»Lojzetu« sicer marsikateri od teh »špilov« ni čisto jasen, kar je tudi čisto vseeno. On ima svoje veselje z dobro službico, nastopanjem pred pivškimi otroki, objemčkanjem s politiko in politično opcijo, katere preferiranja, kot je večkrat javno izpostavil, »nikakor ne skrivam«, z donečimi govori, kjer se kar ne more naposlušati svojega glasu, s skrivnimi srečanji na Lovski zvezi, ko ga obiskujejo do divjadi in velikih zveri gromovniško razpoloženi člani Državnega sveta, on pa o tem konspirativno molči in niti besedice ne objavi na spletni strani Lovske zveze Slovenije; pa seveda s špecanjem »Ančk« in »Darink« in »Marjanov« in drugih »trolov«, ki »ribajo Goloba«. »Milošu«. Po smsih. Pač, »vsak moli po svoje,« je rad povedal arhitekt Jože Plečnik. Vedno pa s tistim, kar najbolj je in zna, rečemo mi.
Foto: Jure Zauneker / Pomurski sejem
Tekst: Ana Ašič
Foto: Jure Zauneker/Pomurski sejem, Marjan Artnak, Arhiv AASic!PP
Naslovna fotografija: Jure Zauneker
12. april 2024
Danes, ko je precejšen del slovenske politične, lovske in laične, desne in leve javnosti nestrpno čakal, kaj bo ob osmih zvečer Borisu Tomašiču povedal lovec s Kamniškega in razvpiti neformalni premierjev svetovalec ter očitno zaradi čudnih Čeferinovih »fint« in igric ter nekaj »specifik« slovenskega sodnega konteksta pravnomočno obsojeni Miloš Njegoslav Milović, čigar težave bi moj, žal, pokojni, a za časa življenja izjemno pronicljivi oče gotovo komentiral z mislijo in njemu ljubim svarilom, da »kdor se med otrobe meša, ga nazadnje svinje požrejo«; no, ta dan sama pregledujem fotografije in galerijo minulega letošnjega radgonskega lovskega in ribiškega sejma, malce sicer s slabim občutkom, ker je tako lepo, toplo popoldne in večer in me zunaj čaka veliko dela med tulipani, vrtnicami, sivko in rožmarini. Pa tudi zato, ker je jutri, v soboto, 13. aprila, ko bo objavljeno to, kar zdaj pišem, spet še eno leto naokoli od tistega svetega Ursusa leta 2019, zdaj torej že peto, ko smo na našem spletnem portalu publicirali prvo »zgodbo o naravi in družbi«, zaradi česar bi bilo seveda mnogo lepše brskati po spominih o naših digitalnih medijskih začetkih, kot pa po fotkah nečesa, kar se zdi, da gre k nekemu svojevrstnemu koncu, vendar mi je za te radgonske »utrinke« in govore in poročila vsak dan v tem tednu zmanjkalo časa, tako da nimam kaj gledati ven in »sanjati« o tem, kaj vse je bilo videti obetavno in mogoče leta 2019, preden je prišla vsa ta korona ter za njo vojna in norosti vseh vrst, pa hanta in humani meta pneumovirus in za nameček in kot podlaga vsemu še dolgoletna uničujoča borelioza, ki se je prav po vsem tem odločila, da preide v terminalno fazo; in smo komaj preživeli in je odšlo toliko vseh, ki smo jih imeli radi, tudi naša mami, ki je zdaj že leto in pol ni več; kar vse je skoraj do neprepoznavnosti spremenilo ne le to, kako smo videti po teh v bistvu le dobrih treh letih, za katera se meni zdi, kot da sem po njih trideset in ne le tri leta starejša, ampak so huda in težka preklala in zdrobila in za zmeraj spremenila čas in prostor in marsikaj v nas in izven nas, in res vse, kar zdaj gledamo in vidimo.
No, četudi je morda po vsem tem več otopelosti ali pač preproste umirjenosti, kot je je bilo v tistem evforičnem času konec leta 2018 in na začetku leta 2019, ko smo začeli, vendarle naše oko in um še zmeraj precej in morda še bolj kot pred petimi leti vidita tudi tisto, česar raje ne bi opazili, a kaj češ, »takle ´mamo« in to se potem hočeš nočeš vidi in prej ko slej opaziš, tudi če nočeš.
Foto: Jure Zauneker / Pomurski sejem
Ja, letos pač radgonskega lovskega sejma osebno sama nisem obiskala. Iz več razlogov. Gotovo je bil eden močnejših ta, da ni bilo sočasno na sejmu »nečesa več«, nečesa za intelekt in možgane, torej, in ne le za streljanje in »papcanje«, ne le »flinte« in golaži; se pravi, da ni bilo kakšnega posveta ali simpozija s perečo in aktualno lovsko tematiko. Na ribiški posvet o vodotokih pa smo postali pozorni absolutno prepozno, ko je bila sobota že dogovorjena za nekaj drugega, tako da nam je za to res žal in imamo sploh zelo slab občutek, ker na našem spletnem portalu, jasno, predvsem zaradi kadrovske podhranjenosti, kljub vsej najboljši volji zanemarjamo ribiče in vode in sploh zdaj po teh uničujočih poplavah izjemno kontroverzno saniranje in upravljanje z vodotoki, a mislimo na to in verjamemo, da se bo v tem letu vendarle našel čas in prostor tudi za ribiče ter vodno in obvodno naravo.
Žal je res tako in celo mi, ki se tega zelo zavedamo in nikakor nismo zagovorniki medijske stalnice »bad news is a good news«, »slaba novica je dobra novica«, pa kljub temu izpademo, kot da smo na strani tega, kar večkrat povedo ribiči: ribe in ribiči so tiho in delujejo v tišini, zato so »nekonfliktni« ter za politiko in »velike« medije nezanimivi, ker se rib in ribičev ne da izrabiti za manipulacije o tem, kako so kmetje in otroci in sploh cele vasi ogroženi zaradi njih. Čisto nasprotno torej, kot je to pač z velikimi zvermi, ki bodo vsak čas, kot že leta poslušamo ene in iste, menda zdesetkale Slovenijo; in kot je z jelenjadjo in srnjadjo, ki bo bojda prav tako vsak čas do kamna obžrla to lepo zeleno deželo, zaradi česar se je celo aktualnemu predsedniku Državnega sveta, sicer precej preudarnemu Marku Lotriču – ali pa vsaj tistemu, ki mu je pripravljal otvoritveni govor – zdelo, da mora v Radgoni trositi takšne srhljive nesmisle, kot je predlog o tem, da bi tudi za jelenjad in srnjad sprejeli interventni zakon, podoben temu, ki je bil za divje prašiče sprejet pod pritiskom in grožnjo afriške prašičje kuge, zaradi česar se zdaj po vsej Sloveniji te gozdne ščetinarje strelja noč in dan: kadarkoli, kjerkoli, s čimerkoli in, žal, kakorkoli!
No, in zdaj bi eni s takšnim stampedom šli na vse parkljarje! Novi predsednik slovenskih lovcev pa jim skače v objem in se na vse strani smehlja in klanja tovrstnim »pritiskačem«. Jasno, »zasluge za narod« ali za funkcijo je pač treba povrniti in to je zdaj to!
Foto: Jure Zauneker / Pomurski sejem
Zato pa so najbolj luštkane fotografije z letošnjega radgonskega lovskega sejma tiste, na katerih se predsednik Lovske zveze Slovenije Alojz Kovšca, ki je bil letos tudi predsednik programskega sveta radgonskega lovskega sejma, razneženo in vzhičeno hkrati ter zelo prisrčno druži s svojimi lovskimi in nelovskimi tovariši na stojnici Foruma za kmetijstvo in podeželje Slovenske demokratske stranke, ki je tudi bila vse tri dni prisotna na lovskem sejmu.
Sploh so bili tam vsi, razen, jasno, ministrice za kmetijstvo. Poleg že omenjenega predsednika Državnega sveta Marka Lotriča, tudi predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Roman Žveglič, predsednik Sindikata kmetov Anton Medved, predsednik Komisije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pri Državnem svetu Branko Tomažič, pa evroposlanec Franc Bogovič, predsednik mariborskega odbora SDS Franc Kangler, pa državnozborska poslanca SDS Franc Breznik in Žan Mahnič, ki je tudi lovec, mlad še, sicer, a se je v preteklosti tudi on rad odzval kakšnemu vabilu na lov v Kočevskem Rogu in na Smuki, ali pa, ko je šlo za slovensko »hajko na vuka« v Poljanski dolini, tako da je njegova podoba na fotkah lovska in žareča, da o izjavi na Facebooku Foruma SDS za kmetijstvo sploh ne govorimo! Slovenski lovci so lahko povsem brez skrbi! »Žani« bo vse rešil! Koncesije, naravo, divjad, to, da bodo še naprej vsi lovci lahko lovili in med njimi ne bo nobenih razlik! Žan Mahnič vse to za sveto obljublja! In, tako bo! Ne more biti drugače, zdaj, ko imajo končno svojega in pravega predsednika; in to je to.
Da se razumemo, res nimam osebno prav nič proti komur koli iz te ali kakšne druge stranke. Kar zadeva SDS moram, kljub temu, da prav pri njih, ko gre za naravo, okolje in prostor – pa morda to veliko bolj kot pri SDS-ovih lovcih, opažam pri SDS-ovih kolumnistih in deloma politikih – da so torej v pogledih na naravo, okolje in prostor ne le precej nerazgledani in neosveščeni in nesenzibilni, ampak tudi sicer v marsičem izjemno »delikatni«, zaradi česar moja kritika seveda pogosto zadene tudi prav to politično opcijo, pa vendar imam kot novinarka pri delu s prav to stranko daleč najmanj problemov, pa naj gre za pridobivanje informacij, dokumentov, podatkov in sploh komunikacijo z njihovimi pristojnimi za področja, ki jih mi medijsko pokrivamo, ali pa za odnos tistih v SDS, ki jih kritiziramo in si jih preiskovalno ali kako drugače »privoščimo«!
Foto: Jure Zauneker / Pomurski sejem
Malce se mi je, ko je šlo za lovišča s posebnim namenom, sicer res skrival Danijel Krivec, da pa bi mi kdaj koli kakorkoli kaj očital, pritiskal name ali mi, bognedaj, grozil s sodišči ali s čimer koli, ne, to pa res nikoli; in je treba jasno zapisati, da v tem smislu pa ti gospodje in gospe dejansko so korektni; in, kot že rečeno, s to opcijo novinarskih in komunikacijskih zapletov nimamo. Pa saj v bistvu tudi z nobeno drugo ne. Politika je pač trdoživa in neobčutljiva in cinična in ji je v bistvu tudi povsem vseeno, kaj se govori in piše, »psi lajajo, karavana gre dalje« je slogan, ki jo vodi; drugi pa je ta, da je bolje, da se tudi slabo piše in govori, kot da se sploh ne! Ko te pa želi onemogočiti, ima pa seveda dovolj drugih prefinjenih instrumentov, od ignoriranja in zamolčanosti do nepodeljevanja finančnih sredstev in statusov, skratka, celo plejado prijemov, dodobra preizkušenih v politični in medijski tradiciji slovenske »novejše zgodovine«, tako da tu, razen ko gre za hude interese in interesne skupine, na odprti in vidni sceni kakšne posebne drame ni. So pa seveda zakulisne tragedije. Pa tudi komedije.
Kot takrat, ko se je Žan Mahnič leta 2019, ob tistem nezakonitem interventnem zakonu za odstrel medvedov na junijski seji dveh odborov nekaj prepotentno repenčil in se sploh obnašal, kot da boga drži za sevekaj in mi skušal dopovedati, da sem »iz 6. nadstropja bloka v Šiški«, kamor več ali manj tudi po več kot 40 letnem bivanju v Ljubljani skoraj nikoli ne zaidem, in ga je potem Franc Breznik strašno opravičeval, češ, da je še mlad; res pa je tudi, da meni niti malo ni težko takim »nadutim« mladcem dati jasno vedeti, da se bog lahko zelo hitro tam popraska in jih sklati s tistega mesta, tako da je bilo s tem tudi za zmeraj konec vseh težav z njim in vsako podobno tovarišijo. Seveda pa vse skupaj gotovo ni bilo tako »smooth« in lahkotno, kot je to danes opisal Miloš Milović, ko je povedal, da se je povsem in v trenutku polegla Mahničeva poslanska srboritost do njega, potem ko sta bila le dan po Mahničevem parlamentarnem napadu nanj, oba na skupnem lovu. Tega je organiziral oziroma režiral, kdo že!? Da so se na njem srečali takšni kalibri kot sta omenjena gospoda iz dveh precej vsaksebi lociranih lovskih družin in povsem različnih političnih opcij!? No, ne, to pa ni bil Alojz Kovšca! On takrat še ni bil predsednik Lovske zveze Slovenije.
Foto: Jure Zauneker / Pomurski sejem
Skratka, kot je videti z radgonskih fotografij, so gospodje iz SDS-a pa NSi-ja in SLS-a kar sijali od navdušenja! Vsem je bila očitno še posebej luštkana predstava Rdeča kapica, ki so jo na sejmu uprizorile gospe iz Društva slovenskih lovk! Z njo so res zadele »žebljico na glavico« in močno prispevale k višanju morale in odločnosti vseh, ki se tresejo pred tem, da jih bo vsak čas volk požrl, celo tako zelo, da po Gorenjskem že mesece verjamejo, da se je volk pri njih na Jelovici prekanjeno našemil v psa namesto v Rdečo kapico in zdaj tam s pasjimi stopinjami meša štrene vsem, ki prežijo na nepridiprava, ta pa je očitno tako prepričljiv, da je celo lovca okoli prinesel in slednji zdaj verjame, da v lastnem terencu naokoli svojega psa prevaža in sploh ne pogrunta, da je to v resnici hudobni volk!
Seveda pa je še posebej prešerno vzdušje na SDS-ovi stojnici zavladalo, ko se ji je ves žareč pridružil novi predsednik slovenskih lovcev Alojz Kovšca! Radosti, kot je videti s fotografij, ni bilo ne konca ne kraja!
»Ampak, joj, kaj bo pa zdaj »Miloš« rekel!?« pomislim, ko se spomnim na to, kako je v sporočilu, namenjenem prav »Milošu«, Kovšca januarja napisal: »Nau šlo, k nas politka ne zanima.« Zdaj pa prav ta isti Kovšca kar v objemu s politiko!?
Foto: Arhiv AASic!PP
Ko smo namreč 19. januarja letos na našem spletnem portalu publicirali kritično analitično zgodbo o skoraj osem milijonski finančni politično »konglomeratni« barabiji s »sodno stavbo« na Litijski https://anaasicsic.com/2024/01/19/pravosodno-ministrstvo-s-podna-v-podzemlje-ali-prekletstvo-ljubljanskih-sodnih-palac-pred-27-leti-tedanji-ministrici-ni-bilo-do-javnega-natecaja-za-vezani-posel/ in smo potem po ustaljenem protokolu naši »mailing listi« na elektronske in sms oziroma mms naslove poslali povezavo do omenjenega teksta, smo v pičlih desetih minutah na naš mobilni telefon prejeli odziv Alojza Kovšce, novega predsednika Lovske zveze Slovenije, ki je očitno nehote ali po pomoti sporočilo, ki ga je namenil nekomu drugemu, poslal nazaj k nam!
»Preposlal sem ti SMS, ki mi ga je ravnokar poslala Ana Ašič. Prosim, če ga prepošlješ Milošu. Potem mu lahko prepošljemo e-mail, ki ga je na LZS naslovila Darinka Novak, preposlal in komentiral pa Marjan Toš. Gre za trole, ki ribajo Goloba. Nas lovce bi radi vključili v svoje rabote. Nau šlo, k nas politka ne zanima. Lp, Lojze«
Priznam, da sem kar malce osupnila, ko so mi moji dali sporočilo prebrati. Alojz Kovšca, nekdanji predsednik Državnega sveta Republike Slovenije in novi predsednik Lovske zveze Slovenije prek lovskih posrednikov pisari, špeca in tožari ter obrekuje »Milošu«! No, ni treba ravno visoke matematike, da pogruntaš, za katerega očitno gre. Pa še eno gospo in dr. Marjana Toša, predsednika Nadzornega odbora Lovske zveze Maribor, ki je Kovšci močno pomagala »poseči po zvezdah«! Pa ne samo to! Tudi s »troli« nas zmerja in nam podtika neke »rabote«, da »ribamo« Goloba in se tako nadvse očitno skuša s tem »plenom« o nas vseh treh »Milošu« in njegovemu šefu podobrikati; obenem pa slu in »Milošu« prav iz srčike te cenene politikantske intrige zatrjuje, da »nas lovcev politka ne zanima«!
In vse to že četrti dan po nastopu mandata na Župančičevi! »No, to pa je dosežek in presežek celo za Lovsko zvezo Slovenije!« pomislim in mu napišem, da bomo s sporočilom seveda z veseljem prej ko slej seznanili slovensko javnost in »se bomo o teh trolih prav kmalu tudi sami razpisali«.
Foto: Screenshot sporočila Alojza Kovšce 19. januarja 2024
Ker novi predsednik Lovske zveze Slovenije in njegove strokovne službe, vključno s službo za stike z javnostjo LZS in njeno uslužbenko, z našim spletnim portalom ne komunicirajo, se ne odzivajo na vprašanja, ne dvigajo telefona in se sploh nadvse »sijajno« obnašajo točno tako, kot je Alojz Kovšca v bistvu skrajno cinično napovedal v predvolilnih nastopih, da bo gradil »mostove« z naravovarstveno, kritično in splošno javnostjo, no, njegovega komentarja o tem ne moremo objaviti. Takšna situacija in komunikacijska atmosfera pa se je začela že oktobra lani https://anaasicsic.com/2023/10/27/kako-je-srcek-iz-medvedje-krvi-naravnost-v-srce-zadel-nekatere-slovenske-najbolj-streljaske-hauptjagre-in-one-ki-bi-to-radi-postali-brezcutno-omalovazevanje-pobijanja-neboglj/, ko je Kovšca za svojo lovsko politično propagando in prikazovanje sebe kot »velike žrtve« »grde« novinarke, »Ančke, ki se je razvnela«, kot se je v svoji opolzki komunikacijski maniri izrazil, manipulativno pograbil preprosto objektivno dejstvo, publicirano na našem spletnem portalu, da je namreč bil v njegovi lovski družini Kozlek, kjer je zadnje leto Kovšca starešina, ustreljen in pokončan komaj pet kilogramski medvedji mladiček; ter tedaj v Slovenskih novicah to objektivno dejstvo pompozno razglasil za napad nanj, češ da mu s tem želimo preprečiti, da bi zmagal na volitvah za novega predsednika Lovske zveze Slovenije.
Foto: Screenshot sporočila AASic!PP s povezavo na tekst o »sodni stavbi« (zgoraj) in odziv Alojza Kovšce (spodaj), 19. januarja 2024
Alojz Kovšca, ki je po izteku mandata predsednika Državnega sveta ostal brez službe, se je v bistvu tega, da ne bi zmagal, res tudi najbolj bal – kljub vsej desni in levi politični podpori, pa »veliko preštevanja, tehtanja tudi lobiranj in udarcev pod pasom…«, kot se je sicer v malce drugačnem kontekstu in pomenu zdaj v uvodniku zadnje številke glasila Lovec pravilno izrazil Marjan Gselman, novemu predsedniku zelo vdani novi podpredsednik Lovske zveze Slovenije in predsednik mariborskih lovcev, prav teh, ki so na Upravnem odboru Lovske zveze Maribor menda sprejeli sklep o tem, da mariborski lovci na volitvah podpirajo »sonarodnjaka« mag. Darka Buta, potem pa se je prislovična štajerska veselost, odprtost, poštenost in, kar je še takšne prazne štajerske mitologije, nekam razpuhtela kot megla na Dravskem polju v sončnem poldnevu. Kar je ostalo na čistini, pa lahko vidimo: predsednik LZM je zdaj podpredsednik Lovske zveze Slovenije; več vidnih članov mariborske zveze pa nadvse marljivo popisuje dolge strani glasila Lovec in so tudi nadvse pridni v različnih, kadrovsko precej okrepljenih komisijah.
Se je pa evidentna podpora prejšnjega vodstva slovenskih lovcev veliko manj obrestovala prejšnjemu predsedniku LZS in dolgoletnemu predsedniku Zveze lovskih družin Ljubljana ter Lovske družine Tomišelj mag. Ladu Bradaču, saj je Kovšca po prevzemu predsedniških vajeti, ko je po neverjetnem spletu okoliščin v bistvu za en glas premagal, kar zadeva lovstvo ter organizacijske in vodstvene sposobnosti, mnogo bolj izkušenega in uglednega mag. Darka Buta, skratka, ko se je Alojz Kovšca povzpel na predsedniško mesto, je, vsaj zdi se tako, kaj hitro obrnil hrbet »policaju Bradaču«, skladno pač z nekaterimi predvolilnimi obljubami nekaterim zvezam lovskih družin, ki so Kovšco podprli v zameno za obljubo, da bo končal z »vladavino policajev« v lovskih vrstah.
To je na koncu koncev seveda čista utopija, s katero tudi Kovšca ne misli resno, nenazadnje ne more brez dr. Srečka Felixa Kropeta, Matije Janca in tudi ne brez Branka Tucovića iz Posavja, ki se je zdaj nenadoma v zadnjem Lovcu naravnost »razcvetel« kot dopisnik, da o vseh drugih članih Upravnega odbora in Komisij, ki prihajajo iz policijskih vrst sploh ne govorimo; a je »v žrelo« nekaterih »nenasitnih« pač »vrgel« in žrtvoval svojega lovskega tovariša, ki mu je pa v bistvu najbolj od vseh trdno tlakoval udobno in celo z laičnega vidika nepredstavljivo pot na vrh takšne vplivne, močne in »strukturirane« organizacije »s težo« v vseh pogledih, zaradi česar smo že večkrat zapisali, da je na Slovenskem v bistvu lažje postati predsednik republike kot predsednik Lovske zveze Slovenije.
Predsednik Lovske zveze Slovenije Alojz Kovšca // Foto: Jure Zauneker / Pomurski sejem
Alojz Kovšca je sicer precej prepričljiv za ljudi, ki ga ne poznajo prav dobro, in mu zato, ne da bi vedeli kdaj, z lahkoto nasedejo: s samovšečno narcisistično karizmo, pompozno retoriko, populističnim političnim besednjakom in neverjetno lahkostjo in spretnostjo, s katero seje naokoli ljudem všečne floskule in modrosti, ki jim je nenazadnje tudi težko karkoli očitati, ljudem rad »možato« pove točno tisto, kar v danem okolju in danem trenutku želijo slišati.
Tako je, na primer, leta 2019 v Državnem svetu ob stampedu z interventnim zakonom za odstrel medvedov in volkov, »zaskrbljeno« in bojevito hkrati razlagal, kako ga je strah, da ga bo napadel medved med vsakodnevno rekreacijo in tekom po Radenskem polju. Dve leti kasneje, 15. junija 2021, pa je na katoliškem srečanju Družine in Življenja na Rajhenburškem gradu v Brestanici govoril o tem, v kako lepi deželi živimo, kjer nas ni treba biti nikoli strah; brez skrbi in vsakega strahu se lahko sprehajamo po gozdovih, saj ni tu nobene živali, ki bi nam želela karkoli slabega. Med tistimi, ki slavijo življenje, pač ni bilo »primerno« govoriti o zvereh in streljanju, tako da junija 2021 nenadoma ni bilo nikjer več niti najmanjše sledi o kakšnih »zverinjakih« v Sloveniji!
»Pokleknil sem samo pred Bogom in bodočo ženo,« je takrat tam doneče dejal. Kakšen mesec, dva kasneje pa se je že klanjal partizanskemu spomeniku na Frati. S tem seveda ni nič narobe, nasprotno, prav je, da smo pietetni in spoštljivi zmeraj in povsod, kjer je kdo izgubil življenje! Se pa iz povedanega lepo vidi pač ta neverjetna Kovščina populistična veščost.
Jasno, da Kovšca ob vsem tem sam sebe razglaša za čistega poštenjaka, »maskularnega« in pokončnega, da kar »poka« od sile: »Sem Slovenec, preprost človek, bogaboječ, do ljudi večinoma spoštljiv, ampak tudi precej oster, kadar je braniti časti in pravde narodu in jeziku svojemu,« je zbrani publiki všečno v pravi cvetnojesenski maniri »grmel« na Rajhenburškem gradu. A se vendarle zdi, da ima Kovšca prav s »spoštljivostjo« in »ostrino«, ko zares pride do njiju, kar nekaj težav; in sploh je videti, da je v tem Kovščinem »raju« kar precej »senc«.
Foto: Jure Zauneker / Pomurski sejem
Prvič, kot smo lahko videli zadnja leta, pa tudi iz več kot dveurnega pogovora s Kovšco avgusta letos, ko mu je naše zanimanje še zelo godilo, Alojz Kovšca kakšnih pretiranih lovskih izkušenj, priznanj in zaslug na področju lovstva in nenazadnje tudi kakšnega posebnega zanimanja zlasti za posebej pereče lovske in naravovarstvene teme, nima. Po pripovedovanju in ugotovitvah nekaterih lovcev je zanj precej naporno že vodenje lovske družine, kaj šele slovenske krovne lovske organizacije, ki je sicer res na eni strani interesno društvo, na drugi strani pa ima to 21 tisočglavo društvo s strani države podeljene naloge v javnem interesu na področju narave in upravljanja z divjadjo, zaradi česar seveda ni in ne more biti nikomur vseeno, kako deluje in kdo ter kakšen esprit ji narekuje to delovanje! Pa tudi kakšna morala in etika sta tu v igri. Tako da je tu Kovšca stopil v precej velike čevlje, v škornje pravzaprav, ki so precej zahtevnejši od tistih, ki jih je bil morda vajen pred več kot 30 leti kot gojenec vojaške akademije, s katere so ga še preden je šolanje zaključil nepreklicno odslovili.
Zato pa, ne glede seveda na to, da je tudi Lado Bradač v marsičem zelo daleč od »svetništva« in tudi, zlasti, ko je šlo za medvede in njihov kvotni odstrel, »vreden svojega denarja«, je vendarle naravnost nagravžno, kako je Kovšca »skočil« v hrbet Bradaču, ki mu je omogočil vzpon na lovski vrh; potem pa, ko je »odslužil«, ga je novi predsednik nekako »odrinil z gore« in mu »onemogočil« vsako vidnejšo funkcijo na vrhu Lovske zveze Slovenije in, vsaj navidezno, »obračunal« z njim.
Če je to tudi dejansko res, je seveda drugo vprašanje. Šele čas bo pokazal, ali gre pri vsem tem za resnični ali le za navidezni in začasni razkol, saj vemo, da vrana vrani zlepa ne izkljuje oči in, kot smo že pred meseci zapisali, imajo lovski tovariši Kovšca, Bradač in Janc, ki jih je v Kočevskem Rogu radodarno gostil Arexov Ivan Kralj, ki je tudi eden glavnih sponzorjev Lovske zveze Slovenije, »skupne« lovske nahrbtnike in skrivnosti, ki takšne fante nemalokrat za zmeraj povežejo v morda še tako »neprijetno«, a »trdno tovarištvo«.
Foto: Jure Zauneker / Pomurski sejem
Ob odvratnosti Kovščinega »obračuna« z Bradačem, pa seveda ne gre pozabiti in je nujno omeniti za naše pojme prav tako in še mnogo bolj delikatno ravnanje tako Kovšce kot Bradača, se pravi sedanjega in prejšnjega predsednika Lovske zveze Slovenije in sploh enega dela slovenske lovske vrhuške z uglednim, izkušenim, izobraženim, plemenitim, razgledanim, uglajenim in tudi v mednarodnih krogih visoko cenjenim in spoštovanim lovcem in veterinarjem mag. Božom Zakrajškom, zdaj že nekdanjim direktorjem strokovnih služb Lovske zveze Slovenije, o čemer mnogi slovenski lovci niti vedo ne, da to ni več.
Magister Zakrajšek je seveda prevelik gentleman, preveč fair gospod, da bi o tem, kar se mu je dogajalo zadnje mesece pred odhodom z Lovske zveze Slovenije »pral perilo« pred slovensko javnostjo ali tožaril in jokcal našemu spletnemu portalu o vsem, kar je doživljal, je pa res, da mnogi drugi zaupni viri vedo povedati, da je bil ta čas za nekdanjega direktorja Lovske zveze Slovenije vse prej kot prijeten in časten s strani tistih, ki bi se mu lahko kvečjemu, po besedah vseh sogovornikov, zahvalili, da je tako dobro direktoroval in temeljito »v red« spravil cel kup nakopičenih in nerešenih zadev krovne slovenske lovske organizacije.
Res je sicer Zakrajšku s potekom Bradačevega predsedniškega mandata potekel tudi mandat direktorja strokovnih služb LZS, a je, ker je bil večkrat tudi od Nadzornega odbora LZS močno pohvaljeni in odlikovani direktor le dobri dve leti pred upokojitvijo, večina razsodnih lovcev pričakovala, da bo še tisti dobri dve leti izkušeni Zakrajšek ostal na tem ali podobnem delovnem mestu strokovnih služb LZS v dobro lovske organizacije in novega predsednika, kot smo že večkrat omenili, lovsko precej neizkušenega Kovšce, ki se v bistvu s tem, kaj sploh je slovenska krovna lovska organizacija šele seznanja, s čimer je v popolnoma drugačnem položaju, kot je bil Lado Bradač pred nastopom svojega prvega mandata, saj je slednjega njegov predhodnik na čelu LZS in »mentor« dr. Srečko Felix Krope v »skrivnosti« ter »Scile in Karibde« predsednikovanja krovni lovski organizaciji uvajal tako, da je Bradača za cel mandat povabil na podpredsedniško mesto, od koder je ta seveda dobil dober vpogled in tudi izkušnje za vodenje te velike in pomembne nacionalne lovske organizacije.
Foto: Jure Zauneker / Pomurski sejem
A Alojz Kovšca, ki je zdaj in tu, takoj in nemudoma krvavo potreboval službo in mesečno plačo, zaradi česar se je odločil za profesionalno opravljanje predsedniške funkcije s tem pa tudi obenem direktorske – malo menda tudi zato, da bi bila plača za takšno »dvojno« delo čim višja, seveda ni zmogel toliko modrosti, razsodnosti in potrpljenja, da bi v službi še dve leti obdržal Zakrajška in se počasi privadil veliki številki čevljev, v katere je kot lovec in kot lovski funkcionar stopil praktično »bos in nag«, z, kot pravijo tisti, ki ga dobro poznajo, malo lovskih izkušenj in znanja, pa, kot pravimo mi, s precejšnjo mero spolzke politične narcisoidnosti in manipulativnosti, za katero se zdi, da v resnici z njo skuša zavedno ali nezavedno na eni strani kompenzirati lovske in druge »primanjkljaje«; na drugi strani pa prikriti nekakšno globoko skrito negotovost in vse iz česar ta negotovost izvira.
Ob Kovšci se na subtilni sferi vedno znova poraja občutek, da ga prežema velik, naravnost neobvladljiv strah, da se bo nekaj zelo ključnega razvedelo. In prav iz tega strahu »preventivno« in prenagljeno seka in skuša vnaprej kompromitirati in očrniti tistega in vsakega, ki reče, vpraša ali napiše kaj, kar se v Kovščinih očeh, ušesih in instinktih preveč približa temu, kar želi, da ostane skrito. In vsemu, kar po njegovem ogroža njega in njegove ambiciozne cilje. Zaradi tega se zateka v kamuflirno pompoznost in donečo retoriko. Obenem pa skuša za vsako ceno in brez vsakega zadržka s pripravnim igranjem na karto »velike žrtve« preusmerjati pozornost od lastne odgovornosti za morda neustrezna dejanja, k vsakomur, ki mu pri tem pride prav, najbolj pa seveda k tistim, ki na takšna dejanja opozorijo ali o njih odkrito spregovorijo.
Tako je bilo oktobra lani s tistim pet kilogramskim medvedkom, ki so ga ubili v njegovi lovski družini, potem je bila pa Ana Ašič tista, kot je Kovšca razlagal na predvolilnih občnih zborih in po Slovenskih novicah, ki da njega »je.a« in mu skuša preprečiti, da bi postal predsednik LZS. No, pa tudi tega ne smemo pozabiti, da Ašičeva zraven še »riba Goloba«. Tako zelo, da je treba vse takoj zatožiti »Milošu«, pa ni važno, za kaj gre! Jej, jej, kako možati in maskularni so ti evropski in slovenski gospodje lovci in politiki! Cvilijo in tožarijo in na eno »babo« s prstom kažejo ter jo zadihano in poslušno z mahajočimi repi »k nogi« prinesejo, preden jih sploh kdo kaj vpraša! Ali pokliče. »Zlati« prinašalci! Pravi »nemški« ptičarji! Priden! Priden! Sedi! Takoj dobiš priboljšek!
Foto: Jure Zauneker / Pomurski sejem
Moji prijatelji se sicer ob tem prešerno muzajo in menijo, da Kovšca povsod, kjer me zazna, napravi »lužico« zato, ker je preveč zares vzel moj tekst o Posavkah, ki je bil seveda napisan in na našem spletnem portalu objavljen mnogo prej, preden je kdor koli vedel za to, da nekje obstaja ena »Urška«, ki je potem postala nekakšna parlamentarna starletna predsednica in na trenutke kar malce preveč neresno vpadljiva, zaradi česar bi človek lahko pomislil, da gre pri njej vendarle tudi za kakšne druge primesi in v bistvu ni čisto prava Posavka.
No, ampak, če se vrnemo k »Lojzu« in »Milošu«, je danes vendarle videti vse dobro. Nocoj se je »Miloš« pogovoril z »Borisom«. In na koncu se je prvi celo nasmehnil in se prav iz srca zahvalil, da je lahko povedal, kar je imel povedati. Očitno se je vse lepo »sestavilo«! Pod zelenim, črnim, plavim, žoltim ali živo rdečim »širmom«, ni važno, »jagri smo jagri«, »pravnomočna obsodba gor ali dol«, pa, kot že večkrat rečeno, »vrana vrani ne izkljuje oči« in »sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj«! Pa, »hremo naprej«! Tinciko bomo že nekako »obrnili«! Magari kakšna nutrija ostane! Ni problema! Ma, so zdaj tu preveliki šoldi v igri! Če smo se, po matriki TEŠ VI, tako lepo zmenili okoli referenduma za JEK II, se bomo pa še vse »druho«!
»Lojzetu« sicer marsikateri od teh »špilov« ni čisto jasen, kar je tudi čisto vseeno. On ima svoje veselje z dobro službico, nastopanjem pred pivškimi otroki, objemčaknjem s politiko in politično opcijo, katere preferiranja, kot je večkrat javno izpostavil, »nikakor ne skrivam«, z donečimi govori, kjer se kar ne more naposlušati svojega glasu, s skrivnimi srečanji na Lovski zvezi, ko ga obiskujejo do divjadi in velikih zveri gromovniško razpoloženi člani Državnega sveta, on pa o tem konspirativno molči in niti besedice ne objavi na spletni strani Lovske zveze Slovenije; pa seveda s špecanjem »Ančk« in »Darink« in »Marjanov« in drugih »trolov«, ki »ribajo Goloba«. »Milošu«. Po smsih. Pač, »vsak moli po svoje,« kot je rad povedal arhitekt Jože Plečnik. Vedno pa s tistim, kar najbolj je in zna, rečemo mi.
Joj, kako se mi vsi ti zeleno, rjavo, črno in rdečesrajčni narcisoidni strahopetci, umazančki, spletkarčki in v intrige povsem zvezani zasvojenčki z močjo in oblastjo; vse te »maskularne« tožibabe, »velike žrtve« in mizogine reve, smilijo! V dno duše, res, in iz vsega srca! Naj jim Bog pomaga! Nihče drug jim ne more več! To je res »finito«! In zdaj naj hitro spet pošljejo sms in me čimprej obrekljivo zatožijo »Milošu«!
Foto: Jure Zauneker / Pomurski sejem
Foto: Jure Zauneker / Pomurski sejem
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@proton.me
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Foto: Marjan Artnak
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Izdajatelj
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
HVALA!
Foto: Marjan Artnak
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022, 2023,2024©Vse pravice pridržane 
Avtentično! Ustvarjeno brez umetne inteligence! AI Free!
