USODNA RAZPOTJA NA STIČIŠČU CARDA IN DECUMANUSA: K SIMBOLU ZLORABE? ALI K SIMBOLU RESNICE?

Duša in srce Univerze v Ljubljani je Narodna in univerzitetna knjižnica. NUK. Ena. Plečnikov. Ki je. In NUK. Dva. Ki šele ima priti. Kdaj? In kako? Kakšen? Kateri? Čigav? Kot simbol česa? In kot pripoved o čem? O zlorabi? Ali o resnici? Zgodba, ki je pred nami, je bila napisana pred sedmimi leti; objavljamo jo takšno, kot se nam je takrat izpisala. Eskalirala je že nekaj let prej s petvrstično blogovsko peticijo, ki je v nič pometla desetine davkoplačevalskih milijonov ter končan in že plačan projekt. Ta ni bil všeč peščici tistih, ki si je z njim prav tako želela zaslužiti in se proslaviti. Maja 2012 se je gonja zaključila z izborom »pravega« projekta. Zato naš dosje takrat ni mogel ugledati luči sveta. Danes ga izročamo univerzi in vsem. Kot dokument. Kot pričevanje. Kot še en kamenček v mozaiku. Kot odsev časa in duha, v katerem nastaja NUK II. In kot vprašanje. Bomo res dovolili, da se vse naše nacionalne, identitetne in univerzitetne vrednote spremenijo v simbole zlorabe? Ali pa bomo iskali in dali priložnost resnici? Več…

ZELENA TERASASTA PALAČA ZNANJA ALI VISOKA STEKLENA KOCKASTA STRUKTURA?

V senci dinamičnega aktualnega političnega dogajanja se je v prvi polovici leta 2012 odvila še ena, nič manj presunljiva zgodba, ki je predvsem ob prodornosti enega dela arhitekturne stroke, precejšnji meri politične in uradniške spretnosti ter sočasni odsotnosti kritične medijske zavzetosti prve dni maja 2012 v neverjetni naglici dosegla kulminacijo z zaključkom natečaja za novo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, ki je morda res največji, prav gotovo pa najbolj kontroverzen arhitekturni natečaj vseh časov na Slovenskem. Ker je bil prvonagrajeni natečajni predlog Bevk Perović arhitektov podrobno in obsežno predstavljen v vseh slovenskih medijih, je prišel čas, da za pravo informacijsko ravnovesje v javnosti izčrpneje spregovorimo tudi o drugi plati resnice, torej o že obstoječem, pravno veljavnem, strokovno in mednarodno potrjenem in verificiranem, ažuriranem, za gradnjo pripravljenem ter od državljanov že plačanem projektu za novo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani; predvsem pa seveda o tem, zakaj je torej nedavni natečaj, s tem pa tudi rezultat, tako zelo sporen in vprašljiv. Več…

JAVNI DENAR ZA (DEZ)ORIENTIRANE OSEBNE NAGONE IN AMBICIJE!?

Izkušnje in natečajne prakse vsaj zadnjih dveh desetletij v naši državi kažejo, da gre običajno za kakšne čudne okoliščine, kadar je javni arhitekturni natečaj razpisan pred božično novoletnimi prazniki ali tik pred poletnimi počitnicami, še posebej pa, če je v tem času rok za oddajo rešitev le tri mesece. Še zlasti čudno je, ko gre za pomembno, veliko in drago državno investicijo v kontekstu že zelo konkretne krizne zaostritve in razpis v času popolne povolilne negotovosti in neznank, kot je to bilo 14. decembra 2011, saj se s tem hote ali nehote ustvarja vtis, kot da je nekomu ali povsem vseeno, kaj bo nastalo; ali pa nasprotno, že vnaprej zelo dobro ve, kaj hoče. Še bolj čudno pa je, če pri 120 obsežnih natečajnih elaboratih, komisija, ki je imela v zbornični pogodbi z ministrstvom na voljo 105 dni, neverjetno pohiti in že 45. dan in pičla dva tedna po dejanskem začetku ocenjevanja (saj so po besedah predsednika zbornice skoraj mesec dni čakali še na rešitve, ki so po pošti prihajale iz tujine) javno razglasi rezultate. Več…

VSE ZA ARHITEKTURNI POSEL VREDEN VSAJ TRI MILIJONE EVROV!?

Morda je bilo leta 2008 vse skupaj videti drugače, v kontekstu današnje skrajno krizne resničnosti pa so drage natečajne igrice enega ozkega kroga, ki je sam sebe postavil v vlogo vsemogočnega arbitra, in ki v objektivnem smislu, razen za ta krog bolj sprejemljivega projektantskega imena, prostoru in državljanom sploh ne prinašajo nove kvalitete, kvečjemu nasprotno, popolnoma nesprejemljive! Pri tem pa se moramo državljani in davkoplačevalci zavedati, da se za navidezno eteričnimi razlogi in skrbmi za »dobro« arhitekturo skrivajo tudi zelo prizemljeni interesi nekaj magnetno povezanih koncentričnih krogov, ki so od vsega že imeli, imajo ali si obetajo kar največ zelo realnih koristi, seveda, na državni račun. Več…

POT K NOVEMU SIMBOLU ZLORABE? ALI ETIČNA PRELOMNICA?

Zaradi vseh kontroverznih okoliščin je, poleg zavzete umestitve nove Narodne in univerzitetne knjižnice v najvišje legitimne, strokovne in etične okvirje, toliko bolj nujni in prvi pogoj odločitev države za trdnost, jasnost in modrost, k čemur načrtovanje in uresničevanje takšne vsestransko pomembne in kompleksne nacionalne naloge samo po sebi implicite in eksplicite kliče. Pri tem je nujno zavedanje o tem, da se nas bo vseh dotaknila ne le finančno, ampak tudi realno in subtilno z vsemi pojavnimi, simbolnimi, moralnimi in etičnimi kodi, zaradi česar resnično ne more biti vseeno, kakšen bo razplet in katere vrednote bodo prevladale. Več…

LJUBLJANA JE GOTHAM CITY!? NE! SLABŠE!

Že samo misel na to, da naj bi se na občutljivem ljubljanskem vodovarstvenem območju med Brodom in Ježico kanalizacijski odsek C0 nahajal le nekaj deset centimetrov nad pitno vodo, je nesprejemljiva za vsakega človeka z vsaj kančkom samospoštovanja in zdravega odnosa do sebe! Misel na neizogibno pronicanje in izlivanje kanalizacijskih fekalij ter vseh drugih kemičnih, strupenih in hormonskih snovi iz odplak v pitno vodo, s katero se iz edinstvenega vodovarstvenega območja oskrbuje skoraj 300 tisoč ljudi, pa je naravnost srhljiva! Izvedbo česa takega je mogoče pripisati le popolnoma blazni in v vseh pogledih sprevrženi (z)družbi. Več…

NEDOSTOJNO. BOLEČE. POSVEČENO.

Bistvo preiskovalnega novinarstva in publicistike je v ekstremnem srečanju med tistim, ki resnico najbolj išče in tistim, ki resnico najbolj skriva. Največji izziv pri tem je etično, pošteno in rahločutno iskanje. In največja zmaga, ko ob tem ni ranjeno, osramočeno ali oskrunjeno nobeno srce. To je moja vizija. Moja vera. Vsa moja predanost. Moja prostost! In pot, za katero si želim, da bi hodila po njej, ne da bi omagala ali se opotekla z nje. Nikoli ni samoumevna. Nikoli ni ista. In nikoli se ne konča. Ko jo prehodiš in poveš njeno zgodbo, se v resnici šele začne. Tista druga. Ki prav tako je. Živi. Misli. Čuti. Verjame. Govori. Pove. In ima srce. Več…

KAM VODI KRVAVO UMIRJANJE STRASTI? IN KAKO UPRAVLJATI S PRETIRANO SLO PO STRELJANJU?

Strasti se ne umirja s prelivanjem krvi. In obsedenost s streljanjem ne bo manjša, če bomo o njej molčali. Strast do lova in streljanja je živa in vroča; nikoli se ne bo polegla. Zato bo prav kmalu nujno ob vprašanjih upravljanja velikih zveri ter prostoživeče divjadi in ptic, najti odgovore tudi o tem, kako upravljati s pretirano slo po streljanju; ter ugotoviti, v kolikšni meri prav ona v resnici tudi pri nas »upravlja« z upravljanjem velikih zveri in divjadi. O tem se bo treba iskreno, odkrito in pošteno pogovarjati. Brez obsojanja s strani tistih, ki so kritični do lova in streljanja; pa tudi brez manipuliranja s strani tistih, ki so lovu in streljanju privrženi. Več…

ALI RAZSODBA EVROPSKEGA SODIŠČA RES PRINAŠA VSE TISTO, ČESAR SE EVROPSKI LOVCI TAKO VESELIJO?

Po včerajšnjem neformalnem sporočilu iz Bruslja, je danes Federacija evropskih lovskih zvez tudi uradno objavila, da je Evropsko sodišče 10. oktobra 2019 razsodilo v razvpitem finskem primeru Tapiola vs. Suomen Riistakeskus. Z njim se je Vrhovno upravno sodišče Finske že leta 2017 obrnilo na Evropsko sodišče zaradi spora med združenjem za varstvo narave s skrajšanim imenom Tapiola in finsko agencijo za divjad Suomen Riistakeskus. Več…

ZLORABA PRILJUBLJENIH FRANČIŠKANOV ZA DNEVNE POLITIČNE CILJE?

Razglašanje in vpletanje frančiškanov in cerkvenega občestva Marijinega Oznanjenja na Tromostovju, ki mu tudi sama pripadam, doživljam v kontekstu aktualne slovenske politične realnosti kot grobo zlorabo priljubljenih frančiškanov in našega svetišča za dnevno politične cilje skupin, katerih vero, seveda, “edino ti poznaš, Gospod”, a so morda vendarle njihovi nameni, njihova pot in njihova govorica o maši pri frančiškanih manj čisti in iskreni, kot je videti. Več…