Vsako leto se v mislih pogovarjava o čem drugem. Seveda, vsako leto je moja Lili »starejša«. In teme tudi zato rastejo. A kaj ji lahko povem letos? In, kaj njena duša, njen pogled, rešen zemeljske vpetosti, vidi ta trenutek? Ko smo po vsem nasilju zadnjega desetletja, po vsem, kar že leta doživljajo zapuščene ženske z otroki v razbitih in uničenih in zbombardiranih mestih Bližnjega in Daljnega vzhoda, od koder podobe še zmeraj pretresajo vsako vsaj malo čuteče srce, ne more biti drugače, če je človek vsaj malo civiliziran; zdaj, skoraj 80 let po koncu tiste grozljive vojne v Evropi, za katero so, smo vsi prisegali, da se ne sme več ponoviti, spet priča isti nepredstavljivi vojni vihri in terorju čisto blizu nas..!?! Ko gledamo ranjene in mrtve otroke in nesrečne ženske, ki z dojenčki in majhnimi otroki pa še s prestrašenimi mucki in pasjimi mladički v naročju zapuščajo svoje domove, čeprav je edino, kar si želijo, kot jih lahko vsak dan slišimo, da bi preprosto in lepo v miru živele s svojimi otroki in možmi in družinami v Kijevu in Harkovu in Mariupolju in Žitomiru in povsod, kjer je tisto četrtkovo zgodnje jutro, 24. februarja, tako grozljivo presekalo in za zmeraj spremenilo njihova življenja…!?!
Foto: Agence France-Presse (AFP)
Tekst: Ana Ašič
Foto: Kai Pfaffenbach, Reuters, Aris Messinis, Agence France-Presse (AFP),
8. marec 2022
Danes je 8. marec. Še dve minuti in ura bo 14.24. Rojstni trenutek moje hčerke. Natanko pred 21 leti. Bil je četrtek, 8. marca 2001. Tisto jutro je bilo vzhodno nebo nenavadno rdeče, težki, močno vijolični oblaki so naznanjali dramatičen dan. In, res. V noči, ki je sledila temu dnevu, so se vsi zlovešči obeti jutra, vsa vznemirljiva pričakovanja, vse priprošnje, vsi upi dneva in vsa paralizirajoča bolečina večera zgostili v eno samo neizprosno resnico. Moja punčka je prišla. In odšla. Moje naročje je bilo prazno. Mokra blazina in noč, ki je ni mogel doseči noben glas, nobena beseda, nobena tolažba; in sploh čisto vse okoli mene je ledeno žvenketalo z milijoni ostrih drobcev, v katere so se v trenutku zdrobili in sesuli vsi čudoviti obeti in sanje in veselje in sreča, ker je prišla v moje življenje. Preblizu je bilo to. Ta prihod. In odhod. In ničesar ni bilo, ničesar ji nisem mogla dati, ničesar nisva skupaj doživeli, razen dotika njene lepe glavice in prstkov na moji levi rami in spokojnega smehljaja, ko je odšla. Prva. Namesto, da bi bila to jaz. Saj je vendar edino prav in verjela sem, da sploh drugače ne more biti in ne bo, kot tako, da bo ona ob meni, ko se bom enkrat, potem, poslovila s tega sveta! Samoumevno je bilo, da bo živela še dolgo za menoj!
Foto: Kai Pfaffenbach // Reuters
To je bil moj 8. marec 2001. Od takrat so vsi moji 8. marci malce drugačni. Zmeraj pa je ta dan v nekakšnem dialogu z mojo Lili, v enih razmislekih o tem, kaj vse mi je v resnici dala, prinesla v moje življenje; zakaj je moralo biti vse tako, kot je bilo in je; kaj smo v resnici, zakaj smo tu, v čem in zakaj smo ženske ali nismo; kako se lahko res najbolj resnično in iskreno samouresničimo; in, kako lahko k temu pripomoremo tudi pri drugih in pri vsem, kar nas obdaja.
Vsako leto se v mislih pogovarjava o čem drugem. Seveda, vsako leto je moja Lili »starejša«. In teme tudi zato rastejo. A kaj ji lahko povem letos? In, kaj njena duša, njen pogled, rešen zemeljske vpetosti, vidi ta trenutek?
Foto: Agence France-Presse (AFP)
Ko smo po vsem nasilju zadnjega desetletja, po vsem, kar že leta doživljajo zapuščene ženske z otroki v razbitih in uničenih in zbombardiranih mestih Bližnjega in Daljnega vzhoda, od koder podobe še zmeraj pretresajo vsako vsaj malo čuteče srce, ne more biti drugače, če je človek vsaj malo civiliziran; zdaj, skoraj 80 let po koncu tiste grozljive vojne v Evropi, za katero so, smo vsi prisegali, da se ne sme več ponoviti, spet priča isti nepredstavljivi vojni vihri in terorju čisto blizu nas..!?! Ko gledamo ranjene in mrtve otroke in nesrečne ženske, ki z dojenčki in majhnimi otroki pa še s prestrašenimi mucki in pasjimi mladički v naročju zapuščajo svoje domove, čeprav je edino, kar si želijo, kot jih lahko vsak dan slišimo, da bi preprosto in lepo v miru živele s svojimi otroki in možmi in družinami v Kijevu in Harkovu in Mariupolju in Žitomiru in povsod, kjer je tisto četrtkovo zgodnje jutro, 24. februarja, tako grozljivo presekalo in za zmeraj spremenilo njihova življenja…!?!
Ne vem, kako bi ji pojasnila vse to. Vem pa, da bi ji prav gotovo povedala tudi o zlomljenih materah in dekletih v Moskvi in Peterburgu in v vseh drugih ruskih mestih, ki ne bodo nikoli več zrle v nasmehljane oči svojih sinov in fantov; in, ki jim »veliki vodja« zaman danes, 8. marca blebeta velike besede o tem, kako so lahko ponosne nanje, ker da se borijo za nevemkaj!
Foto: Aris Messinis // Agence France-Presse (AFP)
Kako naj sploh katera koli čuteča ženska ali moški ali otrok v takem, kot je svet danes, 8. marca 2022, praznuje dan žena!?! Ali sploh karkoli. Ne vem. Vsaka in vsak zase ve, kaj in kako. Sama vem le to, da bi moji hčerki, če bi bila danes živa, prav gotovo preposlala sporočilo, ki mi ga je prav ta trenutek ozaljšanega z nežno roza cvetlico in veselima srčkoma poslala moja Jana, 23-letna bratova hčerka, moja edina nečakinja in krščenka. »Stojmo druga ob drugi in premagajmo neenakosti!« je napisala, dodala še ikonico za moč; in s čudovito mladostno nonšalanco dopisala »Ženske vladamo!«
Foto: Agence France-Presse (AFP)
Ne vem, ljubi moji, Jani in Lili, če vladamo ali ne; in, ali je to sploh bistveno. Osebno si želim le, da morda še bolj kot »neenakosti«, premagamo sovraštvo! Da zavlada mir. Da grmenje orožja potihne. In se z vseh strani spet oglasi pesem ljubezni. Da se ozremo po tem svetu in drug drugemu v oči s preprostim zavedanjem, kako edinstveno in neprecenljivo je vsako življenje; polno bolečin in lepot; a zmeraj v resnici nedotakljivo in sveto; nihče nima z njim pravice ravnati, kot to danes vidimo v Ukrajini in v Rusiji in povsod po tem svetu, kjer je dan podnevi in ponoči prežet z ženskim in otroškim in, ja, na koncu tudi z moškim trpljenjem.
Foto: Reuters
Po novici je zgodba. Za njo smo mi. Sic! Publicistika s pogledom.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Dragi bralci in bralke, za nas od nekdaj šteje vsaka zgodba. Ali šteje tudi za vas, veste v resnici le vi. In le vi sami lahko to tudi poveste. Z dobro mislijo, besedo ali dejanjem. Za vse smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
HVALA!
Ustanovitelj in izdajatelj neodvisnega angažiranega in avtentičnega spletnega portala Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom
HIŠA ZVEZD
Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana
Svetimo v temi!
Matična številka: 2262479000 Davčna številka: 13951866
Transakcijski račun: SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom
je neodvisni spletni medij, publicistični spletni portal magazinskega tipa, ki z angažiranimi in avtentičnimi profesionalnimi publicističnimi in novinarskimi prijemi tedensko osvežuje svoje spletne strani in javnosti prinaša vsebine s področja narave, okolja in prostora ter njihovega prepleta z vsemi dimenzijami javnega, političnega, kulturnega, gospodarskega in družbenega življenja doma in po svetu.
Idejni rojstni dan Ana Ašič Sic! Publicistike s pogledom je na Gornjem trgu v Ljubljani
18. novembra 2018.
Na slovenskem in svetovnem spletu je portal začel delovati
13. aprila 2019.
V razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije je bila Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom vpisana
1. septembra 2020
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022©Vse pravice pridržane.
