Je ris, po medvedu in volku, najbolj konfliktna vzhajajoča zvezda na temnečem evropskem nebu upravljanja z velikimi zvermi, kjer se vse bolj bliska od nasprotij med lovsko in nelovsko, oziroma kritično naravovarstveno javnostjo? Je ris tisti, na katerem se bodo dokončno profilirale iskrene in neiskrene naravovarstvene intencije ter do konca polarizirali dejanska in deklarativna lovska zavzetost za naravo? Pri prelepi, graciozni, tihi, plašni in v bistvu zelo nekonfliktni živali, ki ima najraje odmaknjene teritorije prostranih gozdov, kjer lahko v miru skrbi za svoje mladiče in živi svoje svobodno življenje, bo težko izrabljati klasični »zverni« arzenal z vpitjem o ogrožanju kmetovanja, življenj in varnosti za opravičevanje njenega odstrela! A ga v Evropi vendarle očitno nekdo močno želi! Lovci, je najbolj samoumeven odgovor. A je ob tem vendarle treba vedeti, da se z »lovskim« biznisom ne ukvarjajo le lovci na živali, ampak v prvi vrsti »lovci na lahko zaslužen denar«, ja, iz lovskih in nelovskih vrst, ki jim ga, naj gre za katero koli bitje ali del sveta, že prislovično ni težko izvabiti iz žepov strastnih lovcev na trofeje, pri čemer krvniki niso vselej le etablirani lovci, ampak nemalokrat tudi krvi in atraktivnih »krzen« željni priložnostni avanturni lovci in krvoločni lovski in nelovski streljači. Žal, krvave podobe in streljanje zavarovanih vrst in zveri vržejo temno senco na vso lovsko srenjo, pa naj ima del nje še tako plemenite nagibe, svetle ideale in zeleno srce. Tudi v aktualnem švedskem primeru je v odločitev o tako enormnem odstrelu risov, poleg vseh vidnih administrativnih institucij, prav gotovo vpletenega tudi veliko nevidnega lobiranja in »podmiznega« trgovanja z risjo krvjo in življenji. Ogromno brezsrčnega pohlepnega biznisa. Na drugi strani pa tudi neodobravanja in zgroženosti med samimi lovci. Se bo katerega teh konkretnih vprašanj dotaknila tudi skorajšnja letošnja mednarodna risja konferenca v Celju? Kaj bo tam o vsem tem povedal Torbjörn Larsson, švedski lovec in predsednik evropskih lovcev? In, kaj od tega bo enkrat pri risu, verjetno v ne tako daljni prihodnosti, zmagovalo na Slovenskem?
Foto: Marjan Artnak
Tekst: Ana Ašič
Foto: Milan Cerar, Marjan Artnak, Nika Sever, Janez Papež, Ondrej Prosicky
Naslovna fotografija: Milan Cerar
9. marec 2023
Kot je pred nekaj dnevi za Guardian poročala novinarska kolegica Beata Furstenberg iz Göteborga, bo okoljsko in prehransko »avantgardno« ter za globalni planet močno zaskrbljeno Švedsko in njene gozdove ta mesec pordečila kri 201 risa, ki bodo v mučnem lovu in gonji s psi, nazadnje pa seveda s puškami, pokončani, četudi jih je, po grobih ocenah švedskih kompetentnih institucij v neskončnih švedskih gozdovih le še okoli 1.450, kar je 300 manj, kot jih je bilo še pred desetimi leti!
Velikemu letošnjemu volčjemu pokolu, največjemu v nekaj zadnjih desetletjih, ko so Švedi januarja od načrtovanih 75 v pičlem mesecu postrelili 54, z evropsko Habitatno direktivo zavarovanih volkov, kot navaja Guardian, sledi zdaj torej še poboj zavarovane, markantne in edinstvene evropske velike mačke, plašne in samotarske živali, ki ji večinoma povsod po Evropi grozi izumrtje; ki nikomur nič noče in nikogar ne ogroža.
Temu, kot navaja Furstenbergerjeva, pritrjuje tudi Henrik Falk iz švedske lovske zveze, Svenska Jägereförbundet, ki poudarja, da ris ne predstavlja prav nobene nevarnosti človeku. »Ta lov absolutno ni povezan z nobeno grožnjo človeku! Kar velja tudi za lov na volka, saj v sodobnem času na Švedskem nimamo niti enega dokumentiranega primera volčjega napada na ljudi.« Pri tem Falk, ki utegne biti v kakšnem svojih stališč tudi precej osamljen v sicer dokaj streljaško razpoloženih nordijskih lovskih vrstah, odkrito pove: »Pri lovu na risa gre bolj za vzburjenje; in, jasno, za nekatere lovce je motivacija kožuh!«
Prav zato, zaradi kožuha, naj bi se celotna načrtovana kvota 201 risa na Švedskem postrelila do konca tega meseca, saj je risovo krzno najlepše prav zdaj, ko je na severu še močno prisoten zimski čas obenem pa prihaja čas parjenja.
Da so prav lovska strast, vznemirjenje in trofejno krzno ter ob tem, jasno, lovsko trofejni biznis, glavna poganjala za aktualni pokol švedskih risov, je, kot lahko beremo v Guardianu, izpostavil tudi Magnus Orrebrant, vodja skupine za varstvo pravic živali Svenska Rovdjursföreningen, ki zdaj s peticijo poziva oblasti, naj ustavijo trofejni lov na risa. »To je trofejni lov! Prav takšen kot je tisti na leve v Afriki!« pravi Orrebrant. »Stotine tujih lovcev prihaja na Švedsko lovit rise, ker se jim zdi to preprosto vznemirljivo!« Ob tem so švedske naravovarstvene organizacije in institucije za varovanje narave pozvale Evropsko komisijo, naj nemudoma ukrepa ob tej grobi kršitvi, za vse članice EU zavezujoče, evropske Habitatne direktive.
Foto: Janez Papež
Vsi indici namreč v vseh pogledih in dejansko govorijo v prid besedam Magnusa Orrebranta. Vse skupaj pa ni »vznemirljivo« le za lovce na risa, ki se zdaj, ko ne morejo oziroma si ne upajo v Rusijo, morda tudi zato toliko bolj zazirajo v evropske velike zveri; ampak prav gotovo aktualno za vso lovsko, a tudi najširšo evropsko in, nenazadnje, v tem trenutku še posebej tudi slovensko javnost.
Novica s Švedske je bila v Guardianu publicirana letošnjega 2. marca, prav na dan 50. obletnice ponovne naselitve risa na Slovenskem; in, le 15 dni pred mednarodno konferenco »Lovci in varstvo risa v Evropi«, ki jo Lovska zveza Slovenije v sodelovanju z Zvezo evropskih lovskih zvez, FACE, pripravlja 17. in 18. marca, v okviru letošnjih pomladanskih celjskih sejmov, kjer bo letos med 17. in 19. marcem v Celju prvič tudi sejem Dnevi lovstva in ribištva.
Po informacijah z Lovske zveze Slovenije naj bi se v Celju mudil tudi Šved Torbjörn Larsson, aktualni predsednik Federacije evropskih lovskih zvez, ki mu na tej funkciji teče že drugi mandat, je pa, kar, glede na to, da prihaja z nordijskega lovskega »kulturnega« miljeja niti ni preveč čudno, precej glasen zagovornik »orto« lovskega in precej »streljaškega« upravljanja z divjadjo, pa tudi z velikimi zvermi in pticami, kar potrjuje prav aktualna kampanja FACE »SignForHunting«, za katero se Larsson neverjetno osebno angažira in zato celo osebno obiskuje lovske sejme širom Evrope, saj želi s to peticijo zbrati vsaj milijon glasov od 7 milijonov evropskih lovcev, kolikor jih je prek nacionalnih zvez včlanjenih v FACE, da bi z njimi pritisnil na Evropski parlament ter v okviru Habitatne direktive dosegel ohlapnejše varstvene statuse za velike zveri in ptice selivke ter tako zagotovil svojim lovskim istomišljenikom več lovskega streljanja vsega. Tu njemu in njegovim podpornikom v evropski in nekaterih nacionalnih zvezah ne gre vse po načrtu, saj je peticijo, ki teče že skoraj eno leto in bi morala biti s predvidenimi »milijon glasovi« zaključena že julija lani, do danes podpisalo »le« 240.422 evropskih lovcev, kar je v bistvu svojevrstna in precej eksplicitna nezaupnica sedanji lovski politiki in aktualnemu vodstvu FACE; slovenskih pa, po neuradnih podatkih, okoli 1200. To je približno 3,7 odstotka vseh evropskih lovcev, pri čemer so slovenski lovci s 5,8 odstotka precej nad evropskim povprečjem, kar nekateri tukajšnji lovci iz zmernejšega krila precej resignirano interpretirajo z naraščajočo prisotnostjo »streljačev« v slovenskih lovskih vrstah, pa tudi s preprostim dejstvom, da se mnogi niti poglobijo ne v to, kaj v resici podpisujejo in slepo verjamejo lovsko dopadljivim floskulam in polresnicam, ki jim jih servirajo tisti, ki peljejo aktualno agendo.
Foto: Marjan Artnak
Ob takšnih enormnih kvotnih pobojih zavarovanih vrst, kot je letošnji švedski pomor risov in volkov; ali lanski, predlanski in pred predlanski poboj zavarovanih medvedov na Slovenskem, da ob vsem drugem zmeraj bolj kontroverznem militantnem in »militariziranem« dogajanju po evropskih in slovenskih gozdovih in naravi niti ne govorimo, bo seveda, kljub vsem lovskim leporečenjem o naravovarstvu in še tako spretnemu vpletanju raznih, v resnici zmeraj tudi lovsko kontaminiranih, »strokovno znanstvenih svetov« ter posameznih doktorjev znanosti, in kljub še tako prepričljivim in vztrajnim lovskim prizadevanjem, težko prepričati evropsko in slovensko javnost, posledično pa tudi politiko, da so lovske besede in namere z varovanjem narave iskrene, resnične in kredibilne.
To se bo v Evropi in Sloveniji prej ko slej dokončno pokazalo in razkrilo z risom. Pri tej prelepi, graciozni, tihi, plašni in v bistvu zelo nekonfliktni veliki mački, ki ima najraje odmaknjene teritorije prostranih gozdov, kjer lahko v miru skrbi za svoje mladiče in živi svoje svobodno življenje, bo težko izrabljati klasični »zverni« arzenal z vpitjem o ogrožanju kmetovanja, življenj in varnosti za opravičevanje njenega odstrela! Če je pri medvedu in volku še nekako mogoče manipulirati javnost in politiko s posameznimi štirinožnimi »prestopniki«, ki se tu in tam po človekovih merilih preveč približajo ljudem, in v stiski, v kakršno jih je pahnil človekov pritisk na medvedov in volčji naravni habitat, »ušpičijo« tudi kaj, kar potem človek na eni strani res tudi iz strahu, na drugi pa z vso svojo premetenostjo, pokvarjenostjo in oboroženo krvoločno premočjo izkoristi za takojšnjo smrtno obsodbo, bo to pri risu res precej težje!
Ris nikomur nič noče. In nikogar ne ogroža. Res pa je, da lovi srne. Te ima najraje. Natanko tako kot lovci. Edino z njimi je ris v potencialnem konfliktu. A nikakor ne z vsemi. Še posebej ne s tistimi, ki res verjamejo v svoje naravovarstveno poslanstvo in delujejo v senzibilnem sozvočju z naravo. Seveda pa je že v 7 milijonski uradni množici evropskih lovcev vse več tistih z lovsko »modificiranimi« nazori, kaj šele med tistimi, ki niso uradno včlanjeni v lovske organizacije, kar ni povsod obvezno. »V povprečju potrebuje ris za preživetje eno srno na teden,« smo lahko zadnja leta slišali pristojne pri vsakem izpustu risa v slovenske gozdove. Približno petdeset srn na leto. Pri trideset odraslih risih, kolikor jih naj bi bilo trenutno v slovenskih gozdovih, se morajo slovenski lovci torej letno »odpovedati« 1.500 srnam. Če bi bilo risov sto, pa bi bili lovci potemtakem »prikrajšani« za 5 tisoč srn na leto.
Foto: Marjan Artnak
Srna je risova naravna hrana in domala edina možnost preživetja. Človekova, lovčeva pa ne! Za slednjega je srna poslastica. In vir zaslužka. Biznis. Kot vsa divjad. In velike zveri. Kakšnega obsega je, zgovorno pričajo številke. V povprečju slovenski lovci »odvzamejo« iz narave (pri tem ločujejo »odstrel« in »izgube«) skupno 35 do 40 tisoč srn na leto! Iz Letnega poročila Lovske zveze Slovenije za leto 2021 je razvidno, da so lovci tega leta odstrelili 29.765 »kosov« srnjadi; izgub, karkoli že to pomeni, naj bi bilo 6.813; skupni »odvzem« srnjadi iz narave je bil torej 36.578. Uradno. Koliko srnjadi »na črno« konča v hladilnikih in zamrzovalnikih slovenskih lovcev in krivolovcev, ne ve nihče. In, vprašanje, če to sploh kdo v resnici hoče vedeti. Če zdaj samo tako, »domišljijsko«, »z matematičnim modelom«, za »orientacijo« vzamemo najnižjo številko 35 tisoč, in v povprečju minimalno težo 10 kilogramov na srno ter minimalno ceno 1,5 evra, kar ne obstaja, ampak je vedno višja, dobimo minimalni znesek 525 tisoč evrov, torej več kot pol milijona evrov; pri 5 tisoč srnah pa 75 tisoč evrov, kar je, kot smo že opozorili, v resnici vse zelo »teoretično«, predvsem pa skrbno varovano, neobdavčeno in netransparentno. Ter brez bistvenega »inputa«. Pa, da se razumemo, govorimo le o srnjadi! Kje so potem še jelenjad in divji prašiči in gamsi, tam, kjer so; ter medvedi, kadar se jih pač »sme« streljati! Pri vseh živalih pa je treba upoštevati, da vsi trofejni primerki prinašajo še ekvivalentni ekstra prihodek od trofeje. Tako da, poleg strasti in užitka pri lovu, tudi vseh teh finančnih lovskih »bonitetnih« vidikov ne gre zanemarjati. Ob tem je treba spomniti, da je v Sloveniji nekaj manj kot 21 tisoč lovcev, torej interesentov za vsaj kakšno srnico na leto. Nad vsemi pa je razstrta še močna, ujedna senca »industrije« z divjačino.
Švedska lovska zveza pa na svoji spletni strani navaja, da je na Švedskem »skoraj 300 tisoč lovcev, od tega jih je okoli 155 tisoč včlanjenih v zvezo«. Pri okvirni številki 1.450 risov bi torej švedski lovci in lovke morali teoretično tem velikim mačkam »prepustiti« okoli 72.500 srn ali njihovih ekvivalentov letno, kar je sicer slišati precej pompozno, a se je vendarle ob tem treba spomniti, da je Švedska po površini tretja največja država v Evropski uniji. Razmerje med številom švedskih lovcev in potencialnim številom risjega plena pa je vendarle tudi precej zgovorno. Posledično pa predstavljiv in predvidljiv tudi pritisk na naravo. Da o vseh očitnih in manj očitnih poslovnih vidikih niti ne govorimo.
Foto: Ondrej Prosicky
Ob vsem tem seveda ni čudno, da je na vprašanje, kdo bi si v bistvu lahko najbolj želel takšno kvotno streljanje zavarovanih risov, kot smo mu zdaj priča na Švedskem, večinoma samoumevni odgovor, da so to lovci. Kar je po svoje res. Čeprav, tudi na Švedskem ne vsi! In nikakor ne edino oni! Tu so še lastniki lovišč in nelovski zaslužkarji, saj je vendarle treba vedeti, da se z »lovskim« biznisom ne ukvarjajo le lovci na živali, ampak v prvi vrsti »lovci na lahko zaslužen denar«, ja, iz lovskih in nelovskih vrst, ki jim ga, naj gre za katero koli bitje ali del sveta, že prislovično ni težko izvabiti iz žepov strastnih lovcev na trofeje, pri čemer krvniki niso vselej le etablirani lovci, ampak nemalokrat tudi krvi in »krzen« željni priložnostni avanturni lovci ter krvoločni lovski in nelovski streljači. Žal, krvave podobe in streljanje zavarovanih vrst in zveri vržejo temno senco na vso lovsko srenjo, pa naj ima del nje še tako plemenite nagibe, svetle ideale in zeleno srce. Tudi v aktualnem švedskem primeru je v odločitev o odstrelu 200 risov, poleg vseh vidnih administrativnih institucij, prav gotovo vpletenega tudi veliko nevidnega lobiranja in »podmiznega« trgovanja z risjo krvjo in življenji. Ogromno brezsrčnega pohlepnega biznisa. Na drugi strani pa tudi neodobravanja in zgroženosti med samimi lovci.
Kaj bomo o vsem tem čez dober teden izvedeli v Celju? Se bo katerega teh konkretnih vprašanj mednarodna konferenca o ohranjanju risa v Evropi vsaj rahlo dotaknila? Kaj bo v Celju, če sploh bo namenil udeležencem konference kaj več kot pozdravni nagovor, o vsem tem povedal Torbjörn Larsson? In, kaj od vsega zgoraj povedanega se bo enkrat, v ne tako daljni prihodnosti, z risom dogajalo na Slovenskem?
Ko je lani, 9. aprila 2022, na 13. slovenskem lovskem dnevu v Gornji Radgoni biolog in lovec dr. Hubert Potočnik v sklopu predavanj o risu dejal, da je »okvirno ocenjena nosilnost slovenskega prostora in še sprejemljiva številka in meja približno sto risov«, sem, ob jasnem zavedanju, da bomo v Sloveniji do te številke ob tem naseljevanju in razmnoževanju prišli v pičlih nekaj letih, seveda nemudoma vprašala, kaj bo potem? Kaj sledi!? Streljanje!? Po nekaj sekundnem nelagodju, ki je občutno zavelo po dvorani, verjetno zato, ker lovci vendar ne »streljajo«, oni »lovijo«!, se je z rahlo zadrego nadahnjen, a obenem povsem samozavesten odgovor glasil, da »sledi upravljanje… ki pa… seveda… v skrajnem primeru in na eni točki lahko pomeni tudi odstrel«.
Takrat in danes je bilo in je s tem povedano vse. Kljub temu pa mi je že lani prišlo na misel; in danes sem v to le še bolj prepričana, da se vsi ti slovenski risji »akterji« morda vendarle ne zavedajo čisto dobro vseh realnih in »nadrealnih« dimenzij, v katerih zdaj v Sloveniji živijo novo naseljeni risi, njihovi potomci in mi vsi z njimi!
Foto: Marjan Artnak
Po vsem tem, ko slovenska javnost ob vsej publiciteti, osveščanju, popularizaciji in odmevnosti projekta LIFE Lynx že peto leto dobesedno živi in diha z vsakim novo naseljenim risom, mu navdušeno sledi in »deli« vsak korak, vsak pogled, vsako ganljivo novo skoteno mačjo »kepico«, njene negotove prve mačje korake v svet; ko so vsi, otroci in odrasli, z vsem navdušenjem, odprtostjo in vsemi simpatijami sprejeli v to okolje in v svoje življenje tega elegantnega, diskretnega, edinstvenega velikega mačjega prebivalca slovenskih gozdov, »pravo ikono ter ponos Slovencev«, kot pravi Lado Bradač, predsednik slovenskih lovcev; po vsem tem, torej, bo zelo težko prepričati to isto slovensko javnost, da je treba; in še manj, pravzaprav popolnoma nemogoče, da je prav, da se zdaj rise strelja!
Ris je v Sloveniji in v zavesti slovenske javnosti že danes, ta trenutek, čista svetinja. In toliko bolj bo čez nekaj let, ko bo mladi rod, ki mu je bil ris »prvotno besedilo življenja« in je »otroško« dihal s tem čudovitim bitjem; ko bodo torej ti mladi osveščeni ljudje že imeli besedo! Veliko težje bo to, kot je danes na Švedskem. Pa tudi povsem drugače, kot je bilo na Slovenskem po prvi naselitvi risov pred desetletji, ki se je, pošteno povedano, precej klavrno končala morda res zaradi genske izrojenosti, a marsikateri lovec, Kočevec ali Notranjec, pa vendarle rad pove, da je imela zraven kar nekaj tudi »lovska puška«!
Letošnje dogajanje na Švedskem nam daje močno misliti, da je in še bolj bo, po medvedu in volku, paradoksno, prav nekonfliktni ris tista najbolj konfliktna in tudi najbolj preroška vzhajajoča zvezda na temnečem evropskem nebu upravljanja z velikimi zvermi, kjer se vse bolj bliska od nasprotij med lovsko in nelovsko, oziroma kritično naravovarstveno javnostjo.
V risovem čistem sijaju in v njegovem še bolj čistem zlatem mačjem pogledu se bodo prej ko slej zelo jasno in dokončno odzrcalile iskrene in neiskrene naravovarstvene intencije ter se bosta zelo povedno profilirali in polarizirali dejanska in deklarativna lovska zavzetost in senzibilnost za naravo, za življenje in sožitje z njo!
Ne medved in ne volk, šele ris s svojo, za človeka resnično bivanjsko, socialno in politično nekonfliktnostjo bo evropsko in slovensko naravovarstvo in lovstvo pripeljal do katarzičnega, epskega spopada med dobrim in zlim; do ultimativnega soočenja zagovornikov nedolžnega življenja in opravičevalcev krivične smrti! Takrat bo risova čistost, njegovo življenje in svetinja, prinesla očiščenje! In razkrila vso resnico. O lovcih. In o nas vseh.
Foto: Milan Cerar
Več: »TUDI MAČEK JE BIL PROTI! IN ČE BI NJEGA VPRAŠALI, RISOV NE BI NIKOLI NASELILI!« A LADO ŠVIGELJ, TEDANJI VODJA DRŽAVNEGA LOVIŠČA ROG, JE DEJAL: »ČE MI, KI SMO POSTAVLJENI, DA VARUJEMO AVTOHTONE ŽIVALI, TEGA NE SPREJMEMO, POTEM NAS NI TREBA!«, Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom, 2. marec 2023, https://anaasicsic.com/2023/03/02/tudi-macek-je-bil-proti-in-ce-bi-njega-vprasali-risov-ne-bi-nikoli-naselili-a-lado-svigelj-tedanji-vodja-drzavnega-lovisca-rog-je-dejal-ce-mi-ki-smo-postavljeni-da-varujemo-a/
Več: RENČANJE FRANCIJEVIH VELIKIH ZVERI, Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom, 20. maj 2019,https://anaasicsic.com/2019/05/20/rencanje-francijevih-velikih-zveri/
Več: NA HRIBČKU SEDI, SE SLADKO SMEJI, PA JAGRČKU FIG’CE MOLI! PREMETENA LISIČKA! KAJ PA RIS!?!, Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom, 12. junij 2021, https://anaasicsic.com/2021/06/13/na-hribcku-sedi-se-sladko-smeji-pa-jagrcku-figce-moli-premetena-lisicka-kaj-pa-ris/
Foto: Marjan Artnak
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Foto: Marjan Artnak
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU // zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
Foto: Nika Sever
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022, 2023©Vse pravice pridržane.
