»Potem pa sem se spomnila še na magični trenutek, ko sem septembra na svetovni razstavi Eno z naravo v Budimpešti pri Poljakih za trenutek dobila na roko prekrasnega sokola brez kapuce, ki me je nekaj časa čisto nepremično gledal v oči in v trenutku, ko sem iz vsega srca silovito pomislila, »koliko svobode je v tvojih očeh, koliko koprnenja po njej, kako iz srca ti jo želim!«, je razstrl krila in želel poleteti. Ob tem je njegov sokolar takoj strogo odreagiral: »Madame, vi tako nanj delujete!« »Zmeraj! In na vsakega!« sem mu takoj rekla, tako da se mu je ob tem oster pogled zmehčal v rahel nasmeh in si je potem vzel nekaj minut časa, da mi pokaže in me pouči, kako je treba ravnati s sokolom, da se s teboj dobro počuti in ne poskuša odleteti. »Mir, gospa, mir, in sproščena, a trdna, mirna roka, nobenih sunkovitih gibov in nobenih čudnih, divjih misli! To je najpomembnejše, če želite, da vam zaupa in ne beži,« je z rahlo hudomušno angleščino razlagal in bil zelo zadovoljen z menoj, ko je videl, kako živo navdušena sem nad univerzalno sporočilnostjo njegovih sokolarskih nasvetov.«
Foto: Jože Podletnik
Tekst: Ana Ašič
Foto: Liza Kostevc, Jože Podletnik, Ana Ašič
10. januar 2022
Prvi januarski teden. Praznične voščilnice in dobre želje še zmeraj prihajajo z vseh strani. »A letos nam pa ne boste nič napisali za novo leto? In svete tri kralje!?« piše v eni od teh, ki mi jih Liza z našega spletnega emaila na moj osebni prepošlje, označeno z zvezdico in pripombo: »Pa res!!! Kaj ti je letos!?« In ko me pokliče, mi reče, da »bi lahko napisala nekaj lepih stavkov, pa tudi kaj več o sebi, saj imamo precej novih stalnih bralcev, ki nas spremljajo šele zadnjih nekaj mesecev in sprašujejo o nas; pa vsaj srečno 2022, če že za kaj več nimaš časa..!?« »Saj smo vendar voščili srečno novo leto,« ji odvrnem, »z zgodbico o gamsu in z lepimi fotografijami Vlade Jeharta in Razorja!« Nekakšna neodobravajoča tišina je nekaj časa na drugi strani. »Ja…no, poglej sama na naš email, je preveč vsega, da bi ti pošiljala… tega niso vsi zelo »srečno« razumeli!«
Ok, si rečem, vpišem geslo in odprem pošto. Med prijaznimi prazničnimi željami in številnimi pohvalami in spodbudami, so tudi vse druge; dve ali tri »anonimke«, polne zlovoljnih, jeznih in ogorčenih stavkov; kar nekaj nezadovoljnega godrnjanja, zaradi vsega, kar je na tem svetu narobe, ne le zaradi našega pisanja; pa nekaj res grdih besed in podtikanj, ki mi že od predsilvestrskega dne do danes v raznih pojavnih oblikah in s sli z različnih koncev močno sporočajo, kako hude energije in strasti so nakopičene okoli slovenskih lovišč s posebnimi nameni, pa ob medvedih in velikih zvereh ter v lovstvu in vetrništvu in v vseh drugih zelenih prevarah v tem prostoru.
»Si videla!?« me Liza spomni, da je še zmeraj na zvezi z menoj. »Sem,« rečem. »Mislim, to zadnje, današnje sporočilo, čisto na vrhu?« »Ja, seveda sem,« rečem in ji ne povem, da so me eni tudi klicali in mi z najbolj sladkim in ljubeznivim glasom izrekli najbolj grde, res, umazane reči. »Kaj boš storila?« Kaj pa naj, pomislim, to je bil pač le sel sla; resnični akterji se ne izpostavljajo; in, ljudje pač zmeraj kaj rečejo, raje kaj slabega kot dobrega, sploh, če se počutijo razgaljeni v tistem, kar najbolj skrivajo; in prizadeti in jezni, ko se jim zdi, da jim kdo hoče preprečiti, kar so si zadali za svoj cilj. Pa še te ljudske modrosti se je vendarle treba tudi pošteno zavedati: kdor seje veter, žanje vihar.
Kot je že znano, nisem ravno zagovornica novinarjev in novinark in novinarstva, ki vsakič in takoj javka in kalimerovsko vihti floskule o kratenju novinarske in medijske svobode, ko te pač zadene udarni val detonacije, ki si ji tudi sam pripomogel. Sploh, ker so v slovenskem medijskem prostoru v tem smislu zmeraj najbolj glasni prav tisti, ki so v resnici najbolj zaščiteni s »tapravih« strani; in je zato ta njihov vik in krik običajno in marsikdaj le del služenja in bogato plačanih političnih igric in izigravanj, ki imajo z resnično novinarsko suverenostjo, profesionalnostjo, etiko ter medijsko avtonomijo in neodvisnostjo v resnici manj kot nič!
Seveda pa so jeza in ogorčeni odzivi eno. Nekaj drugega pa so hladnokrvna in zlonamerna podtikanja s tendenco »širokega« in »globokega« delovanja. Ali resne grožnje in pritiski in nasilje, ki, kot lahko prebiramo, vse od malteškega umora Daphne Caruana Galizie oktobra 2017, povsod po Evropi naraščajo predvsem s strani organiziranih kriminalnih združb in korumpiranih interesno politično korporacijskih spreg in prizadevajo vse več novinarjev in preiskovalcev, ki se temu postavljajo po robu.
In čeprav sem osebno še zmeraj nekako globoko prepričana, da zaenkrat v Sloveniji v tem golem fizično napadalnem smislu vendarle ni razloga za pretirano skrb, je na drugi strani res, da »iz majhnega raste veliko«; še bolj pa to, da se na Slovenskem za obračunavanje z »nezaželenimi«, poleg direktne zlobe in hudobije in podtikanj in verbalnih napadov uporabljajo številne druge perfidne metode, ki so jih do popolnosti razvila desetletja totalitarnega obračunavanja z vsemi drugače mislečimi. V tem arzenalu pa je vse: od ekonomsko finančnih in »dacarskih« prijemov, pa do sodnih, medijskih in osebnih komplotov, ki se v najbolj radikalnih primerih in različicah, kaj hitro sprevržejo v prave intrigantske eksistencialne in moralno etične atentate in »umore«.
Foto: Ana Ašič
Zato sem ta teden vendarle želela preveriti in priti do dna raznim »ozadjem« za vse, kar nas je zadelo, a so bili moji klici na večini številk nekam »čudno« procesirani. To je bilo ob nekaj hkratnih drugih prijemih absolutno eno stresnejših dogajanj, četudi sem se ob tem, vendarle skušala zavedati, kako nas nekdo morda pač želi malce spraviti ob živce, da bi se nas lažje potegnilo na »temno stran«, kjer res nismo doma. »Enkrat boš morala ta zlobna podtikanja presekati! Saj zmeraj govoriš: »zlo se tuče, dok je malo!« »Ja«, rečem, »to me je naučila Dalija, njo pa nam vsem ljubi prijatelj Arif«.
»Zlobo je treba pravočasno zatreti!« še enkrat poudari Liza. Pustim ji govoriti in ji ne rečem, da je to že od pamtiveka nemogoče. Pa da sem res utrujena od tega prvega tedna, ko se je leto začelo surovo in brezkompromisno ter takoj na dan prineslo reči, za katere je marsikdo mislil, da so le še bled spomin, zdaj pa se že kaže, da so bile le skrbno pospravljene in ves čas pripravljene, da se jih spet potegne na plan, ko bo prišel čas zanje.
»Ana?! Ampak to, kar je napisal ta gospod polkovnik… ob tej zgodbi o gamsih z mulatjere… to je pa lepo, ne!?« se spet oglasi Liza. Sem vedela, da ji bo to všeč. Jasne besede vojaka in častnika. Zelo kratek odziv. En sam stavek, ki pove vse. »Pravzaprav žalostna zgodba, ki ne bi smela izvabiti nobenega nasmeška,« napiše polkovnik Šonc. Lizi pa so prav te besede vendarle izvabile enega.
Ne mara lovcev. Ne verjame jim niti besedice. Zanjo so lovci, tako kot za marsikaterega mladega človeka njene generacije, večinoma le pregnani gospodje, ki jih v resnici ne zanima nič drugega kot pobijanje in streljanje živali in okoriščanje z njimi ter »farbanje« in zavajanje javnosti z »osladno zelenim celofanom«, kot se izraža, in »nakladanjem« o njihovi ljubezni do narave in zlagani predanosti naravovarstvu. Jezi jo, da lovcem posvečam toliko pozornosti in jim, v to je trdno prepričana, nasedam; in me ne sliši, ko dopovedujem, da vse vendar ni le črno belo in črno zeleno; da so lovci večinoma precej okej in so med njimi tudi mnogi zelo iskreni in plemeniti ljudje, razgledani in navdihujoči s svojim odnosom do narave, do življenja in sveta; pa da je dvajset tisoč oborožencev, med katerimi je res tudi najti kakšne pijance in verjetno tudi kakšne pijanke in psihične nestabilneže in zafrustriranke vseh vrst ter krvoločne obsedence in obsedenke, ki so poleg tega v goščavah in močvarah slovenske netransparentnosti ter konspirativne interesno politične prepletenosti vse bolj neomejeno in neobvladljivo vplivni in, tega tudi niti za trenutek ne smemo pozabiti, do zob oboroženi; da je torej ta, v bistvu in po svoje povsem nenadzorovana oborožena dvajset tisočglava skupina preveč pomembna in usodna za slovensko družbo in naravo, da ne bi vsaj tu in tam, kjer in ko je to mogoče, vsaj z medlim žarometom malce posvetili vanjo.
»Samo reklamo jim delaš, ko pišeš o njih; in s tem nehote promoviraš marsikatero njihovo pokvarjenost! Kako moreš ti, ki imaš tako rada naravo in živali in vse okoli sebe, in vidiš in veš in pišeš o vsem tem, kako lahko ti sežeš v roko nekomu, ki je mogoče nekaj ur prej ubil, ustrelil živo bitje!? Kako se lahko dotakneš te roke!? A te ni nič groza takega človeka!? In te žene lovcev… verjetno imajo svoje sobe… Kako lahko katera leže k tipu, ki je pred tem ves večer ubijal in pomakal roke v kri nedolžnih živali!?« je mladostno direktna in neizprosna. Večkrat to razglablja in razpreda in govori o tem. In v bistvu me kar veseli, zanimivo mi je, da postavlja tako provokativna vprašanja, na katera v resnici najbrž res ni enostavnih odgovorov.
»Liza,« rečem, »saj veš, različni okusi, afinitete in pogledi so… in… ljubezen tudi marsikaj premaga…vse… verjetno tudi to… pa Andrej z Gornjega trga lepo pravi: vsi, ki zdaj in tu živimo, smo evolucijsko daljni potomci tistih, ki so ubijali; tistih, ki so bili boljši v ubijanju, saj ostali niso preživeli…«
»Lepo te prosim!« se zmeraj postavi nazaj, »eni so pač preživeli z bistrostjo in pretkanostjo in domiselnostjo in iznajdljivostjo! Ne prepričuj me z oguljenimi »orožarskimi« konstrukti! Prihrani mi te brezveznosti!«
No, če hočem na hitro malce omiliti njena ostra stališča o lovcih, pomaga samo to, da jo spomnim, kako so mi poleti kočevski lovci podelili bronasto priznanje za moje kritično in angažirano pisanje o naravi, pa tudi o lovstvu, nenazadnje.
Foto: Jože Podletnik
»To je res! To je pa res neverjetno in osupljivo! Pa ravno oni, ki si jih kar dobro »ofnala«, ko je šlo za medvede! No, to priznanje ti je sicer tudi nakopalo nekaj težav in zavisti in nezaupanja, kar komu tudi zelo prav pride, ampak, ja, to je pa res prava »gentlemenska« poteza! To jim pa priznam! Kočevci so pa res kralji! Kralji!« In pri tem, kadar se v živo pogovarjava, strese z dolgimi lesketajočimi lasmi, tako da jo podražim, da bi hitro naredila uspešno lovsko kariero, ko je tako luštna; in če bi se še opogumila in srečala s predsednikom Lovske zveze, no, seveda, brez rokovanja ne bi šlo, bi morda taka blond zelo hitro nastopila na kakšni »mainstream« televiziji in kot atraktivna lovka oznanjala »večno zelene resnice« o ljubezni slovenskih lovcev do narave! Pa še prava Mata Hari bi lahko bila! Za nas, seveda! Ob tem njeni lasje takoj nehajo valovati. »Za to imaš ti svoje zveste in zanesljive fante! Nobene vohunke ne rabiš!«
Ni kaj! Pri nas je vse direktno! »Poleg tega…predsednik, Ana,« reče včasih, »z njim se lahko pogovarjaš ti… Sama bi se res težko! Dobro, tudi se ne spoznam na te lovske teme, a tudi, če bi se, ne vem, no, nimam teh živcev in te pozitive, da bi se mi to dalo,« me pogleda z nekakšno ledeno ostrino. Potem pa še preden lahko kaj rečem: »In samo ne poskušaj me prepričati v kaj drugega!«
Samo dve manjši email »trenji« je imela s predsednikom Lovske zveze Slovenije, pa ji je že dovolj in preveč. Ena majhna »diskomunikacija« je bila, ko sem bila lani januarja in februarja in marca zelo bolna; ne, nisem imela covida; a za velik del tistega časa ne vem najbolje, kaj se je dogajalo. Takrat so bili vsi okoli mene zelo zaskrbljeni in v takšnem vsaka malenkost postane velika; in tudi tu v bistvu ni šlo za nič drugega, kot to, da pač ni bilo odgovora na en email; Liza pa tega res ne mara in zelo hitro rada ob vsakem neodzivanju in neodgovarjanju na sporočila in emaile reče »čista asociala« in »ta je pa res totalno »manierlos«. A res ni bilo nič takega.
Drugo je pa iz nedavnih zgodb o loviščih s posebnim namenom, ko je predsednika LZS zmotilo, da je Zavod za gozdove na naši spletni strani v tekstu izpostavil, koliko DDV-ja prispevajo v državni proračun lovišča s posebnim namenom v primerjavi z lovskimi družinami, kjer tega ni, kot je bilo videti iz odziva Zavoda za gozdove. Predsednik LZS je menil, da je to zavajanje javnosti, saj »lovske družine plačujejo koncesnine in prav tako DDV«. Prosili smo ga, naj z javnim odzivom nas in javnost seznani s temi nasprotnimi dejstvi in podatki. A čeprav je bil še naprej očitno nezadovoljen in kljub več Lizinim povabilom, naj pošlje informacijo o tem, kako in koliko »tudi lovske družine plačujejo DDV«, predsednik LZS nazadnje tega le ni storil, ampak je ostal na nekakšnih okopih malce sitnega nezadovoljstva, do česar mladina Lizine generacije absolutno nima razumevanja in tolerance in je potem kar na hitro precej »šarf« in »na hard« zaključila tisto komunikacijo, za kar vse do danes nikoli ni pokazala niti najmanjše skesanosti, kvečjemu nasprotno! Res pa je, da je druga stran ob vsem tem pokazala veliko umirjenega potrpljenja in razumevanja in je predsednik LZS tisto »jezikanje« prenesel v bistvu s precej večjo mero dobrohotne velikodušnosti do mladega sveta, kot sem sama.
To je včasih res pravi izziv. »Se boš morala malo prizemljiti pri teh lovcih! Se spustiti z oblakov, na katere so te potegnili s tistim njihovim kvazi zelenim govoričenjem! In poseči z malo tršimi prijemi!« se ji je ta teden zdelo, da bo treba malo drugače zastaviti vso stvar v novem letu. »In še,« mi reče, »se spomniš, kaj si zadnjič rekla o loviščih s posebnimi nameni?«
»Liza, veliko vsega sem rekla. Kar naprej govorim o tem!«
»Ja! Ampak rekla si tudi: Pri tem poskusu ukinitve lovišč s posebnimi nameni pa ne moremo delati v svilenih in sploh nobenih rokavicah! Saj tu nimamo opravka s plemenitimi sokoli, ampak z brezobzirnimi jastrebi!«
In ko nisem na to nič odvrnila, se ji je zdelo, da mi mora še enkrat povedati, da to velja v bistvu kar za vse lovce; in da morda kar malo premalo delujem v tem duhu. Ko je zaključila, sem ji rekla, da vendarle verjamem in vem, da je tudi v slovenskem lovstvu sokolarski duh še živ; in sokoli tudi; ne le jastrebi, ne glede na to, kako je zdaj vse to z lovišči s posebnim namenom.
Foto: Liza Kostevc
Potem pa sem se spomnila še na magični trenutek, ko sem septembra na svetovni razstavi Eno z naravo v Budimpešti pri Poljakih za trenutek dobila na roko prekrasnega sokola brez kapuce, ki me je nekaj časa čisto nepremično gledal v oči in v trenutku, ko sem iz vsega srca silovito pomislila, »koliko svobode je v tvojih očeh, koliko koprnenja po njej, kako iz srca ti jo želim!«, je razstrl krila in želel poleteti. Ob tem je njegov sokolar takoj strogo odreagiral: »Madame, vi tako nanj delujete!« »Zmeraj! In na vsakega!« sem mu takoj rekla, tako da se mu je ob tem oster pogled zmehčal v rahel nasmeh in si je potem vzel nekaj minut časa, da mi pokaže in me pouči, kako je treba ravnati s sokolom, da se s teboj dobro počuti in ne poskuša odleteti. »Mir, gospa, mir, in sproščena, a trdna, mirna roka, nobenih sunkovitih gibov in nobenih čudnih, divjih misli! To je najpomembnejše, če želite, da vam zaupa in ne beži,« je z rahlo hudomušno angleščino razlagal in bil zelo zadovoljen z menoj, ko je videl, kako živo navdušena sem nad univerzalno sporočilnostjo njegovih sokolarskih nasvetov.
»Tako da, Liza,« rečem, »sokoli so senzibilni in občutljivi na to, kaj in kako mislimo o njih; in odletijo, če so naše misli premočne in preostre! In tega v tem trenutku res ne želim! Ker verjamem, da lahko naredijo tudi veliko dobrega!«
»Glej, ne vem, no, to, kar si povedala, se v bistvu res dobro sliši in ima nek »sense«, a bi bila na tvojem mestu vendarle previdna in nezaupljiva do lovcev« mi reče, »morda so med njimi, kot praviš, res tudi plemeniti sokoli, a nenazadnje je sokol tudi ujeda, ne!?«
Bravo, pomislim, res je sijajna! Bistra kot strela! In res jo bom pogrešala, ko bo prav kmalu odšla naprej po svoji poti. Kaže mi, kakšna sem bila, ko sem bila pol mlajša. In to, da svet res še ni povsem izgubljen, dokler mladina razmišlja ostro in kritično in s svojo glavo ter ob tem ohranja iskrenost in rahločutnost in sočutje in pripravljenost pomagati. In trdo delati tudi pro bono.
Tako kot še zmeraj nesebično delujemo vsi na našem angažiranem in avtentičnem publicističnem spletnem portalu, zaradi česar so seveda zlobne govorice in podtikanja ter razširjanje laži o tem, kako služimo »bajne zneske z zavzemanjem za medvede« in kako se financiramo »iz istih virov kot prof. dr. Jerina« seveda čista zlonamerna izmišljotina, za katero bi bilo ob morebitnem nadaljnjem širjenju v tem letu morda res dobro, da bi kdo moral kdaj kaj tudi dokazati.
Zelo skromni in požrtvovalni smo in obenem prepričani, da lahko upravičeno govorimo o tem, kako naša angažirana in avtentična publicistika temelji na visoki profesionalnosti, etiki in kredibilnosti ter ugledu, ki smo si ga s tem izgradili v kritični, laični, zainteresirani in kompetentni javnosti na področju narave, okolja in prostora. Ta kredibilnost, ta ugled je tisto, za kar delamo in živimo! In tega nam, to lahko rečemo prav tako, kot nam je v intervjuju poleti 2019 dejal mag. Lado Bradač, predsednik Lovske zveze Slovenije o lovu, »tega mi nihče ne bo vzel!«; nam in meni pa tudi ne!
Sploh ne kar tako in brez boja! To si res želim, da je vnaprej jasno vsem, ki jih tu in tam, zadnje čase pa vse pogosteje, preblisnejo ideje o razvrednotenju vsega, kar smo ustvarili čisto sami, brez kakršnih koli »botrov«, z lastnimi rokami in močmi, z lastno glavo, zavzetostjo in marljivostjo, z lastno vizijo, izvirnostjo in neuklonljivostjo in, jasno, z neprecenljivo in nesebično podporo sodelavcev in fotografov ter z nepogrešljivo in s stanovitno pozornostjo naših zahtevnih bralcev; pa seveda s sodelovanjem in zaupanjem akterjev, ki jim mnogim tudi ni zmeraj povsem enostavno pri komunikaciji z nami.
Foto: Liza Kostevc
Zahtevni smo. In pogosto brezkompromisni. Ko nekaj zares »začutimo«, ko se zares »odločimo«, pridemo stvari do dna, pa naj stane, kar hoče! Majhni smo. Zelo majhni! Zmeraj bomo takšni! Največ seveda zato, ker smo sredi realnosti, ki česa drugega tudi ne omogoča. Malo pa tudi, ker uživamo v »butičnih« okoljih. In tudi zato, ker verjamemo, da se »strup« skriva in ga je tudi treba skrivati v majhnih flaškah! A z zgodbami, ki so za nas vse enako velike. Od najmanjših do največjih. In neodvisne! Ker smo zares taki! Neodvisni od čisto vsega! Kot le redko kdo! Edina »odvisnost«, ki jo prenesemo in jo tudi bomo morali prenesti, če bomo želeli nadaljevati s svojim angažiranim in avtentičnim publicističnim in novinarskim delovanjem, je odvisnost od podpore in darežljivosti naših bralcev. In s tem in takrat se bo saga v bistvu zares šele začela!
Naša ambicija ni ekspanzija! Ampak stalna in stanovitna publicistična in novinarska poglobljenost! Naše pisanje in spletna prezenca sta nas že zdaj nagradila z zvestimi, kritičnimi, zahtevnimi in kompetentnimi bralci. Zato res ne potrebujemo cenene in kričeče reklame s kakršnimi koli aferami! Ne želimo vloge žrtve! In še manj in nikakor ne želimo ustvarjati žrtev! Vsak pa seveda ve, kaj počne! In tudi za akterje in odločevalce in vse druge protagoniste naših zgodb velja, kar smo danes že zapisali, isto kot za nas in za vse: Kdor seje veter, žanje vihar!
Želimo govoriti in povedati! In prav tako ter še bolj želimo, da govorijo in povedo vsi tisti, o katerih pišemo; in prav tako čim bolj vsi, ki nas spremljate in berete. Tudi pri vsem tem in pri vsem, kar spremljamo, nas bolj kot senzacija zanima bistvo in kompleksnost stvari, problema, dogajanja, odločitev. Zato je tudi naša komunikacija z akterji na področjih, ki jih spremljamo, zastavljena in grajena na zaupanju in dolgoročni komunikaciji in nikakor ne zgolj na enkratni bežni senzaciji!
Na bližini gradimo! In ne le na distanci! V tem smo rahlo posebni. Tu v resnici malce tudi rušimo novinarske tabuje! Zmeraj gledamo s srcem! Saj res verjamemo z Malim princem, da je sicer bistvo očem nevidno! Ostane nevidno! Ni ga mogoče zares uzreti in tudi ne zares prenesti naprej brez srca. Vsaj ne tako, da bi bili mi sami ob tem mirni in spokojni. Brezsrčnost in hladnokrvost nista naši opciji! Absolutno ne! Tudi takrat in še posebej takrat ne, ko imamo opravka prav z njima! To ne pomeni, da nismo pri iskanju in upovedovanju resnice kdaj tudi surovi in brutalni, a nikoli ledeno brezčutni! Nikoli mlačni in brezbrižni! Vselej zavzeti in čuteči! In tu! Čisto blizu vas!
Iz življenja našega velikega arhitekta Jožeta Plečnika poznamo njegove besede, ko je, po pripovedih nekaterih njegovih sodobnikov, s pogledom na monštranco in kelih, ki ju je oblikoval za kresniškega župnika, dejal: »Vsakdo moli na svoj način. Plečnik moli tako. S tem!«
Tudi novinarstvo in še posebej publicistiko se gre vsak na svoj način. Mi jo »molimo« tako. Z bližino. Tako da se brez strahu zase prepustimo drugi resničnosti, ji prisluhnemo, jo skušamo začutiti in jo še zmeraj videti v čim bolj neokrnjeni celoti. In prav tako brez strahu dopustimo, da tudi tisti, o katerih pišemo, vstopijo v našo resničnost, v naše življenje in v našo bližino. Preprosto je pisati in soditi in živeti, ko gledaš le z varne distance poklicnih in vseh drugih ograd in od daleč, od koder je vse tako enostavno in jasno in enoznačno. Drugo pa je, ko prideš blizu in stopiš tudi v zelo osebni svet, ki si si ga morda tudi povsem drugače predstavljal; ko se potopiš vanj in si potem sredi te zapletene kompleksnosti, v tej srčiki srca in zares vidiš in veš in čutiš, da resnica utripa v milijon ritmih in tudi drugače, še v kakšni drugi barvi in v drugačnem odtenku, kot ga sam že poznaš.
Zame je to tisti najbolj fenomenalen trenutek mojega publicističnega in novinarskega dela in sploh življenja samega, ko tam, onkraj sebe, »down under«, zelo globoko ali zelo visoko in zelo blizu ali zelo daleč vstran, kjer se najmanj nadejam, najdem misli, besede, podobe in občutja, ki jih nisem pričakovala; ki jih še ni bilo; in ki zmeraj znova pred mene in potem pred moje bralce razstirajo nove, izvirno prekipevajoče odtenke resničnega življenja v vseh barvah, od najbolj svetlih in žarečih do najbolj temnih; ko v vseh lahko uzrem vso to presunljivost in ranljivost in edinstvenost in enkratnost življenja; in, ko vidim, da je tudi najbolj črna živa! In je res v vsaki temi tudi vsaj drobcena pikica svetlobe!
Foto: Ana Ašič
To je tisti trenutek vznesenosti, ko lahko res iz vsega srca le z vso ponižnostjo in hvaležnostjo pred vsem stvarstvom pritrjujem besedam: »Nič ni bolj osupljivega, kot je enostavna resnica, nič bolj eksotičnega kot naše okolje, nič ni bolj polno fantazije kot stvarnost, in nič ni bolj razburljivega na svetu, kot čas, v katerem živimo.« Pred skoraj sto leti jih je zapisal nemški publicist in reporter Egon Erwin Kisch. In že desetletja so zvezda vodnica mnogim, ki pišemo resnične zgodbe. Tudi meni.
Čudovito je, ni pa preprosto, ko se nekaj z vso močjo dotakne tvojega srca in to srce potem želi govoriti točno tako kot čuti, a obenem ne more drugače, kot da napiše tudi natanko tako, kot vidi, da je res! In prav!
Ne umišljamo si, da smo objektivni; ker verjamemo, da je takšno lahko le božje oko; človek pa s svojega gledišča zmeraj vidi le delček resnice; njegov domet je njegov pogled; in šele množica teh raznolikih pogledov se približa kompleksni podobi resnice.
Mi govorimo in pišemo le o dejstvih, do katerih pridemo s svojim delom. In o pogledih, ki jih imamo ob tem. To je ta naša publicistika s pogledom. Nič več. A tudi nič manj.
Zato beg pred nami ni prava izbira! Ko se medvedka nenadoma pojavi na poti; in še bolj, ko se enkrat zapodi, ji ni dobro obračati hrbta! In bežati! Saj to pri njej aktivira prehud »lovski« in predatorski nagon! Veliko navidezno tvega, kdor nas spusti v svojo bližino. A še več pridobi! Karkoli je, itak se bo prej ko slej izvedelo. In, kot smo že večkrat poudarili na naših spletnih straneh, prednost ima tisti, ki lahko neposredno in čimprej pove in izreče svojo resnico. Še bolj pa, če jo odstre tako, da vsi lažje razumemo, zakaj je nekaj tako, kot je. Samo taka vzajemno ozaveščena atmosfera in komunikacija in odprtost lahko, ko gre tudi za najbolj kočljive reči, prepreči površno enostransko senzacijo in vse, kar ta nosi s seboj. Samo to na koncu koncev prinaša verodostojne odgovore na vprašanje o tem, kaj bi bilo najbolj prav in dobro za vse. To pa je ključno, ko gre za vse, kar je javnega in skupnega pomena;in torej za to, kar je domena vsakega javnega delovanja. In javne besede.
Nanjo, na javno besedo, smo vsi občutljivi. Ni nam vseeno, kaj in kako kdo kaj javno pove. Vsi si želimo rahločutne in poštene obravnave in komunikacije. Akterji. In javnost. Le malokomu je vseeno, kako se ga to dotakne. Kar je še posebej relevantno in delikatno, ko javno govorijo tisti, ki so na pozicijah moči, saj je zaradi tega moč njihove javne besede dodatno potencirana.
Vsi ti zadnji stavki so najbolj preprosta abeceda javnega komuniciranja. Slednje je v Sloveniji sicer že kar nekaj časa takšno, kot da so tudi za najbolj prozaične osnove doslej le redki slišali; in kot da je večina javnih komunikatorjev in predvsem vseh, ki, ne glede na barvo in politično opcijo, govorijo s pozicij moči, ne le popolnoma pozabilo na to, da je v tej javnosti morda vendarle tudi še kje kakšen pameten človek; ampak kot da so tudi zares prepričani, da v tej deželi razen njih nihče prav nič ne misli, ne ve, ne zna in tudi nima pravice vedeti, misliti, reči prav nič; in zato seveda oni lahko delajo in počnejo in tudi govorijo in se gredo, kar hočejo! Ne zato, ker bi bilo to prav za vse. Ampak enostavno, ker lahko!
Vse to mi seveda še posebej ne gre iz glave zadnja dva, tri mesece, ko se naravnost »vzorno« kaže v kontekstu perfidnega aktualnega interesno političnega poskusa ukinitve slovenskih lovišč s posebnim namenom, oziroma s poskusom, da se jih s črtanjem 68. člena Zakona o divjadi in lovstvu iztrga iz »varnega« zavetja parlamentarne zakonske zaščite ter se jih »premesti« v veliko bolj samovoljno sfero ministrskega odrejanja in odločanja o usodi teh pomembnih in posebnih območij slovenske narave.
Foto: Jože Podletnik
Da je grozljivost tega poskusa še večja, se vse to dogaja pod okriljem ministrstva za kmetijstvo, na katerem so, prvič, v zadnji mesecih popolnoma in dokončno zavladali kadri kmetijsko gozdarske zbornice, za katero se evidentno ve, kakšen je njen odnos in vizija slovenskega upravljanja z divjadjo in velikimi zvermi. Ta, navidezno »desna poteza« je seveda le kompromis in dogovor z, glede divjadi isto in enako mislečo večno »levo« vladavino tega resorja, ki ne bo nikoli spustila iz rok tega ministrstva in milijard, ki jih obrača, zaradi česar je tudi morala v trenutku, ko je pokazala malce svoje smeri, oditi nekdanja ministrica, ki se bo tja le težko vrnila, ne glede na volilni rezultat; in ne glede na to, da so mnogi v slovenskem prostoru in kmetijstvu, ki bi ji res iz srca privoščili, da vsaj za nekaj mesecev spet vzame v svoje roke vajeti na nekdanjem delovnem mestu in dokonča vsaj del tistega, kar je začela potem, ko je spregledala.
In drugič, iz zgoraj povedanega, gre za ministrstvo, ki ga lahko potemtakem zdaj in zmeraj vodi le minister, ki je z vsem tem, prvič, kompatibilen; in drugič, v tem smislu in posledično dela vse le tako, kot mu narekujejo veliki oligarhi slovenskega »kmetijstva« in gozdarstva ter »kmetijske« in gozdarske politike, med katerimi jih je nekaj takšnih, ki so res nenasitni, ko gre za »velika bogastva slovenske zemlje in gozdov«; a se obenem ob tem vendarle ne branijo tudi takšnih »malenkostnih« zaslužkov in »drobiža«, kot ga letno prinaša, na primer, preprodaja mesa in vsega drugega od več kot 30 tisoč srn, 7 do 8 tisoč jelenov, 15 tisoč divjih prašičev, 2 tisoč gamsov, 14 tisoč fazanov, pa potem, ko to izsilijo, še tistih 150 do 200 medvedov. Nasprotno! Njihovi apetiti in želja po ekspanziji v tem smislu le iz leta v leto narašča! Pa še vsi drugi neločljivi in kočljivi prepleti in povezave so tu!
In tej nenasitni in samovoljni interesno politično korporativni »zvezi« naj bo zdaj na milost in nemilost »podzakonske ravni« prepuščena usoda 10 odstotkov slovenskega ozemlja in narave, deset raznolikih, pokrajinsko značilnih habitatnih in biodiverzitetnih območij, deset državnih lovišč s posebnim namenom, ki bi prav zaradi te »posebne namembnosti«, ki jo predstavlja ekološka, edukativna in varstvena funkcija teh lovišč, dejansko morala, kot predlagajo nekateri zavzeti diskutanti, lovci in poznavalci, priti kvečjemu in čimprej pod okrilje ministrstva za okolje in prostor!?! Ne pa v roke negotove upravljalske prihodnosti slovenskega “ljubiteljskega” lovstva in utilitarnih interesno politično oligarhičnih ozadij ter s tem v kremplje najbolj brezobzirne uzurpacije skupnega dobrega; in nikakor ne v dobro zgolj kakšne resnične “poprave krivic”, pod krinko katere ta vsemogočno povezana nenasitna zloraba manipulativno nastopa!
Predlagano brisanje 68. člena in s tem lovišč s posebnim namenom iz Zakona o divjadi in lovstvu je v trenutnih razmerah in okoliščinah, prvič, popolnoma nepotrebno in neupravičeno, tudi in še posebej, če kdo želi konstruktivne spremembe in izboljšave njihovega poslovanja in delovanja; in drugič, v kontekstu zgoraj povedanega je to naravnost nezaslišano, nepojmljivo in nesprejemljivo in bo do konca neodgovorno od poslancev slovenskega Državnega zbora, če bodo popustili ofenzivnemu in zavzetemu lobiranju lovskih in drugih interesnih skupin ter 16. februarja na Odboru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano prižgali tej izsiljeni kontroverzni spremembi Zakona o divjadi in lovu zeleno luč!
Seveda pa prihajajo volitve. In žrtev in žrtvovanj bo veliko. Še posebej v slovenskih gozdovih. Že tradicionalno in že dolga desetletja se na Slovenskem itak najhujši politični boji in prelivanje krvi odvijajo prav tu! Tudi letos bo tako. In lahko se samo še enkrat vprašamo, tako kot smo se že jeseni, koliko divjadi in zveri bo padlo; in, koliko živali bo po vseh letošnjih volitvah v slovenskih gozdovih sploh še ostalo živih!?
To vprašanje me je za trenutek prešinilo tudi, ko sem prve januarske dni v decembrski lovski oddaji Dober pogled osuplo poslušala živahno govorico predsednika Lovske zveze Slovenije, kjer v bistvu z vsem znanim orožjem iz arzenala »interventnega leta 2019« obuja nostalgično jurišniški diskurz za odstrel rjavih medvedov; in še bolj, ko sem vse to in še več prebirala drugi dan na spletu v januarski številki Lovca, glasila Lovske zveze Slovenije. Ta z letošnjim letom prinaša nekaj novosti, med drugimi tudi novo celostransko rubriko Predsednikova beseda. O njej je v uvodniku predsednik uredniškega odbora Lovca dr. Arpad Köveš zapisal, da »bo tu predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač članstvo seznanjal o aktualnih temah v lovstvu, s posebnim poudarkom na stališčih naše krovne lovske organizacije«. In skladno s tem se je tu očitno predsednik med drugim že odločno razgovoril tudi o odstrelu medvedov.
Foto: Liza Kostevc
Že iz oddaje sem močno začutila tisto posebno predsednikovo »vibro«, ki sem jo že večkrat zaznala tudi v moji komunikaciji z njim, predvsem seveda takrat, kadar sem ga s kakšnim vprašanjem ali trditvijo ali vztrajanjem malce »razdražila«; ali pa, ko se s svojo neomajno odločnostjo nameni, da bo dosegel svoj cilj in postane, tako, kot je bil ob zavzemanju za interventni odstrel medvedov junija 2019 v parlamentu, čisto razgret in zgovoren in neustavljiv.
Ne vem, tudi predsednik bi verjetno potreboval malce vaje, če bi želel, da mu sokol mirno počiva na roki in ne odleti, ali pa samo name tako deluje, vsekakor mi je res močno pospešil srčni utrip. No, Anči, si rečem, pa ti spet drhti srce zaradi enega! Vidiš, »it´s not over yet«! Mitologija pada! Nisi tako trdna in imuna in nedovzetna in taka nuna, kot si umišljaš! En sam pogled! In nekaj besed! Srce pa že čisto podivjano razbija! Sicer pa…kako tudi ne!? Saj se vendar »enormno povečuje populacija medveda in vse več je napadov, tudi na lovce«. Pa tiste navdihujoče besede o »vseh milijonih, ki so namenjeni za druge organizacije, ki delujejo na področju narave«! Ni čudnega torej, da nam tako pišejo, kako tudi za nas velja, da »bajno služite z zavzemanjem za medvede«! Nekaj od vseh teh milijonov bo pa ja kapnilo tudi še kam, ne le zmeraj enim in istim, ki se gredo vse sorte! Vse to pa potem »na svojih hrbtih čutijo lovci«! Ubožčki! Ko morajo streljati zavarovane medvede! Takole nezavarovani! In očitno čisto razrvani in razklani med bi in ne bi! Saj je, kot je razbrati iz Predsednikove besede, vse narobe, kadar je treba streljati medvede; zdaj, ko jih ni treba, ker ni odločbe za odstrel; in medvedi spijo; in jih ni nikjer na spregled; in so vsi pozabili nanje; in nikomur niti na misel ne pridejo; to pa spet ni prav! Pa saj človeku ob tem, ob taki razdvojenosti, res mora srce divje utripati!
»Ej, Charlie, boš res vrgel bombo na Gracie!?« je menda ameriški obrambni minister Robert McNamara vprašal Charlesa de Gaulla oktobra 1962 na znamenitem dobrodelnem plesu Rdečega križa sredi politične krize med Francijo in Monakom, na katerem je mlada Grace Monaška ves tam zbrani diplomatski svet impresionirala s sprejetjem in prevzemom svoje nove državniške vloge v Kneževini; de Gaullu pa potem, ko ga je s tistim vprašanjem po rami potrepljal Amerikanec, seveda tudi ni več prišlo na misel vojaško zavzetje Monaka.
Ne vem, zakaj, ampak prav te besede mi kar naprej hodijo v misel, ko poslušam in berem to v Lovcu. »Predsednik, boš res spet jurišal na medvede?« Zaradi politike? »Predsednik, spet hodiš v žerjavico po kostanj?« Za druge? »Predsednik, bo tudi z lovišči s posebnim namenom tako!?«
Pa saj ni treba že vnaprej tako obupati nad seboj! Ni treba že vnaprej hiteti in poskušati ustreči z nečim, česar morda sploh nihče ne bo terjal! Ni se treba prepuščati takemu fatalizmu! In brezupu! Tudi dobro ni to!
Ko smo letošnjo prvo januarsko nedeljo dopoldne s prijateljema Lukom in Matejo na Gornjem trgu ob lepo zakurjenem kaminu sedeli pri novoletnemu zajtrku, je Luka po lepi stari navadi napravil kratek novoletni nagovor, v katerem nam je vsem štirim in našim otrokom, ki zdaj takih trenutkov ne preživljajo več z nami, najprej seveda voščil zdravja in sreče. Potem pa še posebej zvrhano mero optimizma! »To nam vsem najbolj želim! Optimizem! Kjer ga ni, tam je brezup. Kjer je brezup, tam pa hitro zavlada veliko nasprotje optimizma! To je pa banditizem! S tem pa mi ne želimo imeti opravka! Tako da, ohranjajmo optimizem! To nam in vsem najbolj želim!«
Prav lovci v bistvu s tem ne bi smeli imeti težav, saj naj bi bili »večni optimisti«, kot mi je v intervjuju leta 2019 dejal prav predsednik Lovske zveze, ko je govoril o tem, kako v mrzlih, jasnih, mesečnih nočeh zmeraj nekaj čakajo in dolge ure prebijejo na jasah in prežah, tisto pa potem pride ali pa ne.
No, prav iz tega in zato mislim, da bi bilo tudi pri teh, takih lovskih »aktivizmih« morda modro s polno mero optimizma počakati »na preži« in šele takrat, ko in če zares pride in se »zagvišno« ve, kaj prihaja, no, nisem lovka in predsednik tudi, kadar se pogovarjava, skrbno čuva pred menoj lovske misterije, samo, kar sem se doslej uspela naučiti, se mi zdi, da je šele takrat, ko res veš, kaj je pred teboj, smiselno in tudi prav »ustreliti«! Saj v nasprotnem primeru res lahko kaj hitro pride do kakšnega »banditizma«!
Foto: Jože Podletnik
»Polnoč, niti glasu s pločnika ni. Je luna izgubila spomin?« poslušam Barbro Streisand in »Memory«, ko tudi sama sredi noči še zmeraj vse to pišem in je ulica povsem tiha in je sijoči mesec, ki gre k prvemu krajcu, že zdrsnil za strehe sosednjih hiš in se zato temno nebo okoli smreke v atriju le še bolj blešči od zvezd. Vem, da ga ni. Luna ni izgubila spomina. Nič in nihče ga v resnici ne! Ne izgubi se spomin kar tako!
»Ana, telo ničesar ne pozabi! Vsega se spominja! Bolj mila boš morala biti s seboj, bolj prizanesljiva, tudi nase boš morala misliti; se manj razdajati, se tudi pocrkljati, kdaj tudi pozabiti na kaj, počivati, se samo smehljati življenju, glej, kako čudovito je« mi je, ko sem lansko pomlad po vsej tisti temi začela prihajati k sebi, z lepimi in mehkimi in toplimi besedami prigovarjala ena druga Barbara, naša luštna gornjetrška soseda in zdravnica klasične in integrativne medicine Hrovatinova, ki meni in vsem mojim in vsem nam na Gornjem trgu in, verjamem, da sploh vsem, ki jih sreča v življenju, zmeraj najbolj nesebično in zavzeto pomaga s svojim znanjem in nasveti in se razdaja in stoji ob strani, ko nam je najtežje. »Barbi, ti to meni rečeš…« sem bila takrat še tako šibka, da sem komaj govorila in sem vsakič od nemoči, ki je nisem bila vajena, že po nekaj besedah kar jokala. »Tebi, Ana. In sebi govorim. In vsem. Vsi vse to vemo. Samo spomniti se moramo večkrat na to. In se vrniti domov. K sebi.«
Ja, sem premišljevala potem v tednih, ko so se mi moči počasi vračale, »k toplemu ognjišču čutečega srca«. Kdo je že to napisal!? In k rahločutnosti. Do sebe. Do vseh. Do vsega. »Dolga pot domov je to, Barbi,« sem potem enkrat rekla. »In nenehna, Ana… Ni to, da enkrat prideš in je.«
Zdaj je še dobra dva tedna do dne, do noči pred enim letom, v kateri je bilo zame nenadoma vse drugače. Bila je ena redkih, res redkih v mojem življenju, ko sem legla k počitku že okoli desetih zvečer, saj sem bila tako utrujena, da skoraj nisem več vedela zase. Zlom je prišel okoli dveh, pol treh ponoči.
To je sicer moja priljubljena ura, do katere običajno bedim. In pišem. In delam. Malo spanca potrebujem. Vsaj tako že od nekdaj mislim. Na vseh fotografijah imam zato sicer malce neprespane podočnjake, a resnično življenje, če že letom to nikakor ne uspe, tukaj je pomežik!, vendarle mora pustiti tudi kakšen viden odtis! In avtentičen! Saj smo vendar angažirani in avtentični, ne!?
No, leto dni kasneje spet bedim do dveh zjutraj. Pišem. Dve uri pred in dve uri po polnoči sta zame od nekdaj tako, kot da se odpre nebo in se nekakšna božja milost in navdih zlivata naravnost k meni. Mir. In tišina. In spokojnost. In noč z vso svojo močjo. In magijo. In zavzetost. In prevzetost. In žareče utripanje srca, ko se končno izreče nekaj, kar je želelo biti izrečeno! In, kar moram izreči! Barbara, pomislim, ne morem in nikoli ne bom mogla drugače! To je ta najbolj moja in edina resnična pot domov! Nanjo se bom zmeraj znova vračala! Do poslednjega diha! Pa če je to nocoj, takoj, ta trenutek! Izgorevati in izgoreti v žareči vznesenosti življenja! Kot ognjen komet! To je to! Ne morem drugače! Brez tega me ni! Ne obstajam!
Foto: Liza Kostevc
Zato pa tako rada tavam v temnih jasnih nočeh po bližnjih in daljnih obronkih tega osupljivega sveta in se zmeraj znova zaziram v nebo. Razžarjene utrinke sredi črnega neba, to venomer iščem! In čakam. Bežne. In hipne. Kot življenje samo. V trenutku, ko ga opaziš, ko se ga zares zaveš, ga že skoraj ni več; žareče svetlikanje se že razblinja in že se njegova lesketava sled staplja z gostim žametom neba. Pa vendar, je kaj lepšega, bolj čarobnega, bolj vznesenega? Bolj prežetega s koprnenji in priprošnjami? In z živo razžarjenim utripanjem srca!?
Dragi bralci in bralke, žareče vznesenosti na vseh najbolj vaših poteh vam želim v tem novem letu in zmeraj! V svetlobi in temi, v najbolj bleščeči luči in v najbolj črni; sredi »osladnih zelenih celofanov« in vseh drugih; pod luno, ki je izgubila spomin in pod tisto, ki ga ni, pa pod mesecem in zvezdami, med sokoli in jastrebi, s svilenimi, usnjenimi, jeklenimi in vsemi drugimi rokavicami in brez njih, v vetrovih in viharjih, v majhnih in velikih, v resničnih in sanjskih loviščih, v predsednikovi in v vsaki drugi besedi in pogledu, med medvedi in volkovi, v optimizmu in brezupu, na »dolgi poti domov« in na tisti, ki vodi od njega, sredi najbolj sinjega dne in v globini najbolj črne noči, dragi bralci in bralke, molimo po svoje, s tistim, kar najbolj smo! Zazrimo se vsaj tu in tam v nebo! In ostajajmo ob toplem in varnem ognjišču čutečega srca!
Foto: Liza Kostevc
Po novici je zgodba. Za njo smo mi. Sic! Publicistika s pogledom.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Angažirana & Avtentična
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Dragi bralci in bralke, za nas od nekdaj šteje vsaka zgodba. Ali šteje tudi za vas, veste v resnici le vi. In le vi sami lahko to tudi poveste. Z dobro mislijo, besedo ali dejanjem. Za vse smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
HVALA!
Ustanovitelj in izdajatelj neodvisnega angažiranega in avtentičnega spletnega portala Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom
HIŠA ZVEZD
Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
Svetimo v temi!
Matična številka: 2262479000 Davčna številka: 13951866
Transakcijski račun: SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom
je neodvisni spletni medij, publicistični spletni portal magazinskega tipa, ki z angažiranimi in avtentičnimi profesionalnimi publicističnimi in novinarskimi prijemi tedensko osvežuje svoje spletne strani in javnosti prinaša vsebine s področja narave, okolja in prostora ter njihovega prepleta z vsemi dimenzijami javnega, političnega, kulturnega, gospodarskega in družbenega življenja doma in po svetu.
Idejni rojstni dan Ana Ašič Sic! Publicistike s pogledom je na Gornjem trgu v Ljubljani
18. novembra 2018.
Na slovenskem in svetovnem spletu je portal začel delovati
13. aprila 2019.
V razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije je bila Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom vpisana
1. septembra 2020.
”Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.”
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022©Vse pravice pridržane.
