Naj spomnimo, jeseni je Agencija RS za okolje izdala dovoljenje, s katerim se je za obdobje do 30. septembra 2021 dovolil odstrel 220 osebkov zavarovanega rjavega medveda. Že takrat se je na to dovoljenje pritožilo Društvo za osvoboditev živali, pa tudi Območno združenje upravljalcev lovišč Primorskega lovsko upravljalskega območja, vendar je Ministrstvo za okolje in prostor obe pritožbi zavrnilo ter 17. februarja letos izdalo odločbo za odstrel 220 medvedov. Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice, ki ga zastopa Stanko Valpatič, pa je na to vložilo tožbo in zahtevo za začasno odredbo in ustavitev izvršitve spornega dovoljenja oziroma odločbe, čemur je 18. marca 2021 Upravno sodišče ugodilo. Kot je razvidno iz dopisa Agencije RS za okolje, ki je naslovljen na dotična Območna združenja upravljalk lovišč, Lovsko zvezo Slovenije, Zavod za gozdove Slovenije in Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice, sklep Upravnega sodišča vse akterje zavezuje od 26. marca 2021. Več…
Tag: Ana Ašič
ANA IN RON. TER VPRAŠANJA. VELIKA. BOLEČA. ČLOVEŠKA. IN ENO. KAKO NAJBOLJ PIETETNO OSMISLITI NEZNOSNO TRPLJENJE VSEH?
In zdaj? Ana je mrtva. In kmalu bo najverjetneje tudi Ron. Oba žrtvi nesrečnega trenutka. A tudi človeškega faktorja. Več njih. A ne Ana in ne Ron, nobeden od njiju, ne bo odrešen s polariziranjem strasti za eno ali drugo stran, z izrekanjem besed in stališč, ki jih v kontekstu tolikšnega trpljenja obeh prizadetih strani preprosto ne bi smelo biti! Sploh pa ne s strani takšne ali drugačne javnosti in najrazličnejših interesnih grupacij znotraj nje, ki so si na družbenih omrežjih in drugod nesrečni dogodek uzurpirale za širjenje svojih interesnih pogledov ter za diskurz, ki v tako bolečih, delikatnih in vsestransko tragičnih okoliščinah absolutno ni na mestu za nikogar! Več…
KAJ IMATA NARAVA IN GOZD OD VSEH TEH SPEKTAKLOV? ŽE DESETLETJA PRAZNIKI NARAVE, SVET PA ŠE ZMERAJ VSAKO LETO IZGUBI 10 MILIJONOV HEKTARJEV GOZDA
»Preveč vsega tega se gremo! Ne vem, kako je z drugimi ljudmi, a sama sem že ob prebiranju čisto preč in do konca utrujena od vseh teh praznikov narave, ki jih nikakor ne zmanjka. Še malo, pa jih bo, kot v katoliškem koledarju svetnikov, vsak dan po pet in več praznovalo svoje svetništvo. Marca ali aprila ali maja ali junija, kar naprej so in še pridejo, tako da je čas in dan za objavo takšnega premišljanja o »naravnih« praznikih zmeraj pravi,« je lani junija ob vsej obilici najrazličnejših praznikov in dni posvečenih naravi premišljevala naša urednica Ana Ašič. Letos na uradni strani Mednarodnega dneva gozdov, ki ga praznujemo zdaj že deveto leto po tistem, ko je leta 2012 Generalna skupščina OZN 21. marec uradno posvetila gozdovom, lahko preberemo, da »svet vsako leto izgubi 10 milijonov hektarjev gozda – približno petkrat toliko, kot je velika Slovenija – degradacija zemljišč pa prizadene skoraj 2 milijardi hektarjev površine zemlje, kar predstavlja večjo površino od Južne Amerike. Izguba in propadanje gozdov povzroča velike izpuste toplogrednih plinov. Vsaj 8 odstotkov gozdnih rastlinskih in 5 odstotkov gozdnih živalskih vrst je na robu izumrtja.« Že leta ta svet samo v treh, štirih mesecih od marca do junija obeležuje več deset praznikov narave, za katere se po vsem svetu potroši desetine milijonov, degradacija narave in ogroženost rastlinskih in živalskih vrst pa sta vse večji. Kaj imata torej narava in gozd od vseh teh spektaklov!? Več…
SLA PO OBRAČUNU JE ZMAGALA. VSE JE LAHKO PUSTIL ZA SEBOJ V 30 SEKUNDAH. LE TISTEGA, KAR JE BILO V NJEM, NI MOGEL.
»My life is a disaster zone«, »moje življenje je katastrofa«. Kdo od nas, ki prek vsake mere izgorevamo za svoje delo, ni vsaj potihoma in naskrivaj še nikoli rekel tega tako, kot je Al Pacino v vlogi neustavljivega Vincenta Hanne z raskavim glasom dejal v filmu Heat, Vročina?« Tako smo se z reminiscenco o kultnem ameriškem filmu spraševali pred skoraj letom dni v kratkem premišljanju o slasteh in pasteh maščevanja. Če je to še nekako samoumevno za gangstrske miljeje, vprašanjem, ki imajo v slovenskem prostoru očitno neko posebno trajnost, zlepa ni videti konca. In tako ne le posamezna življenja, ampak kar življenje celotne skupnosti postaja vse večja katastrofa. Zakaj v ključnem trenutku zmaga nerazsodno, impulzivno, nepremišljeno? Zakaj v usodnem trenutku za neko skupnost, za njeno preživetje in prosperiteto, ob vsej nenasitnosti in pohlepu po oblasti in večnih privilegijih na eni strani, na drugi strani namesto zrele državniške modrosti in vzdržnosti šine na dan osebna prenagljenost in neobrzdanost? Zakaj v trenutku delikatnega in krhkega konsenza javno zbadaš in napadaš tiste, ki so s teboj, morda res ne najbolj navdušeno in z nasprotovanjem ali nekateri celo s figo v žepu, a vendar še zmeraj na isti strani? Več…
DOBRE ODLOČITVE NISO MONOPOL ENE POLITIČNE OPCIJE. IN TUDI SLABE NE. RESNO NOVINARSTVO TO VE!
Resno novinarstvo je polno sveta, je venomer v njem, a je od njega tudi odmaknjeno. Mnogokrat zapostavljeno, izločeno, prezrto, nevidno ujeto v zlovešči molk in prisilno osamo. Zmeraj znova gori na grmadi zavisti, omalovaževanja, podcenjevanja, posmeha ter individualnega in kolektivnega gneva, saj ne pristaja na večne predstave s »kruhom in igrami«, ki se jim mnogi tako radi predajajo. Čeznje sliši in vidi in čuti in to zmeraj pove. Ne sprašuje za ceno. Itak je zmeraj visoka. In ne za stran, ki jo razkriva. Levo in desno, oboje je irelevantno. Več…
RESNO NOVINARSTVO SE ZLEPA NE SPUSTI IN NE DOTAKNE PLENA, KI MU GA NASTAVLJAJO DRUGI!
Resnično novinarstvo, resno, neodvisno, angažirano, visoko profesionalno in prizemljeno je težko atletska disciplina. To ni navadni biatlon; ni troboj; tudi ne petero ali deseteroboj, ampak dan za dnem prav poseben mnogoboj. Z vsem. In vsemi. In kar naprej tudi s samim seboj! Za vse, kar ta poklic je; in, kar naj bi bil! Vztrajno in brezkompromisno odkriva vse živobarvne podobe, najbolj svetle in najbolj temne, potrpežljivo zlaga kamenčke v mozaike resničnega življenja ter strastno piše zgodbe o njem, a pri tem nikoli, res, nikoli ne pozabi na Antigono in njene besede: »Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu!« Več…
NE, KER SO ŽENSKE! AMPAK, KER SO SIJAJNE INŽENIRKE!
Včeraj, 8. marca, so našo pošto preplavljala vprašanja, danes pa že zjutraj kar odgovori in ugotovitve, ki jim je večinoma skupno, češ, da je publicistična spletna stran Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom očitno nenaklonjena »ženskemu vprašanju«, saj je »evidentno«, da »ne časti ženskega gibanja«, se ni »niti z besedo spomnila tega pomembnega mednarodnega praznika«, »nikoli ne promovira prizadevanj za več žensk v politiki in na vodilnih položajih« in še precej besed z nivojem, ki ne dosega kriterijev za javno rabo. O odnosu našega spletnega medija do vsega tega bo morda enkrat posebej spregovorila naša ustanoviteljica, publicistka, novinarka in urednica Ana Ašič. Trenutno in načelno pa menimo, da naši teksti, vsa naša spletna stran, vse naše delo zgovorno govorijo o tem, kaj so in kaj zmorejo ženske! Morda tega res ne povemo tako, kot ves svet. A vsekakor angažirano. In avtentično! Več…
IN TO NAJ BI KAKORKOLI OGROŽALO KATEROKOLI ZARES SUVERENO, RAZGLEDANO, MOČNO, VEŠČO IN VERODOSTOJNO NOVINARKO?
Osebno me niti najmanj ne skrbi, če ljudje s pozicij, političnih, uradniških, poslovnih in sploh katerih koli kaj rečejo o novinarjih in medijih, kritizirajo, napadajo, zaradi mene lahko tudi grozijo. Dokler vem, za koga gre in je vse to javno, z imeni in priimki in vsem na očeh ter ostaja na verbalni ravni, je zame avtomatično benigno! Pač, »psi lajajo, karavana gre dalje«; zame je to le še informacija več, ki mi pomaga k uvidu resničnega stanja intelekta, duha in srca tistih, ki odločajo. Pa vsakič odlična priložnost za lastno novinarsko, medijsko in tudi osebno samorefleksijo. Več…
IN, NAPREJ! S FAROSA IN ALEKSANDRIJE V SCIENCE CITY!
Danes, 25. januarja 2021, se izteka javna razprava o predlogu sprememb zakona o javnem naročanju, ki jih je pripravilo slovensko ministrstvo za javno upravo, in ob katerem, zaradi dikcije novega predloga, v kateri ni več govora o javnem arhitekturnem natečaju kot obveznem orodju za javna naročila projektnih dokumentacij za novogradnje, vsaj tistih nad 2,5 milijonov evrov investicijske vrednosti in davkoplačevalskega denarja, obstaja utemeljeno nelagodje in zaskrbljenost arhitektov in najširše javnosti za nadaljnjo degradacijo že tako zelo erodiranega in obremenjenega slovenskega grajenega okolja in prostora. In čeprav je res, da so prav arhitekti sami nemalokrat močno prispevali k razkroju »natečajnega zaupanja«, saj so z raznimi, v preteklosti tudi naravnost škandaloznimi natečajnimi »kuhinjami« ter izbiranjem rešitev, ki so tako investitorja kot izvajalca postavile v brezizhoden položaj, ene in druge, ter prav tako davkoplačevalce pa zato stale visoke odškodnine, je vendarle res, da je kljub temu ukinitev instituta javnega arhitekturnega natečaja, najslabša in nesprejemljiva rešitev! Zakaj? Več…
NAZAJ, K FLORENTINCEM. K NJIHOVI ZMAGI, KI JE ZMAGA ZA VSE.
Vsa zgodovina nas uči, da so vsi veliki svetovi, vse velike arhitekture in stvaritve nastali predvsem zato, ker v trenutku, ko ni bilo še ničesar, niti slutnje ne, kaj lahko je, nekomu, tistemu, ki je o tem odločal, ni bilo vseeno, kaj bo. Tako je v renesančnih Firencah dobil priložnost tudi Filippo Brunelleschi. In zmagal. Danes je to zmaga za vse človeštvo. Morda so leta 1420 tudi vplivne Florentince obhajali dvomi, kljub vsem umetniškim ambicijam si je večina prav gotovo težko predstavljala, kako usodno bo njihova odločitev zaznamovala svet v naslednjih stoletjih, človeški uvid v prihodnost ima pač svoje meje, vendar so bili osveščeni in omikani in so dopustili možnost, da se zgodi tisto, česar sami še niso poznali, niso razumeli in še niso videli, je pa videl nekdo drug. Več…