»SNEG VSE NAOKOLI. ZAGLEDAM DVA PRAŠIČA. USTRELIM PRVEGA. IN, NENADOMA JE OB NJEM MEDVEDKA NA ZADNJIH NOGAH!«

Potem, ko so z vseh strani začele »padati« ugotovitve z raznimi podtoni o tem, kako »nihče« noče o tem nič povedati; in, kako »vsi« molčijo, »ker se je to zgodilo v teh loviščih«; in »o tem verjetno tudi nihče ne bo govoril, ker se bo prikrilo, da je bil na Kočevskem nezakonito ustreljen medved«; mi je bilo seveda jasno, da bom za kakšen dan, dva morala vse druge aktualne in preiskovalne in zanimive in relevantne stvari prav v zvezi s slovenskimi lovišči s posebnim namenom ter nezaslišanim poskusom njihovega uničenja, dati iz rok; in pobliže pogledati tega najnovejšega kočevskega medveda; ter res ugotoviti, za kaj gre; in, kaj se je v resnici zgodilo.

Foto: Janez Papež

Tekst: Ana Ašič

Foto: Marjan Artnak, Janez Papež

8. december 2021

Najprej je bil v torek popoldne samo kratek klic in vprašanje, ali vem. Nisem vedela. In tudi govoriti nisem mogla, ker sem bila sredi zavzetosti z nečim drugim. Potem so začeli prihajati še drugi klici. Ko sem končno utegnila, sem po vrsti nazaj poklicala vse.

»V soboto je na Kočevskem padel medved!«, je bilo enotno sporočilo. In poudarek: »V lovišču s posebnim namenom!« »Kako pripravno, res, v pravem trenutku,« rečem, »prav zdaj, ko je »treba« ta državna lovišča prikazati v čim slabši luči, da bi jih politika in interesi in vojna lovskih klanov lažje uničili.« V odgovor dobim znane ugotovitve o mojih pogledih. In malce pretirano: »Kaj takega se pač lahko zgodi samo v teh loviščih!« »Nisem lovka, a si mislim, da se kaj takega, kar pa itak v tem trenutku ne vemo, kaj, a naj je karkoli, od naklepa do samoobrambe ali zmote, vse to se lahko zgodi kjerkoli, tudi v lovskih družinah, ne!?« odvrnem. »Zelo težko!« je odločen odgovor. »Ok,« rečem in pomislim, da takšno polemiziranje, če se začne, lahko traja v nedogled; zato se raje usmerim na konkretni še nepojasnjeni dogodek. »A je to morda že eden od teh 222 medvedov iz nove odločbe?« vprašam. »Ne!« je kratek odgovor, »odločbe ne bo!« »Saj vendar še ni postopek končan!« »Baje je!« Bom v sredo preverila, pomislim, saj je že skoraj večer in za klic na ministrstvo za okolje in prostor absolutno prepozno.

Naredim dvourni odmor za nekaj neodložljivih opravkov in ko spet vzamem v roke telefon je ura osem zvečer. Vem, da moram poklicati, ker je bil tak dogovor. Vnaprej tudi vem, da prav ta pogovor prav gotovo ne bo trajal le par minut. In vem tudi, da bo ta večer gotovo »izgubljen« za jabolčno pito, ki jo v decembrskih večerih pečem tudi zato, da po hiši lepo diši.

A potem, ko so z vseh strani začele »padati« ugotovitve z raznimi podtoni o tem, kako »nihče« noče o tem nič povedati; in, kako »vsi« molčijo, »ker se je to zgodilo v teh loviščih«; in »o tem verjetno tudi nihče ne bo govoril, ker se bo prikrilo, da je bil na Kočevskem nezakonito ustreljen medved«; mi je bilo seveda jasno, da bom za kakšen dan, dva morala ne le pito, ampak tudi vse druge aktualne in preiskovalne in »zanimive« in relevantne stvari prav v zvezi s slovenskimi lovišči s posebnim namenom ter nezaslišanim poskusom njihovega uničenja, dati iz rok; in pobliže pogledati tega najnovejšega kočevskega medveda; ter res ugotoviti, za kaj gre; in, kaj se je v resnici zgodilo.

Je bil res pri vas na Kočevskem v soboto ustreljen medved brez odločbe? vprašam Marka Vilfana, vodjo vseh treh kočevskih lovišč s posebnim namenom »Da! Vendar ne medved, ampak medvedka!« Kako to? »Na skupnem lovu je prišlo do situacije, ko je lovec v bistvu v silobranu ustrelil medvedko, ki se je nepričakovano znašla na območju pogona. Osebno sem bil v tem času drugje, na drugem lovu, zato vam ne morem natančno opisati, kaj se je tam dogajalo. Lahko rečem le to, da se je to res zgodilo; pa tudi, da me je lovovodja in naš poklicni revirni lovec takoj o tem kontaktiral; sam pa sem nemudoma o tem obvestil pristojnega lovskega inšpektorja Jerneja Marolta; in Mirana Bartola z območne enote ZGS Kočevje.« Je bila to mlada ali stara medvedka? »Uradno vam o tem težko kaj rečem, a po prvih ugotovitvah gre za starejšo medvedko, brez mladičev, precej težko, moramo vedeti, da so medvedi v tem času polni tolšče in najtežji; več podatkov o vsem tem vam bo lahko povedal Miran Bartol z območne enote Zavoda za gozdove, ki je opravil vse potrebne izmere in ogled medvedke.«

Foto: Janez Papež

»V soboto dopoldne je bila na skupnem lovu ustreljena medvedka, ki je po teži in tolšči sodeč to poletje in jesen preživela v koruzi. Imela je približno 130 kilogramov. In očitno je bila brez mladičev. Ustreljena je bila spredaj, v prsni koš, saj je bila usmerjena k lovcu, ki je, kot je videti iz vsega do zdaj znanega, bil prepričan, da ga medvedka želi napasti in je zato skušal to preprečiti,« pove Miran Bartol. Je evidentno, da je bila žival ustreljena s tal? »Absolutno! S tal in od blizu.« Bo torej zadeva obravnavana kot silobran? »To je v pristojnosti lovskega inšpektorja. Več vam sam o tem ne morem povedati.«

»Da, na inšpektoratu vemo za nedavni dogodek, ko je bila na Kočevskem na skupnem lovu ustreljena medvedka in je o tem uveden inšpekcijski postopek,« pove Igor Simšič, direktor Inšpekcije za lovstvo in ribištvo. Pristojni lovski inšpektor Jernej Marolt pa: »O tem, da je bila na skupnem lovu brez ustrezne odločbe ustreljena medvedka, me je takoj v soboto dopoldne obvestil vodja kočevskih lovišč Marko Vilfan. Inšpekcijski postopek teče. Ko bomo v dveh, treh dneh imeli na mizi prav vsa poročila, izjave in natančno sliko dogodka, vam bom o tem lahko povedal kaj več. Zaenkrat pa je zadeva v takšni fazi, da bi bilo preuranjeno delati kakršne koli zaključke, razen tega, da se je to zgodilo na skupnem lovu, ko se je, kot zaenkrat kaže, tam nepričakovano znašla ta medvedka.«

Vmes pokličem Matejo Blažič na ministrstvo za okolje in prostor in izvem, da postopek v zvezi z odločbo za odstrel 222 medvedov dejansko še ni zaključen in odločba še ni poslana in vročena strankam v postopku, zaradi česar javnost še ne more biti seznanjena z njo.

Ko zaključim pogovor, se mi nabere že kar nekaj neprebranih sporočil. Med njimi tudi tisto, kjer začutim, da pelje h ključni informaciji. Samo sledim. Nekaj besedam. In instinktu. Še malce preverim in pobrskam. Nič, pomislim. To je to.

Pokličem. Zelo prijazen glas se takoj, skoraj isto sekundo javi in pove ime. Povem tudi sama, ne le ime, tudi priimek in kdo sem.

»Izvolite. Kako vam lahko pomagam?«

V soboto dopoldne je bila na Kočevskem ustreljena medvedka brez ustrezne odločbe. Menda se je to zgodilo na vašem skupnem lovu? Je to res?

»Popolnoma in čisto res, gospa.«

Ja, kdo jo je pa ustrelil? Je to skrivnost?

»Nobena! Jaz sem jo. Sam osebno sem jo ustrelil.«

Vi!?

»Točno tako, kot ste slišali. Jaz osebno sem jo.«

A kar tako?

»Ne kar tako, gospa! Z razlogom.«

In to je? Lahko kaj več poveste o tem?

»Seveda! Vse vam bom povedal. Tako kot je bilo. Samo počasi. Ja? Najprej pa to. Morate vedeti, da že 18 let prihajam na Kočevsko; jaz sem v Kočevsko zaljubljen! Tu sem ustrelil že 11 medvedov…«

Enajst!? Kaj vam pa je!?

»Zakaj, kaj mi je? Glejte, lovec sem! Izhajam iz zelo skromne družine, kjer je bil oče rudar, mama pa gospodinja. Od majhnih nog trdo delam, sem v svojem poslu garač in sem s svojimi rokami ustvaril marsikaj; 168 ljudi ima redni kruh pri tem, kar sem ustvaril; med njimi so že tretje generacije, ki delajo za nas, tako da, kljub marsičemu, kar se je v preteklosti dogajalo in me doletelo, so to predvsem hudobije tistih, ki ti zavidajo ali te ne prenašajo ali pa ti pač enostavno želijo škoditi. Ja?…Mi delamo povsod. In živimo za to, kar delamo. In že vse življenje, sploh pa, bi rekel, zadnjih dvajset let še posebej, je lov moje edino veselje, ki ga ob vsem garanju imam. Za lov bi dal vse. Za Kočevsko, ki jo res obožujem, bi naredil vse.«

In zato je treba streljati medvede!?

»No, tudi je treba…«

A ste potem to medvedko namerno ustrelili!?

»Ne! To pa ne! Glejte, meni tega ni treba! Kot sem vam rekel, enajst medvedov sem do zdaj ustrelil na Kočevskem. Ja? In še tri na Hrvaškem. In jih vse tudi plačal. Če bi hotel še enega; in ko bom to želel, ga bom prav tako pošteno plačal. Ja?«

No, samo zdaj ni odločbe za odstrel…morda vas je zamikal takšen jesenski medved!?

»To je res, gospa, medved je najboljši v jesenskem času, ko je lepo rejen in poln tolšče in vsega. Je pa nekaj… če bi ga res, res hotel, verjetno tudi ne bi bil tak problem urediti eno odločbo za izreden odstrel in bi bilo vse tako, kot mora biti. Ampak mi smo bili v soboto na skupnem lovu, da lovimo divje prašiče, ki jih je treba zdaj zaradi te afriške prašičje kuge in zakona čim več poloviti; na to smo bili usmerjeni in za to smo bili tam.«

Foto: Janez Papež

Koliko vas je bilo?

Okoli trideset.

Slovenci? Ali ste imeli v gosteh tudi kakšne tuje goste?

Sami Slovenci. Moj krog. Prijatelji in znanci. Sami lovci.

No, in kako se je to zgodilo? Kako lahko takšen izkušen »medvedar«, kot zdaj slišim, da ste vi, na lovu, kjer to ni predvideno, kar ustreli medvedko!?

»Ja! Vidite, kakšno je življenje! Če vam samo tisti trenutek opišem, je bilo tako, da sta nenadoma pritekla dva prašiča; in, jasno, hitro sem ustrelil! Ja? Prvi prašič je padel! In… v tistem se nenadoma nad njim dvigne medvedka!«

Kako daleč od vas?

»Glejte, težko rečem… Je bilo to deset ali dvanajst metrov…nekaj takega… ne bi mogel natančno povedati.«

Vas je to presenetilo?

»Seveda me je presenetilo!«

Saj vendar pravite, da že 18 let lovite na Kočevskem! Veste vendar, da lahko tu kjerkoli in kadarkoli srečate medveda!?

»Absolutno! Kadarkoli!? Glejte, vse je bilo lepo belo, zasneženo, sneg vse naokoli, nekje se zaneseš na to…da so v takem medvedi po brlogih. Ja? Zato te seveda preseneti, ko nenadoma zagledaš pred seboj medvedko!«

In vi ste jo kar ustrelili!? Morda je samo pogledala, kaj se dogaja!?

»No, je kar zelo očitno pokazala, kaj si o tem misli…«

Ste se ustrašili?

»Ustrašil!? Saj, ne vem… seveda se je sprožil adrenalin. A je bil to strah…ja, za te lovce, ki so bili še bliže njej, zanje sem se res ustrašil…to prav gotovo…težko vam rečem, kaj vse je bilo…več stvari naenkrat…dejstvo je, da sem, ko sem jo zagledal, kako je precej divje obrnjena proti meni, takoj ustrelil!«

In je takoj padla?

»Takoj.«

Od enega strela? Samo enkrat ste ustrelili!?

»Samo enkrat.«

Je še kdo ustrelil?

»Kdo!? Samo sam sem ustrelil!«

In takoj zadel!?

»Na mestu!«

Se vam torej ni niti malo zatresla puška?

»Meni? Zatresla puška? Veste, s kom govorite?!«

Seveda, ne vem… Spoznavam…

»Gospa, meni se puška nikoli ne zatrese! In tudi…varčujem s »patroni«…eden za eno stvar…tako je najbolje!«

Hladnokrvno?

»Mirno…gospa…mirno…umirjeno…to je prava beseda.«

Kje se je to sploh zgodilo?

»V lovišču Snežnik Kočevska Reka. V lovskem rajonu Briga.«

Kdaj? Ob kateri uri?

»Kdaj? V soboto zjutraj. Ob osmih smo imeli najprej vse tiste formalnosti pred skupnim lovom, navodila, kaj se sme; česa se ne sme; kaj lovimo; in česa ne…«

Je bilo povedano, da se medveda ne sme!?

»Jasno!«

In kmalu za tem se je to zgodilo?

»Tako je. Skupni lov se je začel. Razporedili smo se po stojiščih, pogon se je začel; in potem zagledam tista dva lepa prašiča, kako tečeta… Ja? Ustrelim prvega! In potem ta medvedka! Totalno presenečenje! Jo ustrelim! In potem še tistega drugega prašiča, malo manjšega, ki je stekel tja proti eni strmini… tudi tega sem!«

Brez milosti?

»Na lovu smo bili, gospa, lovili smo! To je to!«

Foto: Marjan Artnak

In potem? Se je lov kar nadaljeval!?

»Mislim…nadaljeval!? Takoj je lovovodja o tem, da sem ustrelil medvedko, obvestil vodjo lovišč Marka Vilfana. In tudi sam sem mu povedal. Tako kot sem povedal vam. Tako je bilo. Je pa res, da ne bi bil rad v kakšnih »cajtengih«. Ja?«

To boste slej ko prej v vsakem primeru.

»Res bi vas lepo prosil, da zaenkrat mojega imena ne omenjate. Nimam kaj skrivati. Tako je, kot sem vam povedal. A bi vas prosil, da ime zadržite zase.«

Zaenkrat je pomembno predvsem, da se ve, kaj in kako se je to zgodilo. To bom seveda napisala. Ta del najinega pogovora o vaši medvedki bom objavila. Morate razumeti, da je zanimanje tako lovske kot laične javnosti, ko gre za medvede, zelo veliko; ugibanja in govorice take dogodke in okoliščine le še potencirajo v neželene smeri; tako da je tudi za vas na koncu koncev pomembno, da se vaša plat zgodbe vidi in sliši.

»Glejte, zaupam vam. Ne vem, kdo ste, kaj ste, kaj pišete; in, kaj boste napisali. Ne bom bral. Vam pa zaupam!«

Hvala za zaupanje. Lovci ste sicer večinoma zelo, zelo nezaupljivi…

»Glejte, takoj ko sem vas zaslišal, mi je instinkt rekel, ja. Ja?«

Ja!?!

»Ja! Glejte, jaz sem preprost človek. En »kmet«, ne… Da sem uspel in zdržal in vse to dosegel v mojih poslih, sem moral vedno zelo hitro ugotoviti, kdo od tistih, s katerimi imam opravka je, prvič, res inteligenten; in, drugič, res pošten. Pri vas sem to takoj začutil. Oboje. Nekaj je v vašem glasu. V tem, kako govorite. Kako sprašujete. In, kaj sprašujete…pa to, kako se ravno na pravih mestih zasmejite…mi je zelo jasno, da veliko veste… kar pa ne, pa gotovo zelo hitro izveste…če le zares hočete! Tako da… mojo številko imate, kadarkoli me lahko pokličete; no, ne samo to, lepo vas prosim, da me pokličite: o tem, kar sva se danes pogovarjala; in sploh o čemer koli. Obenem vas lepo vabim, da se tudi osebno spoznava. Saj, nenazadnje tudi to moje ime, seveda boste enkrat tudi to napisali; a kot sem vam rekel, v tem trenutku vam bom hvaležen, če ostane med nama. Ta dogodek pa… Kaj bo zdaj naprej, ne vem. Kar bo, bo. Vam sem o medvedki, ki sem jo v soboto ustrelil na Kočevskem, povedal tako, kot je bilo; tako, kot je res; tako, kot sem to doživel.«

No, to je torej zaenkrat to, pomislim po tem pogovoru; in se vprašam, ali je v tem trenutku sploh potrebno še kaj dodati. Razen morda misel o tem, koliko vsega, najbolj pa seveda denarja, bi bilo vsem na celem svetu prihranjenega, če bi vsi dojeli, da edini, pravi in učinkovit odnos z javnostmi lahko res trdno temelji točno in samo na takem prijemu kot sta ga v slovenski medijski diskurz ta trenutek brez izmikanja in skrivanja za brezvezne piar službe prinesla ustreljena medvedka na Kočevskem; in lovec, ki jo je ustrelil. Seveda, ime je pomembno. Ampak, počasi! Ja?

Foto: Janez Papež