Ko se je na sončno nedeljo, 18. novembra 2018, s pogledom na žareče jesensko pobočje Grajskega griča, prav pred Hotelom Angel na Gornjem trgu v Ljubljani, s provokativnim izzivom našega, tedaj 16-letnega sina, začela zgodba pričujočega kritičnega spletnega portala o naravi, okolju in prostoru, seveda niti malo nismo razmišljali o tem, kaj bo, kako bo in če sploh bo kaj čez osem let. Takrat smo imeli nekaj povedati in smo to na svoj način tudi začeli govoriti. »Mami, če si res kakšna novinarka, boš povedala vsem resnico o medvedih« je bil preveč zavezujoč izziv, da bi se mu bilo mogoče izogniti in se z njim ne soočiti. Ko te lasten odraščajoči najstnik spomni na sveto dolžnost iskanja in govorjenja resnice, manevrskega prostora, izgovorov in izmikanja ni in ne more biti več: čas in prostor se zlijeta v ultimativni trenutek in izziv, ob katerem ti eksplicitno ne preostane nič drugega, kot da ga sprejmeš. Tako smo začeli. In vztrajali. V dobrem in zlu. Vse do danes. Več je bilo hudega, kot je pač že dolgo v navadi v teh krajih. A je bilo v teh minulih osmih letih tudi kaj dobrega. Ob vsem brezčutnem, surovem in krvavem biznisiranju s slovensko naravo, okoljem in prostorom, ki mu ni in ni videti konca; ob vsem judeževanju in ob vsej pripravljenosti prodati tudi največje naravne, okoljske in prostorske vrednote za bednih »trideset srebrnikov«, na kar niso imuni niti tisti, ki se že leta in desetletja gromko trkajo po svojih naravovarstvenih in okoljevarstvenih »prsih«; ob vsej moralni in etični mizernosti, sprijenosti in pritlehnosti, mešetarjenju, brezbrižnosti in udobni apatiji, kljub vsemu temu, torej, pa smo v teh osmih letih spoznali tudi kar nekaj resnične zavzetosti za varovanje, ohranjanje in senzibilno upravljanje narave, okolja in prostora; srečali smo čudovite ljudi, ki jim je še zmeraj mar, ki razumejo, ki vedo, ki se zavedajo, in ki iz dneva v dan predano skrbijo za to, da varovanje, ohranjanje in odgovorno, vzdržno in zmerno upravljanje z naravo niso le prazne besede, ampak vsakodnevna karizma.
In ko se zdaj ob vseh teh »osmicah«, ko bo, torej, 18. novembra že osem let, odkar smo, sicer po desetletjih dela z naravo, okoljem in prostorom, leta 2018 stopili na novo pot, ki nam vsak dan znova ob vsem zlu vendarle, kot že rečeno, vztrajno in subtilno razkriva tudi veliko dobrega in lepega, smo se v duhu te »osmice«, ki je v zahodnih kulturah simbol novega in večnega življenja; pa ker se november tretjega dne v mesecu začenja z inspirativnim naravovarstvenim svetnikom svetim Hubertom, ki s svojo navdihujočo zgodbo vabi k tenkočutnemu, etičnemu in senzibilnemu odnosu do narave, zaradi vsega tega, torej, smo se odločili, da vse to proslavimo spet z nečim res novim: z »Zgodbo Svetega Huberta«, priznanjem Ana Ašič Sic! Publicistike s Pogledom za varovanje, ohranjanje in senzibilno upravljanje narave, ki ga bomo vsako leto ob prazniku svetega Huberta 3. novembra po naši poglobljeni presoji podelili skupini ali posameznikom, ki si na Slovenskem še posebej zavzeto prizadevajo in predano delujejo za dobro narave, njenega varovanja, ohranjanja in tenkočutnega upravljanja. Letos je to Lovska družina Draga Trava, ki na skrajnem južnem delu Slovenije, med Lazcem in izvirom mejne Čabranke, med Dragarsko dolino in Novim Kotom že osem desetletij živi z loviščem kot iz pravljice. Z risi, volkovi in medvedi, ki so zanje več vredni živi, kot odstreljeni. In z magičnim Pargom, ki ga že desetletje zavzeto branijo in si predano prizadevajo, da njegovih bistrih izvirov ter edinstvene flore in favne ne uničijo vetrne elektrarne!
Parg, 10 kilometrov dolgo sleme, ki se razteza od Lazca na severu do Podplanine in izvira reke Čabranke na jugu, je srce lovišča LD Draga Trava (zgoraj). Koča na Brinohu (v sredini) je bila več desetletij prvo zavetje te lovske družine. Od leta 1987 ima LD Draga Trava lovski dom v Dragi (spodaj), pogled na Drago z vzhodnega pobočja Parga. // Foto: Ana Ašič
Piše: Ana Ašič
Foto: Ana Ašič, Marjan Artnak, Jože Podletnik, Arhiv LD Draga Trava, Arhiv AASic!PP
Naslovna fotografija: Emblem priznanja »Zgodba Svetega Huberta«, Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
DONACIJA SIC!
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d. Namen nakazila: DONACIJA SIC! Koda namena: CHAR
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete in nas pri naših prizadevanjih za izvirno, angažirano, kritično, pristno, profesionalno in etično ter zares neodvisno in nepridobitno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni! HVALA!
4. november 2026
Na današnji dan, natanko pred 80 leti, 4. novembra 1946, je bila ustanovljena Lovska družina Draga Trava. Bil je ponedeljek, dan po godovanju lovskega zavetnika svetega Huberta, ko je gostilničar Franc Turk z Lazca v Dragarski dolini sklical vse, ki so se zanimali za lov in bili pripravljeni delati v lovski družini v tem delu kočevsko potoških gozdov, vzhodno in zahodno od edinstvenega Parga, tega tisoč metrov visokega slemena, ki se nad Dragarsko dolino na vzhodu in Starim ter Novim Kotom na zahodu razteza od Lazca na severu do izvira mejne reke Čabranke na jugu.
Trije Franci, trije Jakobi in Alojz so zastavili temelje, na katerih LD Draga Trava vztraja že 80 let
Poleg Turka so se tega ustanovnega sestanka in rojstnega dne LD Draga Trava udeležili še Franc Kalič prav tako iz Lazca, pa Jakob Turk in Alojz Cimprič iz Podpreske, Jakob Poje in Jakob Urh iz Črnega Potoka ter Franc Osvald s Trave.
Tisti dan je Franc Turk postal predsednik, Franc Kalič tajnik, Franc Osvald pa gospodar Lovske družine Draga Trava z loviščem, ki danes obsega 3.500 hektarjev, od tega 3.431 hektarjev lovnih in 69 hektarjev nelovnih površin na nadmorski višini od približno 450 do 1150 metrov, kjer že stoletja sobivajo srnjad, jelenjad, medvedi, volkovi, risi, divji prašiči, gamsi, lisice, zajci, kune, jazbeci in številne manjše živalske vrste.
Njihovi lovski sosedje so: na južni strani Lovska družina Osilnica, na jugozahodni strani hrvaško Lovsko društvo Tetrijeb Čabar, na vzhodni in severovzhodni strani je Lovišče s posebnim namenom Kočevsko, na severozahodni strani pa lovišče Lovske družine Loški Potok.
»Osemdeset let pomeni osem desetletij predanosti naravi, skrbi za divjad in odgovornega odnosa do skupnosti,« je na »zunanjem« praznovanju tega visokega jubileja, ki je bilo konec letošnjega poletja v Podpreski, poudaril Ivan Miklič, dolgoletni starešina LD Draga Trava.
Lovci in lovke LD Draga Trava (zgoraj pred lovskim domom v Dragi) letos poleg 80-letnice delovanja praznujejo tudi 50 let pobratenja z Lovsko družino Dekani (v sredini). Ivan Miklič, starešina LD Draga Trava (spodaj), med pozdravnim nagovorom na praznovanju obeh obletnic v Podpreski. // Foto: Arhiv LD Draga Trava
Da je, ko gre za to lovsko družino, v kateri danes deluje 34 lovcev, od tega 5 lovk, povedano še kako res, vedo prebivalci Dragarske doline, kjer imajo njihovi lovci in lovke »sedež« in lovski dom prav v Dragi, nasproti cerkve Marijinega obiskanja. Vanj so se s prvotne lovske koče na Brinohu preselili leta 1987.
Na Brinohu pred 50 leti veliko pobratenje z Dekanci
A prav koča na Brinohu je tista, kjer so 10. julija 1976 dragarsko travljanski lovci kot ena prvih lovskih družin na Slovenskem pristopili k pobratenju z drugo lovsko družino ter podpisali Listino o pobratenju in Sporazum o sodelovanju s primorsko Lovsko družino Dekani.
Vse se je začelo, ko se je leta 1975 lovec Jakob Urh iz Črnega Potoka odselil v Dekane in se včlanil v tamkajšnjo lovsko družino, a se je z novimi prijatelji večkrat vrnil na lov v svojo rodno lovsko družino, druženje pa je kaj hitro pripeljalo do pobratenja in tesnejših vezi, ki se z leti le še krepijo, kot smo lahko izvedeli na praznovanju letošnje 80-letnice LD Draga Trava, ko so istočasno skupaj s povabljenimi dekanskimi lovci praznovali tudi 50-letnico pobratenja z LD Dekani. Ko so imeli leta 1987 otvoritev lovskega doma v Dragi, je v kulturnem programu sodeloval tudi pevski zbor LD Dekani, ki je po svojem izbrušenem petju dobro poznan v širših slovenskih zborovskih krogih, njihovi ubrani nastopi pa so bogatili tudi letošnjo 80-letnico v Podpreski.
Brinoh je bil in je še ne le začetek, ampak tudi srčno središče Lovske družine Draga Trava. Do leta 1987, ko so zgradili nov lovski dom v Dragi, se je vse druženje in delovanje dragarsko travljanskih lovcev odvijalo tu, kamor v lovni in nelovni sezoni še zmeraj zelo radi zahajajo. Prav tu se je pred petdesetimi leti, 10. julija 1976, zgodilo pobratenje z Lovsko družino Dekani. // Foto: Ana Ašič
Seveda pa tako praznovanje 80. obletnice, kot tudi minulih 80 let ni bilo napolnjeno le z »lovskimi blagri«, ampak tudi z zavzetim bojem za naravo, za lovišče, za floro in favno v njem, pa tudi za humano, človeka vredno življenje in bivanje v Dragarski dolini, na obeh straneh Parga, povsod v teh desetih vaseh lovišča LD Draga Trava, kjer je narava še zmeraj edinstveno ohranjena in neokrnjena in pravzaprav vse in največ, kar ljudje in ves živi svet tu ima.
Desetletje vetrnih senc nad prelepim Pargom. A tudi vztrajnega in odločnega »ne!« uničenju neokrnjene narave!
»Leta 2024 smo bili priča poskusu posega v del našega lovišča z načrtovano postavitvijo vetrnih elektrarn Parg. Kot naravovarstvena organizacija smo se skupaj z večino prebivalcev Dragarske doline temu enotno in odločno uprli. Pokazali smo, da nam ni vseeno, kaj se dogaja z okoljem, v katerem živimo in delujemo. Tudi v prihodnje bomo morali znati stopiti skupaj ter premišljeno in odločno varovati naravo, divjad in prostor, ki nam je zaupan,« je bil na 80. obletnici LD Draga Trava jasen in odločen starešina Ivan Miklič.
A boj proti uničenju edinstvenega naravnega in življenjskega okolja na Pargu, v Dragarski dolini, Starem in Novem Kotu, vse od Lazca pa do Pungerta, Črnega Potoka, Podplanine in izvira Čabranke, se zanje ni začel leta 2024, takrat je le ponovno oživel, začelo pa se je že leta 2016, tako da je za prebivalci Dragarske doline in Lovsko družino Draga Trava že dolgo desetletje negotovosti in grozeče nevarnosti, da zaradi kontroverznega brutalnega »OVE« energetskega interesa, izgubijo vse, kar jim je najbolj dragocen: svoje domove, svoj mir, svoje življenjsko okolje; za njimi je desetletje nepopustljivega vztrajanja na okopih varovanja, ohranjanja in senzibilnega upravljanja z naravo, pri čemer je ključna aktivna vloga Lovske družine Draga Trava s starešino Ivanom Mikličem ter članom lovske družine prof. dr. Petrom Kruljcem, ki se hkrati kot aktivni član »CI za zaščito Parga in Dragarske doline«, skupaj s svojimi lovskimi tovariši in prizadetimi prebivalci Dragarske doline zavzeto zoperstavlja pritiskom in poskusom kapitalskih interesov in državnih ter »paradržavnih« institucij, da ljudem v teh odmaknjenih, edinstvenih, neokrnjenih krajih in gozdovih vsilijo uničujočo energetsko degradacijo narave, okolja, prostora, pitne vode in življenja samega.
»Ko potem še v Dragi naredim nekaj posnetkov meglenega Parga in si pri tem predrznem stopiti na lepo pokošeno trato pri lovskem domu, kjer se vznožje te lepe podolžne planine zelo približa cesti, ki iz Loškega Potoka pelje v Čabar, seveda kmalu za seboj zaslišim besede: »Kaj pa delate?« »Ah,« rečem, »gledam, če po Pargu kaj veter piha!« »A mislite tja gor vetrnice postaviti!?« takoj postane pozoren sicer prijazen pogled in se niti za sekundo ne pomišlja z odločnim vprašanjem. »No, čisto takoj in zaenkrat še ne,« rečem in se spet zazrem k Pargu, kjer je zdaj sleme že do neprepoznavnosti zavito v gosto meglo, ta pa je že začela gosto vatasta lesti tudi po pobočju. Za hip nastane tišina, potem pa mi odgovori zelo miren, a zdaj precej ohlajen smeh. »Nikoli, draga gospa! Vetrnic na Pargu ne bo! Dragarska dolina je odločno proti temu!« »In če vam ponudijo denar, »veliko denarja«, kot govorijo, boste še zmeraj proti!?« »Kakšen denar, gospa!? Čigav? Kdo ga bo pa dal!? In, se vam zdi, da lahko kakršen koli denar poplača uničenje tega, kar tukaj vidite, kar tukaj je, to naravo, neokrnjeno okolje divjadi in zveri na Pargu, to življenje v tem miru!?« je sicer prijazen pogled še bolj odločen, a zdaj tudi že zelo resno motreč in v pričakovanju, kaj bom na to odgovorila.
V trenutke molka se vplete nekaj oddaljenih bliskov nevihte, ki prihaja z jugozahoda, pa vonj cvetočih travnikov in smrečja in majsko zelenega gozda, ki je tu tako blizu, tako lep, tako resničen in obenem neresnično čaroben, da jemlje dih. Pravljičen.
»Ne,« rečem, »noben denar ne more tega poplačati. Vse to je neprecenljivo!« Tople vonjave materine dušice, dehteče večerne rose in poletnih trav kapljajo tu naravnost v srce, v tem popolnem miru, pomislim, ne, res ne, ni drugih besed, nič drugega ni mogoče reči o tem čudovitem skrivnem svetu, ki ga obenem zastirajo, a tudi odstirajo zelena gozdna obzorja, ne, temu lahko rečeš le neprecenljivo, čarobno, edinstveno! To je svet, kjer trave še zorijo v poletje in z njimi prepleteno morje živopisnih cvetlic, ki jih ni več moč videti skoraj nikjer drugje, tako da vse brenči od čebel in čmrljev in cvrkuta s kobilicami in čirika s črički v neumornem opevanju in češčenju življenja, ki je tu res še pristno in resnično, prepolno osupljive, a spokojne, decentne lepote, kakršno je zares moč najti le še tam, kjer sme tudi narava še zmeraj izvirno utripati s svojim resničnim ritmom in govorico.
»Aaaa,« se zdaj oči počasi otoplijo in sproščeno nasmehnejo, »vi v resnici niste ena teh, ne!?« Zdaj se nasmejem tudi sama: »Videti pa sem točno takšna, ne!? Da bi vneto postavljala vetrnice po neokrnjeni naravi in jih napikala čisto povsod, kjer bi mi to padlo na pamet!?«
KAJ DOGAJA V LOŠKEM POTOKU? TRAGIKA ODROČNE OBČINE. KDO JO V RESNICI VODI? NI VSE ZADRUŽNO »ZLATO«, KAR SE SVETI. »INDIJANCI NA ZEMLJI Z NAFTO«. PA »PALESTINCI«. IN »NETANJAHU«. TER VETRNE POTEZE, KI BODO NA KONCU TE KRAJE, LJUDI IN NARAVO »TRAJNOSTNO« OSIROMAŠILE IN OPUSTOŠILE!?
Lovišče Lovske družine Draga Trava je kot iz pravljične slikanice Jelke Reichman. Tu se gozdovi in travniki zlivajo v poetične podobe z obronki polnimi presenetljive lepote. Tu je še doma neokrnjena narava in pristen utrip resničnega življenja v njej. //Foto: Ana Ašič
»Na Pargu je območje Natura 2000, kjer žive številne prostoživeče in v EU ter slovenski državi zavarovane živalske vrste, za katere veljajo posebna naravovarstvena določila in bi z izgradnjo vetrnih elektrarn izgubile svoj življenjski prostor, s tem bi sledilo izginotje s Parga in okolice. Republika Slovenija jih mora po vseh mednarodnih konvencijah varovati in ščititi, prav tako njihove habitate. Vodovarstveno območje na Pargu zagotavlja pitno vodo vsem v vaseh v Dragarski dolini, Starem in Novem Kotu ter krajanom Čabra v Republiki Hrvaški. Zaradi vkopavanja vetrnih elektrarn in s prizadetjem vodnih virov bi krajanom onemogočili njihovo ustavno pravico do čiste in pitne vode, saj bi pri tem prišlo do uničenja podzemnih vodotokov. To ni javni interes, pač pa izključni interes posameznikov in njihov brezmejen pohlep za pridobitev finančnih ugodnosti.
»Gozd na Pargu, ki je skozi stoletja ob nenehni skrbi in negi preživljal številne generacije ponosnih in skrbnih lastnikov iz Dragarske doline, bi slednjič izginil. S takim uničujočim posekom bi bila popolnoma odstranjena tudi naravna zaščita doline, saj strnjen gozd preprečuje negativne vremenske vplive, ki prihajajo z bližnjega Gorskega kotarja. Uničeni bi bili izviri pitne vode na vodovarstvenem področju, ki s Parga oskrbujejo del prebivalcev Dragarske doline, kot tudi številno pašno živino, ki postaja vse pomembnejši del kmetijske panoge tega področja. Od nekdaj je znano, da na Pargu prebivajo številne in raznovrstne divje živalske vrste. Na njem imajo svoja lovna področja, stanišča, brloge in hrano. Mednje sodijo številne redke, ogrožene in zaščitene živalske vrste, ki jih je Slovenija kot članica Evropske unije, posebej zaščitila, prav tako tudi njihovo življenjsko okolje.«
»ODLOČNO NASPROTUJEMO POSTAVITVI VETRNIH ELEKTRARN NA NAŠEM PARGU IN ZAHTEVAMO OHRANITEV NEDOTAKNJENEGA ŽIVLJENJSKEGA OKOLJA ZA LJUDI IN ŽIVALI!«
Sam golosek na površini 250 hektarjev gozda, miniranje in vrtanje po celotnem Pargu v globino najmanj 30 metrov in uničenje življenjskega okolja tako živalim kot tudi prebivalcem Dragarske doline, Starega in Novega Kota vsekakor ni noben javni interes. Gre namreč za veliko uničenje habitata prostoživečih in zavarovanih živali pa tudi življenjskega okolja krajanov Dragarske doline,« že deset let vztrajno in neumorno osvešča, poudarja in svari prof. dr. Peter Kruljc, veterinar in univerzitetni profesor na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Prof. Dr. Peter Kruljc z medvedkom v času, ko je bil strokovni član slovenske intervencijske skupine za odlov medvedov. Medvedek v njegovih rokah je živ. Prof. dr. Peter Kruljc je veliki poznavalec Parga in tudi njegov občasni prebivalec, član »CI za zaščito Parga in Dragarske doline« ter lovec, ki je že 30 let član LD Draga Trava, nekdanji strokovni član Intervencijske skupine za odlov medvedov in lovski čuvaj // Foto: Osebni arhiv prof. dr. Petra Kruljca
Prof. dr. Peter Kruljc ni le izjemen strokovnjak za veterino konj, po čemer je znan tudi izven slovenskih meja, ampak tudi po svojem še posebej senzibilnem pogledu do medvedov, za katere pravi, da so »nesporno del našega nacionalnega ponosa in edinstven ekološki pečat slovenskega prostora«. // Foto: Osebni arhiv prof. dr. Petra Kruljca
Je veliki poznavalec Parga in njegov prebivalec, član »CI za zaščito Parga in Dragarske doline« ter lovec, ki je že 30 let član LD Draga Trava, nekdanji strokovni član Intervencijske skupine za odlov medvedov in lovski čuvaj, znan pa ne le kot eden velikih strokovnjakov za veterino konj, ampak tudi po svojem še posebej senzibilnem pogledu do medvedov, za katere pravi, da so »nesporno del našega nacionalnega ponosa in edinstven ekološki pečat slovenskega prostora«.
»Več kot odstreljen, je za nas vreden živ medved!«
»Ob umirjenem in treznem premisleku, tisti, ki smo se z medvedi velikokrat srečali in se z njimi še vedno srečujemo ter smo z njimi tudi neposredno strokovno delali, te histerije in sovraštva do njih ne razumemo. Naši slovenski medvedi, kot izjemno inteligentne živali in hkrati zaščitena živalska vrsta, so nesporno del našega nacionalnega ponosa. Njihove podobe najdemo tudi na marsikaterem občinskem emblemu. Torej, gre za živali, ki so za naš slovenski prostor zelo pomembne in mu dajejo poseben in edinstven ekološki, naravovarstveni ter v zadnjem času tudi turistični pomen. Slovenija ima območja, kjer imajo medvedje od vekomaj svoj življenjski prostor, v katerem se zadržujejo, imajo svoje brloge in hrano, hkrati pa se kot izjemno plašne živali v največji meri izogibajo srečanjem in tudi konfliktom s človekom. In zakaj prihaja do take histerije in zahtev po njihovem pobijanju? In to prav iz vrst ljudi, ki bi morali to žival najbolj ceniti, ohranjati in zanje skrbeti? Številčnost populacije medvedov v Sloveniji nekateri opisujejo kot preveliko, kar pa je po prepričanju mnogih drugih napačno. Tudi študije, ki jih navajajo, niso prepričljive. Potrebno je ohranjati primerno številčnost populacije, ne pa odstrel, kot je zdaj predlagan, ki gre čez vse meje vsakega razuma in ga res lahko opišemo le kot pomor našega zaščitenega živalskega bogastva. Na tem mestu razumem nekatere nevladne organizacije, ki temu odločno nasprotujejo. Ob, v medijih omenjenih konfliktih in pojavljanju medvedov na nekaterih urbanih območjih, se pojavlja logično vprašanje, zakaj je potrebno te živali, ki ne iščejo konflikta, pač pa čim lažji način in pot do hrane, pobijati!? Izkušnje, ki izhajajo iz nekaterih držav, v katerih je populacija medvedov bistveno večja in se v mestih pojavljajo skoraj dnevno, težave rešujejo tudi z uporabo gumijastih nabojev. Izstreljujejo se iz običajne šibrenice in namesto svinčenega izstrelka/izstrelkov izstrelijo eno ali več gumijastih kroglic. Namen uporabe takega streliva ni ubijanje živali, pač pa žival odgnati iz konkretnega območja. Dejstvo je, da imajo medvedi zelo dober spomin, tako glede nahajališč hrane in njihove lokacije, kakor tudi glede negativne izkušnje, ki jim jo prinaša pok puške in »srečanje« z gumijastimi izstrelki. Slednje zanje zagotovo predstavlja nepozabno srečanje in opomin, da tod niso zaželeni in naj se na to območje ne vračajo! To deluje! Medved pa lahko živi naprej!« poudarja prof. dr. Peter Kruljc in tako vabi k razmisleku o bolj etičnem in tenkočutnem upravljanju s to našo izjemno karizmatično veliko zverjo.
»Na Pargu je območje Natura 2000, kjer žive številne prostoživeče in v EU ter slovenski državi zavarovane živalske vrste, med njimi so tudi velike zveri, medved, ris in volk, za katere veljajo posebna naravovarstvena določila in bi z izgradnjo vetrnih elektrarn izgubile svoj življenjski prostor. Republika Slovenija jih mora po vseh mednarodnih konvencijah varovati in ščititi, prav tako njihove habitate,« že deset let poudarjajo prof. dr. Peter Kruljc, CI za zaščito Parga in Dragarske doline, Lovska družina Draga Trava in njen starešina Ivan Miklič. // Foto: Marjan Artnak
Premišljen, zadržan, vzdržen in senzibilen odnos do medveda, pa tudi risa in volka ter ostale divjadi, Lovski družini Draga Trava in njenim lovcem in lovkam večinoma ni nekaj tujega. Nasprotno. Prav tu so bili med prvimi, ki so že pred leti namesto streljanja, začeli ponujati opazovanje in fotografiranje medvedov, ki so prav tu najbolj doma, zaradi česar je na lovcih in prebivalcih teh krajev še toliko večja odgovornost in zaveza za senzibilno sožitje z njimi.
»Slovenija ima območja, kjer imajo medvedje od vekomaj svoj življenjski prostor, v katerem se zadržujejo, imajo svoje brloge in hrano, hkrati pa se kot izjemno plašne živali v največji meri izogibajo srečanjem in tudi konfliktom s človekom. In zakaj prihaja do take histerije in zahtev po njihovem pobijanju? In to prav iz vrst ljudi, ki bi morali to žival najbolj ceniti, ohranjati in zanje skrbeti? Številčnost populacije medvedov v Sloveniji nekateri opisujejo kot preveliko, kar pa je po prepričanju mnogih drugih napačno. Tudi študije, ki jih navajajo, niso prepričljive. Potrebno je ohranjati primerno številčnost populacije, ne pa odstrel, kot je zdaj predlagan, ki gre čez vse meje vsakega razuma in ga res lahko opišemo le kot pomor našega zaščitenega živalskega bogastva. Na tem mestu razumem nekatere nevladne organizacije, ki temu odločno nasprotujejo. Ob, v medijih omenjenih konfliktih in pojavljanju medvedov na nekaterih urbanih območjih, se pojavlja logično vprašanje, zakaj je potrebno te živali, ki ne iščejo konflikta, pač pa čim lažji način in pot do hrane, pobijati!?«
»HISTERIJA JE DOSEGLA ALARMANTNE RAZSEŽNOSTI, K ČEMUR SO SVOJE INTERESE PRISTAVILE TUDI NEKATERE POLITIČNE STRANKE, KI V UMETNO POVZROČENEM STRAHU KRAJANOV VIDIJO BREZPLAČNO PROMOCIJO SVOJE POLITIČNE AGENDE IN POSKUS BEGA IZ OBROBJA POLITIČNE NEPOMEMBNOSTI!«
»Zgodba Svetega Huberta« za razumevanje narave kot prostora globokega posvečenja!
Ko smo se pred dobrimi dvemi leti in pol v Dragarski dolini prvič srečali z Ivanom Mikličem, starešino LD Draga Trava, je bila ena prvih in za nas najbolj prijetno osupljivih presenečenj njegova izjava: »Več kot odstreljen, je za nas vreden živ medved!« Drugo presenečenje pa, kako hitro ga je v poznem junijskem popoldnevu zagledal na nepokošenem svilno zelenem travniku ob robu gozda in se ob tem, sicer malce s svojo značilno zadržanostjo, a vendar skoraj tako vzhičeno kot mi, pa z očitnim kančkom ponosa nad svojim loviščem, razveselil pogleda nanj.
Ko smo se pred dobrimi dvemi leti in pol v Dragarski dolini prvič srečali z Ivanom Mikličem, starešino LD Draga Trava, je bila ena prvih in za nas najbolj prijetno osupljivih presenečenj njegova izjava: »Več kot odstreljen, je za nas vreden živ medved!« Drugo presenečenje pa, kako hitro ga je v poznem junijskem popoldnevu zagledal na nepokošenem svilno zelenem travniku ob robu gozda in se ob tem, sicer malce s svojo značilno zadržanostjo, a vendar skoraj tako vzhičeno kot mi, pa z očitnim kančkom ponosa nad svojim loviščem, ki se na jugu razteza vse do izvira mejne reke Čabranke, razveselil pogleda nanj. // Foto: Ana Ašič
V tem vzdušju je bila potem vsa zavzetost za varovanje, ohranjanje in senzibilno upravljanje narave in lovišča Lovske družine Draga Trava, Dragarske doline in Parga od severa do juga, od vzhoda do zahoda, pa naj gre za dolgoletno zoperstavljanje uničenju z vetrnicami ali prav tako trajen odnos do velikih zveri, nekaj, kar je tu že res lep čas doma kot razumevanje narave, ki ne more biti prostor za dokazovanje premoči, ampak predvsem prostor globokega posvečenja. Zato je Lovska družina Draga Trava letošnja »Zgodba Svetega Huberta«!
»Kot pravi pripoved, je s konjem in psi preganjal velikega jelena, a ko je bil lov na vrhuncu in je bil plemič že na tem, da sproži smrtonosno puščico, se je jelen ustavil, se obrnil k njemu v vsej veličini in se zagledal v preganjalca. Ta se je zaslepljen od bleščečega križa, ki se je prikazal med jelenovim rogovjem, ustavil in zaslišal glas: »Hubert! Če se ne spreobrneš h Gospodu in si ne začneš prizadevati za sveto življenje, boš hitro pristal v peklu!« Besede, ki jih zasliši Hubert, so prelomne za duha tiste dobe, izrečene za vse čase in danes aktualne bolj kot kdaj koli! V Hubertovi, podobno pa tudi v Evstahijevi zgodbi pred tem, v obeh torej, Bog jasno, da bolj ni mogoče, v kritičnem trenutku ustavi roko lovcu ter mu predoči pekel, v katerega bo pahnjen, v kolikor nemudoma ne spremeni svojega čezmernega, pretiranega in uničevalnega delovanja. Motiv je sicer po svoji biti prastar in ga v sledeh v različnih eksplikacijah, mitih in zgodbah srečujemo že od antike in civilizacij pred njo. A sporočilo zgodbe o spreobrnjenju svetega Huberta je dejansko in simbolno popolno, zmeraj bolj povedno in naravnost pisano za današnji čas ter za današnjo evropsko in slovensko lovsko in naravovarstveno stvarnost ter razpotje, na katerem sta se prva in druga znašli.«
LOVSKE ZADREGE SVETEGA HUBERTA
Sveti Hubert, zavetnik lovcev, ni namreč postal to zaradi veščega lova, temveč zaradi trenutka senzibilnega spoznanja in spreobrnjenja, ko je v rogovju jelena zagledal sijoči križ in prepoznal, da upravljanje z živim svetom zahteva ponižnost, tenkočutnost, etiko in zadržanost. In prav ta etična in senzibilna drža do narave je srčika našega priznanja »Zgodba Svetega Huberta«. S tem priznanjem bomo odslej vsako leto novembra nagrajevali tiste, ki z modrostjo varujejo, z znanjem ohranjajo in s premišljeno tenkočutnostjo in globokim spoštovanjem upravljajo našo naravno dediščino.
Fabula Sancti Huberti tako postaja trajna zaveza našega portala Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom h kritičnemu spremljanju, pa tudi k iskrenemu poklonu tistim, ki v imenu vseh nas skrbijo, da slovenski gozdovi in vsi, ki v njih živijo, ostajajo divji, svobodni in varni pred vsakim nemirom, vsakim uničenjem, vsakim zlom! Missio Naturae, Cura Terrae, Supremum Nobile Est!
S priznanjem »Zgodba Svetega Huberta« bo naš kritični spletni portal Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom odslej vsako leto novembra nagrajeval tiste, ki z modrostjo varujejo, z znanjem ohranjajo in s premišljeno tenkočutnostjo in globokim spoštovanjem upravljajo našo naravno dediščino. To je naša uredniška, novinarska in publicistična zaveza h kritičnemu spremljanju, pa tudi k iskrenemu poklonu tistim, ki v imenu vseh nas skrbijo, da slovenski gozdovi in vsi, ki v njih živijo, ostajajo divji, svobodni in varni pred vsakim nemirom, vsakim uničenjem, vsakim zlom! // Foto: AASic!PP
S Parga je prelep pogled na markantni vrh Velikega Snežnika, slovenske »svete gore Fuji« sredi notranjsko primorskih prostranstev. V ognjenem večernem slovesu jesenskega sonca so pogledi s Parga nepozabni. //Foto: Ana Ašič
Foto: Ana Ašič
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Foto: Ana Ašič
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Izdajatelj
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d.
Namen nakazila: DONACIJA SIC!
Koda namena: CHAR
HVALA!
Foto: Ana Ašič
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022,2023,2024,2025,2026 ©Vse pravice pridržane.
