NATAKNILI SO MU TEŽKO KOVINSKO OVRATNICO IN ZDAJ NAJ SE SREČNO MNOŽI IN PLODI!?!

Danes je svetovni dan risov. Pred dobrima dvema letoma, 14. maja 2019, se je naša urednica Ana Ašič v senzibilnem tekstu, naslovljenem na evroposlanca Franca Bogoviča, dotaknila tudi risov. Njene besede se zdijo kot nalašč, da z njimi letos obeležimo ta mednarodni praznik. Drobcen odlomek je to, le nekaj kratkih in jedrnatih besed, za koga morda »neprimernih«, saj presegajo projektno piarovsko promocijski domet ustaljene slovenske medijsko interesne obravnave risje »problematike« in osladnih zgodbic o zaljubljenih risih, njihovem srečnem parjenju in čudovitih mladičih, ter nas soočajo z vprašanjem, pred katerim ne bomo mogli več dolgo mižati. Ne le Franc Bogovič, vsi smo malce ti Franciji; vsakemu od nas so namenjene. Ne za obsodbo. Ampak za razmislek. In za čuteče spraševanje srca. Ter za »spremenjenje na gori« v vseh nas!

Foto: Ondrej Prosicky

Uvod: Liza Kostevc

Jedrnato & Poudarjeno: Iz teksta Ane Ašič

https://anaasicsic.com/2019/05/20/rencanje-francijevih-velikih-zveri/

Foto: Hartmus Jungius, Ondrej Prosicky

11. junij 2021

Ris!? Ta trenutek, ko to pišem, so vsi v Loškem Potoku, to dopoldne, z govori, trkanjem po prsih, z velikimi in zvenečimi besedami ga naseljujejo, da ga bodo že čez nekaj let spet preganjali. Iztrgali so petletnega mačka iz njegovih domačih gajev, odpeljali od žuborečih potočkov v karpatskih gozdovih, nataknili so mu težko kovinsko ovratnico in zdaj naj se srečno množi in plodi in naj napolni te gozdove s potomci, tako številnimi, da bo vsako leto znova odobren čim višji odstrel!?!

Franci, ima me, da bi prišla pote in te odpeljala v snežniške gozdove, tja, kjer smo lani vsaj petkrat videli risa, ob uri, ko lovi v svoje temne čopke bakrene žarke zahajajočega sonca. Ko poblisne z očmi in se njegov s prostostjo prežet jantarni pogled stopi s tvojim, se vse ustavi, vse utihne, vse izgine. Skoraj tako je, kot trenutek, ko se prvič zazreš v oči svojega otroka: vse se učara v srečanje s čisto, najglobljo, najvišjo, vsepričujočo resnico, v eno samo ljubezen! V trenutku si v zavezi, s katero lahko odtlej življenje zmeraj le še brezpogojno častiš! To je resnična spoved in obenem obhajilo stvarstva, popoln božji blagoslov, ultimativen dotik ognjene kaplje svetega duha, ki za zmeraj spremeni vsako srce.

Besede, ki jih izgovarjaš zadnje tedne, Franci, pričajo o tem, da je tvoje srce lačno takšnega božjega dotika; in da kar kliče po spremenjenju na gori!

Foto: Hartmus Jungius