Takšna razstava kot je »Eno z naravo« v Budimpešti, je živopisna biosfera informacij, pri kateri je zmeraj potrebno nekaj najbolj edinstvenih, redkih in izvirnih »cvetlic« in habitatnih atrakcij ljudem močno približati, jih »povečati«, tudi pretirano, če je treba; in, vsekakor leta 2021 postaviti najmanj v tri dimenzionalno prezentacijo! To je in mora biti najprej prostor doživetij! Predvsem pa je to lepa priložnost, da milijonu ljudem poveš, kdo si, kje si, kako čudovit in edinstven si! Je priložnost, da poveš, da sploh obstajaš! Ja, ekosistem! Zelo načitano je to. In nič narobe. Vendar ne eno in dvodimenzionalno! Temu milijonu ljudi, večinoma takim, ki jih prvenstveno zanimata narava in doživetja v njej, je imela Slovenija priložnost strnjeno, jedrnato in izvirno povedati in pokazati nekaj edinstvenega o sebi; in to tako, kot nihče drug; avtentično, z vsemi prijemi za vse čute; jih povesti v svoje dehteče gozdove, med skrivnostne nočne glasove in sledi; na srečanje z medvedom in kozorogom, k bistrim potočkom, na obrežje zelenih rek, med kačje pastirje in sence sulcev v kristalno čisti vodi. Imela je veliko priložnost, da jih sredi več milijonskega velemesta resnično popelje v »eno z naravo«! Več…
Tag: Ana Ašič
ŽALOSTNA MATI BOŽJA. FOTOGRAFIJA, KI JE TUDI MENE PRESUNILA Z MEČEM. IN, KAJ IMAJO FERSKI DELFINI S SLOVENSKIMI MEDVEDI?
Hitro hodim skozi nočno dišeči gozd in svež zrak bistri moje misli. V temi vstajajo pred menoj podobe tega dne. Mnogotere. In ena. Strahotna. Ki presunja srce in dušo in misli že vse od poldneva, ko sem jo prav ta dan, na god Žalostne Matere Božje zagledala, nemogoče, da je ne bi, saj so bili vsi svetovni mediji preplavljeni z njo, ter kar naprej dviga eno in isto nemočno vprašanje: Kako je mogoče, da se danes, leta 2021, pred očmi vsega sveta, pod krinko »tradicije«, »kulturne dediščine«, »nekomercialnosti«, »trajnostnega lova«, zgodi takšen krvav pomor bitij, za katera se sicer na vseh koncih sveta borimo, da bi ne izumrla, da bi živela, da bi obstajala?!? Kako je mogoče danes v Evropi legitimno speljati nekaj tako zverinskega!?! Kaj je v človeku, da stoji sredi morja krvi in ubija, ubija, ubija in ne neha, dokler v istem dnevu najbolj krvavo ne pomori vseh in vsega, kar mu je na dosegu roke!?! Več…
SAJ NI RES…PA JE!?! »NAJVEČ POZITIVNIH PRIMEROV POTRDIMO V STAROSTNI KATEGORIJI 5 DO 14 LET«. IN V ISTI SAPI: »STAROSTNO IZJEMO OD PCT POGOJA VLADA DVIGNILA Z 12 NA 15 LET«…
Torej, če ljudi testiraš in veš, kdo je pozitiven in kdo negativen, to ne omejuje epidemijo!? Če ne testiraš in si samo umišljaš, da so vsi preboleli in cepljeni negativni, to pa jo omejuje!? Očitno je res, najbolje, da nič več ne testiramo! Da ne bi še kaj izvedeli! Vem, da zveni izrabljeno, ampak, kaj naj drugega reče človek ob tem, kot da se vpraša, prvič, ali sploh prav vidi, kar bere; in drugič, kdo je tukaj zdaj nor!?! Testiranje ni več ta pravo! In, ravno kategorija prebivalcev, med katerimi je največ pozitivnih in okuženih, je od jutri v celoti med izjemami!?! Več…
MADŽARI VELIKOPOTEZNO, ENOTNO IN NAVDUŠENO ZA »ENO Z NARAVO«. SLOVENCI PA SPET »NAVADNO«, STARIKAVO, BREZ PRAVEGA VESELJA DO ŽIVLJENJA IN MALCE VSI PROTI VSEM?!?
Konec septembra in prvo polovico oktobra bodo Budimpešta in številna druga madžarska mesta in županije tri tedne prizorišče svetovnega Expa »Eno z naravo«, »One With Nature«, madžarsko »Egy A Természettel«, ki naj bi bil po nekaterih pričakovanjih letos največji svetovni dogodek lovske, ribiške in naravovarstvene industrije. Vsekakor so Madžari »Eno z naravo« zastavili kompleksno, široko, velikopotezno in, kot je videti iz trenutno dosegljivih programov in zasnov, z jasno intencijo, ciljem in vizijo, da Budimpešto in Madžarsko za tri tedne spremenijo v svetovno prestolnico lovskega in naravovarstvenega sveta. Na Slovenskem pa, sicer res sredi negotovega koronavirusnega časa in okoliščin, kakšnega posebnega navdušenja, vznesenosti in veselja ob tej priložnosti za predstavitev na tem letošnjem velikem svetovnem dogodku v bistvu nismo zaznali. Več…
»MOST JE PRELEP V TEM ZALIVU, KJER VLADA POPOLN MIR.«
»Draga Ana, hvala. Most je prelep v tem zalivu, kjer vlada popoln mir. Most ni bahat in je podrejen prostoru.« Tako se je 29. julija ob spojitvi Pelješkega mostu inženir Marjan Pipenbaher na moj pozdrav in čestitko odzval in javil s kratkim sms sporočilom iz Malostonskega zaliva. »Enkrat po 5. avgustu ga bom, upam, videla,« sem odgovorila in pomislila, kako me res zanima, kaj se je v resnici z njim zgodilo v tistem občutljivem morskem prostoru. Se mu je most res podredil? Se je skoraj dva in pol kilometra dolga mega konstrukcija v resnici zlila z okoljem? Kaj čaka tiste, ki tu živijo, delajo in so se vsak dan znova, tudi večkrat dnevno primorani voziti sem in tja? In vse druge popotnike? Kaj se bo zmeraj znova vtiskalo in pisalo v naš spomin, v naša doživetja in v življenje samo? Kaj nas bo v resnici spremljalo na naših poteh? Na počitnice? In s počitnic? Kakšna slika? Temna? Ali svetla? Brutalna? Ali poetična? Dobrih deset dni kasneje, malo pred peto uro zjutraj 9. avgusta, sem ga v porajanju jutranje zarje, še vsega ovitega v mehko modrino zgodnjega dne, nenadoma zagledala pred seboj. »A vidiš to!?!« V sinovem nenadnem zaviranju na magistrali in besedah, ki so prehitele moje, je bilo vprašanje. A tudi vsi odgovori. Meni. In vsem. Več…
»URESNIČUJE SE CILJ, KI REŠUJE TISTO, KAR JE PROBLEM ŽE 300 LET!«
Čeprav današnja poletna noč, iz 28. na 29. julij 2021, še ni prinesla dokončnega finala pri gradnji Pelješkega mostu, enega največjih infrastrukturnih objektov v zgodovini Hrvaške in v tem delu Evrope, je bilo vendarle mogoče razbrati precej vznesenosti v zadovoljnem nasmehu inženirja Marjana Pipenbaherja in seveda vseh, ki so s hrvaškim premierjem Andrejem Plenkovićem, hrvaškim političnim vrhom, predstavniki hrvaške infrastrukture, projektive ter domačih in tujih izvajalcev na čelu s kitajskim China Road and Bridge Corporation, prisostvovali simbolno močnemu trenutku, ko je bil z vgradnjo 165. sekvence jeklene konstrukcije Pelješki most tri mesece pred pogodbenim rokom dokončno spojen; z njim pa končno povezano in spojeno tudi celotno ozemlje Hrvaške. Več…
»SVOJEVRSTNO KRITIČNO IN PROVOKATIVNO PISANJE, KI PRI BRALCU SPODBUJA RAZMIŠLJANJE IN POSTAVLJANJE NOVIH VPRAŠANJ«
»Lovec tretjega tisočletja naj bi bil predvsem naravovarstvenik in šele nato regulator v naravi. Lovci smo tisti, ki smo poklicani in se deklariramo kot varuhi narave, vendar se moramo pri tem ozreti okoli sebe in sodelovati tudi z drugimi, ki imajo enake oziroma podobne cilje in poglede, pa čeprav so včasih kritični do nas. Ena takih oseb je tudi gospa Ana Ašič, žurnalistka, raziskovalna novinarka, urednica in lastnica elektronskega medija, ki veliko piše tudi o okolju in naravi; oseba z velikim in širokim srcem, predvsem kadar gre za zaščito ogroženih vrst živali. Je velika zagovornica in varuhinja velikih zveri, predvsem medveda in risa. Skozi njej lastno ter svojevrstno kritično in provokativno pisanje pri bralcu spodbuja razmišljanje in postavljanje novih vprašanj.« Več…
V TAKIH OKOLJIH SE SKORAJ VSI POZNAJO, VSI VSE VEDO, VSI SO ZA RAZVOJ, VSEM JE PRI SRCU NARAVA IN NIHČE NI ZA NIČ ODGOVOREN!
»Razumeti moramo, da imamo reliefno razgibano, gozdnato in vodnato državno ozemlje, a skromne kmetijske površine; in da je potrebno precej regulacij in omejitev, če hočemo zadržati bogastvo in kakovost vodnih virov in produktivnih zemljišč. Upravičeno smo ponosni na izredno bio in geodiverziteto v državi. Razumeti moramo, da je mogoče hitro zapraviti naravne resurse, a drago, težko ali celo nemogoče je včasih napake popravljati. Vedeti bi morali, da s prostorsko potratnimi razvojnimi pristopi ne silimo med najbolj razvite, pač pa smo zapozneli sledilci. Jasno nam mora postati, da so bili mnogi prostorski posegi slabo načrtovani in so prinesli težave. Zato se jih je koristno v prihodnosti izogibati, kolikor pa gre, razmere popravljati.« Več…
»VČASIH JE PRAV, DA STEMNI SE NEBO, DA SE NAVADIMO SONCE LJUBITI«
Ko se v teh junijskih dneh eni spominjamo ter s takšnimi in drugačnimi mislimi vračamo v čas pred 30 leti; drugi pa se morda z njim in z vsem, kar je bilo takrat, šele seznanjajo, vam mi vsi z naše publicistične spletne strani želimo vse dobro, najboljše, še naprej srečno in mirno v naši skupni domovini, ki je kljub vsemu, kar je morda danes drugače, kot smo si takrat predstavljali, da bo, vendarle še zmeraj tudi naša “dežela na sončni strani Alp”! Več…
TRICIKEL ALI AMG?
Ni mogoče današnjega sveta in današnjih političnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih fenomenov analizirati in interpretirati z orodji, pojmi in simboli industrijske revolucije. Ko je stuttgartski avtomobilski velikan pred nekaj leti poslal na prvo daljšo samostojno pot svoje najbolj avtonomno vozilo, je slednje res prepeljalo istih 106 kilometrov od Mannheima do Pforzheima, kot jih je z njegovim predhodnikom 130 let prej prepeljala gospa Bertha Benz! A z besednjakom prvega vozila, ki je bilo v bistvu malo večji tricikel, ni mogoče opisati, analizirati, pojasniti in predstaviti tega, kar je mercedes danes! Seveda je tudi tisto prvo tehniški fenomen in velika zanimivost! Pa vendar, bi današnji dvajset, tridesetletnik sploh pomislil, da bi se vozil s čim takšnim!? Več…