Danes, 25. januarja 2021, se izteka javna razprava o predlogu sprememb zakona o javnem naročanju, ki jih je pripravilo slovensko ministrstvo za javno upravo, in ob katerem, zaradi dikcije novega predloga, v kateri ni več govora o javnem arhitekturnem natečaju kot obveznem orodju za javna naročila projektnih dokumentacij za novogradnje, vsaj tistih nad 2,5 milijonov evrov investicijske vrednosti in davkoplačevalskega denarja, obstaja utemeljeno nelagodje in zaskrbljenost arhitektov in najširše javnosti za nadaljnjo degradacijo že tako zelo erodiranega in obremenjenega slovenskega grajenega okolja in prostora. In čeprav je res, da so prav arhitekti sami nemalokrat močno prispevali k razkroju »natečajnega zaupanja«, saj so z raznimi, v preteklosti tudi naravnost škandaloznimi natečajnimi »kuhinjami« ter izbiranjem rešitev, ki so tako investitorja kot izvajalca postavile v brezizhoden položaj, ene in druge, ter prav tako davkoplačevalce pa zato stale visoke odškodnine, je vendarle res, da je kljub temu ukinitev instituta javnega arhitekturnega natečaja, najslabša in nesprejemljiva rešitev! Zakaj? Več…
NAZAJ, K FLORENTINCEM. K NJIHOVI ZMAGI, KI JE ZMAGA ZA VSE.
Vsa zgodovina nas uči, da so vsi veliki svetovi, vse velike arhitekture in stvaritve nastali predvsem zato, ker v trenutku, ko ni bilo še ničesar, niti slutnje ne, kaj lahko je, nekomu, tistemu, ki je o tem odločal, ni bilo vseeno, kaj bo. Tako je v renesančnih Firencah dobil priložnost tudi Filippo Brunelleschi. In zmagal. Danes je to zmaga za vse človeštvo. Morda so leta 1420 tudi vplivne Florentince obhajali dvomi, kljub vsem umetniškim ambicijam si je večina prav gotovo težko predstavljala, kako usodno bo njihova odločitev zaznamovala svet v naslednjih stoletjih, človeški uvid v prihodnost ima pač svoje meje, vendar so bili osveščeni in omikani in so dopustili možnost, da se zgodi tisto, česar sami še niso poznali, niso razumeli in še niso videli, je pa videl nekdo drug. Več…
RES ODSLEJ JAVNI POSEGI V PROSTOR BREZ JAVNIH ARHITEKTURNIH IN URBANISTIČNIH NATEČAJEV!?!
Poleg predloga novega gradbenega zakona, slovenske arhitekte zadnje tedne vznemirja in razburja tudi predlog sprememb zakona o javnem naročanju, ki jih je pripravilo ministrstvo za javno upravo in je v javni razpravi do 25. januarja 2021. Po tem predlogu, tako pravi Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije, »je ogrožen institut obveznih javnih arhitekturnih natečajev za javna naročila projektne dokumentacije za novogradnje, katerih vrednost presega 2,5 milijonov evrov«, in opozarja, da je »z umikom natečaja, kot ključnega orodja za urejanje prostora, kvaliteta grajenega okolja močno ogrožena. Posegi v prostor so kompleksne naloge, ki uravnavajo različne interese in kot taki presegajo avtomatizem birokratskih postopkov.« Več…
EKSPANZIVNO UKINJANJE PROJEKTANTSKE VLOGE ARHITEKTOV VODI V NEPOVRATNO DEGRADACIJO SLOVENSKEGA GRAJENEGA OKOLJA IN PROSTORA
Novi predlog gradbenega zakona pomeni velik poraz za arhitekturno stroko, že nekaj čas opozarja Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije, še zlasti pa v zadnjih tednih in potem, ko je prišel v javnost in medresorsko usklajevanje osnutek novega predloga gradbenega zakona, ki ukinja zahteve za strokovno kompetentnost vodij projektov, kar pomeni, da bo vodja za katerikoli objekt lahko predstavnik katerekoli stroke. Zbornica za arhitekturo in prostor opozarja, da bo v primeru sprejetja zakona v tej obliki, povzročena izjemno velika škoda slovenski arhitekturi, prostoru in kulturni krajini ter degradirana kvaliteta našega grajenega bivalnega okolja. Po več pozivih, pismih in strokovnih argumentacijah, ki so jih arhitekti v zadnjih dveh mesecih naslovili na ministrstvo za okolje in prostor, so se pred desetimi dnevi ponovno na to ministrstvo obrnili s Stališči Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije do predloga novega gradbenega zakona, kar v nadaljevanju objavljamo v celoti. Več…
TIANANMEN NI AGORA. IN, ALTERNATIVA, KI JO POTREBUJE VES SVET.
Erozija osebne odgovornosti, zdrave pameti in uravnoteženega čuta za skupnost, ki prav v koronavirusni resničnosti trenutno vse bolj eksplicitno udarja na dan v Evropi, je največja grožnja njeni ekonomski, politični, kulturni in vrednostni integriteti ter svobodi in tako vsakemu od nas. To pa gre obenem najbolj na roko civilizacijski paradigmi, v kateri je človeško življenje le prah na Tiananmenu. Žal. Trg nebeškega miru je sicer čudovito ime. In fascinanten kraj. Del civilizacije, ki je človeštvu dala tudi izjemno veliko neprecenljivega. A je vendar v Prepovedanem mestu. Več…
FENG ŠUJ KOT POLITIČNA DOKTRINA. IN, PRAŠNI DELCI V SOSLEDJU DINASTIJ.
Vsaka nova dinastija je zmeraj požgala palače prejšnje; po vsem cesarstvu je razposlala glasnike in uradnike, ki so poskrbeli, da je bil porcelan predhodnih vladarjev zdrobljen v prah; njihova svila in svilni vzorci zažgani; žad zaplenjen; steklo in lak in papir in kaligrafije, vse, kar je spominjalo na prejšnje, temeljito uničeni. Ključni ljudje, nosilci dotedanjega vedenja in znanja pobiti. Preteklost izbrisana. Spomin razblinjen. Preveč nevaren je. In neobvladljiv. Človeško življenje tu ne pomeni nič. Le drobcen kamenček ali prašni delec, ki se ga pomete s trga v sosledju dinastij je. Podvrženo politični doktrini feng šuja, ki v imenu »dobre energije« zmeraj znova počisti z vso preteklostjo in spominom. Več…
OKAMNELOST OD STRAHU IN GROZE V LJUBLJANI. IN MEŠANI OBČUTKI NA KRAJU Z NASLOVNICE.
Bilo je leto 1989. Orwella smo že prebrali. Tone Pavček je že napisal pretresljivo spremno besedo o življenju ruske pesnice Anne Andrejevne Ahmatove. Odjuga je že prinesla zgodbe, ob katerih smo ostajali brez besed. Slovenska pomlad je bila v razcvetu. Veliko vsega je bilo za nami. In tudi sama sem že marsikaj dojela. Okamnelost od strahu in groze, ki je sevala iz nepremičnih oči obeh mojih kitajskih znancev je bila tako otipljiva in resnična, da sem takrat naenkrat prav v vseh dimenzijah začutila, kaj pomeni in kaj v resnici naredi iz ljudi totalitarno politično nasilje, represija in strah pred izničenjem človeka in vseh njegovih najbližjih. Več…
»NEBEŠKI MIR« NA TRGU NEBEŠKEGA MIRU
Ko so v noči s 3. na 4. junij z vso najtežjo vojaško mašinerijo prispeli do njega, so demonstrante, študente, profesorje in mnoge druge po svobodi hrepeneče civiliste preprosto in brez zadržkov pregazili s tanki, postrelili z avtomati, zmasakrirali z bajoneti, jih zatem zgrnili na kupe; in do jutra, ko so Pekinžani odhajali na delo, tako so takrat poročali dopisniki vseh svetovnih medijev, je bil Trg nebeškega miru že lepo vojaško urejen in prekrit z oklepniki in tanki z velikimi živo rdečimi zvezdami, simboli »vladavine ljudstva«, ki naj bi vsem prinašala lepši in človeka vrednejši jutri. Po krvavi moriji so še nekaj tednov skrbeli za res »nebeški mir« na tem mestu. Več…
UMRETI POKONČNO! EROZIJA ČLOVEČNOSTI. IN, EDINE ZVEZDE, POD KATERIMI ŽELIM ŽIVETI, SO TISTE NA NEBU!
Dogaja se to sicer »ves čas v nebesih in tudi na zemlji«, kot bi rekel Hafis. Vse prihaja in odhaja, nepretrgana menjava umiranja in porajanja, ki je obenem vsako samo v sebi zdaj to, zdaj ono. Nenehno spreminjanje in vsepričujoča sprememba, osebna, kolektivna, podnebna in vsaka, je edina resnična stalnica večnosti. Sprejemanje tega spoznanja pa je varuh in stalnica modrega in spokojnega življenja. S tisoč drobnimi navadami je pretkan naš vsakdan. In z nekaj velikimi obredi naše življenje. Najbolj usodno, ko pridemo na ta svet; ko se vanj postavimo; in še bolj, ko z njega odhajamo. Če imamo srečo. In nam je dana ta milost. In, če se to ne zgodi v ekstremnih okoliščinah. Več…
NE GOVORI MI, DA SE NI VREDNO TRUDITI ZA TO!
»Reci le besedo in ozdravljena bo moja duša,« je nekaj, kar vsi razumemo in po čemer vsi koprnimo, si vsi želimo, vsi začutimo. Dati pa ne moremo zmeraj. Zato je na nas, da drug drugemu dajemo, takrat, ko lahko. Eni za božič, drugi za novo leto, eni za god, drugi za rojstni dan, eni, ko je ljubezen in drugi, ko je kaj drugega. Eni zmeraj. In eni nikoli. Ker res ne morejo. Na nas, ki lahko, je, da to z vso rahločutnostjo razumemo, z vso blagostjo sprejmemo ter s toplo in neomajno vero v srcu vemo, da se vse zgodi ob svojem času, takrat in tako, kot je prav. In včasih, da povemo mi. Za vse. Dragi bralci in bralke, »preiščimo svoje srce, preiščimo svojo dušo«, da najdemo tisto, kar lahko damo, tisto »vse, kar storim, počnem zate!« in si iz srca podarjajmo to v letu, ki se začenja! Naj bo za vse leto 2021 srečno! Zdravo! Srčno! Svetlo! In sočutno! Več…