»Včasih kdo reče, da je nekdo izgubil kompas, če je njegovo ravnanje popolnoma v nasprotju z normalnim življenjem. Se pa bojim, da smo kot družba izgubili ne samo kompas, ampak tudi zvezdo vodnico, severnico, če nenormalnosti jemljemo za normalne. In ta kompas in to zvezdo očitno iščemo že več desetletij. Da ne more biti sonca za vse ljudi in živali!? Kako je to mogoče, da takšna miselnost še danes prevladuje, mi ni jasno! Miselnost večvrednosti, superiornosti, egoizma in narcisoidnosti se je očitno prijela v državi in družbi. Tako pri državnih organih torej, kot pri organizacijah in posameznikih. Potem pa se silno čudimo ravnanju prebivalcev v kanadskih mestih, ker medvede, ki so zatavali vanje, ujamejo ter preselijo v divjino in jim na misel ne pride, da bi jih kar pobili.«
Foto: Vlado Jehart
Odziv: Miloš Šonc, polkovnik, upokojeni častnik Slovenske vojske
Foto: Miloš Šonc, Vlado Jehart, Marjan Artnak
Naslovna fotografija: Miloš Šonc
30. november 2023
Ko »izkušen lovec« v silobranu, ki ga seveda sam tako opredeli, sredi gozda med Volčami in Vremščico ubije mladega medveda, ali kasneje drug lovec na Primorskem pri Štanjelu ubije drugega medveda, ki je ob lovu na prašiče obkoljen ter brez izhoda napadel prestrašenega ljubitelja lova, ko »izkušena veterinarka« odvzame trpeče govedo malomarnemu ter ne preveč delovnemu in čutečemu lastniku, ali pa ko se »neizkušeni mladi« veselo slikajo ob trpinčenju in pretepanju živali, je pravzaprav vsak prizor iz Gaze že skoraj »normalen.« Verjetno ste že opazili, da je poudarek na izkušenosti, normalnosti in predvsem miselnosti, da vsakdo dela, kar hoče, ker je vse skupaj »normalno« dovoljeno in pravno opravičljivo. Morda celo »neogibno potrebno.«
Seveda, saj se nad živalmi in ljudmi, ki so opredeljeni kot »živali,« lahko tudi izživljamo. Lahko jih nekaznovano ubijamo in mučimo. Jih imamo kot trofejo ali spominček v obliki selfija na telefonu. Pravzaprav ni »nič narobe,« če pustimo mrtve nepokopane, brez imena, brez spomina ter na milost in nemilost prepuščene potepuškim mestnim psom v Gazi. Seveda pa je potrebno res posebej naglasiti, da mora biti vse skupaj »pravno na trdnih temeljih.« Saj brez prava ne znamo živeti. Celo brezpravne živali in brezpravna raja ne. Koliko v resnici upoštevamo kakšen naključni predpis ali dogovor, seveda ni važno. Saj morala in pravo nista enaka. To vendar že vsakdo ve.
Sicer pa takšno moraliziranje sploh ni zanimivo in gre hitro v pozabo do naslednjega dogodka ali vojne oziroma kaj podobnega. Niti ni važno. Pomembna je, kot rečeno, miselnost. No, tudi posledična ravnanja.
Pa vendar je pristajanje na to, da lahko Homo sapiens dela, kar hoče, zelo neumestno. Zato, ker dokazuje sebi in drugim svojo majhnost. Hkrati pa se poraja tudi dvom v pravo, odločitve sodišč in predvsem v »hitrost« reševanja »silno« zapletenih primerov, ki so vzorčni za vse nevedene in tiste, ki jih lahko hitro opredelimo kot živali. No, morda celo še za »reč.« Ne veste, ali mislim na živali ali na človeka? Ni čudno!
Včasih kdo reče, da je nekdo izgubil kompas, če je njegovo ravnanje popolnoma v nasprotju z normalnim življenjem. Se pa bojim, da smo kot družba izgubili ne samo kompas, ampak tudi zvezdo vodnico, severnico, če nenormalnosti jemljemo za normalne. In ta kompas in to zvezdo očitno iščemo že več desetletij. Da ne more biti sonca za vse ljudi in živali!? Kako je to mogoče, da takšna miselnost še danes prevladuje, mi ni jasno!
Miselnost večvrednosti, superiornosti, egoizma in narcisoidnosti se je očitno prijela v državi in družbi. Tako pri državnih organih torej, kot pri organizacijah in posameznikih.
Potem pa se silno čudimo ravnanju prebivalcev v kanadskih mestih, ker medvede, ki so zatavali vanje, ujamejo ter preselijo v divjino in jim na misel ne pride, da bi jih kar pobili. Ali pa se na drugi strani čudimo »najboljšima vojskama« na svetu, ameriški in izraelski, ki družno pobijata ljudi kot zajce. Se oproščam za živalske primerjave, ki postajajo »ustaljena« in »normalna« praksa med nami. Ali počasi pozabljamo na človečnost in sprejemamo nečloveško in pokvarjeno mislenost ter nenormalna ravnanja kot nekaj povsem samoumevnega? Vsi, od lovcev do vojakov, no, pa tudi vsi, ki to dopuščajo!? Res srčno upam, da ne!
Miloš Šonc
Grosuplje 27. novembra 2023
Foto: Miloš Šonc
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Foto: Marjan Artnak
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Izdajatelj
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
HVALA!
Foto: Marjan Artnak
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022, 2023©Vse pravice pridržane. Avtentično! Ustvarjeno brez umetne inteligence! AI Free!