PEŠČICA EVROPSKIH LOVSKIH JURIŠNIKOV SI OČITNO ZADAJA HUD UDAREC. V »STRAHU« ZA LOV, V OBSESIVNI ŽELJI PO STRELJANJU PTIC SELIVK, ZVERI IN SPLOH VSEGA, V »IHTRNO« MANIPULATIVNEM PRITISKU NA EVROPSKO JAVNOST IN POLITIKO. CESAR JE GOL! LE 1,3 ODSTOTKA LOVCEV JE DO DANES PODPISALO PETICIJO!

Zadnji dan najbolj vročega, letos dveh, celo treh najbolj vročih mesecev na Severni polobli je. Počitnic je konec. Vročina je popustila, z dežjem pa, upajmo, tudi suša. Težki časi tega poletja so za nami. Še težji pa očitno pred nami. Vročina? Ali mraz? Kaj je huje? Utegnemo kmalu tehtati. Kot zmeraj in povsod, ko gre za ekstreme, je tudi tokrat verjetno najbolj pravi odgovor: oboje. Vsaka skrajnost. Eno in drugo in tretje, vse ekstremistično prinaša trpljenje in opustošenje. Ljudem. In naravi. Pa naj gre za »višjo« silo. Ali za »nižjo«. Človeško. Tudi letošnje slovensko poletje je bilo takšno. Ko je gorel Kras, smo vsi trepetali za zdravje in življenja naših prijateljev, za prelepe vasi, vinograde, borovce in za živali, ujete v ognjeno stihijo. Da se je veliko divjadi pred plameni uspelo umakniti v Vipavsko dolino, so tolažilno opazili lokalni lovci; a v isti sapi povedali, da bo zato tam zdaj urgentno treba povečati odstrel srnjadi in jelenjadi, da ne bo delala škode na njivah in v vinogradih. Iz ognjene torej v strelsko stihijo! Bog pomagaj. Za ene pač nikoli ni srečnega konca. Tudi za slovenske medvede ne. Iz neizprosno pogoltnega in strastnega interesno »strokovno« politično lovsko mesarskega obroča, ki je sklenjen okoli te karizmatične, nikomur nič žalega želeče zveri, se pač ni mogoče rešiti.

Foto: Marjan Artnak

Ta akterska sprega je premočna, brezskrupulozna, manipulativna in brez vsakega moralnega in etičnega zadržka; brez najbolj elementarne poštenosti. Podrejene pa ima tudi prav vse institucije v državi. V takem je le malokomu mar za življenja medvedov. Za resnico o njih. Za resnico o čemerkoli. A bo ta vendarle enkrat pricurljala na dan! Tu in tam pa kak svetlikav drobec že zdaj blisne v temo! Tam, kjer najmanj pričakuješ, kot se zdaj to dogaja z evropsko lovsko peticijo »za lov«, podprto z vsemi najbolj »prepričljivimi« in neustavljivimi orožji in orodji evropskega lovskega propagandnega stroja. A jo je do danes, do zaključka redakcije, podprlo »le« 91.880 lovcev, kar je morda na prvi pogled slišati veliko, a je to le 1,3 odstotka vseh evropskih lovcev. Premalo, da bi peticija in vse, za kar se zavzema, za širšo in politično javnost v Evropi delovala prepričljivo. In dovolj, da podoba evropskega lovstva celo v očeh lovcem sicer naklonjene in do lova zmerno razpoložene javnosti spet za nekaj odtenkov in trajno potemni!

Foto: Marjan Artnak

Tekst: Ana Ašič

Foto: Marjan Artnak, Nika Sever, Janez Papež, AnaAsicSic! Team

Naslovna fotografija: Nika Sever

31. avgust 2022

Evropska federacija lovskih zvez FACE to poletje že skoraj dva meseca poziva 7 milijonov evropskih lovcev, naj podpišejo peticijo »za lov«, »SignForHunting« in jih spodbuja, naj se pomagajo »boriti proti grožnjam lovstvu v Evropi«.

»Lov na ptice selivke, habitati divjadi, upravljanje velikih zveri, lovska kultura posameznih držav in naše spodbude za ohranjanje narave so ogroženi zaradi odločitev evropske politike. Prihodnost lovstva in ohranjanja narave je ogrožena,« so pompozno zapisali pod retorično vprašanje »Želite podpreti prihodnost lovstva?«, ki ga je tudi na slovenske lovce naslovila Lovska zveza Slovenije na svoji uradni spletni strani 28. julija letos.

Dober teden potem, ko je na istem mestu 20. julija evforično in preden sta za to izvedela tožnik in tožnica, LZS objavila novico o tem, da je Upravno sodišče RS zavrnilo tožbo Alpe Adria Green proti Ministrstvu za okolje in prostor in dovoljenju za streljanje in poboj 222 zavarovanih rjavih medvedov; pri čemer je prav ta ista Lovska zveza napravila vse, res vse, da bi bila razsodba takšna, kot je.

Lovska zveza Slovenije se je maja in junija letos vmešala celo v sam postopek na strani toženke kot »stranka z interesom«, ki je imela, kot so sami zapisali na svoji spletni strani, »s tem možnost spremljati dokazni postopek«, saj, kot so tam zapisali, »naš cilj je bil, da se po vseh teh letih enkrat dokončno vsebinsko odloči«.

Glavna »priča« v letošnjem sojenju proti oz. za kvotni poboj zavarovanih rjavih medvedov na Upravnem sodišču RS je bil izr. prof. dr. Klemen Jerina, član Strokovno znanstvenega sveta Lovske zveze Slovenije, ki si že leta prizadeva za to, da bi postalo letno kvotno streljanje več sto medvedov stalnica slovenskega upravljanja s to zavarovano vrsto. // Foto: AnaAsicSic! Team

Jasno pa je, katera »vsebina« je za trenutni slovenski lovski vrh edino sprejemljiva, ko gre za vprašanje streljanja več sto zavarovanih rjavih medvedov! Kot je kristalno povedno tudi to, da je bil v »dokaznem postopku« na sodišču spet glavni akter in »priča« član Strokovno znanstvenega sveta Lovske zveze Slovenije in »bear shooting star«, izr. prof. dr. Klemen Jerina, strokovno znanstveni »ideolog« in »zvezda« med zagovorniki slovenskih kvotnih streljaških pogromov nad zavarovanimi rjavimi medvedi. Klemen Jerina je sicer doma na Rakitni, kjer se zdaj menda ne le on, ampak tudi že »teta« strašno boji medvedov; in sploh, vse več ljudi kliče in piše, da so videli medveda! In to je že dovolj! Zato je pač treba vsako leto pobiti »vsaj dvesto« medvedov, večinoma takih »finih«, stokilskih mladičev z najbolj slastnimi šapicami in mesom, ki se kot »špica« prodaja »sladokuscem«; in, jasno, v centralnem območju medvedjega habitata, kje pa drugje, tam jih je najlaže čim več na hitro postreliti!

»Neverending story«

Če je zato potem kaj lažje ljudem in kmetom na robnih območjih zveri, ki jim volkovi in križanci davijo drobnico, pri tem sploh ni pomembno! Še manj je pomembno vprašanje, ali je s takšnim kvotnim pobojem medvedov kaj rešeno!

Foto: Janez Papež

In očitno ni! Da ga je treba nenehno ponavljati! In prav v tem je »catch« in bistvo te množične morilske kampanje! Stalnost! In stanovitnost! Da biznis teče. Zato težave kmetovalcev ne smejo biti rešene! Zato se ne sme zelo natančno in ciljno usmerjati le na tistega medveda ali volka, ki v redkih primerih res napada drobnico in ponavljajoče napravi resno škodo in resnično prizadene človeka, družino, ves kraj, ki se muči s tem, da bi tam nekaj pridelali, nekaj ustvarili, preživeli in ohranili pri življenju območja, s katerimi se tako zelo ponašajo razni guruji instantnih skokov v naravo in zaslužkarji vampirske konzumacije njene podobe in darov, pri čemer seveda lovski biznis nikakor ni izvzet!

Če bi se v Sloveniji držali Habitatne direktive, bi bilo to v tako majhnem prostoru absolutno poslovno nezanimivo!

Slovenski kmetje in lokalni prebivalci, ljudje z robnih in centralnih območij velikih zveri bi ob spoštovanju in upoštevanju evropske Habitatne direktive, ki predvideva in dopušča posamični odstrel konkretne, dokazano ponavljajoče se resno konfliktne živali, sicer ne imeli več nobenih problemov z velikimi zvermi! A to ne gre! In ni sprejemljivo! Saj potem ne bi bilo več mogoče izrabljati slovenskega kmeta in lokalnega prebivalstva v pogromih za kvotni poboj medvedov, kar je strasten in atraktiven slovenski lovsko mesarski biznis. A tudi odsev velike izrojenosti in ranjenosti vseh, ki so vanj vpleteni.

To je ta slovenska »neverending story«, ta nikoli končana, trajna “trajnostna” zgodba, ki bo v teh koruptivnih, interesno politično kontaminiranih, do konca spervertiranih in vse bolj krvoželjnih okoliščinah očitno zelo težko učakala srečnejše dni!

Medvedom, mladim dekletom ali čednim fantom, ki jih enkrat uzre in si jih poželi sprevržena klika »nedotakljivih« in z vseh strani »pokritih« in zaščitenih vsemogočnih »izbrancev«… Ne! Po komer ti sežejo s svojimi umazanimi nameni, temu ni pomoči! Tako, kot je bilo to nekdaj na »zaprtem območju« na Kočevskem. Vsa Slovenija je danes takšno brezizhodno »zaprto območje«! Za vse. Brez svetinj.

Premalo. In preveč. Ter volkovi, ki zmeraj najdejo pot v stajo.

In v takem, naj bi bilo komu mar za življenja medvedov!? Za resnico o njih? Za resnico o čemerkoli!?

A bo ta vendarle enkrat pricurljala na dan! Tu in tam pa kak svetlikav drobec že zdaj blisne v to temo! Tam, kjer najmanj pričakuješ, kot se zdaj to dogaja z evropsko lovsko peticijo »za lov«, podprto z vsemi najbolj »prepričljivimi« in neustavljivimi orožji in orodji evropskega lovskega propagandnega stroja. A jo je do danes, do zaključka redakcije, podprlo »le« 91.880 lovcev, kar je morda na prvi pogled slišati veliko, a je to le 1,3 odstotka vseh evropskih lovcev. Premalo, da bi peticija in vse, za kar se zavzema, za širšo in politično javnost v Evropi delovala prepričljivo. In dovolj, da podoba evropskega lovstva celo v očeh lovcem sicer naklonjene in do lova zmerno razpoložene javnosti spet za nekaj odtenkov in trajno potemni!

Foto: Marjan Artnak

Ni sicer znano, do kdaj naj bi trajalo zbiranje podpisov. Evropski in nekateri njim podporni nacionalni lovski funkcionarji se menda nadejajo 1 milijon lovskih podpisov, s katerimi naj bi potem pritisnili na evropsko politiko, da jim »vrne naravo«, da bodo v njej delali, kar hočejo, se pravi, predvsem streljali in »upravljali« s pticami, z divjadjo in zavarovanimi vrstami po svojih lastnih »strastnih« merilih!

Ker so, kot smo že večkrat javnost opozorili, lovci, vsaj trenutni evropski in tudi marsikateri nacionalni lovski funkcionarji, kot volkovi, ki zmeraj najdejo pot v stajo in do plena, če se tako namenijo, se seveda lahko zgodi, da bodo bogve s kakšnimi prijemi in bogve kako dolgo zbirali podpise, dokler ne bo padla sanjska številka.

Seveda pa evropska najširša in politična javnost to dobro ve, prav tako pa dobro pozna stalno ponavljajoče se in posledično že precej obledele, »sprane« in prozorne lovske argumente, ki jih zdaj in pravzaprav že od vekomaj tako vehementno ponujajo in na njih prikrito in prefinjeno, a tudi odkrito agresivno gradijo svojo celostno lovsko podobo. Ta je v zadnjih letih po vsej Evropi, še zlasti pa v Skandinaviji, delu Zahodne in Vzhodne ter v delu Srednje in Južne Evrope in na Balkanu, tam torej, kjer ima lovstvo še zmeraj precejšnjo mero najbolj prvinsko »streljaškega« naboja, dokaj enotno dirigirana in orkestrirana, temelji pa na nekaj visoko zvenečih floskulah in »javnosti-naj-bo-všečnih« mitih, ki jih FACE in posamezne nacionalne lovske zveze javno in vztrajno ponavljajo.

Lovska, lovska je ta! propaganda

»Zelena naravnanost in ohranjanje narave sta že dolgoletni stalnici lovske promocije po vsem svetu. Pridružuje se jima sklicevanje na znanost in znanstvena dognanja, ki jih pripravljajo predvsem znanstveniki iz lovskih vrst. V zadnjem času pa je tu še kulturna dediščina, in sicer v kampanjah za ohranitev nekaterih spornih lovskih praktik (lov na losa in medveda s psi, nekatere oblike lova na ptice, lov s konji, lov s pastmi ipd.), do katerih, tako FACE, naj bi »lokalno prebivalstvo« še zmeraj imelo pravico, saj je to izvirni način življenja in bivanja, ki »naj bo del žive in zaščitene kulturne dediščine«. Sic! To smo na naših spletnih straneh zapisali že januarja 2020 v analitični zgodbi o »lovcih na temni ali svetli strani sile«. Nič novega ni bilo to takrat. In tudi danes ni. To je pač ta lovska propagandna »mitologija«, ki ima poleg vsega zmeraj in na prvem mestu še floskulo o »enem milijonu prostovoljnih delovnih ur, ki jih lovci »zastonj« in z velikimi »napori in odrekanji« vložijo v naravo«.

Ta milijon se sicer multiplicira sorazmerno s številom prebivalcev posamezne evropske države. V enih, večjih, je ta številka tudi dva ali tri milijone »volonterskih« delovnih ur, zaradi česar si seveda ljubitelji in akterji lovskega hobija očitno predstavljajo, da bi jim potemtakem moralo biti v naravi dovoljeno vse. Najmanj, kar je, pa, da bi jih morala javnost očitno gledati kot izjemno nesebične mučenike in svetnike in jih zato nagrajevati ne le z naklonjenostjo, mižanjem pred nesprejemljivimi lovskimi prijemi v naravi ter lobistično in demokratično vprašljivimi prizadevanji v družbi; ampak jim po možnosti kar »bianco« podeliti vse mogoče interesne, politične, odločevalske, komercialne in materialne bonitete!

Foto: Nika Sever

Vsa ta »lovska, lovska je ta!« propaganda je s svojim vztrajanjem in enoličnim ponavljanjem vse bolj nadležna, mantra o »milijonih delovnih ur« pa že kar pomilovanje zbujajoča.

Pa naj že enkrat nehajo to delati, če jim je to tako težko! Naj se raje vpišejo v kakšne bralske ali pa večerne ročnodelske krožke, kvačkanje, štikanje, štrikanje! Čuda je vsega tega! Treba je poskrbeti zase! Življenje je kratko! Na več kot toliko samouničevalnega napora se pač ne sme pristati! Brez skrbi! Nihče ni nenadomestljiv! Pa tudi… Narava bo že poskrbela zase! Za vse, kar ne more, za obolele, ranjene in prizadete živali, za pomoč njim in morebitno skrajšanje muk v teh težkih in hudih primerih, ali pri posameznih škodnih dogodkih, pa naj, če volonterski lovci tako zelo »trpijo« in se »mučijo«, za vse poskrbijo ustrezne veterinarske in sanitarne službe ter profesionalno, poklicno lovstvo! Pa bo konec tega v nebo vpijočega prostovoljnega lovskega »trpljenja«!

»Butnskala«

Je pa res, da to večinoma »mantrajo« le nekateri in največkrat eni in isti lovski funkcionarji; medtem ko premnogi lokalni lovci na Slovenskem, pa tudi kje drugje, tiho, z iskrenim veseljem, entuziazmom, marsikdaj tudi zelo nekoristoljubno in tudi z veliko mero senzibilnosti ter pristne naklonjenosti do narave skrbijo zanjo in za vse, ki imajo v njej dom.

»Vrnite nam naravo«, pozivajo s svojo peticijo in »jokajo« evropski »hauptjagri« kot licemerske »device« za izgubljeno nedolžnostjo. Oni, »velike žrtve« evropske javnosti in bruseljske politike!

Ubožčki! Ker jim je narava res vzeta!? Grdi, grdi evropski državljani, 300 milijonov njih, in politika, ki si tudi drznejo misliti in govoriti o naravi; ki jim je tudi zanjo mar; ki se tu in tam kaj vprašajo in pod drobnogled vzamejo lovsko »mahanje s pištolcami«, njihov vse bolj militanten diskurz in vse bolj »militarizirano« lomastenje po naravi ter vse to brezprizivno lovsko streljaštvo! In o vsem tem kdaj javno izrazijo svoje mnenje. Ko pa je vendar jasno, da so evropski in slovenski lovski funkcionarji eni in edini, ki imajo v rokah eno in edino zveličavno resnico o njej! Bogovi!

»Mladenič! Vidite tisto lučko? Tam? Zgoraj? Vidite!? Tam!!! In samo tam je doma resnica«!!!« je konec osemdesetih sijajni Marko Derganc prepričljivo odigral svojo nepozabno vlogo gospoda Profesorja v kultni radijski in filmski parodiji na čas, ki se je, vsaj takrat se je tako zdelo, za evropsko in tudi slovensko »železno zaveso« končno iztekal.

Foto: Marjan Artnak

A, prvič, kot lahko vsak dan vidimo povsod okoli sebe, se zelo očitno ni! In drugič, tu in zdaj gre zelo močno tudi še za eno drugo »Butnskalo«! Lovsko! Lovsko funkcionarsko! Saj je vendar samo pri njih, tam in edino tam! in le v njihovih rokah, s prstom zmeraj strumno »na petelinu«, doma resnica! O naravi! O vsem!

Le da so v originalni izvedbi radijski in filmski protagonisti sami sebe »frotirali« zaradi steklih lisic, se sami z glavo butali v skalo in je bilo treba dati mačke na povodce. Zdaj, trideset in več let kasneje pa resnični lovsko zeleni Butnskalci in Butnglavci na vse pretege »frotirajo« slovensko in evropsko javnost, nas prepričujejo, kako nujno in dobro je za vse, da nas s svojimi pamfleti in »flintami« butajo po glavah in stiskajo v skale njihove nedotakljive resnice. Stekle lisice pa so zamenjali »nevarni« medvedi in ptice selivke, pred katerimi ne pomagajo ne povodci, ne ograde, ne vrata, ne staje! Zato jih je treba streljati! Streljati, sem rekel! Zdaj! Takoj! Vse!

Joj! Res je te »zelene« prevare dovolj! Tega nasilja! Te izrojenosti! Te zlorabe! Te »Butnskale«! Vrh glave!

In, hvala bogu, so zdaj s to peticijo, natančneje, s tem, da se, po podpisih sodeč, razen peščice najbolj predanih »streljačev«, večina očitno ni našla v njej; s tem, torej, so temu vase in v svojo streljaško agendo zaverovanemu odstotku paranoičnih lovskih jurišnikov, to zelo jasno povedali tudi evropski in slovenski lovci sami!

Foto: Marjan Artnak

Dragi bralci in bralke, v zgodbe, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!

DONACIJA SIC!

Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom

Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.

Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR

HVALA!

Foto: Marjan Artnak