ČETRT STOLETJA S HČERKO »TAM, DALEČ«. MARIA MONTESSORI. KER IMA MOJ MOŽ SLUŽBO, JE LAHKO ALI CELO MORA BITI MOJE DELO ZASTONJ!? »V PEKLU JE POSEBNO MESTO ZA ŽENSKE, KI SI NE POMAGAJO«! PRINCESE SLOVENSKEGA POLITKRIMINALNEGA PODZEMLJA OB TEM V SMEH! JURI MURI Z MILIJONČKI V JUŽNE KRAJE! GLAVNI BIZNIS PA ŠE NAPREJ: »KURBE, DROGA IN OROŽJE«! IN, JASNO, ENERGETIKA!

»Omejenci ali pa manipulanti in pokvarjenci ter politkriminalni hlapci in služkinje ter vse v enem, ki to govorijo, imajo očitno grandiozno psihopatsko motnjo, ali kakorkoli se že temu reče, pač tako, kot se sicer obnašajo na mednarodnem parketu, ko kot čivavce lajajo in tekajo za vsemi, misleč, da so nemške doge; in si zdaj umišljajo, da koga v tujini v resnici zanima dogajanje v tej od boga pozabljeni podalpski polit kriminalni greznici, po kateri maloumne princese slovenskega političnega podzemlja plešejo v živo rdečih štiklih tako, kot na frulice špilajo njihovi »bossi«, bebavo blebečejo vse, kar jim napišejo na listke in potem trobezljajo v mikrofone take kapitalne neumnosti, da se v centru prestolnice celo ulični kužki, ko to slišijo, mečejo ob tla in butajo z glavo ob kandelabre; politične puhloglavke in kokete pa ob tem še kar šobijo živo rdeče našminkane ustnice, dramatično čofotajo po tej gnojnici in se ob vsem smradu, ki ga skupaj s svojimi kulisnimi in zakulisnimi pajdaši dvigajo, še kar veselo pretvarjajo, da so prelesten okras na čokoladni torti, ne pa le našminkane in v drage cote zakamuflirane »kokoške na gnoju«, ki jih je »petelin« sicer že čisto skljuval in oskubil do gole šiške, one se pa še kar stiskajo k njemu. Avše!« Več…

KAKO NAJ SPLOH KATERA KOLI ČUTEČA ŽENSKA ALI MOŠKI ALI OTROK V TAKEM, KOT JE SVET DANES, 8. MARCA 2022, MIRNO PRAZNUJE DAN ŽENA!?! IN, »STOJMO DRUGA OB DRUGI!«  

Vsako leto se v mislih pogovarjava o čem drugem. Seveda, vsako leto je moja Lili »starejša«. In teme tudi zato rastejo. A kaj ji lahko povem letos? In, kaj njena duša, njen pogled, rešen zemeljske vpetosti, vidi ta trenutek? Ko smo po vsem nasilju zadnjega desetletja, po vsem, kar že leta doživljajo zapuščene ženske z otroki v razbitih in uničenih in zbombardiranih mestih Bližnjega in Daljnega vzhoda, od koder podobe še zmeraj pretresajo vsako vsaj malo čuteče srce, ne more biti drugače, če je človek vsaj malo civiliziran; zdaj, skoraj 80 let po koncu tiste grozljive vojne v Evropi, za katero so, smo vsi prisegali, da se ne sme več ponoviti, spet priča isti nepredstavljivi vojni vihri in terorju čisto blizu nas..!?! Ko gledamo ranjene in mrtve otroke in nesrečne ženske, ki z dojenčki in majhnimi otroki pa še s prestrašenimi mucki in pasjimi mladički v naročju zapuščajo svoje domove, čeprav je edino, kar si želijo, kot jih lahko vsak dan slišimo, da bi preprosto in lepo v miru živele s svojimi otroki in možmi in družinami v Kijevu in Harkovu in Mariupolju in Žitomiru in povsod, kjer je tisto četrtkovo zgodnje jutro, 24. februarja, tako grozljivo presekalo in za zmeraj spremenilo njihova življenja…!?! Več…