Ker predstavniki kompetentnih nevladnih organizacij s področja varovanja narave in okolja govorijo jezik vzdržnostnega upravljanja z velikimi zvermi, ki je tudi sestavni, integralni, samoumevni ter nerazdružni del in jezik evropske habitatne direktive; predstavniki interesnih skupin in strokovnjaki s prof. dr. Klemnom Jerino na čelu, ki so preglasili vse druge, pa govorijo kvečjemu gozdarski jezik trajnostne rabe naravnih virov in trajnostnega upravljanja z velikimi zvermi, je vzajemno reševanje in iskanje ustreznih, za vse sprejemljivih rešitev praktično nemogoče, ker ni »skupnega jezika« in ga na ta način tudi ne more biti!
Foto: Janez Papež
Tekst: Ana Ašič Foto: Janez Papež
27. julij 2020
Vzdržnostno je, v nasprotju s trajnostnim konceptom izrabljanja, pogled, ravnanje in način delovanja, pri katerem je v središču, na eni strani, »intrinzična vrednost narave in stališče, da je že to dovolj velik razlog za njeno varovanje«, če v ta kontekst prenesemo besede prof. dr. Ivana Kosa, predstojnika katedre za ekologijo in varstvo narave na ljubljanski Biotehniški fakulteti, kot je pred nekaj dnevi zapisal o razlikovanju med dvema osnovnima varstvenima šolama v prispevku na naši spletni strani; na drugi strani pa posledično in skladno s tem pomeni, preprosto povedano, vzdržnostno takšno delovanje, upravljanje in gospodarjenje z naravo, pri katerem sta njena raba in uporaba vselej podrejena celostnemu ohranjanju občutljivih naravnih in z njimi vseh drugih ravnovesij v okolju in na planetu, pri čemer so posegi v naravo in okolje, kar se da minimalizirani ter zmeraj vodeni s previdnostnim načelom; torej z raje manj, kot veliko ali preveč!
Ker predstavniki kompetentnih nevladnih organizacij s področja varovanja narave in okolja govorijo jezik vzdržnostnega upravljanja z velikimi zvermi, ki je tudi sestavni, integralni, samoumevni ter nerazdružni del in jezik evropske habitatne direktive; predstavniki interesnih skupin in strokovnjaki s prof. dr. Klemnom Jerino na čelu, ki so preglasili vse druge, pa govorijo kvečjemu gozdarski jezik trajnostne rabe naravnih virov in trajnostnega upravljanja z velikimi zvermi, je vzajemno reševanje in iskanje ustreznih, za vse sprejemljivih rešitev praktično nemogoče, ker ni »skupnega jezika« in ga na ta način tudi ne more biti! Prav tako pa ni skupnega imenovalca v smislu skupnih izhodišč in ciljev, konteksta, koncepta ter poenotene pojmovne in paradigmatske osnove, v katero bi morale biti umeščene z evropsko habitatno direktivo skladne upravljalske strategije za rjavega medveda, volka in risa.
Foto: Janez Papež
Preprosto povedano: evropska habitatna direktiva in vse evropsko varovanje narave in okolja temelji na vzdržnostni (sustainable) paradigmi, zaradi česar je in bo nujno, da se tudi Slovenija v tem smislu vrne k tem izhodiščem in ciljem, konceptu in kontekstu, če hoče preseči konfliknost in konflikte na tem področju. To pa v primeru upravljanja s prostoživečimi živalskimi vrstami in seveda še posebej z velikimi zvermi, najbolj enostavno povedano pomeni, da je prvi pravi, pomemben in neizogiben korak ta, da sedanji nedotakljivi gozdarski in »trajnostni« strokovnjaki nemudoma izgubijo primat in glavno besedo pri odločanju o usodi živalskega sveta v naših gozdovih, ter jih na tem mestu nujno nadomestijo strokovnjaki, ki razumejo in obvladajo jezik vzdržnostne paradigme!
Več: GANLJIVA PREPLAŠENOST EVROPSKIH IN SLOVENSKIH LOVCEV, AnaAsicSic! Publicistika s pogledom. 26. aprila 2020. https://anaasicsic.com/2020/04/26/ganljiva-preplasenost-evropskih-in-slovenskih-lovcev/
