NA HRIBČKU SEDI, SE SLADKO SMEJI, PA JAGRČKU FIG’CE MOLI! PREMETENA LISIČKA! KAJ PA RIS!?!

Prvo obeležje mednarodnega dne risov, ki je zdaj že četrto leto posvečen tej čudoviti divji prostoživeči veliki mački, je bilo 11. junija 2018. Naslednje leto, 14. maja 2019, je bil v Slovenijo doseljen ris Goru iz Romunije. V okviru mednarodnega evropskega, 7 milijonov evrov vrednega in 7 let trajajočega projekta Life Lynx je bil izpuščen v gozdovih nad Travnikom pri Loškem Potoku. Njemu so sledili vsi drugi. Katalin, Boris, Maks, Zois, Aida, Tris, Lenka in Julija. Morda smo kakšnega spregledali. Javnost bo to hitro opazila, saj risom s prizadevnimi sodelavci projekta Life Lynx sledi na vsakem koraku. Tudi tistim s Hrvaške. Vsem. Razen dvema, ki sta se izgubila? Poginila? Ali pa sta se le srečno znebila neznosne ovratnice ter izmuznila nenehnemu nenasitnemu in etično vprašljivemu nadzoru vsakega koraka in trenutka. Prav o slednjem si bo morala tako strokovna kot laična javnost prav kmalu zastaviti nekaj iskrenih vprašanj ter se resno zamisliti nad takšnim instrumentaliziranim ravnanjem z divjimi prostoživečimi bitji ter se soočiti z mejami, ki si jih bo človek pri tem prej ko slej moral postaviti!

Foto: Peter Skoberne

Tekst: Ana Ašič

Foto: Vlado Jehart, Peter Skoberne

12. junij 2021

Ko sva se s predsednikom Lovske zveze Slovenije mag. Ladom Bradačem 4. julija 2019 v lovski vili na Župančičevi v Ljubljani po skoraj mesec dni trajajočem dogovarjanju končno uspela srečati in pogovarjati za veliki intervju na naši spletni strani, se mi je po manj kot dveh urah in krajšem premoru vljudno opravičil, saj da bo treba, kot je dejal, za ta dan s pogovorom zaključiti, ker morata s prof. dr. Ivanom Kosom, podpredsednikom Strokovno znanstvenega sveta LZS, »nujno in nemudoma na Malo goro, ker je tam Goru srečal risinjo Tejo«.

Intuicija mi je sicer v trenutku glasno šepnila, da gre pri tem verjetno za domiselni manever s priročnim izgovorom, a sem obenem pomislila, da je tu nekaj moje velikodušnosti vendarle na mestu, nenazadnje je etično in »lovsko pravično« omogočiti »plenu« malce predaha in umika. Pa tudi, energijsko precej potratno bi se bilo temu upirati, saj aktualni predsednik Lovske zveze Slovenije že ob najinih prvih srečanjih ni in tudi sicer ne daje ravno vtisa, da ga je mogoče ustaviti ali preusmeriti ali v karkoli drugega prepričati, ko se enkrat za nekaj odloči!

Goru s Tejo in ovratnico

A četudi sem se takrat potihoma ob vsem tem celo zabavala, so me vendarle hkrati prešinjale tudi različne druge misli in vprašanja, ki sem jih seveda že naslednji dan, ko sva se spet srečala, sogovorniku nemudoma tudi zastavila.

»A brez vaju pa ris ne bi opravil!?!« sem ga takoj, priznam, malce žleht vprašala. Tihi smeh in precej humoren pogled sta na eni strani dodatno podkrepila moje domneve o »manevru«, seveda pa me je prav to na drugi strani tudi malce razdražilo in spodbudilo nova vprašanja! »Pa zakaj to delate?! A ga ne morete pustiti pri miru? Je treba res čisto vse vedeti? Čisto vse videti? In ta ovratnica?! Kako lahko kot lovec podpirate tako ravnanje z divjo prostoživečo živaljo? Kje je zdaj tukaj naravovarstveno srce slovenskih lovcev!? Takšen čudovit svoboden maček! Pa je v teh gozdnih prostranstvih prisiljen v nošenje tega železja za vratom!?! In to, zakaj!?! Da tekate za njim in ga ne pustite pri miru še takrat, ko eno sreča!«

»Saj ta ovratnica po določenem času razpade,« se je zelo mirno in zelo spokojno odzval na to Lado Bradač; kar malce preveč za temperament in značaj, ki sem ga v tistem pogovoru sicer šele komaj zaznavno zaslutila, a sem vendarle pomislila, kako morda tudi on v resnici ni čisto brezbrižen ob takšnem instrumentaliziranju te, njemu, kot je povedal v intervjuju, še posebej ljube velike zveri. Potem so julija 2020 Goruju zamenjali staro telemetrično ovratnico z novo. In pomisleki so se okrepili.

Foto: Vlado Jehart

A intervjuja s predsednikom LZS takrat vseeno nisem širila s to tematiko, saj je bil središče pogovora predvsem portret prvega lovca v državi, pa seveda medvedi in volkovi in upravljanje z njimi ter polemike o njihovem kvotnem pobijanju. To je bil čas, ko je natanko na današnji dan pred dvema letoma, 12. junija 2019, skupna seja dveh parlamentarnih odborov, kmetijskega in okoljskega, po dolgi gromovniški in histerični razpravi, v kateri je bila sicer, vsaj navidezno, glavna nekdanja kmetijska ministrica; a je imel v njej tudi predsednik LZS svoj vidni delež, prižgala zeleno luč za kontroverzno poletno interventno streljanje dvesto medvedov in enajst volkov.

V krvoločnem vzdušju in neusmiljenem »odvzemanju« medvedov iz narave tistega poletja se je seveda nazadnje zdelo to, da Goru teka po gozdovih s težkim obročem za vratom in se množica ljudi s posnetki foto pasti prek medijev in družbenih omrežij vojersko naslaja nad vsakim njegovim korakom, naravnost salonsko in marginalno vprašanje; sploh ker je takšno neprestano nadziranje in instrumentaliziranje prostoživečih živali povsod podkrepljeno z »raziskovalnostjo« in »strokovnostjo« in »znanstvenostjo«, ob čemer celo nekateri deli najbolj kritičnih javnosti »otopelo« molčijo.

Elementarna vedoželjnost, piarovski celofan in obsedenost s telemetrijo

Za širšo laično javnost pa je vse to nesporno zelo zanimivo že zaradi najbolj elementarne človeške vedoželjnosti na eni strani; in na drugi strani je samoumevno in »neproblematično« zaradi spretne ovitosti takšnega brezčutnega ravnanja z živalmi v dopadljive piarovske celofane in posledično v bolj ali manj prepričljiv medijski pomp ter nekritične slavospeve in ovacije, ki so sicer na eni strani res v službi ozaveščanja najširše javnosti o pomenu ohranjanja vsake živalske vrste, a vse prevečkrat še mnogo bolj v vlogi promotorjev projektov, ki se marsikje vse bolj zdijo, da postajajo sami sebi namen ali se vsaj približujejo tej nevarni točki ter ob tem še najbolje služijo denarnici in narcisoidnemu egotripu tistih, ki se z njimi ukvarjajo.

A kot že rečeno, Goru je bil prvi ris, ki je bil po dolgih desetletjih doseljen v slovenske gozdove, zato je bila toleranca do te strokovne in laične radovednosti nekako konsenzualna.

A ko je bil v preteklih dveh letih vsak naslednji ris v naravo spuščen s telemetrično ovratnico; in ko so sodelavci Life Lynxa s pomočjo lokalnih lovcev začeli s temi ovratnicami opremljati tudi doslej svobodne prostoživeče »avtohtone« rise; potem pa z ovratnico opremili tudi Malo, prvo potomko predlanske junijsko julijske »romance« med Gorujem in Tejo, zatem pa tudi Nika, prav tako potomca istega risjega para; da o vseh, ki so sledili niti ne govorimo; no, takrat pa je začelo dokončno postajati jasno, da je nekdo očitno močno izgubil kompas! In da definitivno ni več v stanju povsem razsodne presoje ter sploh ni več sposoben brzdati svoje nenasitnosti, pri čemer »raziskovalnost«, »znanstvenost« in še taka »strokovnost« enostavno ne moreta biti opravičilo, pa naj se kdo še tako kamuflira z vsem trojim!

Hvala, divjanje promocijskih hormonov in instrumentalizirane zveri

Krona in kulminacija te vojersko raziskovalno promocijske »hormonske podivjanosti« se je pokazala letos aprila, ko so nas na več mestih sredi Ljubljane začeli pozdravljati veliki plakati, s katerega je v nas zrl ris, nad njim pa je bila na veliko zapisna ena sama beseda. »Hvala!«

Foto: Peter Skoberne

Ko sem ob rondoju prulskega mostu to prvič zagledala, sem najprej mislila, da nisem videla prav! Takšna vase zaverovana samovšečnost! Takšen cinizem! Je to res mogoče!? Komu hvala!?! In, zakaj hvala!?! Za to, da »milostno« dopuščamo nekaj trpečim, trpinčenim, v resnici z vsem tem preseljevanjem mučenim, ponižanim, instrumentaliziranim, v vseh pogledih zlorabljenim osebkom čudovite divje živali, da živi z uničevalci njenega doma ter iztrebljevalci nje same tam, kjer je od nekdaj bila!?! Za to! Hvala!?! Tako si nekdo drzne zapravljati moj, naš, slovenski in evropski davkoplačevalski denar!?! Da se mi ris in cvetlice in travniki – poleg risjega so se namreč pojavili še drugi »biodiverzitetni hvala plakati« – da se mi torej oni zahvaljujejo za tisto, za kar bi se morala jaz zahvaliti njim in naravi in vsemu stvarstvu!?!

Pa česa se mi sredi takšne sprevrženosti ali pa omejenosti, oboje je enako hudo, sploh še lahko nadejamo!?!

Vse s temi risi je tako. »Najprej jih streljamo. Skoraj iztrebimo. In potem tiste, ki ostanejo, mučimo s svojim egom in brez števila domislic in orodij ter jih brezčutno instrumentaliziramo zato, da bi kakšen ostal še za naše zanamce. In, seveda, za nas.« Tako se mi je ob lanskem majskem izpustu risa Borisa v naravo zapisalo v razmišljanju »Devet tednov in pol ali kako je prišel čas za zelo modro zeleno«. »Vse to zato, ker človek ni sposoben pravočasno spoštovati mej, pravice do bivanja in nedotakljivosti drugih prebivalcev tega planeta.«

Vendar bo to prej ko slej povsem neizogibno. Tudi pri zasledovanju še tako »pravičnih« ciljev, pa naj gre za znanstveno instrumentalizirano ohranjanje prostoživečih živalskih vrst ali slepo, naravnost boljševistično zasledovanje brezogljičnih ciljev, v imenu katerih se že surovo žrtvuje in uničuje mnoge velike in majhne naravne, okoljske in bivanjske vrednote, večno nepogrešljive spremljevalke resničnega človeka vrednega življenja.

Vsi se bomo morali ustaviti! Se močno zamisliti. Se temeljito izprašati. In si postaviti meje! Morda se res komu zdi, da je tako, kot bi nas nekateri radi prepričali v preživetost delitve na moške in ženske, tudi delitev na naravo in družbo na tem svetu le še staromoden spomin, in je prihodnost v njunem amorfnem zlitju, vendar je prav jasno ohranjanje in realna eksistenca te dihotomije ključna za preživetje obeh! Narave! In družbe!

Sočutje je nad resnico! Edino!

A zato bosta sodobna superinformacijska, supertehnična in superprojektna družba in človek v njej morala stopiti kakšen korak stran od narave, se tudi odmakniti od nje in ji pustiti njeno lastno življenje. Vsaj v nekaj najbolj elementarnih rečeh tudi brez vmešavanja in poseganja vanjo, ne glede na razloge, pobarvane s še tako »pravičnimi« cilji!

Foto: Vlado Jehart

Vsi bomo morali malo manj, vsepovprek in kadarkoli hoditi po gozdovih in naravi, puščati nekatere kraje pri miru, se ustaviti pred kakšno potjo, dopuščati jutru jutro in noči noč, brzdati radovednost in spoštovati intimo in integriteto in čutenje drugega bitja, četudi je to divje, kosmato in na štirih nogah; ter mu tudi daleč od naših pogledov pustiti, da živi svoje lastno – težko in neizprosno v boju za obstanek – a svobodno življenje! Ne zato, da bomo mi utilitarno in na kratek rok kot nenasitni konzumenti imeli kaj od tega; ampak zato, da je, da živi, da obstaja in s sebi lastnimi eksistencialnimi imperativi ter z umeščenostjo v pisano biodiverzitetno mrežo tega planeta uresničuje in drži na njem v ravnovesju in pri življenju življenje samo!

Za vse to velja! Še prav posebej pa za tiste, ki so jim podeljene takšne ali drugačne »licence« za ravnanje in upravljanje s tem svetom, s to naravo, s temi bitji! Pri tem so na prvem mestu prav gotovo ekologi vseh vrst, zlasti etablirani, raziskovalni in znanstveni, ki se zadnja desetletja z velikimi nacionalnimi in mednarodnimi projekti javnega denarja najbolj usodno dotikajo teh življenj; in so sicer v dobri veri in prizadevanjih za ohranjanje narave v največji nevarnosti in skušnjavah, da cilj, ki ga imajo pred seboj, začnejo uresničevati in opravičevati z vsemi sredstvi ter tako zabredejo in vse nas zapeljejo v nesenzibilno, brezčutno in instrumentalizirano ravnanje z živimi bitji, ki imajo v resnici prav tako kot ljudje vso pravico do nedotakljivosti življenja, bivanja in čutenja.

Poklic in poklicanost ekologom, biologom, gozdarjem, lovcem, veterinarjem, klimatologom in vsem drugim, ki so povezani z naravo, omogoča več kot ostalim, ko gre za poseganje v življenja drugih bitij, še zlasti v prostoživeči rastlinski in živalski svet, nikakor pa to ne pomeni, da jim je tu bianco dovoljeno vse! Nasprotno! Ker vedo več in imajo v rokah usodne odločitve, so toliko bolj pred vsemi in pred vsem stvarstvom poklicani ne le k ekskluzivnemu upravljanju z naravo in živimi bitji ter dobrobitim, privilegijem in častem ter posvetni slavi, ki jo to prinaša, ampak tudi k največji osebni in poklicni odgovornosti ter najvišjim senzibilnim in etičnim imperativom ter vrednotam, kjer pa je, kot nas od nekdaj, od najbolj starodavnih judovskih knjig naprej učijo vse knjige modrosti tega sveta, sočutje nad resnico! Edino je, ki jo sme preseči; in jo z vso svojo popolno, vsepričujočo »dobrostjo« tudi v resnici presega!

Zato so seveda vsi nesočutni in brezčutni prijemi pri iskanju znanstvene in raziskovalne in sploh katere koli resnice, vsake, nenazadnje tudi novinarske in publicistične, vselej in povsod ne le etično nesprejemljivi, ampak v vseh pogledih neopravičljivi!

Znanilci novih pogledov?

»Verjetno res ni nobene potrebe, da so prav vsi risi označeni. Tudi v znanstveno raziskovalne namene bi moral biti del risov spuščen v naravo brez telemetričnih ovratnic, saj bi na ta način lahko kasneje primerjali obnašanje enih in drugih. Vsekakor je pretirano raziskovanje za prostoživeče živali moteče,« pravi danes mag. Lado Bradač, predsednik Lovske zveze Slovenije, ki je ena izmed 11 partneric evropske finančne operacije Life Lynx z 39 člansko projektno skupino, kot že rečeno, 7 milijonov javnega denarja vrednega in 7 let, od 2017 do 2024, trajajočega mednarodnega evropskega projekta »Reševanje risa v Dinaridih in jugovzhodnih Alpah pred izumrtjem«, ki ga organizacijsko in finančno koordinira Zavod za gozdove Slovenije.

Foto: Peter Skoberne

Dr. Hubert Potočnik z Biotehniške fakultete v Ljubljani, biolog in lovec, član Strokovno znanstvenega sveta pri Lovski zvezi Slovenije, pa o tem meni: »Se kar strinjam z vami, tudi sam sem ob tistem plakatu z risom osupnil in se vprašal, ali je to res najbolj prava pot; čemu je vse to namenjeno; kaj bo to sprožilo v javnosti; in, ali ne bi bilo morda mogoče ta denar pametneje porabiti za kakšno drugo nujno potrebno stvar v dobro narave. Risi imajo zdaj veliko javne pozornosti, ob tem pa se res tudi meni vse bolj porajajo vprašanja o tem, do kod je to še sprejemljivo tako s strani laične kot tudi strokovne in znanstvene sfere. Jasno je, da prostoživeče živali potrebujejo svoj mir in svoj čas, da so lahko to, kar so. Gotovo se je upravičeno in tehtno spraševati o tem, ali je res treba tolikšen del populacije proučevane živali opremljati s telemetričnimi ovratnicami; ali res moramo prav vsaki slediti na vsakem koraku; in, ali moramo res na družbenih omrežjih objavljati vse in javnost seznanjati s prav vsako podrobnostjo, ki smo jo opazili raziskovalci. Vsekakor stojimo pred dejstvom, da bomo morali nekaj ukreniti in tudi v tem smislu zaščititi naravo pred nami samimi!«

Obe gornji izjavi sta sicer drobceni, a razveseljujoči znanilki prebujajočih se tenkočutnejših pogledov, pripravljenosti na rahločutnejše ravnanje s prostoživečimi živalmi ter tudi izraz nove zavesti o njih in nas samih, ko se srečamo, ne pri iztrebljanju, ampak najbolj dobronamerno pri ohranjanju ogrožene prostoživeče živalske vrste, pri čemer pa se tako kot vselej in povsod spet in še zmeraj soočamo z vprašanjem, večnim, kot je svet sam: Kaj je prav in kaj ni? Do kje smemo? In od kje ne več?

Seveda pa, dokler so pri doseljevanju risa odgovori na ta vprašanja tako vsidrani v obstoječi resničnosti šov, kot ga na Slovenskem gledamo zadnji dve leti, je verjetno razumljivo, da nas ob fotografijah risov obhaja rahla tesnoba in se nam vsakič malce stisne srce, zaradi česar tudi ob letošnjem mednarodnem dnevu skoraj raje kot fotografije risov, teh neverjetnih in prelepih edinstvenih velikih mačk, zremo v fotografije in podobe igrivih lisičk, ki jih je prav v tem »risjem« tednu na pobočju Uršlje gore posnel fotograf Vlado Jehart.

V gozdu in na planini je en človek preveč! Kaj šele dva!

»Če grem na Peco, se na pot odpravim ob treh zjutraj. Nimam težav z vstajanjem! Dan se zjutraj začne! Ob prvem svitu sem že na vrhu planine. Gre za tistih edinstvenih petnajst minut, za tistih nekaj trenutkov zlate svetlobe! Potem je zame zaključeno. Ja, seveda se sprehodim po vseh mojih poteh in ostajam še štiri ure v spokojnem planinskem miru. A za fotografiranje je zame ključnih petnajst minut, v katerih zmeraj znova iščem gamse, kot jih še nisem videl; in fotografijo, ki je še nisem naredil,« nam je za srečen začetek lanskega leta povedal zdaj 72-letni mojstrski koroški fotograf.

Kot smo tedaj zapisali, na stotine zgodnjih juter, tudi več kot sto v enem samem letu, je od rane mladosti preživel na vrhu Pece in Uršlje gore. Čakajoč na prvi bakrasto zlat žarek jutranjega sonca. In gamsa. Enega. Dva. Tri. Cel trop. Kot lovec. In kot fotograf.

Foto: Vlado Jehart

Od svojega dvajsetega leta je bil kar 42 let član črnjanske lovske družine Pogorevc. »Sem nekoč gamse tudi streljal. A se danes zmeraj znova vprašam: A je bilo to res treba? Kakšen je odgovor!? Zmeraj isti: Ne bi bilo treba! Res pa je, da nikoli nisem ustrelil mladiča. Nikoli! Zmeraj sem rekel, naj zraste, naj pokaže, kaj bo iz njega!« Pred desetimi leti, kot pravi, je puško odložil in se še bolj oprijel fotoaparata.

»A se tudi pri tem vsakič sprašujem, a mi je res treba toliko hoditi po Peci in vznemirjati gamsa. Nima rad tega. Gams je zelo svoj, nujno potrebuje mir, se ne prilagodi človeku tako kot nižinska divjad. Ko te srna zagleda, steče deset metrov, se ustavi in spet mirno pase naprej. Ko se gams vznemiri, steče, izgine in ga ne vidiš več. V gozdu in na planini je en človek preveč! Kaj šele dva!« je pred letom in pol za našo spletno stran rahločutno razmišljal Vlado Jehart.

Na hribčku sedi, se sladko smeji, pa jagrčku fig’ce moli!

Vsi se bomo morali vrniti k takšnim razmislekom in z rahločutnejšimi pogledi redefinirati naš odnos do narave in življenja v njej. Ponovno bomo morali osvojiti umetelno veščino in umetnost življenja, da ne trgamo cvetov, da ne posegamo za vsako ceno in z vsemi sredstvi v druga življenja; da v imenu navidezno še tako posvečenih ciljev ne vdiramo vanja; ampak da z globokim notranjim mirom preprosto sprejmemo tisto, kar se nam brez sile, primoranosti in velike tehnike odstre samo po sebi; tisto, kar se nam morda le bežno ali pa v vsem veličastju pokaže; tisto, kar nam je ali pa ni namenjeno, ko se čim bolj rahločutno in spoštljivo podajamo v naravo.

Tako je bilo tudi z lisičkami. Ko je to najmanj pričakoval, so se Vladu Jehartu pokazale. Čeprav je bil namenjen drugam, je prepoznal namig, se mu odzval, mu sledil in toliko podob tistega edinstvenega trenutka, kolikor mu jih je bilo namenjeno, diskretno ujel in zabeležil za vse nas.

»Ob treh zjutraj sem se peljal na Uršljo goro, da bom fotografiral ruševca. Že kar visoko na poti nenadoma zagledam na cesti mlado lisičko! Kakšne štiri metre od ceste, na kupu smrekovih vej pa še dve! Čisto mirno so me gledale in opazovale in še zdaj ne vem… So se one igrale z menoj; ali jaz z njimi?«

»Na hribčku sedi, se sladko smeji, pa jagrčku fig’ce moli!« Spontano mi ob pogledu na ljubko sproščene in samozavestne lisičke pridejo na misel te fletkane besede iz priljubljene slovenske narodne pesmice. Navihane in premetene so videti, pa jih vendarle čaka marsikaj, četudi se bodo morda mnogokrat spretno izognile lovcu, pa tudi vsem drugim, ki bodo prihajali v njihov mir. A kako naj ob vsem tem to stori ris!?!

Foto: Vlado Jehart