To je tisto, kar smo imeli v mislih maja 2019, ko smo v kratkem razmišljanju o tem, kaj nas je vodilo, da je nastal naš publicistični spletni portal z zgodbami o naravi, okolju in prostoru, zapisali: »Narava ne prenaša laži! Narava prej ko slej pomete z vsako prevaro! Pa tudi z vsemi, ki se je oklepajo in jo dopuščajo. Žal, takrat v mogočni vrtinec, ki ga sprožita zlo in manipulacija, posrka tudi nedolžne.« Natanko to se je zdaj zgodilo v Sloveniji. Ne podnebne spremembe, ampak ene druge »spremembe« in erozija vrednot ter posledično narave in okolja na Slovenskem je pripeljala do takšnih enormnih razsežnosti hudournega razdejanja, ki je na koncu koncev v svoje uničujoče vrtince »posrkalo tudi nedolžne«! In zdaj, ko bomo za nemarnosti, manipulacije, prevare, laži in zaslepljen kratkovidni, a nenasitni pohlep in politično cenkanje prav vsi v tej državi plačevali davek in ceno teh zlorab, smo v ta »vrtinec« in hudourno strugo uničenja potegnjeni prav vsi in bo teh »nedolžnih« le vsak dan več! Dolgoročno. Evidentni povzročitelji zla pa bodo po lepi slovenski maniri, ko si ob takem roko vedno znova vneto podajo totalitarno partijske praktike s klerikalno hipokrizijo in licemerstvom desno in levo razširjenega političnega tercialstva, ter prisegajo na enotnost na skupnem imenovalcu obojestranske pogoltnosti in zavestne nemarnosti ter špekulativnega okoriščanja z vsako nesrečo, ostali lepo varno skriti v umazani vodi in gosti megli nekakšnega bizarnega kolektivnega »duha« in irelevantne kolektivne »odgovornosti«. Res, bolno, »leptospirozno« do konca!
Foto: Marjan Artnak
Tekst: Ana Ašič
Več: V tekstu Ane Ašič, »O nas«, Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom, maj 2019, https://anaasicsic.com/o-nas/
Foto: Marjan Artnak, Dragan Arrigler, Ana Ašič
Naslovna fotografija: Ana Ašič
31. avgust 2023
Izteka se letošnje poletje. Počitnice. In avgust, ki je, še preden je nastopil, letos veliko obetal. Ne le zaradi sončnega sijaja, ki ga ta vroč poletni mesec običajno prinaša s seboj, ampak tudi zaradi izjemne lunine bližine, ko se je letos kar dvakrat v tem mesecu v svojem polnem sijaju približala Zemlji, kar bo ponovno moč doživeti šele leta 2037. Po prvi avgustovski polni luni, ko je njeno rumeno obličje najbolj razsvetlilo noč 1. avgusta ob 20.32, si je bilo, kljub temu, da so nekatere napovedi že govorile o tem, da prihaja močno poslabšanje vremena z možnimi hudimi neurji, težko predstavljati vse, kar vemo zdaj, nekaj ur potem, ko se je v zgodnjih jutranjih urah ob 3.36 na današnji zadnji avgustovski dan luna kot »modra luna« dopolnila še drugič v tem mesecu, ki bo ostal še dolgo travmatično zapisan v premnogem osebnem, prav tako pa tudi v kolektivnem spominu krajev in ljudi, ki živimo na sončni strani Alp. Ne le 4. in 5. avgust, ko je bilo najhuje. Tudi vsak dan zatem je prinesel kaj, zaradi česar ne bo, ne le za nesrečne ljudi, ki so izgubili vse, ampak kar za vso slovensko državo marsikaj nikoli več isto, kot je bilo. In tudi ne bi smelo in ne sme biti!
Vse, kar zdaj prihaja s surovim razdejanjem na dan, vsa kontaminiranost z najtežjimi kovinami, zastrupljenost, divja odlagališča najbolj škodljivih odpadkov, hude in nalezljive bolezni, gradnje na poplavnih zemljiščih, s katerimi se jih je očitno kar nekaj dobro okoristilo, vse omalovaževanje, objestnost, lahkomiselnost, nemarnost, nesnažnost, aroganca, pohlep in hipokrizija, vse manipulacije in prevare, ki so jih zadnja presežna neurja razkrila, vse to potrjuje božansko, a tudi brezkompromisno moč narave, ki ji človek na koncu koncev tudi z vso svojo zvitostjo in premetenostjo in brezmejnimi manipulativnimi sposobnostmi ter z izsiljevanjem in brezskrupuloznimi in agresivnimi poskusi podrejanja ni in nikoli ne bo kos!
Zgodilo se je natanko to!
In prav to je tisto, kar smo imeli v mislih maja 2019, ko smo v kratkem razmišljanju o tem, kaj nas je vodilo, da je nastal naš publicistični spletni portal z zgodbami o naravi, okolju in prostoru, zapisali: »Narava ne prenaša laži! Narava prej ko slej pomete z vsako prevaro! Pa tudi z vsemi, ki se je oklepajo in jo dopuščajo. Žal, takrat v mogočni vrtinec, ki ga sprožita zlo in manipulacija, posrka tudi nedolžne.« Natanko to se je zdaj zgodilo v Sloveniji. Ne podnebne spremembe, ampak ene druge »spremembe« in erozija vrednot ter posledično narave in okolja na Slovenskem je pripeljala do takšnih enormnih razsežnosti hudournega razdejanja, ki je na koncu koncev v svoje uničujoče vrtince »posrkalo tudi nedolžne«! In zdaj, ko bomo za nemarnosti, manipulacije, prevare, laži in zaslepljen kratkovidni, a nenasitni pohlep in politično cenkanje prav vsi v tej državi plačevali davek in ceno teh zlorab, smo v ta »vrtinec« in hudourno strugo uničenja potegnjeni prav vsi in bo teh »nedolžnih« le vsak dan več! Dolgoročno. Evidentni povzročitelji zla pa bodo po lepi slovenski maniri, ko si ob takem roko vedno znova vneto podajo totalitarno partijske praktike s klerikalno hipokrizijo in licemerstvom desno in levo razširjenega političnega tercialstva, ter prisegajo na enotnost na skupnem imenovalcu obojestranske pogoltnosti in zavestne nemarnosti ter špekulativnega okoriščanja z vsako nesrečo, ostali lepo varno skriti v umazani vodi in gosti megli nekakšnega bizarnega kolektivnega »duha« in irelevantne kolektivne »odgovornosti«. Res, bolno, »leptospirozno« do konca!
Ko pridemo do narave, postane resnica ultimativni imperativ!
»Če je čas nemalokrat dimenzija hudih osebnih frustracij, pa je prostor in vse v njem nikoli umirjeno polje najhujših prikritih in odkritih interesnih konfrontacij, permanentno konfliktno žarišče, prizorišče večnega boja med svetlobo in temo, med ustvarjalnim in uničevalnim, med resnico in lažjo. Izid se na koncu zmeraj usodno dotakne naših življenj. Zato ni vseeno! Nasprotno! Zato je zelo pomembno, da zmaga resnica!« smo zapisali maja 2019. In še: »To se sicer v relativnosti časa na koncu zmeraj zgodi. Če ne drugače, tako, da pride resnica na dan. Vendar je naše zemeljsko bivanje usodno vpeto v absolutno odmerjenost časa, ki ga želimo preživeti v dobrem, ustvarjalnem, zdravem, plemenitem in resničnem okolju: tu in zdaj! Seveda pri tem ne pozabljamo, da je razgled vselej odvisen tudi od tega, kje stojiš in kam zreš. Vsake oči imajo svojo mavrico. In vsak pogled ima svojo resnico. A če so v tem smislu pri družbenem, urbanističnem in arhitekturnem umeščanju v prostor nekakšne variacije ustvarjalnih resnic razumljive, sprejemljive in celo zaželene zato, da prinesejo povsem nove družbene, urbane in bivanjske dimenzije ter kvalitete življenja; je na drugi strani tega kontinuuma narava, ki je za igračkanja z resnico mnogo bolj občutljiva in tudi mnogo manj tolerantna! Ko pridemo do narave, postane resnica ultimativni imperativ! Tukaj ni druge poti! Če se tega zavedamo ali ne, brez narave ni življenja! Iz nje prihajamo, v njej usodno bivamo in vanjo se vračamo!
Foto: Marjan Artnak
Vrtinec zla, ki posrka tudi nedolžne!
Ona nas ne potrebuje. Mi potrebujemo njo. Kdo je torej tisti, ki si mora prizadevati? Ki se mora truditi? Ki jo mora varovati in ohranjati pri življenju? Ki mora skrbeti, da je zdrava? In da je vse v njej v ravnovesju? Da. Človek. S svojo modrostjo in rahločutnostjo ter edinim zares učinkovitim in sprejemljivim orodjem, to je z resnico! Narava ne prenaša laži! Narava prej ko slej pomete z vsako prevaro! Pa tudi z vsemi, ki se je oklepajo in jo dopuščajo. Žal, takrat v mogočni vrtinec, ki ga sprožita zlo in manipulacija, posrka tudi nedolžne.
Zaradi tega je tako zelo pomembno, da v svojem času, okolju in prostoru, ne pristajamo na uničevalne vrtince laži, manipulacij in prevar! In zato, dragi bralci in bralke, je nastal naš angažirani in avtentični publicistični spletni portal Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom z zgodbami o naravi in družbi, ob katerih vas vabimo, da še naprej skupaj iščemo resnico, jo odkrivamo, zagovarjamo in pri njej vztrajamo!« smo pojasnili bistvo in intencije obstoja našega spletnega portala o naravi, okolju in prostoru.
To je bilo maja 2019. To so bile besede in misli, ki so z menoj od nekdaj, v katere sem verjela pred štirimi desetletji in pred štirimi leti enako kot verjamem danes, ko se meni in vsem nam brutalno potrjujejo v slovenski resničnosti. Kar je logično. Saj temeljijo na preprosti, a neizprosni logiki in goli resnici narave!
Draganov žalosten pozdrav
Včeraj, 30. avgusta, mi je Dragan Arrigler, umetnik, mojster fotografije, lucidni opazovalec življenja, pravnik, izjemen in vsestransko razgledan človek, s katerim bova julija naslednje leto lahko rekla, da sva z delom povezana že natanko štirideset let, ter zdaj v dobrem in hudem z nami vztraja v naših entuziastičnih, žal, večinoma še zmeraj pro bono publicistično novinarskih prizadevanjih za resnico v naravi, okolju in prostoru, napisal kratko sporočilo kot odziv na še en naš tekst o brezskrupuloznem umeščanju vetrnic na Pohorje: »Bojim se, da mlini meljejo brezkompromisno in da bodo šle stvari navzdol kljub vsemu. Vse gre v to smer, ne preostane mi drugega kot črn pesimizem. Nihče več ne varčuje, elektrike se bo porabilo vse več in nekje bo treba energijo dobiti, bodo rekli. Nekako me zanima, kako bo slovenska pokrajina videti čez sto let – po mojem bo to, kar delajo zdaj in kar bodo delali še v naslednjem stoletju, preseglo najbolj temne napovedi. Na srečo tega ne bomo videli… Žalosten pozdrav, Dragan.«
Trpko vino iz Nevşehirja
Nisem se mu takoj odzvala, že od sinoči pa se mi ob Draganovih pronicljivih in presunljivih besedah v mislih nenehno porajajo podobe izpred več kot trideset let, ko sem v centralni Anatoliji pod modrim nebom in sredi neskončne, zlato rjave, popolnoma gole kamnite pokrajine na poti iz Konye v Aksaray in Nevşehir naposled v žareče zahajajočem soncu osuplo in očarano zrla v vijolično obarvano vzhodno obzorje, posuto z ugaslimi ognjeniki, ki so bili tam kot čudovita Rabuzinova podoba, sanjski, nezemeljski, neresnični.
Prav moja očaranost je tedaj na tistem lokalnem avtobusu očitno pritegnila bister pogled drobnega, uglajenega starejšega gospoda v skrbno zlikani beli srajci, domačina, ki se je v zelo lepi angleščini nenadoma presenetljivo obrnil prav k meni.
Foto: Marjan Artnak
»Madame,« je rekel z ljubeznivim in mirnim glasom, »vse to, kar vidite, vsa ta puščava okoli nas, vse to so bili marsikje še nedolgo nazaj sami čudoviti gozdovi! Vse živali in ptice in rože in metulji in vsa živa bitja, kot si jih le lahko zamislite, so živeli v njih. Žuboreči potočki in izviri so jim dajali vodo in mogočna drevesa senco in zavetje in življenje! Bil je raj na zemlji, tukaj, kjer je zdaj sama puščava. Prišel je namreč človek in porezal drevesa. Eno za drugim. Tistih nekaj, ki jih ni, je izruval veter, saj mu niso mogla kljubovati. V posekani praznini dobi veter orkansko moč. Vso čudovito zemljo, iz katere so drevesa rastla, so odnesla deževja in neurja in sončna pripeka poleti in leden mraz pozimi sta pomorila vse, kar je še bilo živega, razdrobila zaplate prsti in kamenje v nerodoviten pesek in prah, potočki in izviri so presahnili in zdaj je tu neskončna pustinja, madame, prazna, brez življenja!« Veliko sem tisto noč pod anatolskimi zvezdami in prvim krajcem, ki je kot iz Tisoč in ene noči zaljšal temno nebo na robu obzorja, premišljala o teh besedah. In, gosto, temno vijolično vino iz Nevşehirja, zmeraj tako globoko in žametno, je bilo tisti večer neverjetno trpko.
Na koncu bo narava rušilno pometla tudi s to prevaro!
Kaj naj torej zdaj rečem, Dragan, ob tvojih besedah, ob vsem, kar se na teh skromnih slovenskih 20 tisoč kvadratnih kilometrih dogaja danes, včeraj, že nekaj desetletij; ob vsem, kar se bo; in, kar naj bi se še v tej naravi, okolju in prostoru!?
Z jasnostjo, s katero sem maja 2019 zapisala misli in besede iz naslova te zgodbe; in z mirom, a tudi z rahlo grenkobo, ki ne more, tako, kot tvoj zapis ne, skriti bolečine srca, prav takšne, s kakršno je leta 1992 v tistem oktobrskem vijoličnem zahajajočem soncu na poti v Nevşehir z menoj govoril tenkočutni gospod iz Anatolije, lahko rečem samo to, kar ta trenutek zelo jasno čutim in vidim. Če bo res šlo vse tako, kot se bojiš, Dragan, ne le ti, temveč mnogi, če bo še naprej v slovenskem prostoru s takšnim tempom in gostoto zmagovala laž in prevara in zloraba, bo na koncu koncev narava rušilno pometla z njo! Tako kot z vsako! Pa tudi z vsemi, ki se je oklepajo in jo dopuščajo. Žal, bo takrat v mogočni vrtinec, ki ga sprožita zlo in manipulacija, spet posrkala tudi nedolžne. Veliko razdejanja in bolečine in revščine in opustošenja bo to spet prineslo. In vpitju in žalosti in bedi v tem prostoru ne bo konca.
»Jalova je beseda vetru, ki ne zna brati!« In, pravi »somrak bogov«.
Gozda bo vse manj. Na mnogih mestih, kjer so bili nekoč strnjeni varovalni gozdovi, bo stal »gozd« polomljenih razbitin in stebrov, ki jih nihče ne bo imel ne volje, ne moči pospraviti, stali bodo tam kot pomnik človeške manipulacije, lahkomiselnosti, zlorabe, podkupljivosti in pohlepa. Zaradi njih bo posekan gozd. Poseke bodo ustvarile prosto pot vetru. Veter bo dobil moč. Leto za letom bo rušil preostalo drevje. Nazadnje bo v rušilnem stampedu, v »neurju, kakršnega še ni bilo«, zradiral vse pred seboj. Vetru ne bo mar, da tam stojijo vetrnice zato, da bi človek imel kaj od njega! »Na tablici piše: Ne trgaj teh cvetov. Jalova je beseda vetru, ki ne zna brati,« so nekdaj modro rekli v daljnovzhodnem Mjanmaru. V siloviti katarzi jih bo uničil! Vetrnice in vsako zlorabo! Vse, kar se bo postavilo predenj! Silovita deževja in neurja bodo odnesla zemljo. Vročina in mraz bosta pomorila vse živo, uničila poslednje zaplate prsti in jo razdrobila in preperela v nerodoviten pesek in prah. Žuboreči potočki in izviri bodo presahnili. Kjer je nekoč pod senčnimi krošnjami v dehtečem gozdu vse buhtelo in vrvelo od življenja, od divjadi in ptic in metuljev in rož in vseh bitij, kar si jih sploh lahko zamislimo, tam in povsod, daleč, do koder bo segel pogled, bo le še siva pustinja!
Foto: Dragan Arrigler
Nič od vseh manipulativnih obljub se ne bo uresničilo! Evidentni povzročitelji zla in ves njihov podmladek se bodo potuhnili. Pitne vode in zdrave hrane bo primanjkovalo. Prerivanje zanju bo vse večje. Surovost med ljudmi bo narasla. Narava pa bo z vsakim dnem le močnejša, silovitejša, bolj brezkompromisna.
Zanjo je tako dobro! Ona je lahko tudi tako! Njej je vseeno, ali je zelena ali rjava ali siva ali črna. Ne ukvarja se s svojo podobo in tudi s tem ne, ali je prijetna in blagodejna za bivanje in življenje. Naravi ni mar. V eni noči, v enem dnevu se reši vsega, kar jo je bremenilo desetletja! Ona živi svoje prvinsko, silovito, mogočno življenje in homeostazo, ki ima svojo pot in logiko in resnico, ki se ne ozira na neke pajacke, ki ob vsej svoji krhkosti in minljivosti in občutljivosti, zaradi katere lahko preživijo v tej naravi, na tem svetu, le v okolju z zelo delikatnim ravnovesjem, najbolj bedno pikajo v njo in po njej brezsramno razsajajo; ne, narava se ne ozira na te nespametne, hudobne, pohlepne, pogoltne pikzigmarje, ki se kljub vsej svoji evidentni nemoči napram nje, obnašajo izzivalno in superiorno kot vsemogočni bogovi ter naduto in požrešno sprožajo poteze in poti, s katerimi se vsa silovita napetost in moč in prvinska nrav narave le še bolj rušilno sprosti in vsakič znova tem kreaturam, ki klečeplazno malikujejo svoja profana »božanstva« kaj hitro pokaže, kaj v resnici pomeni pravi »somrak bogov«!
Prva božja zapoved. Golo Pohorje. In, trpki traminec pod Kalvarijo.
Žal, se očitno že od pamtiveka človek iz vsega tega ni sposoben naučiti niti najosnovnejše lekcije. Ta pa zmeraj in povsod na prvem mestu govori o ponižnosti, spoštljivosti, poštenosti in resnici v odnosu do tistega, ki ti daje kruh in življenje. »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji!« Prva božja zapoved! Za mnoge. Tudi za tiste, ki ne verujejo v Boga. In tri pred njo. Narava je naša mati in je naš oče. In toliko vseh teh pametnjakovičev, vernih in nevernih, si drzne tako ravnati z njo?! Jo tako izrabljati, izčrpavati, manipulirati in lagati!? Potem je pa jok in stok in škripanje z zobmi, ko se končno dvigne in vrže iz svoje velikodušne in radodarne hiše nehvaležne smrkavce, ki jim ni nikoli dovolj, ki se pred ničemer ne ustavijo, ničesar ne spoštujejo in, ki uničujejo, kjer le morejo.
Ja, Dragan, zelo, zelo drugačna, nepredstavljivo spremenjena bo podoba vsega, kar nam na Slovenskem zdaj nekaj pomeni, če teh brezskrupuloznih, nevzgojenih, podivjanih, nenasitnih, neodgovornih, pokvarjenih, psihopatskih in sociopatskih objestnih in razvajenih »smrkavcev«, ki eni že, drugi pa še pripravljajo lomastenje po slovenski naravi in posledično na koncu koncev tudi po družbi, zelo hitro nekdo ne bo ustavil!
Foto: Marjan Artnak
Če jih bo, bodo morda vendarle tudi naši vnuki in pravnuki v teh krajih poznali neprecenljive darove narave, ki s svojim prelepim zelenim obličjem, z dehtečimi gozdovi, pisanimi rožami, žuborečimi potoki in kristalnimi studenci neprecenljivo zdravi, nudi uteho in nenehno rojeva in daje in varuje in ohranja življenje vseh, ki smo prav tu milostno povabljeni in neločljivo povezani v njegov večni krog.
Če ne, Dragan, pa bo slovenska pokrajina čez sto let morda res zelo podobna centralni Anatoliji in Kapadokiji pred tridesetimi leti. In morda se bo takrat sredi vse tiste futuristične umetno inteligenčne zmešnjave in robotskega kaosa ter razčlovečenega prostora po nekem čudežu arhaično srečal pronicljiv drobcen starejši gospod z vzhičeno 27-letnico in ji bo ob njeni osupli očaranosti nad impozantno vijolično sivo kamnito goloto Pohorja v oktobrskem zahajajočem soncu z mirnim in ljubeznivim glasom in z besedami, ki, kljub vsej umirjenosti, ne bodo mogle skriti bolečine srca, povedal o nekdanjih zelenih gozdovih, dišečih smrekah in jelkah, kjer so se misli širile in dobivale krila v čistem zraku; o žametnem mahu, cvetlicah in pticah in srnah, jelenih in gamsih, o ruševčevem trkajočem petju spomladi, o bistrih potočkih in izvirih, iz katerih je tekla čudežno čista, poživljajoča in zdravilna voda, o čarobnih planjah in travnikih in jezercih, v katerih se je zrcalilo najbolj čisto obličje božjega stvarstva, kjer je že kratek trenutek zrenja vanj, pozdravil vse rane, vse bolečine, vso žalost duha in srca. Morda bo potem v noči pod zvezdami, s prvim krajcem ali brez njega, premišljala o njegovih besedah ter zrla v Kalvarijo. In čaša traminca, zmeraj tako sladkega, zlatega in iskrivega bo morda tudi njej tisti večer neverjetno trpka.
Foto: Marjan Artnak
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Foto: Marjan Artnak
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Izdajatelj
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
HVALA!
Foto: Marjan Artnak
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022, 2023©Vse pravice pridržane. 
Avtentično! Ustvarjeno brez umetne inteligence! AI Free!
