Brezskrupulozna javna degradacija, ki se začne z »nedolžno« govorico, nadaljuje s kolektivnim klevetanjem, najbolj radikalno pa konča z razlastninjenjem in eksistencialnim zlomom, ali še s čim hujšim; ter zamolčana, utišana resnica, so kot orodja in orožja političnega obračunavanja nerazdružni del utrjene dolgoletne kolektivne in individualne vsakdanje politične tradicije na Slovenskem, cepljene na kulturni in vrednostni razkroj, ki se je začel že z nenadnim padcem cesarstva in tedanjo »selitvijo« tega prostora iz srednjeevropskega miljeja. Ko je vse to še izdatno začinjeno z veliko mero individualne zavisti, ljubosumja, hudobije, zahrbtnosti, manjvrednostnih kompleksov, pritlehnosti, majhnosti velike nenadarjenosti in blodnjavo neizživetih nagonov, ni mogoče drugo, kot da, večno nepremagljiva janičarska formula najbolj neprizanesljivo brezčutnega obračunavanja z nasprotnikom, spet zmaga!
Foto: Marjan Artnak
Tekst: Ana Ašič Foto: Marjan Artnak
5. september 2020
Če je bilo lansko leto v burnem znamenju velikih zveri vse od januarja, ko je v Državnem svetu Odbor za kmetijstvo na čelu s Cvetkom Zupančičem, predsednikom Kmetijsko gozdarske zbornice, pa z Zavodom za gozdove in drugimi kmetijsko gozdarskimi interesnimi skupinami začel v pravem gverilsko taktičnem duhu svoj hitri interventni pohod skozi slovenski javni in politični prostor, ki ga je Ustavno sodišče RS aprila letos, potem, seveda, ko je bilo za medvede in volkove že prepozno, navidezno ustavilo z razveljavitvijo spornega interventnega zakona za odvzem 200 medvedov in 11 volkov iz narave; je letošnje leto, vsaj na prvi pogled, predvsem v kontekstu vpitja in glasnih zahtev po medvedji in volčji krvi na ulicah in v rumenih medijih, videti precej mirnejše. A ta mir je varljiv. In številke so zgovornejše od besed.
»Lovci bomo izvršili oziroma izvajamo ta odstrel, da se umirijo politične strasti! Da se pregreto ozračje malo ohladi in se problematika velikih zveri iz ulice vrne za mizo,« je, kot smo že večkrat citirali, lani jeseni za našo spletno stran povedal predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač. To se je letos tudi v resnici zgodilo. In ulica je čudežno utihnila. Pred Ministrstvo za okolje in prostor nihče več ne pripelje kakšnih čudno pokončanih telet. In medvedi so se na straneh vseh, tudi najbolj žoltih medijev spremenili v dobrodušne kosmatince, skorajda v domače mačke. Sindikalisti pa tudi. Tu in tam je kaj. Od koga, ki ne razume. Morda ni poučen. Ali pa si ne da dopovedati. A se to hitro uredi. In umakne drugim novicam. »Strasti so se polegle,« pravi predsednik Lovske zveze, »in letos je povsem druga situacija.«
Pa vendar, ali je res? In, ali so se res polegle? In, če so se, zakaj se nadaljuje množično streljanje zavarovane ogrožene prosto živeče vrste, ki ji ni mogoče dokazati pomembnejšega, resnejšega in resničnega ogrožanja življenja in varnosti? To je namreč tisto, zaradi česar je dovoljen odmik od habitatne direktive in se sme problematičen osebek velike zveri odstraniti z odstrelom. Dovoljenje Agencije RS za okolje za odstrel 115 medvedov do 30. septembra letos in nova vloga Zavoda za gozdove za dovoljenje in odstrel še 220 medvedov od 1. oktobra letos do 30. septembra 2021, skupaj torej za odstrel kar 335 medvedov v enem letu, govorita povsem drugo zgodbo od tiste o umirjenih strasteh ter jasno potrjujeta dejstvo, da je konec koncev prividen mir mize za slovenske velike zveri enako brezčutno krvav kot sta to vpitje ulice in linč senzacionalnih medijev. Oboje je le odsev istih interesov; in prvo je le nadaljevanje boja z drugimi sredstvi. Cilj, množično in kvotno streljanje medvedov in volkov, dveh zavarovanih ogroženih vrst prosto živečih velikih zveri, pa ostaja isti. In nespremenjen.
Čigave strasti torej letos umirja streljanje medvedov? »Ne vem,« na to odgovarja Lado Bradač, »dobro veste, da sem kot predsednik v imenu slovenskih lovcev in Lovske zveze Slovenije na Agencijo RS za okolje vložil pritožbo na dovoljenje za odstrel 115 medvedov do 30. septembra letos, in da tega poletnega streljanja medvedov nisem podprl!« Kaj pa nova vloga za odstrel 220 medvedov? »To gradivo bomo lovci proučili in nato izoblikovali stališče. Pri tem je treba poudariti, da bomo, kot doslej, zagovarjali trajnostno upravljanje, seveda ob spoštovanju etičnega kodeksa slovenskih lovcev.«
Foto: Marjan Artnak
Poletne pritožbe lovske in dveh naravovarstvenih organizacij so sicer res bile vložene, a s strani Ministrstva za okolje RS poleti tudi zavrnjene, brez resnejšega poglabljanja vanje. Psi lajajo, torej, karavana gre, tako kot lani, dalje. Strasti so, morda res, previdno malo bolj skrite, očitno pa še zmeraj enako nepomirjene. A katere? Politične? Interesne? Kakšne druge? Ali vse skupaj?
Kar nekaj političnih podopcij je, ki si obupno prizadevajo za vsako politično točko, pri čemer te, ki terjajo streljanje medvedov in volkov in še malo pa bodo terjale tudi streljanje risov, niso zanemarljive.
Kot tudi ne evri, ki jih prinaša trgovanje in trajnostno gospodarjenje z velikimi zvermi. In sploh z vsem, kar je v gozdu. Tu ima že desetletja primat drugi politično opcijski pol.
Deklarirano ali vsaj navidezno desnim politične točke; deklarirano ali vsaj navidezno levim pa evre; in še obenem obojim oboje! Tu se prvi in drugi zmeraj srečajo ter zedinijo in tako je neizbežni smrtni krog za slovenske medvede in volkove sklenjen. Tako je bilo lani. Tako je letos. In tako bo na Slovenskem očitno na veke vekov. Vsaj zdaj je videti tako.
»Volk ti naredi škodo, napade živino, jasno, da tega ne bom dopuščal,« me zelo mirno pogleda v oči domačin iz vasi na centralnem območju velikih zveri. »Torej resno zaščitite živali?« rečem. »Zaščitim, ja, seveda zaščitim, zelo resno jih zaščitim« reče počasi, se mi še bolj mirno nasmehne in pomenljivo pogleda sovaščana, ki se ob tem v zadregi nemirno prestopi. Začutim rahlo tesnobo. »Razumem,« rečem, »a to se vendar ne sme!« »Kdo pa ve!?« »Sledi vendar zmeraj ostanejo,« skušam biti prepričljiva, a mi je vnaprej jasno, da je to tu, sredi vseh teh gozdov, na koncu sveta, le utvara. Morda zaradi moje, za trenutek nemočne osuplosti, se zelene iskrive oči malce omehčajo in zelo toplo nasmehnejo: »Pa saj ne, no… Saj ga še nisem. A če bo treba…« spet iz oči poblisne tista osredotočena, kar preveč mirna in neizprosna prijaznost, »ga bom! Volka! Medved…!? To je pa druga zgodba. Tam gre pa za druge stvari. No, sem sicer sam tudi že enega…že dolgo nazaj. A vse to streljanje zdaj… Mislim…seveda, tudi medved naredi kakšno škodo, potaca kaj, lahko se ga tudi ustrašiš, ko pride nekam, kjer ga ne pričakuješ, preseneti te in vse to, ja, tudi večkrat ga mogoče vidiš, kot nekoč, a v resnici nikomur ne želi nič žalega. Mi smo z njim navajeni živeti. Od nekdaj,« se nasmehne s tisto pristno mešanico hudomušne naklonjenosti in zaščitniškega ponosa, ki je tako čudovito lastna ljudem s krajev, kjer je sožitje z medvedi tradicija in samoumevna plat življenja.
»Samo…pri njem, pri medvedu je druga stvar!« stopi bliže k meni in me pogleda globoko v oči, »tole prinaša!« reče, hitro podrsa s palcem in kazalcem in tako z gesto pove, da denar. »Komu?« me zanima. »Vsem!« je kratek odgovor. »Pa pravijo, da ne,« rečem. »Ja, seveda, marsikaj rečejo, streljajo pa tudi! Ker se splača! Verjemite, vsem se splača. In vsi so za to, da se ga strelja! Mi, kmetje, staroselci, domačini s teh naših krajev, smo v resnici najmanj za to! Drugi so, ki ne bodo to kar tako spustili iz rok! Kaj vse počnejo! In kaj še bo!«
Foto: Marjan Artnak
Poletni mrak temni večer pod mogočnimi kostanji in lipami in za trenutek zastre nasmehljan pogled, ki se še zmeraj brez izmikanja odkrito sooča z mojim. »Tudi tukaj, pri vas?« vprašam. Molče se ozre okoli in za hip se mu pogled še bolj zmrači, a ko se vrne k meni, je spet povsem jasen. »Tukaj, pri nas, je drugače. No, tu in tam… tudi… bolj tako, za preživetje…morda. Ampak tu je drugače. Tu smo lovska družina. Tamle čez cesto in vse tja naprej,« pokaže proti neskončnim vzhodnim obzorjem, »tam je pa drugo…Tam je pa vse! Ni da ni! Kaj naj rečem? Tega ne bi smelo biti! Lovske družine bi morale s tem gospodariti.« Tišina in vse izrečene in neizrečene besede vse težje legajo v misli in topel poletni večer. Toliko besed in vprašanj je, ki bi jih vse rada izrekla, a ne želim takoj zmotiti miru, ki se je z vonjem sladko dišečega fajglja za nekaj trenutkov žametno razcvetel na tem lepem robu vrta in hiše.
»Pa obore!? Veste zanje!?« me pozoren pogled vrne v surovo resničnost. Pokimam. »Ja, sem slišala o njih.« Za trenutek se spet zazre proti vzhodu. Pa spet k meni. »Ni da ni! To veste? Ste tudi slišali? Kaj se tam dogaja?« »Ampak, kdo?« rečem. Rahlo grenek in prizanesljiv nasmešek, pa vendar ne vzvišen in ne brezbrižen; nasprotno, tak, ki mu ni vseeno, nikoli mu ne bo, preleti obraz: »Saj veste, kdo! Vsi vemo.«
Ja, pomislim, vsi vse vemo. In nič se ne izve. Razen tistega in takrat, ko pride prav v najbolj umazanih politično interesnih igrah. Enim ali drugim. In obojim. In vsem trojim. Afere, »velike zgodbe« in »resnico« lahko v tej deželi nekaznovano objavljajo in o njej govorijo izključno tisti, ki so del enega ali drugega ali tretjega omrežja; le tisti, ki imajo totalno zaslombo, ozadje in kompleten zaščitni servis od najmočnejših političnih povezav do policije, sodstva, tožilstva in Fursa, ki se že leta pojavlja v kontroverzni vlogi nekakšne avtohtone slovenske eksplikacije politične policije. Ta »našim« in »pridnim« in »vdanim« in »povezanim« v paketu odpisuje več deset milijonske dolgove in davke, nepokornim in drugače mislečim »špilferderberjem« in, seveda, »ferderberkam«, ki ne razumejo in na noben način nočejo sodelovati v nobeni umazani igri, naj gre za prestol ali zadnji molzni stolček, pa z odločbami, ki jim ni konca, nabija davke, globe in prispevke tako, da se ni mogoče nikoli do konca izviti iz tega psihopatskega, uničujočega, smrtnega, jekleno stiskajočega anakondnega objema netransparentne nenasitnosti.
Sicer pa, pod kakšno pretvezo že, so pred desetletji na Slovenskem ljudem, »razrednim sovražnikom«, pobrali zemljo, premoženje in sploh vse imetje? Ja, z odločbami, ker menda niso plačali davkov. In bogve, česa še. In komu? Potem pa sta bili SDK in SDV. Z roko v roki. For A Few Dollars More? Ali česa drugega? Služba družbenega knjigovodstva. In Služba državne varnosti. Obe zelo profesionalni. In z nadzorom. A žal, enopartijskim.
Brezskrupulozna javna degradacija, ki se začne z »nedolžno« govorico, nadaljuje s kolektivnim klevetanjem, najbolj radikalno pa konča z razlastninjenjem in eksistencialnim zlomom, ali še s čim hujšim; ter zamolčana, utišana resnica, so kot orodja in orožja političnega obračunavanja nerazdružni del utrjene dolgoletne kolektivne in individualne politične tradicije na Slovenskem, cepljene na kulturni in vrednostni razkroj, ki se je začel že z nenadnim padcem cesarstva in tedanjo »selitvijo« tega prostora iz srednjeevropskega miljeja. Ko je vse to še izdatno začinjeno z veliko mero individualne zavisti, ljubosumja, hudobije, zahrbtnosti, manjvrednostnih kompleksov, pritlehnosti, majhnosti velike nenadarjenosti in blodnjavo neizživetih nagonov, ni mogoče drugo, kot da, večno nepremagljiva janičarska formula najbolj neprizanesljivo brezčutnega obračunavanja z nasprotnikom, spet zmaga!
Foto: Marjan Artnak
To zdaj in že dolgo gledamo na slovenskem političnem parketu. Pa tudi v celotnem prostoru, okolju in naravi. In gozd ni izjema. Zato je seveda, naj je še tako neprijetno in neugodno, razumljivo, da se ljudje, ki sicer v najbolj pravilni knjižni slovenščini in domala brez ene pravopisne napake, na več straneh podrobno opišejo in pojasnijo ozadja in dogajanja v slovenskih gozdovih in širše, pod takšno pošto in tekste vse redkeje podpišejo. Dobro vedo, kaj jih čaka, če se izve. V deželi, kjer sta, sicer za demokracijo ter politično in vsakršno kulturo, izjemno pomembno besedo »nasprotnik« že pred desetletji zamenjali besedi »sovražnik« in »izdajalec«, je pot do normalizacije in demokratizacije javnega in zasebnega diskurza še dolga; trenutno pa nepredstavljivo izčrpavajoča in nevarna.
Za vse. In tudi medvedi in volkovi so le del vsega tega. Laž, kraja in umor kot paradigmatska os ter posledica in stopnjevano sosledje argumentov moči, ki so bili pred desetletji, v nekem kritičnem družbenem trenutku v tem prostoru vzpostavljeni kot samoumevnost političnih praktik za prevzem in vzdrževanje oblasti, se je že očitno kot globoko ponotranjena velika normalnost, ki sploh ne čuti in ne vidi več v tem »nič takšnega« na eni strani; in na drugi, kot nekaj, o čemer se sploh ne govori, zažrla in vtisnila v individualni in kolektivni DNK tega okolja. Kako je sicer mogoče, da se pred očmi vse slovenske javnosti tako gladko in množično, na podlagi popolnih izmišljotin in finančne netransparentnosti, izvensodno pobija stotine pripadnikov zavarovane ogrožene prosto živeče vrste velikih zveri?
Takšen slovenski psiho socialno politični milje je torej ta bistveni perfidni nevidni gad in modras ter smrtno ledeni objem anakonde, ki stiska, davi in na koncu zamori vse: medvede, volkove, vsak izvirni ustvarjalni vzgib, vsak iskreno dober namen, vsako zasebno iniciativo, vsak ljubezniv nasmeh, vsak ljubeč dotik srca, vsako bližino, vsak košček tega prostora, okolja in narave. In vsako resnico.
V vsem tem je tistih nekaj lovcev, ki iz vroče lovske strasti ustrelijo kakšnega medveda, v resnici popolnoma postranskega pomena.
Ne, kot bi rekel arhitekt Jože Plečnik, »možje vročega srca«, temveč tisti ledenih misli in dejanj, častihlepni in brezsrčni, na eni strani; ter brezbrižni, ustrežljivi, ubogljivi in molčeči na drugi, so zaslužni, da vse to z neustavljivo inercijo pustoši, vztraja in ostaja. Mrzlo strastno. Vsem na očeh. Nedotakljivo. Vse bolj v nebo vpijoče. Nenasitno. Nikoli pomirjeno. Smrtno. In večno. Se nadaljuje.
Foto: Marjan Artnak
