Zgodi se pogosto čisto blizu nas! A tudi nam! In meni! »Gajstna« novinarka, za kakršno se imam, s pravo dozo lastnega poklicnega egotripa pa tudi, in od tega ne odstopam!, upravičenega ponosa nase in na moje do konca predano angažirano, izvirno in avtentično delo!, kljub temu seveda tudi kdaj kaj spregledam! In se šele čez čas domislim vprašanja, ki je pravzaprav vse od začetka bistvenega pomena ter je morda celo nekakšna ključna koda, ki »odklepa« pomembno pot do razumevanja marsičesa, kar se ob nekem dogodku navidezno tako neverjetno sproži!
Foto: Marjan Artnak
Tekst: Ana Ašič
Foto: Marjan Artnak, Dante Zuniga – West / Bear Hunting Magazine
6. junij 2021
Natanko mesec dni potem, ko je slovenska javnost izvedela za nesrečno zgodbo z medvedom iz Žetal, ki je namesto divjega merjasca na haloškem krmišču na pobočju Maclja sredi temne majske noči končal s kroglo »nad«, »za«, ali »v plečki«, ter takrat vznemiril in zdaj z epilogom 200 evrov kazni za storilca še dodatno razburil predvsem del slovenske lovske javnosti, v spokojnem nedeljskem popoldnevu v mojih mislih nenadoma kot utrinek v poletni noči blisne vprašanje!
Kaj se je zgodilo z resnično trofejo 140 kilogramskega žetalanskega medveda? Ne s preparatom, kožuhom in glavo, ki menda pripada Prirodoslovnemu muzeju! Ampak z ono drugo! Kje je v bistvu končala medvedova penisova koščička? Uradno, penilna kost ali bakulum, ki je sicer lastna in značilna za mnoge sesalce; pri medvedu pa za mnoge lovce bolj pomembna trofeja kot vse drugo. Pa, ali so se v tistem šoku in paniki žetalanski lovci sploh spomnili na to?
No, pomislim, tudi če ne, vaškim psom je verjetno niso vrgli, saj je treba pri medvedu prav vse, česar ne odpeljeta mesar oziroma preprodajalec medvedjega mesa in preparator, predati Biotehniški fakulteti v Ljubljani, ki »zbira« ves biološki in genetski material prav vsakega ustreljenega ali kako drugače pokončanega medveda.
In, se mi v roju utrinjajo vprašanja! Ali je morda to tisto, kar je v resnici sprožilo toliko strasti? Je to ta trofeja, ki mnoge tako pekli? Je to izvir zavisti, ki jo v svojem odzivu omenja inženir Boškin? Kaj bi sicer kdo lahko zavidal temu žetalanskemu lovcu? Sitnosti? In negativno pozornost? Obrekovanje? Obsojanje? Inšpekcijski postopek? Denarno kazen? Ta je sicer zdaj, ne glede na to, da je očitno sidrana in utemeljena z obstoječo zakonodajo in zakonom o ohranjanju narave, z 200 evri za življenje zavarovane zveri, tudi za zmoto res nesorazmerno nizka – nenazadnje ti zaračunajo 80 evrov, če parkiraš na Gornjem trgu in pozabiš veljavno dovolilnico v avtomobilskem predalu, ko je vendar jasno, da ne boš povsod s svojim vozilom in z dovolilnico na vetrobranskem steklu oznanjal, kje imaš domicil!, pa nisi s tem v bistvu nikomur napravil nobene škode! Da o kakšnih drugih zmotah z enormnimi kaznimi niti ne govorimo! Seveda pa v normalnih okoliščinah tudi plačilo 200 evrov kazni ni nekaj, kar bi komu zavidali in si želeli imeti sami! Je torej ta medvedova kost izvor mnogih glodajočih vprašanj!?!
Foto: Dante Zuniga – West / Bear Hunting Magazine
Obeljeno penisovo koščičko uplenjenega medveda si namreč ponosni lovec zatakne za trak na lovskem klobuku, od koder povsod in vsem govori o trajno neusahli sli in moči, o kateri gospodje vseh časov zmeraj znova sanjajo. Gospe pa, no, bodimo poštene, se tega nenazadnje tudi ne branimo!
Ritual medvedove penisne koščičke je del starodavnih obrednih praktik, s katerimi so bili na lovca prenešeni in s tem privzeti atributi in moč živali, ki jo je uplenil. To je del globoko prvinskega obreda in tabuja krvi, s katerim moč ubite živali preskoči na in v lovca.
Dejanska in prislovična nenasitna spolna sla in moč odraslega medvedjega samca je v tem smislu od nekdaj in v vseh kulturah, ki so imele medveda, trajni vir občudovanja in koprnenja ter spontanega upanja in močno prvinskega, poganskega češčenja, onkraj vseh časov, prepričanj in ver, ter posledično ohranjanja tega močnega in strastnega arhaičnega rituala tudi v sodobnem resničnem življenju.
»No, za klobuk si zdaj te medvedove koščičke ne zatikamo več…vsaj jaz si je nisem,« mi reče lovec, ko se pred dobrim letom v prelepi vasici s centralnega območja velikih zveri pod lipami in kostanji in ob vonju dišečega fajglja pogovarjava o vsem tem, »imaš jo pač… doma.« »Ok«, se nasmehnem, »na nočni omarici!?« »No, kakšen, ki to rabi, jo ima morda res tudi tam!« mi odgovori z mirnim, samozavestnim, globokim, žarečim pogledom in sproščenim, živim smehom, pomenljivim in polnim moči, ki jasno govori o tem, da on še ni med njimi! Vauuu! me prešine, res, kako čudovit poklic imam! Da takole pri delu srečujem takšne pristne, polnokrvne, šarmantne gospode!
Ampak, razmišljam v današnjem nedeljskem preblisku, kaj pa gospe? Ženske, ki se zdaj v vse večjem številu »rinejo« med lovce? Lovke? In se spet spomnim na pogovor s starešino lovske družine Velike Poljane, kjer so marca med drugimi uplenili tudi dva največja medveda letos. Največjega, 370 kilogramskega samca je uplenil mlad avstrijski lovec. Drugega, 270 kilogramskega medveda pa je uplenila gospa, tudi iz Avstrije, »najinih let, res, huda lovka,« z veliko mero spoštovanja pove o njej in trofejnem medvedu velikopoljanski lovski starešina Janez Prijatelj.
Na dolgo in široko se pogovarjava o tem, a glej, prav tu spet odpovem! In pozabim zavrtati s tem vprašanjem! Kaj je gospa naredila s to koščičko? Si je vzela to trofejo? Sama? Ali so ji pomagali pri tem dolenjski lovci? Jo je vzela s seboj? Jo nosi zataknjeno za klobuk? Ali jo ima kje drugje? In, kje? Pod svojim? Ali pod moževim povštrom?
In Žetalanci!?! So sploh vedeli za vse to…!?! Ali pa je koščička ostala »krivolovcu« in je zato toliko nenavadno hude krvi!?!
Foto: Marjan Artnak
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Majhen portal. Za velike zgodbe.
2019,2020,2021©Vse pravice pridržane.
