Bistvo preiskovalnega novinarstva in publicistike je v ekstremnem srečanju med tistim, ki resnico najbolj išče in tistim, ki resnico najbolj skriva. Največji izziv pri tem je etično, pošteno in rahločutno iskanje. In največja zmaga, ko ob tem ni ranjeno, osramočeno ali oskrunjeno nobeno srce. To je moja vizija. Moja vera. Vsa moja predanost. Moja prostost! In pot, za katero si želim, da bi hodila po njej, ne da bi omagala ali se opotekla z nje. Nikoli ni samoumevna. Nikoli ni ista. In nikoli se ne konča. Ko jo prehodiš in poveš njeno zgodbo, se v resnici šele začne. Tista druga. Ki prav tako je. Živi. Misli. Čuti. Verjame. Govori. Pove. In ima srce.

Foto: Nika Sever

Tekst: Ana Ašič

Foto: Nika Sever, Ana Ašič

28. oktober 2019

Obožujem oktober. Ljubim njegov žareči objem. Ognjeviti krik življenja pred koncem. Ko je nebo zrelo sinje modro. In so v njegovi modrini beli oblaki gosto razpeljana svilena preja. Ko se visoke trave na gozdnih obronkih odevajo v zlato in škrlatni večeri prvič zadišijo po ognjih. Ko noči v mrzli oniksno kristalni temi globoko in lesketajoče oživijo v jasnih kontrastih črne in zvezdno zlate.

Pred jutrom še enkrat preletim besede. Sami odzivi na zadnje jesensko razmišljanje. Tisto o krvi in strasti in streljanju. In trije lovci. Včeraj. Prvi. »Zdi se mi nedostojno od vas, da takoj vse brezpogojno vzamete za sveto resnico, ko pišete o ubijalski strasti lovca, ne napišete pa, kdo je to.« Drugi. »To ni zgolj razmišljanje ali članek, to je prvovrstna psihološko – filozofska analiza o lovski strasti in vsem, kar sodi zraven!« In tretji. »Pazite nase in uživajte v lepi jeseni!«

Sobota je. Prvemu sem odgovorila že v petek. Pa tudi že v sredo. Tu je zelo zabolelo. Zato si res vzamem čas za odgovore, a občutek, da je vse zaman, mi lega na srce. Tudi drugemu, prav tako izobraženemu, strokovnemu, uglednemu, aktivnemu lovcu sem že odgovorila. Tretjemu še moram. Tudi njega zdaj že poznam. A tega, naj pazim, mi do zdaj še ni napisal. Ne! O tem bom razmišljala jutri! pomislim na Scarlett O’Hara. Danes moram samo ven iz vseh teh vrtincev!

Foto: Ana Ašič

»Šla bi tja!« rečem možu ob jutranji kavi. »Tam je danes nekaj, ne vem kaj, a čutim, da moram tja.« Ni videti, da bi mu to kakorkoli zmotilo mir. »Torej bova šla,« reče. Že vse od takrat, ko sem septembra 1990 v Splitu na vsak način želela zamenjati Adriine letalske vozovnice in rekla, daj, saj vem, da sva bila letos dlje na Lastovu, ampak pojdiva še v Dubrovnik, ker ga moram še malo videti! in me je pregovoril, da tega nisva storila; poletja 1991 pa potem ni bilo; in decembra istega leta je Miklavž Dubrovčanom prinesel rušilno jutro; in sem mu ob kavi rekla: »Vidiš!?«; vse od takrat večinoma ne sprašuje več. Sin je te dni na svojih poteh. Pobožam mačka. In hitro odidem iz hiše, preden si premislim, saj je na moji mizi že gore vsega za novo zgodbo, ki me zelo vleče k sebi!

A me vabi tudi tja! In rada grem. Ves čas proti soncu. In k neskončnim prostranstvom. Po tej poti, ob kateri je vse lepo. Vedno znova in vsakič, ko sem na njej, si govorim, kako bi se bilo treba po njej zapeljati vsaj trikrat na teden, popoldne, ali proti večeru, kar tako, za dušo in srce. Jesensko nebo bolj kot katerokoli vabi na jug, k daljnim obzorjem, za katera so se skrila vsa najbolj boleča koprnenja, vse neuresničene želje, vse neizrečene besede. Med zlatim, oranžnim, rdečim in bakrenim listjem se zdaj utrinjajo k še zmeraj zelenim jasam, vabljivo sijoči prividi, ki jim v tem življenju ni namenjeno drugega kot zračna sinjina; in tu in tam bežen in skriven temno vijoličen lesk srca.

Ko v zadnji vasi zavijeva z glavne poti, postane svet še bolj zelen, bolj ognjen in daljna vzhodna hribovja še bolj temno modra. Že pred časom so mi rekli, da se tam nekaj dogaja, da je tam vse to in so vsi. Zmeraj verjamem. In zmeraj preverim. V živo. In na kraju samem. Od nekdaj. Ne morem drugače. In nočem.

Foto: Ana Ašič

»Novinarstvo je po svoji biti strašno površen posel. Zato moramo delati izjemno pedantno,« nam je v enem svojih redkih, mislim da zadnjih intervjujev sporočal Joža Vlahović, velika, legendarna Vjesnikova osebnost; doajen hrvaškega novinarstva; brezkompromisni borec za resnico, ki je prvi, še v svinčenih časih z najbolj fino roko razkrinkaval grozote stalinizma in komunizma in slehernega totalitarizma; bil je svoj in zelo svojeglav; totalni soler; zato so ga seveda vse življenje eni močno zmerjali s komunistom in drugi enako močno z nacionalistom; tako prvo kot drugo in še milijon vsega je tudi v resnici bil, a na svoj pristen, pošten in izviren način; človek, ki se je s peresom in uglajeno besedo desetletja vsak dan znova neumorno boril proti enoumju; se zmeraj znova soočal s popolnimi blokadami in prepovedmi objavljanja; in se zmeraj znova tudi po dolgih letih »na ledu«, kot je bil tedanji izraz za to, dvignil kot feniks iz pepela in je njegova beseda spet živo in polnokrvno spregovorila s časopisnih strani. Joža Vlahović je bil idejni oče nekdanjega zagrebškega vplivnega tednika Danas, ki je pod njegovim uredniškim vodstvom, tistih prvih nekaj let, dokler ga spet niso onemogočili in prisilili k odstopu, predstavljal nesporni vrhunec kritične, mnenjske, pokončne, neuklonljive in izvirne publicistike na tleh nekdanje skupne države.

Ne vem natanko kdaj, v osemdesetih ali v začetku devetdesetih je Joža Vlahović povedal to o novinarstvu, in njegove besede so od takrat z menoj zmeraj in povsod. Dosledno. Pa se kljub temu in še zmeraj zgodi tisto, česar nočeš. Zato grem. In pogledam. Vprašam, če lahko; in če je treba tudi desetkrat. In večkrat. Poslušam. Govorico. Besede. In ves čas prisluškujem tudi vsemu tistemu za njimi in vmes. Sestavljam. Vzporejam. Tehtam. Spet preverjam. In iščem. Šele ko najdem; in ko čutim in verjamem, napišem.

Foto: Ana Ašič

Sonce toplo sije, a ko izstopim, me nekaj čudno zmrazi, zato se ovijem v mehek temno zelen šal. Pred hišo sta dva terenca. In malo vstran ob njej še eden. Črn, gladko sijoč lovski pes, avstrijec, bi rekla, je takoj ob meni in mi oblizne dlan, niti glasu ne da od sebe, prijazno maha z repom in se sploh obnaša, kot da sem že od nekdaj njegova. A sem tu prvič v življenju. Nikjer ni videti nikogar. In moj mož, ki mu nikoli ni bilo veliko do sklepanja pasjih prijateljstev s tujci, mi s stopnic pokaže, naj vendar že pridem. Takoj, ko odpre vrata, je bil pes seveda prvi v hiši in kar nekaj časa je bilo videti, da je tudi edini. Na točilnem pultu so pladnji z bleščeče čistimi kozarci in čašami; diši po veliki kuhariji, na mizah so prti, pribor, vse lično, čisto in lepo pripravljeno. Ker ni nikogar, naglas pozdraviva. Vrata iz kuhinje se odpro in začudeno naju pogleda starejša urejena gospa. »Dober dan! Saj imate odprto, ne? Nekaj bi pomalicala pri vas, pa kavico seveda, nujno, ker še ne vem, kod in po kakšni divjini naju bo danes vodila intuicija moje žene…da bom obe lažje zdržal« reče mož, v zanj malce nenavadno lahkotnem slogu, ob čemer se, kar je še bolj nenavadno, celo rahlo zarotniško nasmehne gospe. Ona se izmika mojemu pogledu. Odkimava. In reče možu, prav tako z izmikajočimi očmi: »Mi nimamo… Nimamo več gostilne. Že tri leta imamo zaprto.« »Zaprto?« rečem, »ampak na vaši spletni strani pa nimate tega napisano!?« Ne morem verjeti, si mislim, informacija je morala biti prava. Temu viru verjamem. »Ne vem, kaj je tam napisano ali ni,« reče gospa malo bolj odločno, »gostilne nimamo več«. V tistem vstopita dva brkata gospoda, nista v zelenem, a lovca začutim v trenutku. »O!« hoče mlajši nekaj povedati, gospa pa ga ostro preseka s povišanim glasom: »Pravkar govorim, da smo že tri leta zaprti!« »A,« rečeta oba in naju s strani pozorno preletita s pogledom, »potem pa, da te vsaj pozdraviva!« Gospo objameta in ona reče: »Ja, ja! Se še slišimo!« in njen pogled nervozno zdrsne po pladnjih s kozarci, pripravljenih mizah, se spet izmakne nama in molči. Ocenim, da je to vse. »No, potem pa nasvidenje!« rečem in stopimo vsi skupaj skozi vrata; gospoda, ki sta prišla nazadnje, stojita na pragu za gospo in vsi čakajo, da se odpeljeva. Registrska tablica njunega velikega vozila ni s tega območja. »Kam?« me vpraša mož, ko obrne. »Pelji naprej!« rečem, »si moram malo zbistriti misli. Gospa nekaj laže. Ampak zakaj?«

Ob prekrasnem vzhodnem pogledu se ustaviva. Čudovito svež, jesensko dišeči zrak me čisto prevzame. »Zakaj nisva parkirala z druge strani, pri cerkvi,« rečem. »Ker tega nisi pričakovala!« »Nekaj sta pripeljala,« rečem. »Ja, in ona te je takoj zaznala!« odgovori mož. »Ne! Zate je mislila, da si inšpektor!« »Boš morala z lovci sem priti, pa ne bo zaprto!« se zasmeje: »Že veš, kam greva zdaj?« »Ja,« rečem, »pelji nazaj, greva na drugo stran, tja, dol, do reke!«

Foto: Nika Sever

Voziva se skozi vse barve jeseni, praproti so se iz zeleno rumenih in rdečkastih že prelile v zamolklo temno lisičje rjavo in strma pot podarja vse najlepše oktobrske poglede. Potem poslušava šumenje reke v daljavi in samo sva z vsemi drugimi na tisti lepi terasi. Oblaki se spet povsem razmaknejo in sonce toplo posije na to dolino na koncu sveta. Ljubeznivi pogledi in roke prinesejo vse zelo dobro in zelo pristno. Lepa mlada gospa je ganljiva s svojimi iskrenimi besedami, nerodno slovenskimi, a je to povsem nepomembno. Saj tu šteje le življenje ob reki in ona sredi življenja, v katerem je vsak topel pogled, vsaka mehka beseda, vsaka dlan, vsak rahločuten dotik, vsak svetel smehljaj, vsak nežen utrip srca nov most čeznjo. Kako se imajo ti ljudje radi, kako so povezani, koliko ljubezni je tukaj, v tej globoki dolini! Žarečemu soncu in dnevu v slovo bom pomahala s serpentin, si mislim, a potem na vse pozabim in mi ni več mar, saj se je čas ustavil sredi modrega mraka in za zmeraj zaljša srce in spomine z velikimi zlatimi kapljami ljubečih besed, ki so jih polne čudovite pripovedi teh ljudi.

Vračava se v temi, a daljna obzorja se tu in tam še zmeraj modro svetlikajo. Visoko sva in vsa okna odprem aromatičnim vonjem meni sicer tujega in obenem nenadoma tako domačega gozda. Dom je tam, kjer je ljubezen; in zdaj sem je na robu teh gozdnih prostranstev našla kar nekaj! To noč bi morda lahko ostala tu, tavala po skrivnih poteh in vpletala vse majhne in velike sanje v vence iz zvezd ter z njimi do jutra krasila krošnje otožno dišečega drevja. A okna zaprem in zvezde ostanejo nedotaknjene na zdaj že povsem temnem nebu.

Foto: Ana Ašič

Ko prideva na glavno cesto, je ob njej vse več luči in cvetlic. Prešine me nenadna misel: »Še enkrat bi morala tja,« rečem počasi, »mislim, da so zdaj vsi tam!« Še preden povem do konca, že brez vprašanj obračava sredi lepe dolge vasi. Potem zavijeva. V soju žarometov se k nama zvedavo ozirajo košute brez jelenov. »Res so vsi,« reče moj mož mirno, »in še kdo,« ko že od daleč zagledava velika razsvetljena okna ter množico ljudi za njimi in polno parkirišče. Pick-upi, terenci in vsi drugi avtomobili so povsod okoli hiše. Iz vseh registrskih območij. Res, vsi in vse je tu. »Si predstavljaš, da zdaj vstopim?« »Živo!« mi mož odgovori, »vendar boš to naredila enkrat drugič!« Tokrat parkirava pri cerkvi, se malo sprehodiva in se vrneva. Ko se peljeva mimo prizorišča, mi zelo počasi, tako da poudari vsako besedo posebej, reče: »Sem ne smeš nikoli sama!« »Ni me strah, nimam občutka, da bi se morala bati,« rečem. »Si me slišala?« Tega stavka pa res ne maram. »Mislim, da sem med lovci varna! Med njimi se mi ne bi nič zgodilo!« Pokima. »Med lovci ne. Sploh takimi, kot jih ti poznaš. Ampak so še drugi in druge stvari. Ne gre le za varno ali nevarno. Preplet sočasno neugodnih in nepredvidenih okoliščin bi bil lahko zate zelo neprijeten! Ne želim, da si sama v čem takem!« »Ah,« rečem, »saj ni nič! Morda se malo skrivajo pred davkarijo. Želela sem pač preveriti informacijo. In lastne občutke! To je vse.« Vas je ostala za nama, spet sva sredi blagodejne teme, košute se še zmeraj pasejo na istem mestu. »Ja. Zelo verjetno. A vseeno boš šla sem samo s kom, ki mu res zaupaš!« Malo predolgo že traja to, kaj bom in kaj ne bom. In omejevanja svobode ne prenesem! »Šla bom, s komer bom hotela!« Revolt, ki se nabira že nekaj časa, se zdaj dvigne. A besed, ki so bile v vseh teh letih že večkrat izrečene in slišane, in, res, tudi nikoli v ničemer postavljene pod vprašaj, tudi tokrat ne pričaka kakšen posebej pozoren sprejem. »Ja, ja, saj si huda!« Razen meni, se »vsem« v avtu zdi to smešno. In čez čas. »Vidiš, Kasiopejo?« Seveda vidim. Saj vendar ves čas gledam zvezde. A še malo molčim. Pa ne samo zato. Rada imam dolge nočne vožnje v tišini. Z zvezdami na nebu; z vzhajajoče rumenim krajcem meseca, ki ravnokar pokuka izza žametno črnega slemena ali gozda; in s hišami, ki kot velike pravljične svetilke bežijo mimo.

Premišljam, kako ne morem in nikoli nisem mogla brez nje. Brez prostosti. Neskončnih prostranstev. Pred seboj. Ob sebi. Povsod. Zazrem se v zvezde. Kako velike so bile v saharski brezčasnosti! Če bi takrat segla na skrajni rob obzorja, bi se moje roke dotaknile sijočih zvezdnih rogljev, ki so v hladnih puščavskih nočeh bleščeče kukali iz še zmeraj toplega peska. In podnevi je modro nebo v neskončnost poljubljalo zlate sipine, ko sva s triletnim sinkom bosa tekala k vzhodnemu in zahodnemu soncu in lahkosrčno razprostirala roke v popolni prostosti. Kasneje so nama povedali, da so v tem čarobnem svilnem pesku veliki, zlati, smrtni škorpijoni. A midva zanje nisva vedela. In ni jih bilo. Najine sledi vzhičene prostosti in golih stopal so že davno zgladili puščavski vetrovi in jih viharji raznesli na vse strani. A v srcu še zmeraj zveni njihova živa in zlata neskončnost. Tam, globoko sredi Sahare, kamor trenutno zaidejo le tisti, ki morajo, sem jo res v vsem ugledala, doživela in občutila, to čisto predanost prostosti; prežela je vse, kar sem; kot velika potrditev, maziljenje, posvetitev vsega, kar je in kar je bilo zame že od nekdaj edino mogoče.

Foto: Ana Ašič

Biti, živeti, misliti, čutiti, verjeti, govoriti in pisati z vso predanostjo! In z vso brezmejnostjo! Svobodno! Resnično! In iz srca! A tudi za srce! Lastno. In še bolj za srce drugega. Povedati resnico, četudi je ta še tako surova, tako, da poboža, se dotakne, morda tudi rahlo stisne, gane in seže vanj; nikakor pa ne, da ga rani, zabode in razmrcvari, pa naj gre za srce kogar koli. Vsako je sveto.

Nešteto je besed, poti in prijemov pri tem. Zmeraj lahko izbereš takšne ali drugačne. Če veš, izbereš ene. Če ne veš, izbereš druge. In tako morda nehote povzročiš nekaj, česar ne želiš; in kar ni prav. Cilj ne opravičuje sredstev; in tudi iskanje resnice ne. Zato zmeraj toliko sprašujem. Se pogovarjam. In iščem. Moram imeti občutek, da lahko vprašam karkoli in kadarkoli. In vse to desetkrat. In stokrat. In tisočkrat. Če je treba. Vse. Da bi res slišala. Da bi res videla. Da bi res razumela. Da bi res spoznala. Da bi našla besede, ki bodo povedale in ne ranile. Poti, ki bodo odstrle in ne surovo razgalile in osramotile. Prijeme, ki se bodo dotaknili tudi največjih svetinj, a jih ob tem ne bodo oskrunili!

Bistvo preiskovalnega novinarstva in publicistike je v ekstremnem srečanju med tistim, ki resnico najbolj išče in tistim, ki resnico najbolj skriva. Največji izziv pri tem je etično, pošteno in rahločutno iskanje. In največja zmaga, ko ob tem ni ranjeno, osramočeno ali oskrunjeno nobeno srce. To je moja vizija. Moja vera. Vsa moja predanost. Moja prostost! In pot, za katero si želim in vsak dan molim, da bi hodila po njej, ne da bi omagala ali se opotekla z nje. Nikoli ni samoumevna. Nikoli ni ista. In nikoli se ne konča. Ko jo prehodiš in poveš njeno zgodbo, se v resnici šele začne. Tista druga. Ki prav tako je. Živi. Misli. Čuti. Verjame. Govori. Pove. In ima srce.

Preprosto je, ko se to srce strinja, hvali, sije od naklonjenosti, odobravanja, občudovanja in spodbude. Prav tako, ko je polno skrbne pozornosti in dobrih želja. Kaj pa, ko je to srce ogorčeno, jezno, prizadeto in kljub vsemu ranjeno?

Foto: Ana Ašič

»Vsak stoji sam na srcu zemlje s sončnim žarkom preboden,« pravi Salvatore Quasimodo. Vendar ima vsak od nas ta vbod na drugem mestu. Milijon reči je, za katere si težko predstavljamo, da bi bile lahko za koga boleče, pa vendar so! Zato se, naj so moja prizadevanja še tako pedantna, moje želje in molitve še tako močne, zmeraj znova zgodi, da vsaka prehojena pot vendarle vselej nosi s seboj tudi bolečine. Včasih tudi prave rane. Občutke osramočenosti. In oskrunjenosti. Morda je to res neizogiben del zmag, te poti in življenja samega. In jih tako tudi večina sprejema. A vselej je kdo, ki jih ne. In ta je, ob katerem se je treba ustaviti. Morda se to ne vidi takoj, a je vendar, četudi morda še tako navidezno neprepoznaven, tisti, ki je tu z namenom. Učitelj. Rabbi, ki prebuja vprašanja. Prinaša besede. In odpira bolečine. Svoje meni. Moje sebi. In oba vsem.

Seveda ne z nizkimi grožnjami, zmerjanjem, očitnimi lažmi in podtikanji, s katerimi večinoma opravim povsem brez sentimentalnosti. Res imam ob tem vselej pred očmi to, da je tudi največja hudobija izraz bolečine, a ji raje zmeraj dam čas in priložnost, da se najprej kot taka najde in utiri v izraze, ki so vsaj na minimalno sprejemljivi komunikacijski ravni. Sicer pa zmeraj preberem vse. In če le morem, tudi na vse odgovorim. Ob tem dosledno vsakogar spodbudim, naj tisto, kar misli, s čimer se ne strinja, kar čuti krivično in nesprejemljivo, napiše in bomo objavili kot odziv. A večina želi to povedati meni in ne vsem. Zmeraj sem hvaležna za zaupanje, ki mi je izkazano s tem, ko nekdo pove, kaj mu leži na duši; za nove besede, ki mi jih prinese, saj so največkrat te, ki jih v tistem trenutku najbolj potrebujem, da tudi sebe izrazim; in za priložnost, da si iskreno odgovorim na vprašanja, ki si jih je pri mojem delu treba zmeraj znova neumorno zastavljati.

»Zdi se mi nedostojno od vas, da takoj vse brezpogojno vzamete za sveto resnico, ko pišete o ubijalski strasti lovca, ne napišete pa, kdo je to.«

To je bilo že tretje sporočilo. In z več besedami. A ko sem prebrala ta stavek, sem vedela. To je to. Takoj sem jo videla! Ključno besedo! Nemogoče jo je bilo spregledati! Premočno mi je pognala kri po žilah. Nedostojno!

Foto: Ana Ašič

Vprašanje, kdo je nekdanji lovec, ki je v preiskovalnem razmišljanju »Kam vodi krvavo umirjanje strasti? In kako upravljati s pretirano slo po streljanju?« odkrito spregovoril o nenasitni lovski sli, seveda dviga različna ugibanja. Osebno sem se le redko v življenju odločila za nerazkritje identitete protagonistov iz mojih preiskovalnih zgodb. Tokrat pa sem se. Do pričevanja sem prišla precej naključno, ko sem se pogovarjala o nečem drugem, a je tematika odstrela medvedov in volkov, visokega odstrela jelenov in srnjadi nenadoma zanesla pogovor tudi na lovce, lovsko strast, streljanje in slo, in nepričakovano se je pred menoj razvila ta izpoved, ki je tudi mene pretresla in presenetila. Povsem spontano in »en face« sem se morala soočiti z njo. Tudi meni je bilo na trenutke težko, a je to pričevanje, pred kakršnim tisti, ki pišemo resnične zgodbe, preprosto ne bežimo. Čisto neznano mi vse to le ni bilo, saj sem se s posameznimi fragmentarnimi izpovedmi, seveda mnogo manj artikuliranimi in razmišljajočimi, ter namigi o tem srečevala že leta; obenem pa zlasti v zadnjem obdobju, ko se na našo spletno stran obrača vse več ljudi z vse bolj zaskrbljujočimi opažanji in doživetji v slovenskih gozdovih in ob njih. Da je treba o tem spregovoriti, sem se odločila potem, ko mi je več bralcev prav iz lovskih vrst izrazilo zaskrbljenost nad to, ponekod že kar preveč opazno in pretirano zagretostjo za streljanje divjadi, ki so jo opazili zlasti starejši lovci. Ko pa me je na to opozorilo tudi nekaj mlajših lovcev, takšnih, ki izhajajo iz tradicionalnih lovskih družin, kjer sta bila lovca že vsaj oče ali ded; marsikaterega od njih pa odlikuje zavidljiva raven lovske in srčne kulture, je bila zame to dokončna potrditev, da je res prišel čas za to. Mnogim lovcem, ki jim je vodilo plemenita in etična plat njihovega delovanja, ob aktualnem dogajanju v slovenskem lovstvu ni lahko. Eni so se ob tem zavili v molk. Drugi zmajujejo z glavami. Nekateri pa vendarle tudi povedo. Sočasno in ob debatah o kontroverznem poletnem streljanju medvedov pa se je, ne da bi ga posebej iskala, pojavil še sogovornik, ki je tako prostodušno in vešče spregovoril o slasti streljanja divjadi. Ob najinem pogovoru je bil sicer mnenja, da »ne vidi nobenih težav«, in da nenazadnje lahko tudi objavim njegovo ime; vendar sem po temeljitem razmisleku presodila, da izjemoma tega ne storim.

Prvič, zaradi nekaj predhodnih izkušenj, kjer tudi ni bilo »videti nobenih težav« in je bilo vse »brez problemov«, še celo takoj po objavi; teden dni kasneje, ko je prišel najmočnejši povratni »udarni val« odzivov, je bilo pa vsega konec. Tako sem postopoma dojela, da imam opravka z lovci, ki morda radi precenijo svoje moči, se s svojo »mačo« energijo radi postavijo in si morda malo težje predstavljajo svoje reakcije, ko se znajdejo v položaju tarče, zaradi česar je prav, da iz etičnih razlogov malo bolj mislim nanje in zanje, ter na nedotakljivost njihove osebne integritete, ki jim tako kot slehernemu človeku nesporno pripada. Že pri običajnih temah. Kaj šele pri tako provokativni, boleči in zamolčani temi kot je ta o sli po streljanju. Ko je moj sogovornik o tem spregovoril in sem to napisala za javnost, sva na nek način oba prekršila tabu, kar zmeraj dvigne marsikaj. In drugič, bistvo te izpovedi sploh ni v tem, kdo jo govori, ampak v tem, kaj govori. Zato je ime nepomembno. Odgovornost zanjo sem prevzela sama. Pravilnost moje presoje pa povsem potrjujejo aktualne reakcije.

Foto: Ana Ašič

Pa tudi posledice. »Tak zapis o lovcu me žali. Sam zagotovo nisem lovec s takšnimi nagibi in strastmi, zato bi bilo korektno, da napišete, kdo je to. Vendar menim, da ne gre za resnično osebo.« To je iz prejšnjega sporočila istega lovca. Izziv je močan in provokativen, a sem vendarle toliko izkušena, samozavestna in trdna ter imam po mnogih poskusih sesuvanja moje integritete močno utrjeno samopodobo, tako da mi na misel ne pride, da bi zaradi nasprotovanja nekemu ugibanju, razkrila nekaj, za kar mislim in čutim in vem, da mora vsaj za zdaj ostati nerazkrito. Nekdo pač hoče na vsak način vedeti, kdo je spregovoril. Ker ne ve in ne more izvedeti, poseže po veliko kalibrskem orožju in izpovedi pa seveda meni pripiše neresničnost. Ko sem bila mlajša, bi bila ob tem vsa iz sebe! Zdaj pa si vendarle ne pustim več kar tako porušiti notranji mir. Dobro vem, kdo sem! In kako delam! Novinarstvo je po svoji biti strašno površen posel. Zato je treba delati izjemno pedantno. Zmeraj in povsod. Hvala, Joža Vlahović! Hvala, maestro! Ljudje, ki samoumevno uporabljajo službe za stike z javnostmi in z njihovimi sproduciranimi sporočili ob podpori vsakovrstnih medijskih uradnikov vsak dan znova precej brezsramno solijo pamet slovenski javnosti, mi bodo res težko dopovedali, da je tisto, kar sem sama videla, slišala, doživela in izkusila, neresnično. A če je komu lažje, če se ogrne v takšno tolažbo, potem je morda res najbolje, da ostane v njej, dokler ne začuti, da se lahko sooči z resnico.

In prav tako z mojo nedostojnostjo! Ker sem verjela! Ob vsem, kar se dogaja, ob vseh lažeh, manipulacijah, popolnoma izmišljenih piarovskih zgodbah, ki so jih polni slovenski mediji, v piar službah napisanih in izmišljenih intervjujih, piarovskih friziranjih inšpekcijskih poročil, strahotnih manipulacijah s hrano, grozljivim ravnanjem z živalmi; ob vseh manipulacijah z milijonskim zneski projektnih sredstev in subvencij; ob vseh brezskrupuloznih in brezčutnih igračkanjih z zdravjem in življenji ljudi; pa ob streljanju medvedov poleti, ko se vsa Evropa in Evropsko sodišče že štiri leta sprašuje o sedmih ustreljenih volkovih in upravičenosti odločbe za njihov odstrel na Finskem, v Sloveniji pa čez poletje brez enega življenje in varnost ogrožujočega škodnega dogodka in preden ustavno sodišče presodi o spornem interventnem zakonu postrelijo 150 medvedov; ob vsem tem! sem torej zdaj zaradi ene iskrene intimne izpovedi nekoga, ki ve, o čem govori, nedostojna! Vse tisto prej je pa dostojno!? Če bi bila levinja, bi savana zagrmela od mojega rjovenja, tako me je dvignilo to vzporejanje dejstev!

A se umirim in se zavem, da je bistvo in odgovor drugje. Ne, kaj vse to pomeni; ampak zakaj tako boli, da se je ta beseda tam, pri tem človeku tako izpisala; in tu, pri meni tako prebrala. To je ta ključna beseda! Tista, kjer se srečata obe bolečini. Druga. In moja. Zakaj bi človek zapisal to besedo, če ne bi tega res občutil kot nekaj bolečega, nekaj, kar je vznemirilo in prizadelo? In zakaj bi sama to tako prebrala?!

Foto: Ana Ašič

Zase vem. Zaradi moje vizije, moje vere, moje želje in mojega prepričanja, da je prava pot in zmaga preiskovalnega in vsakega novinarstva, ko ob povedani zgodbi nobeno srce ni ranjeno, osramočeno in oskrunjeno. In zdaj so pred menoj te besede, ki me soočajo prav s tem!

A zakaj je bolečina tam? Na drugi strani? Je nedostojno, ker je prišlo preblizu? Je nedostojno, ker je povedalo, odstrlo in se dotaknilo? Ali pa, in tu je ključni trenutek tega in vsakega iskrenega samospraševanja ter tudi moje bolečine: je v resnici ranilo, osramotilo in oskrunilo? Je zasadilo »oster nož v sveto, nežno vizijo tvojega lepega srca«, kot bi rekel Hafis? Je surovo vdrlo v lepo zavetje duše, pregazilo svete ognje in oskrunilo najsvetejšo uteho za srce? Je lepe jutranje in večerne poti v zeleni samoti posulo z nelagodjem? Je s senco zastrlo sonce in mesec in zvezde ter dragocenim trenutkom na preži skalilo mir in veselje, zdravo strast in predanost? Je v resnici to? Morda. Pot resnice je to; in kjer je ona, tam je vse. A oskrunjenje vsakomur lastnih svetinj je res nekaj najbolj bolečega. Nihče tega ne želi. In si tega tudi ne zasluži.

Kaj mi ob tem, publicistki, novinarki, urednici, preostane? Kako se s tem soočijo drugi, ne vem. Mene se po vseh letih in pri vsaki zgodbi še zmeraj živo dotakne. Zato odidem pod modro nebo, uprem pogled v daljave, v gozd grem, po obronkih, med zlatimi travami in praprotjo hodim, pod ožarjenim listjem in sijem škrlatne zarje ter se v temni tišini zazrem v zvezde in v mesečev krajec na robu noči. Za milostno in sočutno srce zaprosim. Da bi uvidela. Da bi spoznala. Da bi začutila. Da bi našla besede, ki bi povedale, a ne ranile. Pot, ki bi odstrla, a ne razgalila. In prijem, ki bi se dotaknil, a ne oskrunil. In potem napišem. In tako zmeraj znova. Nikoli končana zgodba je to. Življenje z resnico samo po sebi vedno znova prikliče bolečino. Tudi rani. Razgali. In oskruni. Zdaj tu. Zdaj tam. Drugega in mene in vse. Naj še tako želimo, da ne bi. A nam tudi zmeraj znova velikodušno podarja priložnost. Da iščemo. In da najdemo. Besede, ki omilijo. Poti, ki gladijo. In prijeme, ki spet vse iz srca posvetijo. Da bi jih našla, prosim. Ker res verjamem. Vsako srce je sveto.