LOVSKA DRUŽINA, KI ŽIVI Z LOVIŠČEM KOT IZ PRAVLJICE. Z MEDVEDI, KI SO ZANJE VEČ VREDNI ŽIVI, KOT ODSTRELJENI. IN Z MAGIČNIM PARGOM, KI GA LOVCI ŽE DESETLETJE ZAVZETO BRANIJO IN SI PREDANO PRIZADEVAJO, DA NJEGOVIH BISTRIH IZVIROV TER EDINSTVENE FLORE IN FAVNE NE UNIČIJO VETRNICE!

Ko se je na sončno nedeljo, 18. novembra 2018, s pogledom na žareče jesensko pobočje Grajskega griča, prav pred Hotelom Angel na Gornjem trgu v Ljubljani, s provokativnim izzivom našega, tedaj 16-letnega sina, začela zgodba pričujočega kritičnega spletnega portala o naravi, okolju in prostoru, seveda niti malo nismo razmišljali o tem, kaj bo, kako bo in če sploh bo kaj čez osem let. Takrat smo imeli nekaj povedati in smo to na svoj način tudi začeli govoriti. »Mami, če si res kakšna novinarka, boš povedala vsem resnico o medvedih« je bil preveč zavezujoč izziv, da bi se mu bilo mogoče izogniti in se z njim ne soočiti. Ko te lasten odraščajoči najstnik spomni na sveto dolžnost iskanja in govorjenja resnice, manevrskega prostora, izgovorov in izmikanja ni in ne more biti več: čas in prostor se zlijeta v ultimativni trenutek in izziv, ob katerem ti eksplicitno ne preostane nič drugega, kot da ga sprejmeš. Tako smo začeli. In vztrajali. V dobrem in zlu. Vse do danes. Več je bilo hudega, kot je pač že dolgo v navadi v teh krajih. A je bilo v teh minulih osmih letih tudi kaj dobrega. Ob vsem brezčutnem, surovem in krvavem biznisiranju s slovensko naravo, okoljem in prostorom, ki mu ni in ni videti konca; ob vsem judeževanju in ob vsej pripravljenosti prodati tudi največje naravne, okoljske in prostorske vrednote za bednih »trideset srebrnikov«, na kar niso imuni niti tisti, ki se že leta in desetletja gromko trkajo po svojih naravovarstvenih in okoljevarstvenih »prsih«; ob vsej moralni in etični mizernosti, sprijenosti in pritlehnosti, mešetarjenju, brezbrižnosti in udobni apatiji, kljub vsemu temu, torej, pa smo v teh osmih letih spoznali tudi kar nekaj resnične zavzetosti za varovanje, ohranjanje in senzibilno upravljanje narave, okolja in prostora; srečali smo čudovite ljudi, ki jim je še zmeraj mar, ki razumejo, ki vedo, ki se zavedajo, in ki iz dneva v dan predano skrbijo za to, da varovanje, ohranjanje in odgovorno, vzdržno in zmerno upravljanje z naravo niso le prazne besede, ampak vsakodnevna karizma. In ko se zdaj ob vseh teh »osmicah«, ko bo, torej, 18. novembra že osem let, odkar smo, sicer po desetletjih dela z naravo, okoljem in prostorom, leta 2018 stopili na novo pot, ki nam vsak dan znova ob vsem zlu vendarle, kot že rečeno, vztrajno in subtilno razkriva tudi veliko dobrega in lepega, smo se v duhu te »osmice«, ki je v zahodnih kulturah simbol novega in večnega življenja; pa ker se november tretjega dne v mesecu začenja z inspirativnim naravovarstvenim svetnikom svetim Hubertom, ki s svojo navdihujočo zgodbo vabi k tenkočutnemu, etičnemu in senzibilnemu odnosu do narave, zaradi vsega tega, torej, smo se odločili, da vse to proslavimo spet z nečim res novim: z »Zgodbo Svetega Huberta«, priznanjem Ana Ašič Sic! Publicistike s Pogledom za varovanje, ohranjanje in senzibilno upravljanje narave, ki ga bomo vsako leto ob prazniku svetega Huberta 3. novembra po naši poglobljeni presoji podelili skupini ali posameznikom, ki si na Slovenskem še posebej zavzeto prizadevajo in predano delujejo za dobro narave, njenega varovanja, ohranjanja in tenkočutnega upravljanja. Letos je to Lovska družina Draga Trava, ki na skrajnem južnem delu Slovenije, med Lazcem in izvirom mejne Čabranke, med Dragarsko dolino in Novim Kotom že osem desetletij živi z loviščem kot iz pravljice. Z risi, volkovi in medvedi, ki so zanje več vredni živi, kot odstreljeni. In z magičnim Pargom, ki ga že desetletje zavzeto branijo in si predano prizadevajo, da njegovih bistrih izvirov ter edinstvene flore in favne ne uničijo vetrne elektrarne! Več…

KAJ DOGAJA V LOŠKEM POTOKU? TRAGIKA ODROČNE OBČINE. KDO JO V RESNICI VODI? NI VSE ZADRUŽNO »ZLATO«, KAR SE SVETI. »INDIJANCI NA ZEMLJI Z NAFTO«. PA »PALESTINCI«. IN »NETANJAHU«. TER VETRNE POTEZE, KI BODO NA KONCU TE KRAJE, LJUDI IN NARAVO »TRAJNOSTNO« OSIROMAŠILE IN OPUSTOŠILE!?

Ko so leta 1872 pionirji varovanja in ohranjanja narave na teritorijih, ki so kasneje postali del Združenih držav Amerike, zavarovali območje narodnega parka Yellowstone, so na planetu Zemlja zanetili iskro osveščenosti o neprecenljivem pomenu obstoja, varovanja in ohranjanja neokrnjene narave in vsega, kar v njej živi in obstaja. Sto let kasneje, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila ta iskra že mogočen plamen, ki je s to osveščenostjo posvetil tudi v okolje, v katerem živi človek. Ne le, da je s svojo vse močnejšo lučjo opozarjal na vse, kar človek nesprejemljivega počne tam, kjer je bilo to doslej samoumevno, se pravi pri izkoriščanju naravnih virov in bogastev, pri rudarjenju, kmetovanju, lovu in ribolovu, ampak tudi tam, kjer neposredno sam živi, torej, v mestih in vaseh. Vse bolj osveščeni so se ljudje začeli zavedati, da brez mirnega, zdravega okolja, čistega zraka, neoporečne hrane in čiste vode resnično ni življenja. Danes se ustave širom sveta ponašajo z velikimi besedami in zagotovili o neodtujljivi človekovi pravici do prav vsega zgoraj naštetega. Zelena gibanja iz sedemdesetih let so bistveno pripomogla k temu, da so danes domala vse evropske reke spet zelene in polne živopisnega življenja; da dihamo boljši zrak; da budno spremljamo, kaj jemo; da se zavedamo pomena mirnega in spokojnega okolja za naše zdravje in življenje vseh nas in našega planeta. Kot vsaka dobra ideja in kot vse v življenju, pa ima tudi »zeleno« svoje anomalije in stranpoti in je ranljivo za zlorabe, če se ga polastijo, in ko ga ugrabijo tisti, ki jim »zeleno« in »socialno« služi le kot pot za doseganje osebno okoriščevalskih ciljev, ne glede na ceno, ki jo s tem povzročijo naravi, okolju, prostoru, ljudem, favni in flori, življenju samemu ter vsemu, kar tu je in bi lahko bilo. Zgodba o Dragarski dolini, Loškem Potoku in Malem Logu je resnična zgodba prav o tem. O takšni zlorabi. Več…