Ali pa bo to dogajanje okoli Turangalîle ter deset fascinantnih stavkov te, ene najbolj osupljivih simfonij našega časa, odprlo novo knjigo v soočenju razkrojene slovenske kulture, prestolnice ter ustvarjalnega in performnega duha s samim seboj? Več…
TAKO! LIPE SO POŽAGANE! URESNIČUJEJO SE PRED TRIDESETIMI LETI IZREČENE BESEDE ZLOVEŠČEGA Z USTJA DVEH REK: SLOVENIJA BO TO PLAČALA!
Slovenci, ki živimo ali delamo v najožjem mestnem središču slovenske prestolnice, smo vse pogosteje soočeni s tem, da nas tujejezično akcentirani izgredniki naganjajo iz Ljubljane, »zginte iz našega mesta« in si podrejajo naše življenje, naš mir, naš delovni in ustvarjalni čas s svojim nasilnim vedenjem ter uničevalno spreminjajo podobo in atmosfero tega mesta, te družbe, te dežele. Septembra lani smo v preiskovalnem razmišljanju o anonimni ovadbi »poštenih policistov« zapisali nekaj misli in ugotovitev, ki so ob precej očitni nemoči na eni strani in še bolj očitnem onemogočanju učinkovitega preprečevanja takšnega vedenja na drugi strani, enako ali še bolj aktualne letošnjo jesen. »Tako! Lipe so požagane. Zelen lipov list je počrnel. Uresničujejo se pred tridesetimi leti izrečene besede zloveščega, ki na daljnem ustju dveh rek ni slišal dobro: Slovenija bo to plačala! Njena današnja dejanska, politična, medijska, institucionalna, simbolna, diskurzivna in narativna podoba sta zrcalo tega maščevanja.« Več…
TRICIKEL ALI AMG?
Ni mogoče današnjega sveta in današnjih političnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih fenomenov analizirati in interpretirati z orodji, pojmi in simboli industrijske revolucije. Ko je stuttgartski avtomobilski velikan pred nekaj leti poslal na prvo daljšo samostojno pot svoje najbolj avtonomno vozilo, je slednje res prepeljalo istih 106 kilometrov od Mannheima do Pforzheima, kot jih je z njegovim predhodnikom 130 let prej prepeljala gospa Bertha Benz! A z besednjakom prvega vozila, ki je bilo v bistvu malo večji tricikel, ni mogoče opisati, analizirati, pojasniti in predstaviti tega, kar je mercedes danes! Seveda je tudi tisto prvo tehniški fenomen in velika zanimivost! Pa vendar, bi današnji dvajset, tridesetletnik sploh pomislil, da bi se vozil s čim takšnim!? Več…
»NA SVILO MEČ POLJUBLJAJO JO ZVEZDE, RUMENI ŠČIP JI ČEVELJČKE ČRNI«
Ljubljana je v osemdesetih in na prelomu v devetdeseta v enih dimenzijah živela neko zelo svojo in izvirno realnost. Na svoj način je prekipevala od navdiha in vizij ter bila polna resničnih prostorov in kotičkov, kjer so nastajali nepozabni spomini sredi avtentične govorice nepotvorjenega življenja. Slednje je ob jutrih, večerih in poldnevih še zadišalo po kulturnem okolju, ki je to naše prelepo mesto stoletja ustvarjalo; ter se je v njem smejalo in jokalo, radostilo in trpelo, mučilo in ljubilo, molčalo in na ves glas pelo, mirovalo, a tudi do jutra plesalo, pa z naravnost erotično vznesenostjo ustvarjalo, razmišljalo, bralo, pisalo, pesnilo, prevajalo, fotografiralo, slikalo, debatiralo in strastno iskalo odgovore na vsa največja vprašanja človekovega obstoja in bivanja in smisla in koprnenja in svobode! Več…