Dragi bralci in bralke, kdo od nas se še ni žalosten, poln bridkosti in grenkobe podal kdaj na kakšno pot? Tudi na novo. Le v sosednjo vas. Mesto. Ali daleč, daleč proč, onkraj obzorja. In od vsega, kar je bilo. Sam. Ali v dvoje. Zmeraj pa, morda res z nevidnim in neslišnim, a vendar vse prežemajočim koprnenjem po tem, da bi tam vendarle našel odrešitev. Zatočišče za razboleno dušo. In ranjeno srce. Nekoga, ki bi s spokojno, mirno in ljubečo roko blagoslavljal in lomil z nami kruh vsakdanjega življenja in resnice.
Foto: Ana Ašič
Tekst in foto: Ana Ašič
Danes je velikonočni ponedeljek. V nasprotju s prejšnjimi leti, ko smo se prav na ta dan po veliki noči še posebej veselo družili, smo letos več ali manj doma. Lani, 13. aprila 2019, je bila sobota. Vse se je tako zložilo in sestavilo in dozorelo, da je to postal rojstni dan naše publicistične spletne strani ter začetek publiciranja naših »zgodb o naravi in družbi«.
Trinajstega!? Nekdaj morda ne bi izbrala takšnega datuma. A prav na ta aprilski dan med drugimi goduje tudi sveti Ursus, priljubljeni škof in svetnik iz Ravene, ki se je z dobrimi deli, pravičnostjo, blagostjo, dobrohotnostjo, ljubečo skrbjo za skupnost in z rahločutno, a vztrajno hojo po poti resnice proslavil v 5. stoletju po Kristusu. On je v Raveni zgradil in na Veliko noč posvetil v zgodnjem srednjem veku znamenito in mogočno romansko baziliko Gospodovega vstajenja ali Anastasis, kot so jo klicali sodobniki. Ker je bila v tistem času Ravena glavno mesto Zahodno rimskega cesarstva in je bila torej tudi Istra pod njenim gospostvom, poznavalci tega obdobja predvidevajo, da je eno od dveh redkih upodobitev tega svetnika mogoče videti na mozaiku v poreški Evfrazijevi baziliki, kjer je upodobljen Kristus z dvema ravenskima svetnikoma: svetim Severijem na desni in svetim Ursusom na levi strani. Tako je bilo takrat in tam.
Danes najbolj pogosto to besedo omenjamo, ko rečemo Ursus Arctos. Rjavi medved. Gozdu in njemu, medvedu, sta bili lani posvečeni naši prvi dve objavljeni zgodbi. In še marsikatera za tem. Zato se je zdelo simbolično prikladno in lepo, da se naše novo javno delovanje začne z zavetnikom s takšnim imenom!
Ko sva tisti dan z Jakobom, ki skrbi za računalniško podporo naših spletnih strani: sama s precejšnjim navdušenjem, dobro voljo in neučakanostjo; on pa predvsem z veliko mero prave, nepremakljivo prizemljene treznosti, miru in neskončnega potrpljenja z menoj, postavljala prve obrise naše publicistične vsebine in forme ter objavila prvi dve zgodbi, nisva bila pozorna na to, da bo prvi rojstni dan naše spletne publicistike s pogledom, naših zgodb o naravi in družbi, leto dni kasneje prišel prav na velikonočni ponedeljek; na dan torej, ki ga zaznamuje močna simbolična sporočilnost velikonočne poti v Emavs.
Foto: Ana Ašič
Kot lahko beremo v Lukovem evangeliju, je to še zmeraj prvi dan po soboti, ko se nekateri Jezusovi učenci razidejo; in sta dva izmed njih na poti v sosednjo vas, od Jeruzalema oddaljeno šestdeset stadijev, kamor naj bi se malce odmaknila od preganjalcev, ki so po križanju njunega učitelja dobili močan zagon. Na tej poti se jima pridruži neznanec. In z njima neutrudno pretresa zadnje dogodke, pa besede prerokov in besedila iz Pisma, ki so jih že davno prej naznanjala. Z začetka te skupne poti so znamenite Kleopove besede, ki jih marsikdaj slišimo ali izrečemo, kadar želimo poudariti svoje čudenje, ko vidimo, da kdo ni s čim seznanjen: »Mar si ti edini tujec v Jeruzalemu, da ne veš, kaj se je ondi te dni zgodilo!?« Seveda mu ob tem razkrijeta vso svojo žalost, bridkost in razočaranje, saj sta s toliko drugimi verjela, da bo Jezus Nazarečan vendarle rešil Izrael iz okov trpljenja. A tujec mirno hodi z njima in se v svojem oznanjanju odrešenjskega sporočila, kljub vsej njuni bolečini, niti malo ne pusti zmesti. Ko pod večer v Emavsu sede z njima k mizi ter vzame kruh, ga blagoslovi, razlomi in jima ga da, se jima odpro oči in ga spoznata. Nemudoma pustita vse, se še tisto noč vrneta v Jeruzalem in vsem povesta, kako sta ga spoznala po lomljenju kruha.
Dragi bralci in bralke, kdo od nas se še ni žalosten, poln bridkosti in grenkobe podal kdaj na kakšno pot? Tudi na novo. Le v sosednjo vas. Mesto. Ali daleč, daleč proč, onkraj obzorja. In od vsega, kar je bilo. Sam. Ali v dvoje. Zmeraj pa, morda res z nevidnim in neslišnim, a vendar vse prežemajočim koprnenjem po tem, da bi tam vendarle našel odrešitev. Zatočišče za razboleno dušo. In ranjeno srce. Nekoga, ki bi s spokojno, mirno in ljubečo roko blagoslavljal in lomil z nami kruh vsakdanjega življenja in resnice.
Foto: Ana Ašič
Ko je Kalvarija prehuda, neznosna in se nebo in zemlja od bolečine prekoljeta na pol, se zdi umik, samota, daljna vas, gozd, planina ali skrivna votlina še poslednje zavetje pred vsem, kar te preganja; kar ti jemlje in daje vse, česar nočeš; budi bolečino; toči bridkost; in zgošča grenkobo v srce. Pa vendar, četudi na konec sveta, vselej pride za teboj. Dohiti te. In prehiti. In milost je, v resnici, ko te ustavi in se ti zazre v oči tako, da ne moreš več izmikati pogleda; da se ne moreš več ganiti in nikamor umakniti; ko nastane tako črna tišina, da se najbolj samoumevne besede začnejo na njej razcvetati kot daljne, čarobne ognjemetno žareče rože. Takrat jih zaslišiš, resnične pomene. Prepoznaš roke. In kruh. In ni treba nikamor več. Vrneš se v Jeruzalem. In ne da bi še kdaj trenil s pogledom, mislijo ali besedo, poveš!
Mnogo let, dragi bralci in bralke, smo bili tudi mi na poti v Emavs. In še dlje, smo mislili, da moramo. Onkraj njega. Daleč. Zelo daleč. Kjer je bilo vsega več kot preveč. Bolečine. Grenkobe. Molka. Prezrtosti. Najbolj parajoče neizrečenosti. In pregnanstva. Prostovoljnega!? Ali to sploh obstaja!? A ko smo nenadoma v vsej tisti bridki tišini spet zaslišali glas, ki tudi za nas blagoslavlja, lomi in deli kruh; ko smo ga prepoznali in mu dovolili, da nam, kot najbolj ve, seže v srce; nismo oklevali več niti trenutek! Še isto uro, isti dan, isto noč smo se vrnili v Jeruzalem! In povedali vsem!
Do zadnjega diha bomo govorili! Zlepa ne bomo odnehali ali se umaknili iz tega, tudi našega mesta pod soncem. Za nobeno ceno! Tukaj ostajamo! In vi, dragi bralci in bralke, ostanite z nami! Da še naprej skupaj lomimo, ta morda res grenki, a vendar ljubezni in življenja poln kruh resnice!
Foto: Ana Ašič
