FRANČIŠKOV DAN LJUBEZNI! ZA KOGA? IN DO ČESA? TER UBOGE GOSPE IN GOSPODJE, KI SE Z NENASITNIM UBIJANJEM ŽIVALI MUČIJO… ZA VSE NAS…!?!

Ne eno zgodbo, desetine, stotine njih in strani bi bilo mogoče samo letos napisati o nenavadnih izrazih ljubezni najmočnejših prebivalcev tega planeta do narave in ostalih »sodržavljanov« tega sveta. Skušam se ta trenutek spomniti vsega, kar vem o svetem Frančišku Asiškem. Mislim nanj in skušam uzreti in začutiti, kaj bi rekel na vse to; kako bi on danes, 4. oktobra 2021, sklenil to moje razmišljanje, te moje besede.

Foto: inzanaoutfitters.com

Tekst: Ana Ašič

Foto: twitter, facebook, inzanaoutfitters.com, romaniahuntingoutfitters.com

4. oktober 2021

Danes je 4. oktober, svetovni dan varstva živali, ki je bil za ta namen izbran in posvečen zato, ker je ta dan god svetega Frančiška Asiškega, prvega frančiškana, enega prvih velikih naravovarstvenikov zahodnega sveta ter zavetnika in priprošnjika za naravo, naravovarstvo in ekologijo. Ta »ubožec iz Assisija«, kot so ga klicali sodobniki, je na prelomu dvanajstega in trinajstega stoletja v zelenem zavetju mogočnih dreves, kot smo že večkrat zapisali, s pticami na ramenih, jeleni, srnami in lisicami ob strani ter z »bratom volkom« pred nogami, iz vsega srca, z vso močjo in z vsem navdušenjem oznanjal ljudem v Umbriji Kristusovo veselo oznanilo in božjo ljubezen do vsega stvarstva. Od tuzemeljskega bivanja se je poslovil v noči s 3. na 4. oktober leta 1226.

Foto: romaniahuntingoutfitters.com

Natanko 795 let kasneje, ko je na stotine vrst živali in rastlin, ki so obstajale v Frančiškovem času, že izumrlo in je desetine njih tik pred dokončnim izumrtjem; po stoletjih boja za naravo ter za osveščen in sočutnejši ter odgovornejši odnos do bitij, ki so nam, ljudem, zaradi naše tehnične premoči in orožij, prepuščena na milost in nemilost; danes, to jesen, leta 2021, gledamo zalive polne razpenjene krvi delfinov, ki ihtijo, kot nam je napisala naša bralka, in »jočejo kot otroci« med krvavo morijo in nebrzdanim pokolom, upravičenim z larifarijem trajnosti, tradicije in kulturne dediščine.

Foto: Twitter

Brezčutno se obračamo vstran od bolečin polnih pogledov milijonov domačih in rejnih živali, ki pri nas in širom sveta še zmeraj v najbolj nehumanih razmerah preživljajo svoj čas življenja, ki je namenjeno le naši hrani, temu, da bomo mi živeli, a ob tem očitno nimamo niti toliko morale in etike in subtilnega odnosa niti do sebe, kaj šele do živali, ki bo za nas dala življenje, da bi ji ta zemeljski čas olajšali in napravili vsaj znosen ter vreden živega bitja.

Foto: Facebook / Sabrina Corgatelli

Skoraj 800 let po Frančiškovem oznanjanju, videnjih in senzibilnih pozivih k ljubečemu in sočutnemu pogledu na vse, kar nas obdaja, gledamo danes, kako se zmeraj znova išče učinkovite interesne in politične prijeme, spretno in perfidno podprte s servilno znanostjo in stroko; vse za to, da se legalizirajo odstreli tudi najbolj zavarovanih in zaščitenih vrst živali; ter lahko samo ostajamo brez besed ob milijonskih »naravovarstvenih« evropskih in drugih svetovnih projektih, ki med razpokami profesionalnih piarovskih podob vse bolj kažejo ves »blišč« tistih, ki so vanje vpleteni, in vse večjo »bedo« in trpljenje živali, ki so s tem projektno instrumentalizirane.

Foto: Twitter / Facebook / cbs.news.com / daily express / Tess Thompson Talley / Rebecca Francis

Vsak dan lahko vidimo, enkrat tu, drugič tam, kako se s prodiranjem sodobne tehnike in vojaških orožnih elementov tako lovstvo kot upravljanje z naravo vse bolj militarizirata ter iz dneva v dan postajata vse večji magnet in polje delovanja za tiste, ki jim kri kar preveč rada vzplamti v strasti ubijanja in uničevanja; ter zmeraj znova opažamo, kako se ta »pot v pekel« s subtilnimi propagandnimi prijemi vse bolj domiselno tlakuje z, v bistvu za lase privlečenimi, »dobrimi nameni«.

Foto: inzanaoutfitters.com

Vse pogosteje vidimo in gledamo tudi do zob oborožene in od ubijanja povsem »naspidirane« lepe gospe, ki se vzhičeno postavljajo ob svoj plen in ne skrivajo zadovoljstva ter zadržkov pred kontroverznim streljanjem najbolj ogroženih prebivalcev tega planeta. Edinstveni lev, redka črnodlaka žirafa, slon, volk, kodiak, črni medved, puma ali leopard v Namibiji, ni važno, da so le evforične, naravnost senzacionalne objave na vseh možnih družbenih omrežjih, pa so »carice« zadovoljne, ko pa imajo vendar tako rade naravo! In tako uživajo v njej! Ubožice…v čem pravzaprav? V naravi? Ali v krvi? V pomakanju prstov vanjo? In v ubijanju? Česa tem puncam v resnici manjka!?!

Foto: drivenhunter.com / Rebecca Francis

Ne eno zgodbo, desetine, stotine njih in strani bi bilo mogoče samo letos napisati o teh nenavadnih izrazih ljubezni najmočnejših prebivalcev tega planeta do narave in ostalih »sodržavljanov« tega sveta. Skušam se ta trenutek spomniti vsega, kar vem o svetem Frančišku Asiškem. Mislim nanj in skušam uzreti in začutiti, kaj bi rekel na vse to; kako bi on danes, 4. oktobra 2021, sklenil to moje razmišljanje, te moje besede.

Kot sinji dih rahlo podobo vidim in mislim, nekako vem, čutim, da bi se ta ljubezni, usmiljenja in sočutja poln frančiškan iz umbrijskih gora, kot tolikokrat pred tem, zazrl v neskončna prostranstva tega čudežnega življenja, v modro nebo, k zlatim žarkom zahajajočega sonca, prisluhnil čebljanju ptic in šumenju jesensko obarvanih krošenj ter bi danes sklenil roke in dlani v še posebej gorečo molitev ter priprošnjo Bogu za vse, ki »morajo« ubijati in se pri tem še tolažiti in prepričevati, da delajo to za dobro narave in vseh nas. Res. Naj jim Bog pomaga. In naj njih in vse nas tega reši. Amen.

Foto: Facebook / Melissa Bachman