Ko prebiram novice in utemeljitve o novih restrikcijah in omejitvah gibanja državljanom le na območje lastne občine, na določene ure in kraje, mi ne da miru film Tanka linija smrti. Nevidna, bi lahko rekli ob zahrbtnem in nevarnem koronavirusu. Da so ukrepi za zajezitev okužb in širjenja te hitro nalezljive bolezni neizogibni, potrebni in nujni, v to najbrž nihče ne dvomi, razen res le še tu in tam kdo, pa še ta najverjetneje bolj iz nekakšne trme in ideološkega nasprotovanja kot iz iskrenega prepričanja. Tudi to, da so tam, kjer je nizek nivo osebne in notranje odgovornosti, potrebne večje zunanje omejitve, je neizpodbitno dejstvo. Kjer ni notranje kontrole, mora biti pač toliko več zunanje! Pa tudi nasprotno, kjer sta visoka osebna odgovornost in ozaveščenost, tam je lahko zmeraj tudi več svobode. Ko gre za slednjo, smo pa že na območju te meje, te črte, te »tanke linije smrti«. Fizične, psihične, socialne, kulturne in politične. V aktualnem kontekstu koronavirusa. In vsega.
Foto: Columbia Pictures
Tekst: Ana Ašič
Foto: Shutterstock, Columbia Pictures, Pinterest, YouTube
Leta 1990 sta producent, filmski igralec, Michael Douglas in tedaj kultni holywoodski režiser Joel Schumacher, ki je med drugim postal znan po filmih o Batmanu kot sta Batman Forever in Batman & Robin, pa s filmoma Dan norosti in Klient, ustvarila provokativni film z naslovom Flatliners, pri nas preveden kot Tanka linija smrti. V glavnih vlogah so se predstavila sama tedaj znana filmska imena: Kiefer Sutherland, Julia Roberts, Kevin Bacon, William Baldwin in Oliver Platt. Leta 2017 je Niels Arden Oplov sicer režiral nekakšen psiho pop triler »remake« izvirnega filma z istim naslovom, vendar s precej banalno predelano zgodbo ni segel niti do gležnjev, kaj šele presegel sporočilnosti prvega filma.
Izvirna zgodba govori o skupini petih študentov medicine, ki se lotijo nenavadnega in nevarnega eksperimenta. Da bi izvedeli, kaj se dogaja s človeškimi možgani, ko vse vitalne funkcije prenehajo, in da bi videli, kako je, ko zreš smrti v oči, je zelo ambiciozni in k manipulacijam nagnjeni Nelson Wright, ki ga igra Kiefer Sutherland, še tri svoje prijatelje in prijateljico, vse odlične »medicince«, prepričal, da so se mu pridružili pri mejnem poskusu. Glavni protagonist si je namreč vso stvar zamislil tako, da mu ostali z defibrilatorjem umetno ustavijo srce in ga 60 sekund zatem, ko naprave pokažejo klinično smrt, torej »flatline«, ravno črto na monitorju, z vsemi močmi, znanjem in seveda z elektrošoki začnejo oživljati.
Foto: YouTube
»Today is a good day to die«, »danes je dober dan za smrt« je stavek, ki je skupaj z značilnim zelenim, malce ciničnim pa zato menda toliko bolj seksapilnim, Sutherlandovim pogledom, ena od markantnejših začetnih sekvenc filma. Potem, ko gre skozi ta proces najprej on sam in v času klinične smrti doživlja soočenje s hudo travmo iz otroštva; se želijo s to mejno situacijo med življenjem in smrtjo srečati tudi ostali štirje študentje. Eden za drugim se predajajo klinični smrti in ponovnemu oživljanju, ki je v rokah prijateljev. Vsak se v minuti »na pragu« sooča s tistim, kar ga nezavedno najbolj bremeni, mori in z neznosnim občutkom krivde usodno determinira njegovo življenje. Gre za nekakšen zdravilni »flashback«, ki pa se zaradi umetnega oživljanja zmeraj prehitro konča, tako da protagonist ne doživi v celoti razplet dogodka in morebitnega olajšanja, ki bi ga to prineslo.
Vendar bodoči zdravniki Rachel, Joe in David ob močnem, skoraj halucinirajočem podoživljanju svojih travm tudi iz te »kratke« enominutne epizode razberejo pomene in najdejo izhode: Joe se sooči in sprejme dejstvo, da ga zaradi obsedenosti z video dokumentiranjem skrivnih, nenasitnih seksualnih zvez, njegova zaročenka zapusti; David poišče zdaj že odraslo temnopolto deklico iz otroštva in se ji opraviči za nasilno maltretiranje; Rachel pa uvidi, da ni bila ona kriva za očetov samomor, temveč ga je k temu napeljala njegova odvisnost od heroina ter se tako osvobodi morečega občutka krivde.
Foto: Shutterstock
A glavni junak Nelson svoje travme ne reši tako zlahka. V svoji »minuti« se je soočil s travmatskim dogodkom, ko je kot otrok trpinčil dečka Billa Mahoneya. In čeprav je v svojem halucinacijskem podoživljanju trpinčeni deček dvakrat fizično pretepel Nelsona in mu tako vrnil za prestano trpljenje, Nelson svoje travme ne razreši in se je ne osvobodi. V nenadnem uvidu se sooči s tem, kako je v tega dečka tako dolgo metal kamenje, da je slednji padel z drevesa in umrl.
Da bi se vsega rešil, pobegne od vseh in si v operacijski sobi sam ustavi srce. Ko za njim prihitijo z vseh strani vsi štirje prijatelji, mine več minut Nelsonove klinične smrti in prijatelji ga zaman obujajo. Medtem se on v stanju med življenjem in dokončno smrtjo v »flashbacku« ponovno sooča s svojo travmo in smrtjo, ki jo je povzročil. Šele ko umrli deček Bill Mahoney Nelsonu odpusti in mu poda roko, poslednji obupani elektro šok njegovih prijateljev glavnega junaka vendarle prikliče nazaj v življenje.
»Today wasn’t a good day to die«, “danes ni bil pravi dan za smrt”, reče, ko se zave med njimi, a ne preglasno; tako da vendarle ostane najbolj živo predvsem sporočilo filma o tem, da je obžalovanje, opravičilo in odpuščanje tisto, kar premaga smrt in vodi v življenje. Pa tudi, da enih mej, enih linij, enih črt ni dobro prestopati; seveda najmanj tistih, ki so najbolj občutljive, tanke in usodne.
Foto: Pinterest
Ko prebiram novice in utemeljitve o novih restrikcijah in omejitvah gibanja državljanom le na območje lastne občine, na določene ure in kraje, mi ta film ne da miru. Tanka linija smrti. Nevidna, bi lahko rekli ob zahrbtnem in nevarnem koronavirusu. Da so ukrepi za zajezitev okužbe in širjenja te hitro nalezljive bolezni neizogibni, potrebni in nujni, v to najbrž nihče več ne dvomi, razen res le še tu in tam kdo, pa še ta najverjetneje bolj iz nekakšne trme, inata in ideološkega nasprotovanja kot iz iskrenega prepričanja. Tudi to, da so tam, kjer je nizek nivo osebne in notranje odgovornosti potrebne večje zunanje omejitve, je neizpodbitno dejstvo. Kjer ni notranje kontrole, mora biti pač toliko več zunanje. Pa tudi nasprotno, tam, kjer sta visoka osebna odgovornost in ozaveščenost, tam je lahko zmeraj tudi več svobode. Ko gre za slednjo, smo pa že na območju te meje, te črte, te »tanke linije smrti«. Fizične, psihične, socialne, kulturne in politične. V aktualnem kontekstu koronavirusa. In vsega.
Svoboda je namreč res zelo posebna »ptica«. Iz »takih je snovi kot sanje«, rahla in delikatna, nevidna in globoko intimna, vsa eterična in čarobna, ko je je dovolj in je povsod samoumevna; veliko naklonjenosti, občudovanja ali vsaj prizanesljivih nasmehov jo spremlja, ko v miru in vsakršnem blagostanju brezskrbno razprostira svojo osupljivo pavje modro zeleno zlato perjanico. A ko ji omejitve začnejo kratiti njena prostranstva, ko ji povsem zasenčijo obzorje in ji jeklena pest vse bolj jemlje dah in stiska njen nežni vrat, kaj hitro tudi ona lahko pokaže svoje meseno bistvo, na dan pride njen krik in kaj hitro je lahko jasno, kako zelo krvava je tudi ona pod kožo. Temu se reče revolt. Ta pa je zmeraj odgovor na nekaj pretiranega, neznosnega, nevzdržnega!
Foto: Shutterstock
Spominjam se, kako smo imeli v letih med 1992 do 2006 pri mojih doma čudovitega dolgodlakega nemškega ovčarja. Ime mu je bilo Oto. In že, ko je kot 14-tedenski mladiček prišel k hiši, je takoj prvi trenutek pokazal neverjetno bistre sposobnosti in občudovanja vredne socialne veščine. Ker je bila njegova mama dolgodlaka šampionka, je že s svojim košatim sivo rjavim videzom ves okrogel in neutrudno igriv malček napravil impozanten vtis, ki pa se ga je v odrasli dobi lahko prijela le še beseda kraljevski! Pes je bil veličasten, dostojanstven, nikoli pripet, zmeraj svoboden, neverjetno inteligenten, komunikativen, odziven in učljiv, do visoke starosti in zadnjega dne vnet za igro in seveda zmeraj najbolj srečen in pripravljen za crkljanje in božanje in druženje z vsemi, ki smo ga imeli radi; prijazen in dobrodušen pa je bil tudi do vseh drugih, ki so prihajali k nam. Še posebej povezan in navezan je bil na mojega očeta.
Oče sicer ni hodil z njim na dolge dnevne in nočne sprehode kot je bilo to z menoj; tudi se ni igral z njim, mu brcal žogo in metal palice, kot so to počeli moj brat, moj nečak in moj mož; pa tudi vse najboljše možne hrane mu ni dajal, kot je to z vso ljubeznijo in skrbnostjo delala moja mama, da je imel zmeraj vsega dovolj in vedno najbolj čisto in svežo vodo; pa vsak dan svež jajček ali dva za lep, sijoč kožuh. Z očetom je sedel zunaj pod cvetočim bezgom, ko je oče bral časopise ali zapisoval v svoj sadjarski dnevnik zadnje škropljenje jablan ali vinograda; ali pa sta z mamo po kosilu v senci pila kavo. Razumela sta se nekako brez besed in nobenega dvoma ni bilo, da pes očeta popolnoma obožuje. Najbolj se je to pokazalo, ko je oče konec leta 1999 zelo zbolel in je bil več kot mesec dni zdoma. Oto je ne le ves čas hodil za mamo in jo vprašujoče gledal, kaj je zdaj to, kje je, ampak je večji del dneva preživel tako, da je tudi v najglobljem snegu z žalostno glavo na tačkah sedel na vaškem križišču, kjer ena od poti vodi k naši hiši, in zrl po poti, ki vodi od doma. Vsak dan dokler se ni oče vrnil domov. Po tistem se je komaj še kdaj odmaknil od njega. Res pa je, da oče nikoli ni niti rahlo povzdignil glasu nad njim, kaj šele, da bi imel pes kakršno koli drugo slabo izkušnjo z njim.
Foto: Columbia Pictures
Ob vsej tej izjemni, brezpogojni, obojestranski navezanosti in ljubezni, pa se je vendarle nekega aprila že po letu 2000 zgodilo, da je Oto mojega očeta strahovito pogrizel po roki. Kako je to mogoče? Preprosto. Bilo je cepljenje psov. Prisotnih je bilo več najrazličnejših mlajših pasjih izzivalcev in moj oče je v želji, pa tudi v precejšnji meri iz strahu, da ne bi prišlo do kakšnega neljubega konflikta med njimi, Otu nekako preveč zategnil povodec na vratu in pes je v stiski, ki mu je jemala dih, seveda z vso močjo odreagiral. Prisotni veterinar, ki je očeta in psa v vseh dolgih letih že zelo dobro spoznal, je takoj razumel situacijo in jo seveda v vseh pogledih tudi temu ustrezno obravnaval in ovrednotil. »Revolt!« je ocenil. »Pes se je boril za življenje; da bi lahko dihal! Preveč ste ga stisnili za vrat!«
Vsako stiskanje povzroča stisko! Ubija komunikacijo. Zmanjšuje in zožuje manevrski prostor. V vseh pogledih. Na odprti dlani je veliko več prostora za vse, kot ga je v stisnjeni. Ali, kot je princesa Lea v četrti epizodi Star Wars, tik preden so sesuli njen ljubljeni domači Alderaan in njo obsodili na smrt, rekla generalu Tarkinu, poveljniku Zvezde smrti: »Bolj kot jih boste stiskali v pest, Tarkin, bolj vam bodo planeti uhajali iz rok!«
In to je ta tanka linija smrti! Ta tanka linija smrti svobode! Ko je prestopljena, se dvigne revolt, ki nazadnje poruši vse, kar je bilo s trudom ter z zmernejšimi prijemi in razsodnimi koraki pozitivno zgrajenega dotlej! Vse živo potrebuje zrak, potrebuje dih, potrebuje toliko občutka svobode, da se počuti mirno in varno! Saj ravno koronavirus nas to uči! Dihanja! In tega, kako pomembno je za življenje! Če ga ni, se vse ustavi!
Foto: Shutterstock
Ima me, da bi vsem, najprej tistim, ki se dva meseca niso zganili in so le sadili rožice ter se sploh obnašali povsem »odbito« od tega planeta, resničnosti in vsake zdrave pameti; potem pa tudi tem, ki so zdaj, nasprotno, kar malo »preodgovorni«, tako zavzeti z detajli, da morda malce zgubljajo široki plan in celotno sliko ter jih zdaj tako nese, da ima človek na trenutke občutek, da so oni še bolj iz sebe kot mi, rekla: Gospodje, dihajte! Stopite malo na zrak! In potem morda še enkrat malo razmislite, kdo ste, kje ste, in kaj delate!? Predvsem pa za kaj? Res za zdravje? Res še zmeraj za dobro slovenskih državljanov? Res vse le zaradi koronavirusa? Ali pa je začelo zraven sekati še kaj? Morda je na vsa vprašanja odgovor da. In na zadnjega ne. Prav. Pa tudi če ni. Saj ni nič takega. V tem primeru se je treba pač še enkrat ustaviti. Še enkrat vdihniti. In se še enkrat zamisliti. Morda kaj popraviti. Pa gremo naprej.
Vse to so podobe tega težkega aktualnega trenutka, hlastanja za zrakom, boja za življenje, ki sicer ni in nikoli več ne bo takšno, kot je bilo. A samo zaradi tega, ker eni ljudje, ki so se v danem trenutku znašli v vlogi vsemogočnih odločevalcev, nimajo morda dovolj sposobnosti, širine, senzibilnosti in tudi ne dovolj razvitih veščin razlikovanja, ali pa preprosto ne dovolj časa, da bi res z vseh strani dobro pretresli vse vidike, drugi vendarle ne morejo do konca izgubiti še tisto, kar edino imajo!
Ko pride do takšnih epidemioloških razsežnosti in pandemije nevarne nalezljive bolezni, kot se je to globalno zgodilo v letošnjem primeru koronavirusa, se seveda povsem legitimno aktivirajo vse sile v družbi predvsem z enim ciljem in namenom: da se širjenje bolezni ustavi. V tem smislu navidezno in dejansko zavlada atmosfera, v kateri je morda kar preveč poenostavljena in glasna misel, da cilj opravičuje sredstva. Večinoma tudi je tako. Mora biti tako. Nujno je. Čisto v vsem in vsa pa vendarle ne! A če že, obvezno z ustreznimi varovalkami, ki bodo zaščitile državljane ne le pred smrtno nevarnim koronavirusom, ampak tudi pred nič manj nevarno norostjo nekonsistentnih ter za državljane neznosno destruktivnih in kontradiktornih odločitev.
Foto: Columbia Pictures
Kako naj sicer imenujemo to, kar se zdaj dogaja? Ko nekatere očitno bolj skrbi svoboda in dobrobit tistih, ki prihajajo od bog ve kod; o katerih nihče nič ne ve in ne bo nikoli v resnici izvedel, kdo so, kakšna je njihova osebna zgodovina, kakšni so njihovi nameni, kakšno je zdravstveno stanje, kaj vse nosijo s seboj, kdo jih pošilja; kot pa jih skrbi za svobodo in dobrobit lastnih državljanov, ki vse te »varnostne« sisteme že leta plačujejo in vzdržujejo, se zanje ve, kdo so, od kod prihajajo, kam gredo, s čim se ukvarjajo, večinoma tudi v danem trenutku vedo, kakšno je njihovo zdravstveno, fizično in psihično, stanje.
Ali preprosto povedano, tisti, ki najprej nelegalno vdrejo v državo, takoj za tem pa vdirajo v vikende, v hiše in uničujejo premoženje slovenskih državljanov ter smetijo in sejejo bolezni po slovenski naravi, se ta čas svobodno v velikih skupinah potikajo po državi, po kočevskih, notranjskih in snežniških gozdovih ter prosto dostopajo do vsega. Slovenski državljani, ki imajo na teh območjih, pa tudi drugod v naravi hiše in druge nepremičnine, pa ne smejo do lastnega premoženja; onemogočeno jim je, da skrbijo za svojo lastnino v duhu dobrega gospodarja, ob čemer je treba poudariti, da je zaradi posebnih geografskih in klimatskih razmer na teh območjih potrebno mnogo več stalnega, neprekinjenega in takojšnjega vzdrževanja.
Dodatno stalno in pogosto prisotnost ter redno preverjanje, ali je vse v redu, pa od njih že pet let terjajo izredne varnostne razmere ob celotni južni meji, pri čemer je vsak lastnik nepremičnine popolnoma prepuščen sam sebi, saj očitno za to nikomur ni mar. Kje so zdaj pridige o drugorazrednih državljanih? Kako se pa tem, s teh območij po novem reče? Desetorazredni? Tisti, ki res nimajo pravice do ničesar, niti do najosnovnejšega občutka miru in varnosti! Potem ko se zadnjih pet let vsakič in zmeraj znova v popolnem stresu približujejo vratom svoje nepremičnine z grozo ob misli, da bodo našli vlomljena, jih za nekaj trenutkov pomiri, ko vidijo, da je vse v redu; čez dva, tri dni pa že spet ta skrb, ki te žene, da pogledaš, kako je.
Foto: Pinterest
Bo zdaj minister za notranje zadeve vsakemu, ki se ne sme s svojim vozilom skozi gozd pripeljati do svoje lastne samotne hiše, organiziral stalno varovanje? Luštnega policista lepo na terasi 24 ur na dan? Takega, ki bo tudi zakuril v hiši, nasekal drva, skrbel, da bo vsakič, ko bo zaradi hude burje zmanjkalo elektrike, vse spet nemoteno delovalo. In še enega, še bolj luštnega v Ljubljani, da te bo stalno tolažil, kako je vse čudovito in dobro in lepo in varno in, skratka, nirvana! Ali pa bo s svojimi uradniki, ki zelo dobro vedo, kako je v resnici na teh območjih in kako resnična in upravičena je v tem smislu vsaka moja beseda, vendarle premogel toliko zdrave razsodnosti ter se zavzel za bolj dorečene in selektivne omejevalne ukrepe ter naročil vsem pristojnim na teh območjih in seveda na poti do tja, naj zdravim slovenskim državljanom, lastnikom nepremičnin in njihovim najožjim družinskim članom ne ovirajo dostopa do njihove lastnine in pravice, da zanjo tudi v teh težkih časih redno skrbijo!?
Ali pa bodo res po slovenskih gozdovih in naravi brezskrupulozno in prosto gospodarili le še migranti? In lovci? In bomo slovenski državljani le še povsem nemočno iz svojih kletk opazovali, kako za vlamljanje in sejanje smrti po gozdovih velja veliki da!? Za družinske sprehode v naravi in skrb za svoje pa veliki ne!? Vojska na južni meji? Ja, seveda, naj bo. Ampak, prosim, ne za to, da bo lahko po notranjosti več policistov lovilo slovenske državljane, ki bi samo radi poskrbeli za svoje ljudi ali za svoje imetje in se mimogrede v divjini, v kateri se njihova hiša nahaja, nadihali še malo svežega zraka! Ob vsem dušebrižništvu za migrante ter vpitju o vojski in policiji na južni meji, bi bil morda že čas, da bi se kdo zares spomnil tamkajšnjih prebivalcev pa tudi vseh, ki imajo tam takšna ali drugačna bivališča in ognjišča! Prav vsi prispevajo k temu, da je Slovenija in njena podoba takšna, kot je! In najmanj, kar lahko država naredi za to je, da tem ljudem omogoča in dovoljuje dostop do njih in do rednega in skrbnega vzdrževanja. Tam in v gozdovih in naravi po vsej Sloveniji.
Foto: Shutterstock
Vse drugo je »tanka linija smrti«, lahkomiselno in nerazsodno prestopanje meje in nepotrebno izzivanje revolta, ki lahko zelo hitro izniči vsa dosedanja prizadevanja in pozitivne učinke vsega doslej doseženega, s tem pa na koncu dejansko privede do poslabšanja epidemiološke slike, več bolezni, več smrti in vsega tistega, kar si vsi najmanj želimo. Dobra novica pri tem sicer je, da bi se v tem primeru tudi politika, ki bi pri svobodi presegla to »tanko linijo«, morda med svojo klinično smrtjo soočila s svojo lastno največjo travmo in strahom, ter na ta način dobila priložnost, da se je končno reši in osvobodi. Zase. In za vse nas. A ob tem vendarle zmeraj ostaja zagonetno vprašanje, v čigavih rokah bi bil elektrošok.
