RESNO NOVINARSTVO SE ZLEPA NE SPUSTI IN NE DOTAKNE PLENA, KI MU GA NASTAVLJAJO DRUGI!

Resnično novinarstvo, resno, neodvisno, angažirano, visoko profesionalno in prizemljeno je težko atletska disciplina. To ni navadni biatlon; ni troboj; tudi ne petero ali deseteroboj, ampak dan za dnem prav poseben mnogoboj. Z vsem. In vsemi. In kar naprej tudi s samim seboj! Za vse, kar ta poklic je; in, kar naj bi bil! Vztrajno in brezkompromisno odkriva vse živobarvne podobe, najbolj svetle in najbolj temne, potrpežljivo zlaga kamenčke v mozaike resničnega življenja ter strastno piše zgodbe o njem, a pri tem nikoli, res, nikoli ne pozabi na Antigono in njene besede: »Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu!«

Foto: alaskastock.com

Jedrnato & Poudarjeno: Iz teksta Ane Ašič

https://anaasicsic.com/2020/12/20/vzplameneli-sneg-z-leve-je-sredina-na-desni-in-kontra-ter-koliko-svetih-lucij-za-jasen-pogled/

Foto: Ana Ašič, alaskastock.com

10. marec 2021

Za resnično in resno novinarstvo je treba najprej imeti že telo, ki zdrži ekstremne napore. In ekstremne odpovedi. V vsem. V največjem ledu in najbolj razbeljeni vročini. Orientacijo in notranji kompas, ki mu nobena megla in motnje magnetnega polja ne pridejo do živega. Trdnost, da te tudi sunek najbolj orkanske burje ne podre, ne premakne, te zlepa ne zamaje. Notranji mir, da tudi v najbolj trdi temi vztrajaš in hodiš in greš naprej, ne da bi trenil, pa naj so glasovi, ki jih slišiš, in obrisi, ki jih vidiš, ter občutki, ki te spreletavajo, še tako grozeči in srhljivi.

Foto: Ana Ašič

Treba je imeti veliko moči za veliko samote. Močno in zdravo kri za dolga obdobja askeze. Vroče srce, ki tako ljubi življenje in svet in resnico, da jo neumorno išče do zadnjega diha. Kondicijo, da greš dalje, ko se zdi nemogoče. In obenem sposobnost, da se v vsakem trenutku dvigneš kot orel nad vse, zmeraj z jasno zavestjo, da ta veličastni kralj neba in sinjih prostranstev od tam zelo natančno vidi in razlikuje! In tudi zato ne zgreši! In nikoli, res, nikoli ne lovi muh! Prvenstveno ni mrhovinar! In se zato zlepa ne spusti in ne dotakne plena, ki mu ga nastavljajo drugi!

Resno novinarstvo je v resnici tudi senzibilno in razumevajoče, duhovito in humorno, pozna prizanesljivost, velikodušnost in sočutje ter premore toliko žive modrosti srca, da zmeraj ve, kdaj je pravi čas zanje.

Kar naprej sprašuje, se čudi, razkriva, vztraja pri svojem, tudi provocira in ostro napada, a vendar ne obsoja in osebno ne diskreditira. Komunicira, se pogovarja, išče in izvablja resnico, a nikoli ne zlorabi zaupanja, pa naj gre za kogar koli. Vztrajno in brezkompromisno odkriva vse živobarvne podobe, najbolj svetle in najbolj temne, potrpežljivo zlaga kamenčke v mozaike resničnega življenja ter strastno piše zgodbe o njem, a pri tem nikoli, res, nikoli ne pozabi na Antigono in njene besede: »Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu!«

Foto: Ana Ašič