»Zanimivo je, da so francoski raziskovalci v 22 letih ugotovili, da več kot je lova na divje svinje, večja je rodnost v tej vrsti. Glede jelenov pa je bilo to ugotovljeno v slabih 10 letih. V zvezi s tem je zanimiva tudi izjava raziskovalca iz Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani dr. Mihe Krofla, ki je pred nekaj leti dejal, da v Bolgariji na leto odstrelijo 20 tisoč šakalov brez kakšnih opaznih učinkov; raziskave iz Afrike pa so pokazale, da šakali v odziv na odstrel povečajo razmnoževanje. In še zoolog, prof. dr. Josef H. Reichholf, ki je predaval na Univerzi Ludwig Maximilian v Nemčiji. Dejal je, da lov ne regulira, ustvarja pa nadštevilne in zatirane populacije. Očitno za slovenskega medveda po mnenju nekaterih iz Slovenije veljajo drugačni naravni zakoni kot za druge prostoživeče živali. Kakšna je torej verodostojnost izjave dr. Klemna Jerine o 50 tisoč letih? In posledično zaključka sodišča?«
Foto: Vlado Jehart
Odziv // Piše: Vlado Began, pravnik in borec za živali
Foto: Vlado Jehart, Marjan Artnak
Naslovna fotografija: Vlado Jehart
16. november 2023
Upravno sodišče je septembra 2023 zavrnilo tožbo društva Alpe Adria Green zoper dovoljenje Ministrstvo za naravne vire in prostor za odstrel 235 medvedov in tako dovolilo lovcem, da pomorijo še tiste medvede, ki jih lovci niso pomorili do sprejema odredbe o začasnem zadržanju dovoljenja za odstrel maja 2023; pri čemer meni, da je odstrel medvedov potreben zaradi preprečitve resne škode in zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi, na kar se je sklicevalo tudi Ministrstvo za naravne vire in prostor.
Rjavi medved je v slovenskem in evropskem pravnem redu naveden kot vrsta, ki jo je treba strogo varovati, zaradi česar so posegi v to vrsto lahko samo izjemoma. Rjavega medveda ščiti Habitatna direktiva kot tudi Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah. Poseg v vrsto medveda je po 7. členu omenjene uredbe mogoč med drugim tudi zaradi preprečitve resne škode, zlasti na posevkih, živini, gozdovih, ribiških območjih in vodi ter drugem premoženju in zaradi zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi.
Upravno sodišče je menilo, kot že navedeno, da je Ministrstvo za naravne vire dokazalo, da je potreben odstrel 235 medvedov, da se bo preprečila resna škoda ter da se bo zagotovila varnost ljudi in njihovo zdravje. Pri tem zaključku se je sodišče oprlo tudi na ekspertizo »Strokovna izhodišča za upravljanje rjavega medveda (Ursus arctos) v Sloveniji (obdobje 2020-2023)«, ki jo je koordiniral dr. Klemen Jerina in je nastala na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani.
Čeprav medved po strokovnih izhodiščih ne povzroča resne škode, mora kljub temu, zaradi »škode, ki je ne povzroča«, umret!
V prej omenjeni ekspertizi med drugim piše: »Ozadja težav zaradi škod niso primarno le ekonomska, saj so škode lastniku načeloma povrnjene, z vidika države pa so zneski za odškodnine nepomembni. Medved praviloma ne povzroča gospodarsko resnih škod.«
Iz zapisanega torej izhaja, da medved ne povzroča resne škode. Če medved ne povzroča resne škode, potem resne škode sploh ni mogoče preprečevati, ker te škode sploh ni. Zato je nerazumljivo, da sodišče dovoljuje odstrel medvedov zaradi preprečitve resne škode, če te škode medvedi sploh ne povzročajo. Kaj stoji zadaj?
Dejstvo sicer je, da po mnenju države medvedi povzročajo škodo, toda ta ni resna, kot to piše v omenjeni ekspertizi. Po drugi strani pa imajo oškodovanci možnost, da dobijo škodo, ki jo povzročijo medvedi, povrnjeno. V bistvu torej oškodovanci škode niti nimajo, še manj pa resne. Poleg tega pa so z vidika države zneski za odškodnine nepomembni, kot to piše v ekspertizi, saj se višina odškodnine za povzročeno škodo na letni ravni giblje v rangu vrednosti nekaj državnih avtomobilov.
In zaradi takšne škode se mori čuteča živa bitja, kar medvedi vsekakor so, in s tem uničuje naravo. Ob tem je potrebno še navesti, da se omenjena škoda obravnava kot premoženjska škoda, saj je v uredbi opredeljena kot škoda zlasti na posevkih, živini, gozdovih, ribiških območjih in vodi ter drugem premoženju. V okviru te škode torej ni nepremoženjske škode in zato ta ne more biti razlog za pomor medvedov glede razloga preprečitve resne škode.
V zvezi s škodami je potrebno še navesti, da je po predpisih skrbnik živali dolžan zavarovati svoje živali pred plenilci, torej tudi pred medvedi, če so nastanjene izven objektov. Ali bi medved lahko pokončal ovce, če bi bile te pravilno zavarovane, kot bi to morale biti? Ali ni za smrt živali, ki jo je pokončal medved, kriv skrbnik, ki te živali ni zavaroval tako, da medved ne bi mogel do nje. Namesto da bi bil »kaznovan« skrbnik živali, je kaznovan medved in to s smrtno kaznijo. Koliko krvi je na ta račun prelilo Ministrstvo za naravne vire in prostor skupaj z lovci? Potoki krvi nedolžnih medvedov tečejo po slovenskih gozdovih in poljih!
Izjemen odstrel za napade na človeka in ogrožanje življenja in varnosti, ne pa za »pojavljanje v bližini naselij«!
Poseg v vrsto medveda je po 7. členu uredbe mogoč tudi zaradi zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi. Uredba ne definira pojma zdravja in varnosti ljudi. O tem pa vsaj deloma govori veljavna strategija upravljanja z rjavim medvedom, ki jo je leta 2002 sprejela slovenska vlada. Omenja izjemen odstrel medvedov in pravi, da se ta izvaja v primeru, ko medved neposredno ogrozi človeka, to je ko ga napade ali ko se dalj časa zadržuje v neposredni bližini človekovih bivališč. Jasno je, da se v tem smislu mora tolmačiti tudi besedna zveza »zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi«, ki jo uporablja uredba, saj strategija nima posebne definicije za »redni« odstrel medvedov« Poleg tega pa je strategija dokument, ki obvezuje Ministrstvo za naravne vire in prostor, kar pomeni, da ga mora upoštevati oziroma uporabljati pri upravljanju rjavega medveda.
Torej, po predpisih bi lahko razlog za odstrel medveda bil samo, prvič, napad na človeka, seveda dejanski in ne lažni; in, drugič, dejstvo, da se medved dalj časa zadržuje v neposredni bližini človekovih bivališč. Kot je razvidno iz sodbe, ti pogoji niso izpolnjeni, saj sodišče govori samo o pojavljanju medveda v naseljih oziroma njihovi neposredni bližini in vdorih v naselja. Seveda pojavljanje medveda v naseljih oziroma njihovi neposredni bližini in vdorih v naselja ni enako kot njegovo dalj časa zadrževanje v neposredni bližini človekovih bivališč. To pa tudi pomeni, da razlog za odstrel zaradi zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi, ni podan in sodišče ne bi smelo dopustiti pomora medvedov iz tega razloga. Pa je to naredilo! Zakaj?
Foto: Vlado Jehart
Pa še nekaj. V strategiji tudi piše: »Medved je v osnovi plašna žival, ki se srečanjem s človekom praviloma izogne. Človeka nikoli ne zalezuje in lovi kot plen za hrano, napade ga le v primeru, če se počuti ogroženega.« In še: »Ker medved zelo dobro voha in sliši, se človeku praviloma izogne, zato so srečanja z medvedom redka, tudi na območjih, kjer je razmeroma pogost. V preteklosti je medved človeka napadel zelo redko.« To pa pomeni, da medved praviloma ni žival, ki bi ogrozil življenje ali zdravje ljudi, bil torej nevaren za človeka, niti posredno, še manj neposredno – to bi bilo podano samo takrat, če bi se počutil ogroženega, seveda zaradi ravnanja človeka, npr. ko bi medvedka branila svoje mladiče pri srečanju s človekom. Koliko je bilo napadov medveda na ljudi v letu pred izdajo »satanskega« dovoljenja?
Lov povečuje število medvedov, saj se vrsta samodejno brani s povečano rodnostjo pred grožnjo izumrtja
Sodišče ni sprejelo navedb tožnika, da lov povečuje število medvedov, saj se vrsta s povečano rodnostjo brani pred grožnjo izumrtja, ki jo predstavlja lov, kar je tožnik navajal v tožbi, pri čemer je navedel tudi nekaj raziskav oziroma študij, ki to potrjujejo. Gre za študije v zvezi s črnim medvedom, divjimi svinjami in jeleni.
Čeprav sodišče teh študij ni označilo kot napačne, pa je verjelo »kronski« priči Ministrstva za naravne vire in prostor dr. Klemnu Jerini, ki je na javni obravnavi povedal, da to pri rjavem medvedu ne vzdrži in da za to ni nobenih indicev, razen če se to izvaja dolgo časa, saj je potreben evolucijski čas – omenjal je čas 50 tisoč let.
Zanimivo je, da so francoski raziskovalci v 22 letih ugotovili, da več kot je lova na divje svinje, večja je rodnost v tej vrsti. Glede jelenov pa je bilo to ugotovljeno v slabih 10 letih. V zvezi s tem je zanimiva tudi izjava raziskovalca iz Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani dr. Mihe Krofla, ki je pred nekaj leti dejal, da v Bolgariji na leto odstrelijo 20 tisoč šakalov brez kakšnih opaznih učinkov; raziskave iz Afrike pa so pokazale, da šakali v odziv na odstrel povečajo razmnoževanje. In še zoolog, prof. dr. Josef H. Reichholf, ki je predaval na Univerzi Ludwig Maximilian v Nemčiji. Dejal je, da lov ne regulira, ustvarja pa nadštevilne in zatirane populacije.
Očitno za slovenskega medveda po mnenju nekaterih iz Slovenije veljajo drugačni naravni zakoni kot za druge prostoživeče živali. Kakšna je torej verodostojnost izjave dr. Klemna Jerine o 50 tisoč letih? In posledično zaključka sodišča?
In še. Če pogledamo podatke o odstrelu in številu medvedov v Sloveniji, recimo v zadnjih 20 letih, se vidi, da se je odstrel bolj ali manj vsako leto povečeval, pri tem pa je rastlo tudi število medvedov. Ali ni podana zveza med številom umorjenih medvedov in povečanim številom le-teh? Sicer pa je znano, da so novejše raziskave ekologov pokazale, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom uravnavanja populacijske rasti in zato človekovo uravnavanje populacije živali ni potrebno oziroma je celo škodljivo. Tako so pri slonih npr. ugotovili, da stopnje rasti ne določa lakota ali smrt, temveč fleksibilnost slonic ob pričetku spolne dozorelosti. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti zniža. Podobno so ugotovili tudi pri jelenih, kozorogih, losih in drugih velikih sesalcih.
Ali kot navaja Bavarska gozdna uprava: parkljasta divjad razpolaga s prefinjeno regulacijo rojstev – če je živali preveč, srne rodijo manj mladičev, v kakšnem letu sploh nimajo mladičev, so pozneje spolno zrele in rodijo več moških kot ženskih mladičev. Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Tudi tam, kjer je v Evropi lov prepovedan, kot npr. v švicarskem kantonu Ženeva, do zdaj niso ugotovili prekomernega prirastka.
Ali se obvezujoči nenasilni zaščitni ukrepi sploh preverjajo? In kako? Na »lepe oči« verjeti sodišču in ministrstvu ni mogoče!
Da se lahko sploh razmišlja o odstrelu medvedov, seveda glede na predpise, pa morata biti že v osnovi izpolnjena dva pogoja v smislu 7. člena uredbe, in sicer, da ni druge zadovoljive možnosti odpravo »problema«, in da ta odstrel ne škoduje ohranitvi ugodnega stanja populacije rjavega medveda. Sodišče meni, da sta oba pogoja izpolnjena. Ali sta res?
Strategija, ki obvezuje Ministrstvo za naravne vire in prostor, obsega veliko nenasilnih ukrepov, ki lahko preprečijo ali zelo zmanjšajo »konflikte« na relaciji človek – medved, kot npr.: odpravi se vse možne dejavnike, ki medvede privabljajo k naseljem, uredi se neurejena odlagališča organskih odpadkov, vključno z odpadki od domačih klavnih živali; ljudi se izobražuje o biologiji in ekologiji rjavega medveda, svetuje se jim o priporočenem ravnanju ob srečanjih z medvedom; za pašo že prisotne živine, zlasti drobnice, morajo biti pašniki zaščiteni z elektro ograjami, ki preprečujejo dostop medveda na pašnik, ali varovani s pastirjem in /ali za to usposobljenimi psi. Šele če vsi nenasilni ukrepi iz strategije ne bi bili učinkoviti, bi lahko, glede na predpise, prišlo do odstrela in seveda samo tam, kjer ukrepi ne bi delovali. Gre za načelo sorazmernosti, ki se uporablja tudi v pravu, ki se tiče živali.
V sodbi sodišče navede nekaj ukrepov v zvezi s tem, vendar pa je vse to pavšalno, torej brez konkretnih navedb kdo, kdaj, kje, kaj je bilo na tem področju storjeno. Seveda brez teh podatkov navedb sploh ni mogoče preizkusiti, kajti verjeti na »lepe oči« sodišču ni mogoče, še manj pa Ministrstvu za naravne vire in prostor. Poleg tega pa je eno izmed osnovnih pravnih pravil v pravosodju, da morajo biti navedbe konkretne in dokazane. Tudi tu je torej sodišče »pogrnilo«.
Foto: Vlado Jehart
Čudne izjave Klemna Jerine, »kronske« priče v prid pobijanja medvedov. In kontra: z nasiljem ni mogoče doseči sožitja človeka in medveda!
Zakon o ohranjanju narave v 26. členu govori o varstvu mednarodno varovanih vrst, kar medved vsekakor je. Določa, da je vrsta v ugodnem stanju, če podatki o populacijski dinamiki te vrste kažejo, da se sama dolgoročno ohranja kot vitalna sestavina ekosistema, če se naravno območje razširjenosti vrste ne manjša in se v predvidljivi prihodnosti verjetno ne bo zmanjšalo in če so habitati populacij vrste za dolgoročno ohranitev njenih populacij dovolj veliki in bodo verjetno dovolj veliki tudi v prihodnje. V tem smislu bi moral biti obrazložen pogoj iz uredbe, ki v 7. členu govori o tem, da odstrel medvedov ne bo škodoval ugodnemu stanju populacije. Pa tega v sodbi ni zaslediti, saj manjkajo navedbe in dokazi o tem, da je habitat medveda za dolgoročno ohranitev dovolj velik in da bo verjetno to tudi v prihodnje.
»Kronska« priča Ministrstva za naravne vire in prostor dr. Klemen Jerina meni, da gre vrsti rjavega medveda biološko odlično po vseh kriterijih. To je čudna izjava. Da gre vrsti rjavega medveda biološko odlično, ko lovci vsako leto pobijejo ali ranijo veliko število medvedov in uničujejo njihove družine z mladiči vred, skratka, ko jo uničujejo, je absurdno. Da se bo z ubijanjem živih bitij oz. uničevanjem delov populacije rjavega medveda doseglo sožitje medveda in človeka, o katerem govori strategija, je velika utvara in nemogoče. Z nasiljem tega ni mogoče doseči. Nasilje povzroči samo novo nasilje.
Pomor medvedov nima samo negativnega vpliva na samo vrsto, vprašanje tudi je, kakšen vpliv ima ta pomor na druge živalske vrste oz. njihove pripadnike, ki živijo na območju medveda, in kakšen vpliv ima odstrel medvedov na habitate drugih živalskih vrst. Seveda so del habitata medvedov tudi rastline in njihovi habitati. Kakšen je vpliv pomora medvedov na rastline? Velika verjetnost je, da je vpliv odstrela na omenjene živalske in rastlinske vrste ter njihove habitate negativen, saj nekaj, kar je negativno (pomor medvedov) ne more imeti pozitivnih posledic.
Ministrstvo za naravne vire in prostor se je v dovoljenju za odstrel medvedov oprl na metodo združevanja konfliktov, in sicer z namenom, da se z upoštevanjem ekspertno določene »teže« posameznim konfliktom omogoči združevanje vseh oblik konfliktov v enoten numerični kazalnik, s katerim je mogoče objektivno spremljati dinamiko konfliktov z medvedom v prostoru in času. Sodišče je to metodo sprejelo, čeprav v uredbi o njej ni duha ne sluha, kar je vsekakor presenetljivo. Presenetljivo pa je tudi pojasnilo dr. Klemna Jerine, zakaj so se odločili za to metodo. Dejal je namreč, da so se za to metodo odločili zaradi možnosti zlorab v primeru spremljanja posameznega konflikta ali skupine konfliktov. Ni pa povedal, kdo bi lahko zlorabil posamezen konflikt ali skupino. Mogoče Ministrstvo za naravne vire in prostor, sodišče, javnost, medvedi? In, kako bi lahko to storili? Ali ni to pojasnilo smešno?
Sicer pa, zakaj takšna metoda? Mogoče zato, ker sicer ne bi mogli opravičiti planiranega kvotnega odstrela, torej množičnega poboja medvedov – čutečih živih bitij, bitij, ki imajo svojo osebnost, čustva, občutke …? Ki ravno tako radi živijo kot človek in imajo po naravnem zakonu tudi pravico do življenja in tako do naravne smrti!
Če se odmisli prej navedeno, se postavi vprašanje, ali je vsakoletni kvotni odstrel medvedov, ki ga prakticira Ministrstvo za naravne vire in prostor učinkovit, torej, da se doseže tisto, zaradi česar je bil izveden? Če bi bil, potem ga naslednjega leta ne bi bilo več, saj »konfliktov« ne bi bilo več. Pa temu ni tako: vsako leto nov genocid nad medvedi, »konflikti« pa se nadaljujejo. Očitno to ni prava pot, razen za tiste, ki imajo od tega dobiček – seveda gre za krvav dobiček – in seveda za tiste, ki z morjenjem medvedov zadovoljujejo svoj krvavi morilski nagon. Vprašanje je, ali ne bo ta morilski nagon prej ali slej pokopal tudi njih samih. Kajti kdor drugemu jamo koplje, vanjo pade sam!
Ali je državno nasilje do medvedov in drugih živali v skladu z ustavo? Ali je etično?
Omenjena sodba je še eden izmed dokazov, da so živali in njihova življenja za državo nekaj nepomembnega in da se jih zaradi tega lahko praktično po mili volji muči in pobija. Po 5. členu slovenske ustave mora država skrbeti za ohranjanje naravnega bogastva, kar seveda velja tudi za sodišča. Očitno pomeni pobijanje medvedov ohranjanje naravnega bogastva, saj so medvedi del tega bogastva. Kako se z uničevanjem dela naravnega bogastva to bogastvo ohranja, vedo samo »posvečeni«.
Pa še nekaj. Po 63. členu ustave je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. Ali ne vodi država Slovenija vojne proti medvedom, saj jih na veliko pobija? In seveda tudi proti mnogim drugim živalim, saj lovci po ukazu države letno pomorijo okoli 100 tisoč nedolžnih živih bitij! Ali je državno nasilje do medvedov in drugih živali v skladu z ustavo? Ali je etično? Neetično in protiustavno pa je tudi to, da velika večina živali sploh nima nobene zakonske zaščite, kajti Zakon o zaščiti živali velja v glavnem samo za vretenčarje. Ti pa so manjšina med živalskimi vrstami oz. živalmi!
In za konec. Sodba je presenetljiva tudi zato, ker je to sodišče marca 2022, ko je zadržalo izvršitev dovoljenja za odstrel medvedov za leto 2022, ocenilo, »da je v konkretnem primeru izkazana ne samo težka popravljivost škode, ampak celo nepopravljivost škode, kajti odstreljenih medvedov kot strogo zavarovane živalske vrste ne bo mogoče nadomestiti, pri čemer uboj vsake posamezne živali, ki je zavarovana na nacionalni in mednarodni ravni, pomeni neprecenljivo in nenadomestljivo škodo«.
Ni videti razloga, da to ne bi veljalo tudi za leto 2023. Ali to potem pomeni, da bodo lahko lovci, in to po »ukazu« državnega organa, »blagoslovljenega« s strani sodišča, povzročili nepopravljivo, neprecenljivo in nenadomestljivo škodo naravi in vrsti rjavega medveda, saj pomorjenih medvedov ne bo mogoče nadomestiti. Ali ni potem sodišče s svojo odločitvijo legaliziralo neetično, nekulturno in necivilizirano odločitev državne institucije?
Foto: Vlado Jehart
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Foto: Marjan Artnak
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Izdajatelj
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
HVALA!
Foto: Marjan Artnak
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022, 2023©Vse pravice pridržane. 
Avtentično! Ustvarjeno brez umetne inteligence! AI Free!
