»VOLK DLAKO MENJA, BISTVA NE!«? KAKO JE BILA DIVJAD 20. APRILA DRŽAVNA, 4. MAJA PA NE VEČ. MUKE LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE. IN NJENO RAZSVETLJENJE. PRIDNE LOVSKE »MUCKE« Z JAVNE TELEVIZIJE. IN, MOLITEV K SVETEMU JUDI TADEJU.

Ko nekaj časa premišljujem o vsem tem, o vsej dolgoletni kolektivni slovenski »metarealnosti«, ki na koncu koncev vidno in nevidno vklenja vsako osebno življenje in usodo in vse, kar smo, kar bi radi bili in, kar smo sanjali, da bomo, a prav zaradi te »mete« ne bomo nikoli; pa naj gre pri tem za predsednika Lovske zveze Slovenije, za televizijske in radijske in vse druge novinarke, za slovensko lovsko organizacijo, posamezne lovce, lovke, zame, za naš spletni portal, za slovensko naravo in za slovensko družbo: Je sploh za kogarkoli in karkoli v resnici v tej žalostni, izropani in zavoženi deželi, ki ne pozna drugega kot večen boj na nož, večno polarizacijo na »zmagovalce« in »izdajalce«, na »naše«, ki imajo pravico do vsega, in »njihove«, ki nimajo pravice do ničesar, tudi do obstoja in spomina ne; je tu in v takem, kjer se z vseh in na vse strani časti sovraštvo in maščevanje in nasilje ob vsaki »spremembi« in nad vsakim, ki drugače misli; kjer se na najbolj perfidne načine spodbuja onemogočanje vseh, ki nimajo prave »krvne grupe«; in se stigmatizira ter razglaša za sovražnega »kolaboranta« vsakega, tudi najbolj »našega« in »pravega«, če si drzne, tudi le najbolj profesionalno delovati, kaj šele sodelovati in biti, četudi le kratek čas v službi »netapravih«; je v taki klimi in »žvepleni« atmosferi sploh kdaj mogoča kakšna resnična izbira?

Foto: Nika Sever

Tekst: Ana Ašič

Foto: Nika Sever, Ana Ašič

10. maj 2022

»Volk dlako menja, bistva ne! Prehitro ste pohvalili umirjen diskurz Lovske zveze, se zdi! Ste spregledali včerajšnji dramatičen prispevek na TVS, kjer je predsednik Lovske zveze nenadoma videti zelo vznemirjen, zaradi črtanja tega, da je divjad državna?« Cel plaz takšnih in podobnih sporočil se je vsul na naše elektronske naslove že uro ali dve potem, ko smo v četrtek na našem spletnem portalu objavili analitično zgodbo o aktualnem vprašanju, čigava je divjad v Sloveniji. In po skoraj enem tednu se še zmeraj kdo spomni na to. Naša zgodba je bila sicer spisana in zaključena že za prvomajske praznike. Takrat pa seveda še ni bilo ne duha ne sluha o paniki, ki je bila v medijih tako dramatično dvignjena 4. in 5. maja, natanko tri tedne potem torej, ko je novi Zakon o varstvu okolja 13. aprila 2022 že stopil v veljavo!

Kot smo detajlno povedali in predstavili v naši predhodni »divjadni« zgodbi, je teden kasneje, 20. aprila, Lovska zveza Slovenije na svoji spletni strani o tem objavila pomirljiv komunike, v katerem je sicer izrazila čudenje nad tem in obžalovanje, ker se ni Ministrstvo za okolje pred to odločitvijo posvetovalo z njimi, a je vendarle pomirljivo zaključila, da »nov Zakon o varstvu okolja ne posega v pravni režim varstva, upravljanja in trajnostnega gospodarjenja z divjadjo, ki ga ureja Zakon o divjadi in lovstvu in na noben način ne odpira vrat kakršnikoli spremembi na tem področju«!

To je bilo torej aprila. Štirinajst dni kasneje, 4. maja 2022, pa je bilo nenadoma vse drugače! Že v naslovu televizijskega prispevka na mmc-ju »Divjad v Sloveniji ni več državna, ampak nikogaršnja last«, pa še bolj v »zavzetem« podnaslovu, »Lovska zveza bo skušala doseči, da se sprememba zakona o varstvu narave razveljavi« in še bolj v »vročem« stavku: »Na Lovski zvezi so ogorčeni, da je brez mnenj strokovnjakov ministrstvo za okolje črtalo pomemben člen iz zakona o varstvu narave,« je opaziti dramatično stopnjevan obrat in opazen prepad med tistim, kar so slovenski lovci govorili sredi aprila in tem, kar govorijo v začetku maja, pri čemer se v tej medijsko »urgentni« situaciji nekdo ni niti toliko potrudil, da bi pravilno navedel zakon.

Pa še marsikaj drugega »mejnega« je v tistem prispevku, kjer njegovi ustvarjalci in akterji kar »tekmujejo« v šlamparijah in izjavah, ki so ne le polne površnosti, ampak v njih mrgoli tudi kopica napak in očitne nevednosti, da o manipulacijah niti ne govorimo. Sploh že leta sistematično opažamo pri »nepogrešljivo kvalitetnem« novinarstvu slovenske nacionalke, pa naj gre za tisto, ki je levo ali ono, ki je desno akcentirano, da je že zdavnaj zavrglo, se osvobodilo in se otreslo spon, za slovensko javno televizijo očitno preveč staromodnega in »brezveznega« aksioma profesionalnega novinarstva, ki pravi: »desetkrat preveri in enkrat napiši oziroma objavi«! V Sloveniji nimamo Zakona o varstvu narave! Tega na nacionalki očitno še ne vedo. Imamo pa Zakon o ohranjanju narave in Zakon o varstvu okolja! To, zaradi česar se zdaj ustvarja takšna histerija, se v resnici nanaša na Zakon o varstvu okolja; nikakor pa ni bil črtan »pomemben člen«, ampak le del enega člena, natančneje, drugi odstavek 163. člena navedenega zakona, ki je sicer pomemben, a še bolj pomembno je, da bi se slovensko novinarstvo, še posebej v javnih medijih; pa seveda tisti, ki ga »uporabljajo«, zresnilo in začelo govoriti in pisati natančno, s preverjenimi informacijami in brez zavajanja javnosti!

Prav to je bil namreč sredin prispevek na nacionalki na temo »državne« in »nikogaršnje« divjadi! In to po običajnem scenariju nenavadne empatične povezanosti lovcev in zmeraj istih konkretnih »mainstream« medijev, ko med drugim vedno, kadar bi predsednik Lovske zveze rad nekaj povedal slovenski javnosti, ravno takrat čudežno in po nenavadnem »navdihu« in naključju prihitijo »mimo« in se ustavijo zmeraj na istem mestu na dvorišču lovske vile in sedeža Lovske zveze na Župančičevi 9; predsednik pa potem tam v dramatičnem slogu pove nekaj »udarnih stavkov«. Januarja letos, na primer, o »lenuhih na Ministrstvu za okolje in prostor« in o medvedih, ki da bodo zaradi njih oziroma zato, ker jih lovci ne morejo postreliti, ker MOP ne izda odločbe za kvotni odstrel 222 zavarovanih medvedov, kmalu »mrtvi po Sloveniji«. Maja pa, na primer, »če divjad ni državna, zakaj potem lovci plačujemo koncesije«!

Zato, torej, ker je bilo predvajanje te »novice« in razburjanje lovcev ter posledično pisanje po raznih »mainstream« spletnih portalih spet ena bolj ali manj srčkana lovska »novica« in priložnostno »napihovanje balončkov«, nekakšen na hitro postavljen »šotor« za kritje pred nevihto, ki se menda najavlja; zaradi tega se res ne gre obremenjevati več, kot je treba! Na drugi strani pa spet ne gre kar tako in kar naprej javni televiziji in najvplivnejši nevladni organizaciji v državi vdano v usodo tolerirati čisto vse, kar enim ali drugim in obojim skupaj pade na pamet, pa če je to res ali pa ni!

Foto: Nika Sever

Pri vsem tem gre sicer za čisto preprosto prilagajanje prevladujočemu »duhu časa«. »Tako sva na Kamčatki, po predčasni vrnitvi z Naličevskega jezera in reke Naličevo, ko sva v bistvu čakala na prevoz za predčasni povratek v izhodiščno bazo mesto Elizovo, kjer sva se želela kasneje povzpeti na vulkan Goreli, ostala brez prevoza in sva začela iskati druge možnosti. »Poždi, poždi, počakaj, počakaj« je govoril ruski vodnik Vlad. Nama pa seveda ni bilo do tega, ker tudi nisva imela na voljo neskončno časa. In tako sem z daljnogledom opazoval okolico, ali je kje kakšno prevozno sredstvo, s katerim bi se premaknila iz tistega kraja. In zagledam, kako se »kuclji« v daljavi obračajo! Jasno, radarji obrnjeni k Japonski!« je o sibirskih dogodivščinah s prijateljem, kočevskim ustvarjalcem in naravoslovnim fotografom Marjanom Artnakom pripovedoval Branko Zlobko, predsednik Nadzornega odbora Lovske zveze Slovenije in predsednik Zveze lovskih družin Kočevje, v pogovoru za naš spletni portal jeseni 2020.

No, in to je zdaj to! Ko gledam in poslušam in berem ta »divjadni« prispevek slovenske nacionalke s prejšnje srede, imam kar naprej pred očmi velike radarje, ki se z mogočnimi »kuclji« ravnokar obračajo v »pravo« smer!

Lovsko zvezo Slovenije, ki je bila s predsednikom vred zadnjih nekaj mesecev videti precej nezaskrbljena ob Podgorškovih »privatizacijskih« posegih in poskusih privatizacije državnih lovišč s posebnim namenom ter nekaterih atraktivnih državnih nepremičnin na teh območjih; še več, celo pisna soglasja k ustanovitvi teh novih lovišč je Lovska zveza pri tem dajala ter samozavestno in visokostno zavračala vse pomisleke in svarila, kam lahko to pripelje; je očitno pač nenadoma in čudežno doletelo nekakšno »razsvetljenje«! Za slednja pa vsi vemo, kako je z njimi! Razsvetljenje je zmeraj hipni dogodek! Nenadoma se ti odprejo oči! In uzreš tisto, kar iščeš! Ali pa, kar v tistem trenutku najbolj rabiš! Razsvetljenje je zelo kompleksen fenomen! »Spicy« mešanica vsega, kar človek ve, vidi, sliši, čuti, si želi, koprni in intuitivno zaznava! Vse to je nekje tu, čisto blizu in »čaka«! Ko pa pride še od zunaj »pravi« dražljaj, takrat se ponavadi bliskovito »posveti«!

Ampak kaj bi lahko bilo tako dramatično drugače v 14 dneh? Da je bila ob istih objektivnih dejstvih in za iste akterje 20. aprila 2022 divjad še zmeraj državna in vse ok; 4. maja pa ne več, čeprav isti zakon, ki zdaj nenadoma tako dviga strasti, velja že od 13. aprila in se vmes ni prav nič spremenilo!

O…! Aja…! Heureka! Žarnica! Lučka! Saj so bile vmes vendar volitve! Hudo! Za nekatere. Na drugi strani pa spet ne preveč! Sploh, ko gre za »stare« lovske mačke, ki itak zmeraj pristanejo na svojih spretnih šapicah! Pa še lovske »mucke« pridno mijavkajo v isti lovski rog! Jejhata, zmeraj znova rečem, ko zadnja leta vse to precej pozorno spremljam; in spet ugledam lovko, nekdanjo članico zasavske Lovske družine Šentlambert… ja, ja, res je, tudi Andrej Miklavčič, tajnik glasila Lovec oziroma tajnik založništva pri Lovski zvezi, on je tudi iz te lovske družine, ja… tako kot gospa Barbara Renčof, ki se gre na nacionalki poročevalko z Notranjske in Krasa in menda tudi Kočevske, revčka, pa mora »po potrebi« »skakati« še v prestolnico in kar iz Ljubljane poročati o lovskih zadevah! Ja, kdo pa naj poroča o tem tako, kot je »prav«, če ne ona, ki je, četudi »bivša«, a vendar lovka!?! A naj pošljejo gospo Vido Petrovčič, da bo spet tako kot v tistem predzadnjem predvolilnem soočenju začela govoriti o tem, da »že tri leta v Sloveniji ni bil ustreljen noben medved«, ob čemer so se še celo najbolj »napaljeni« streljači in fanatični »medvedarji« držali za glavo, saj dobro vedo kolikokrat po sto so jih legalno »položili« prav v teh treh letih; o tistih »na črno« pa, če mu je že toliko do tega, »magari« kdo govori, da niti enega! Ampak na tem mestu brez smejka, ki mu solze tečejo in kar špricajo iz oči od smeha, pa res ne gre!

Sploh bi se našel še kakšen razlog za humor v vsej tej zgodbi. A tudi kakšen za zelo bridek jok.

Vsaj eden je pa tudi za zares iskreno in globoko sočutje. Ko je namreč predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač z malce izmotavajočimi, rahlo nejasnimi in nedoločnimi besedami dejal: »Mi bomo tudi vložili amandma. Poskušali bomo s tem zakonom, ki se zdaj vlaga za odpravo teh stvari, ki so nastale v preteklosti, doseči, da se to ponovno vrne.«; s čimer je očitno mislil na predlog Zakona za odpravo škodljivih ukrepov oblasti, ki ga je pripravil Inštitut 8. marec; ko je torej prvi lovec v državi, ki je obenem tudi generalni direktor direktorata za policijo in druge varnostne naloge, in je torej že po »defaultu« imel kar »nekaj« z marsikatero od »teh stvari, ki so nastale v preteklosti«, ko je torej on tako očitno nebogljeno, četudi navidezno odločno, izgovoril pred kamero in slovensko javnostjo te besede, moram reči, da me je pa to pretreslo veliko bolj kot vsi njegovi dosedanji neustavljivo gromovniški nastopi, zavajajoče izjave, mahanje z »ekstremisti« in strašenje javnosti z medvedi, ki jih lovcem pač nikoli ni dovolj za odstrel; in me je presunilo tudi veliko bolj kot vse, kar je kdaj »zavihtel« nad menoj v teh najinih epskih spopadih, v katerih sta naju moja poklicna in njegova interesna pozicija pač neizogibno postavili na nepomirljivi nasprotni strani.

Ampak to!? A je slovenskim lovcem in njihovemu predsedniku tega res treba!? Ok, lovski interes je pač brezčasen; in, kot je predsednik sam dejal v pogovoru z nami julija 2019, »lovska organizacija je bila, je in bo«, tudi zaradi stalnega in spretnega »prilagajanja« te vplivne organizacije vsem premenam v času in prostoru, med katerimi politične prav gotovo niso zanemarljive! A za vsako ceno!?

Foto: Ana Ašič

Slovenska krovna lovska organizacija in njen predsednik so v preteklih mesecih in letih stavili na igro, ki se ni izšla povsem tako, kot so si zamislili. Dobro so vedeli, s kakšnim ognjem se igrajo! Če niso, smo jim pa povedali! In dopovedovali vsaj pol leta! Zato je seveda tudi današnja Bradačeva izjava na nacionalnem radiu v Intelekti, ko je bilo na dolgo in široko spet pri eni »posvečeni« govora o »nikogaršnji divjadi in njenih pravicah« in je predsednik na svoj značilno rahel in gladek način dejal: »Nas je ta zgodba presenetila,« najbolj čisto sprenevedanje! Dobro je on vedel, kam vodi dodelitev državnega revirja Logarska dolina Lovskemu društvu Strelovec! In kakšen domino efekt bo temu sledil! Pa tudi… no, ta o tem, da niso nič vedeli… Gospodje so se pod kozolcem, polnim najbolj suhe slame, igrali z vžigalicami, zdaj pa vpijejo in vijejo roke, ker da se je razplamtel požar, ki utegne vse zajeti! Tako gre to! Ta poker se je obrnil proti glavnim »špilerjem«! Življenje pač niso same bleščeče zmage. Pravzaprav so nemalokrat v resnici največje zmage tiste, takrat in tam, kjer smo navidezno poraženi! Samo prepoznati je treba ta potencial v njih! In še, čas zmeraj pokaže, koliko božje previdnosti je v resnici v tem, da se kdaj kakšno hotenje tudi ne uresniči takrat, ko ti misiš, da bi se moralo; ampak šele, ko napoči pravi čas zanj; ali pa sploh ne. Tudi prav. Sprejmeš in greš naprej, obogaten z novimi spoznanji in znanji; močnejši, zaradi vsega, kar zdržiš in preneseš! Pokončno in dostojanstveno! Jasno, nova spoznanja je modro inkorporirati v svoj espri in delovanje. A v tako kratkem času in nenadno, v 14 dneh povsem obrniti ploščo!? Nekam nenaravno deluje to.

Govori pa tudi o veliki, zelo človeški in v bistvu zelo ganljivi stiski. »Nisem hudoben! In tudi pokvarjen ne!« je stavek iz enega zadnjih telefonskih pogovorov s predsednikom Lovske zveze Slovenije konec marca letos, kar seveda tudi, vsaj, kar zadeva mene in naš portal, na nek način drži, ob čemer pustimo ob strani silovita »soočenja« in vso ostalo malce divjo, a tudi, kar zadeva »bonton« zelo »svojevrstno«, pa tudi precej impulzivno »dramo« in z vsem tem prežete, tudi malce »žlehtkane« igre in »igrice«. Jezo in bes in razhudeno neuglajenost pa trmoglavo vztrajanje v tej ihti pač ni mogoče označiti ne za hudobijo in še manj za pokvarjenost.

A preveč zavzetosti in zagnanosti, pa tudi želje in pripravljenosti pomagati na vse strani, ustreči svojim lovskim in vsem drugim tovarišem za »vsako ceno«; morda tu in tam biti celo bolj papeški od papeža; ter ob tem »uporabiti« vse, kar je mogoče in na razpolago; hoditi za doseganje ciljev po vratolomnih robovih in stopati čez sprejemljivo ter skakati čez prepade in se »brezglavo« metati v hrumeče slapove in brzice interesno političnih »hudournikov«; nazadnje pa »razbit« in izmozgan od vsega tega ostati z vsemi temi »bremeni« sam pred vsemi, pa najbrž tudi ni najbolj modra izbira, ne!? Če je sploh bila mogoča kakšna izbira!?

Osebno že! Intimno ima človek zmeraj izbiro. In svobodno voljo, da reče stvarem ja ali ne. Tudi predsednik Lovske zveze Slovenije jo je imel. In jo ima. Pa tudi vsi drugi. A je tu vselej tudi neusmiljeni trk z brutalnim vsakdanom, s surovim eksistenčnim robom in čermi, ob kakršnih se razbije marsikatera trdnost in načelnost. V taki kolektivni resničnosti, kot je ta, v kateri živimo, pa drugega itak ni! Ali se vdaš in živiš! Ali pa svobodno in pokončno, zamolčan in podcenjen in »zavržen« životariš in umiraš na obroke do bridkega konca.

Ko nekaj časa premišljujem o vsem tem, o vsej dolgoletni kolektivni slovenski »metarealnosti«, ki na koncu koncev vidno in nevidno vklenja vsako osebno življenje in usodo in vse, kar smo, kar bi radi bili in, kar smo sanjali, da bomo, a prav zaradi te »mete« ne bomo nikoli; pa naj gre pri tem za predsednika Lovske zveze Slovenije, za televizijske in radijske in vse druge novinarke, za slovensko lovsko organizacijo, posamezne lovce, lovke, zame, za naš spletni portal, za slovensko naravo in za slovensko družbo: Je sploh za kogarkoli in karkoli v resnici v tej žalostni, izropani in zavoženi deželi, ki ne pozna drugega kot večen boj na nož, večno polarizacijo na »zmagovalce« in »izdajalce«, na »naše«, ki imajo pravico do vsega, in »njihove«, ki nimajo pravice do ničesar, tudi do obstoja in spomina ne; je tu in v takem, kjer se z vseh in na vse strani časti sovraštvo in maščevanje in nasilje ob vsaki »spremembi« in nad vsakim, ki drugače misli; kjer se na najbolj perfidne načine spodbuja in podpira onemogočanje vseh, ki nimajo prave »krvne grupe«; in se stigmatizira ter razglaša za sovražnega »kolaboranta« vsakega, tudi najbolj »našega« in »pravega«, če si drzne, tudi le najbolj profesionalno delovati, kaj šele sodelovati in biti, četudi le kratek čas v službi »netapravih«; je v taki klimi in »žvepleni« atmosferi sploh kdaj mogoča kakšna resnična izbira? Sploh lahko preživi kaj drugega, kot to, kar je? In, na kar smo očitno že toliko desetletij neizbežno obsojeni?!

Ko mislim na vse to, ko mi ena za drugo vstajajo pred očmi vse podobe, vsi spomini, vse najbolj pretresljive zgodbe in besede, ki so se me dotaknile, se zgodile in mi bile zaupane v teku vseh teh let, tega časa in prostora, samo zaprem laptop, se ogrnem v prvo, kar mi pride pod roke in se spustim dol, k frančiškanom na Tromostovje.

Zadnji na desni v cerkvi Marijinega Oznanjenja je oltar svetega Valentina. Prav tu ima svoje mesto tudi sveti Juda Tadej, priprošnjik za najhujše stiske in nerešljive težave, za brezupne trenutke in brezizhodne primere. Modra svečka, ki gori z mirnim plamenom, čudovita bela cvetlica z zvezdastimi cvetovi, v pridušeni luči ne razločim dobro, je azaleja ali lobelija; in blago obličje svetnika v mističnem mraku pričujejo o svetlobi, ki je, ki ima priti po še takšni temi! Sancte Iuda Thaddaee. Ora Pro Nobis. Sveti Juda Tadej! Moli, prosi za nas!

Tu, v tem miru in zastrti tišini v globoki priprošnji sklenem roke. Za vse. V takem, kot smo, ujeti na vsakem koraku v to trajno brezizhodnost, je vse bolj jasno, da je to, ta molitev k svetemu Judi Tadeju v bistvu vse, kar nam preostane!

Foto: Ana Ašič

Po novici je zgodba. Za njo smo mi. Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom.

Dragi bralci in bralke, v zgodbo, ki je pred vami, smo vložili veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!

DONACIJA SIC!

Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.

Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR

HVALA!