Ker je velika večina konvencionalno uveljavljenih medijev uradno oportunističnih in kvečjemu orodje teh ali onih politično interesnih skupin, ki neumorno producirajo spine o neizogibni nujnosti vsega, kar jim pade na pamet, je v zadnjih letih tudi na Slovenskem prišlo do tega, da se je zajetna glavnina mnenjskih vojn preselila na družbena omrežja, kjer v marsikaterem pogledu dosegajo naravnost epske razsežnosti. V njih ni malo ekstremizma, ki zmeraj znova producira nove ekscese, nove kontra reakcije, nove nestrpnosti, nove agresije in na koncu sovraštvo, ki mu ni kraja. A ta, besedno in vizualno, zmeraj bolj krvoločna vojna z vsemi ekstremnimi stališči in podobami, s katerimi so ob večini aktualnih vprašanj preplavljena družbena omrežja, posledično pa že tudi resnične ulice, ne bo prinesla nikomur tistega, za kar se marsikje tako divje in nekontrolirano troši energija. Uničevanja nikoli ne bo ustavila uničevalnost! Pa tudi agresija in sovraštvo ne! Kot zmeraj znova poudarjamo, cilj ne opravičuje sredstev! In vsako sredstvo tudi ne pripelje k cilju! To velja za vsako delovanje, pot in ulico, pa naj bo ta resnična ali virtualna.

Foto: Marjan Artnak

Tekst: Ana Ašič

Foto: Marjan Artnak

30. junij 2020

Zadnjih deset dni junija, še posebej čas med poletnim solsticijem, letos je bila to sobota, 20. junija, in kresno nočjo, ki je zmeraj iz Kresnice, 23. junija, na 24. junij, ko krščanstvo praznuje rojstvo Janeza Krstnika, je bil zame od nekdaj vsaj tako čaroben kot čas med božičem in svetimi tremi kralji. V teh dneh se poletje, ki ga tako čakamo, končno sproščeno nasmehne s svojo sinjo modrino in se globoko zeleno razcveti v vseh živo pisanih barvah. Je že tu. A je še vse dolgo in neskončno pred nami. Z obeti vseh vročih travno dišečih dni in toplih zvezdnih noči. Prav v teh dneh končno svetloba zmaga nad temo, ki že v naslednjem trenutku spet krepi svojo moč v večnih premenah prve in druge. Resnične in neizogibne so, v našem delu sveta, te menjave; in prav ta nikoli končana igra svetlobe in senc je tisto, kar daje v resnici vsemu našemu zemeljskemu žitju in bitju in še posebej temu letnemu času globino, smisel in pomen.

O tem premišljam, ko v petek pred prvim poletnim dnem od zgodnjega mraka hodim po meni ljubih poteh na Barju. Ne odide dan kar tako, zlahka; in zahodno nebo sije še dolgo potem, ko se vzhodna stran in Krim že povsem stemnita v temno moder žamet in večer indigasto prekrije loge s svojim morjem skrivnosti in nad visokimi, poletno dišečimi travami vzidejo kresnice s čarobnim plesom in praznikom luči, ki ga ne bi bilo, če ne bi bilo teme. Do koder seže pogled, na vse strani je globoka modrina brokatno pretkana s tisočerimi zlatimi sledmi nemirnega koprnenja. Kresnice se tiho utrinjajo čez travnike, prav tako kot misli in hrepenenja preletavajo dušo in srce, zasijejo nenadno, nepričakovano se zaiskrijo v temi, drhtijo svetle in upanja polne v varnem zavetju noči ter se nazadnje pomirjene s svojo usodo vrnejo med trave in dišeče cvetlice in vanje skrijejo boleče koprnenje za čas, ki ima enkrat morda vendarle priti. Ali pa ne. A hrepenenje ostaja. In drobcene zelenkasto zlate lučke neutrudno govorijo o tem, da res ne ugasne kar tako; in da je tudi to lepo.

Foto: Marjan Artnak

Adrenalinski parki verbalnih ekstremov

Naporen je bil tretji junijski teden. Vsak dan posebej. In vsi skupaj. Ponedeljek, ko so spet odjeknili medvedi. In bolj ko so v torek proti večeru »mainstream« mediji oportunistično in nekritično objavljali STA-jev povzetek dovoljenja za odstrel 115 medvedov le z besedami, kot jih je zapisala Agencija za okolje, bolj se je dvigalo ogorčenje in strah za zavarovane velike zveri; z njima pa nestrpnost, podtikanja in sovražne besede, ki so družbena omrežja spremenila v adrenalinske parke verbalnih in vizualnih ekstremov. V sredo je bilo že nevzdržno in je bilo treba to nekako presekati, še posebej, ko so bili za to vojno zlorabljeni avtorski teksti, izjave in protagonisti zgodb z naše spletne strani. Še ves četrtek smo se ukvarjali s tem. Petek pa itak za mnoge, ki živimo v centru prestolnice, postaja vse bolj dan, ko se, bolj kot kdaj, čim prej umaknemo v naravo.

Ljudje so negotovi, nezadovoljni, ogorčeni, nesrečni, prestrašeni, utrujeni, depresivni, naveličani vsega; pa tudi željni druženja in zabave; in je v tem smislu seveda razumljivo, da želijo to nekako povedati, pokazati in izraziti. A mnogi, žal, tudi bolj, kot je treba, v vsem tem izzivalno uživajo, pretiravajo in marsikdaj močno negativno presežejo sporočilnost o želji po boljšem svetu za vse. Osebno me zmeraj stisne pri srcu in kar malce zmrazi, ko pri Mestni hiši, na Tromostovju, Wolfovi in na Beethovnovi, da ne govorim o Šuštarskem mostu, zagledam sklenjene vrste v črno odetih policistov, ki so sicer ljubeznivi, in, to je treba priznati, tudi čedni, a si želim, da jih ne bi bilo prav na teh ulicah in trgih in mostovih, kjer me neizogibno večkrat na dan vodijo moje poti. To je pretirano. Vendar si enako močno želim tudi, da ne bi na teh istih ulicah srečevala nekaterih srhljivih sporočil in protestniških pa tudi antiprotestniških prizorov ter obmetavanja z izrazi in zmerjanjem, ki, prav tako kot represija, ne vodi nikamor.

Ko smo konec osemdesetih in v začetku devetdesetih zborovali in demonstrirali za mnoge velike stvari, najbolj pa za politično avtonomijo, naravo, zdravo okolje, resnico, svobodo govora in demokracijo, nam je nasproti stal močan zvezni in republiški totalitarni in represivni aparat, ljudska milica, vojska in partija, s katero ni bilo zobati češenj, kar z današnjim pogledom v preteklost vemo še veliko bolje, kot smo takrat; a vendar se ne spomnim, da bi enkrat samkrat bil en sam človek na teh protestih zakrinkan in zamaskiran.

Večletni čas med solsticijem in kresno nočjo

Prav v teh dneh sicer nekateri »pričevalci« zavzeto poudarjajo, kako takrat ni bilo nikjer videti policije, le tu in tam kakšno »marico«; strpnost oblasti, pa da je bila izjemna. Čeprav se seveda v življenju ni za ustavljati ob vsaki efemernosti in je misel »aquila non capit muscas«, »orel ne lovi muh«, večinoma zmeraj na mestu in tudi naše osebno vodilo, pa je ob teh »modrovanjih« vendarle treba povedati, da v resnici le ni bilo vse tako, kot bi danes morda marsikdo rad verjel. Policija, ja, bila je že takrat v republiški pristojnosti in kot taka je seveda ob splošno sprejeti težnji po slovenski samostojnosti v Sloveniji ubirala vendarle precej zmerne in kasneje tudi zelo svoje ter za samostojnost nedvomno odločne in odločilne korake. A to še ne pomeni, da ni bilo ob in na protestih v resnici »policajev« kot listja in trave, saj je treba mednje prišteti tudi vse tiste množice zveznih varuhov »pridobitev revolucije«, ki so bili tam zmeraj v civilu, tako da nihče ni vedel, kje, kdaj in od koga je kontroliran.

In vojska? Tedanja »ljudska« armada!? Država v državi, ki je imela v Sloveniji skoraj več vojašnic, kot je bilo zdravstvenih domov; in je bila na vsakem koncu Ljubljane kakšna; v takratnem širšem središču mesta pa vsaj tri! S spretnimi političnimi potezami se je tedanja armada, ki je bila popolno »enostrankarsko« ideološko orodje in orožje, v osemdesetih vidno in nevidno transformirala v nedotakljivo »nad državo« radikalnih unitaristov, zaradi česar si je lahko tudi tako nonšalantno privoščila perfidno in politično ustrahovanje civilne družbe po vsej federaciji, najbolj pa seveda v, unitarnim ciljem in »skupnim jedrom«, neposlušnih republikah in pokrajinah. Z vojaškimi sodišči! In vojaškimi sodnimi procesi v mirnem času! S sojenji civilistom, intelektualcem in umetnikom! Kaj pa je bil proces proti četverici JBTZ? Izraz demokratične strpnosti!? Milnica!? Ali turška serija!?

Foto: Marjan Artnak

In ko so umetnika Dragana Živadinova zaprli in odpeljali v beograjski vojaški zapor na sojenje pred vojaškim sodiščem! Zaradi plakata ob Dnevu mladosti, na katerem ni bilo ničesar, kar v resnici ne bi poveličeval tedanji totalitarni režim, razen, da je bil ustvarjen po Kleinovi predlogi in plakatu, ki je bil v Nemčiji v rabi v času nacizma, in v Živadinovi različici brez ene same nasilne in sovražne besede ali sporočila! Kaj je bilo to!? Vrhunec demokratične tolerance!? Kako bi se v tistih dneh končalo provociranje in zmerjanje častne garde; ali narcisoidno izzivalno vpadanje v uradno državno proslavo? Prav gotovo z veliko posluha za demokratične vrednote in človekove pravice, ne!? V režimu, ki je še sredi osemdesetih v Slaviji, mimo katere smo nič hudega sluteči hodili, na Štefanovi, v središču Ljubljane, sprejemal odločitve za eliminacijo in uboje političnih nasprotnikov in drugače mislečih doma in na tujem!

Kljub temu so se na tedanjih zborovanjih govorci predstavljali z imeni in priimki in govorili z izbranimi besedami. Jasnimi, tehtnimi, premišljenimi, argumentiranimi, poglobljenimi in navdihujočimi. Zavedali so se, da beseda ostane. In takrat je. Nekaj zato, ker so jih torej agenti vseh mogočih tajnih, obveščevalnih in kontraobveščevalnih služb vestno beležili v svoje zaznamke. Nekaj pa zato, ker so jih za zgodovinski spomin natisnile disidentske in druge svobodno misleče revije tedanjega časa. Zelo posebni dnevi so bili to. Težki. A tudi lepi. Bil je to večletni čas med solsticijem in kresno nočjo. Ko je bila vsa tista tema in noč prežeta s svetlikanjem novega upanja; in so bile misli in besede in hrepenenja in sladki obeti kot čarni roji kresnic v temno zeleni junijski noči. In glej, takoj v naslednji za kresno nočjo, se je iz teme v svobodo res izvila naša domovina.

Le še spominki namesto spominov?

A kje je zdaj? Ljubljana je bila takrat, konec osemdesetih in v začetku devetdesetih, dinamično, živahno, živo in resnično mesto. O iluzornem turistično neresničnem Disneylandu , »štenderju« za deseto razredne cunje in o zbirkah izpraznjenih hiš za cenene prenočitvene platforme, v kar so danes razne nenasitne in malce preveč »zračne« agende neprizemljenih duhov spremenile središče slovenske prestolnice, ni bilo kaj veliko sledi. Vsa Stara Ljubljana je zdaj ena sama prodajalna najbolj banalnih in cenenih spominkov. Naj ti nadomestijo praznino, ki je nastala, ko je bila mestu odvzeta resničnost in vsebina in spomin in čas, ko je bilo življenje v njem vsak dan navdih za nov verz? »Čez znane parke, hiše in zvonike nestrpno stopa v hlastnem taktu petk, na svilo meč poljubljajo jo zvezde, rumeni ščip ji čeveljčke črni, pomladni vonji se love ji v krilo in cvetni prah ji lega na lase…« je Janez Menart v Pričakovanje vpletel malce tiste atmosfere.

Pri tem ne gre le za nostalgijo. Mesto je bilo polno nepopolnosti, zadušljivega prometa, propadajočih fasad, razdrapanih ulic, električnih redukcij, nadležnih vojakov, zelo prvinskih »južnjakov« in špicljev vseh vrst. Za pročelji mnogih mogočih hiš je bilo veliko skritih bolečin, brutalno raztrganih sanj, surovih sledi in znamenj, ki so še desetletja po veliki zmagi neizbrisno žigosala cele družine, ki mnoge niso storile nič drugega kot le verjele, mislile in videle drugače ter si to morda drznile pokazati in zagovarjati. Ene. Druge pa niti to ne. Tretje so morda imele nekaj, kar je nekdo želel. Nemilost je padla. In je bilo zaključeno. Za marsikaterim oknom v centru so se v dolgih nočeh brez spanca desetletja oči, ki niso imele več solz, in ustnice, ki so otopele in obnemele v trpljenju, zmeraj znova vračale k vprašanju, zaradi katerega je noč in dan krvavelo srce: »Kje je? Kako je končal?« Veliko bolečin in zatajevanih strahov, skrbi in skrivnosti je bilo tudi na drugi strani mesta, v vilah sredi zelenih vrtov, kjer so se naselili zmagovalci z vsem, kar so nosili v sebi; in kar je sredi vsega tistega blagostanja v tihih temnih nočeh zato le še bolj glasno in srhljivo vstajalo iz spominov, preganjalo in ni dalo miru, vse dokler ni dan in kozarec najboljšega viskija prinesel vsaj malo utehe in pozabe. Nad vsem pa je bil leden molk.

A je bilo mesto vendarle tudi z vsem tem neverjetno polnokrvno. In pristno. S svojskim, res malce otožnim esprijem. In čeprav je ljubljanski »joi de vivre« veliko pel »samo nasmeh je bolj grenak«, je bilo v mestu tudi mnogo iskrivega humorja, bližine in topline ter ljudi, ki si veselja niso pustili kar tako vzeti. Marsičesa, kar je danes najbolj samoumevno, takrat ni bilo. A se je obenem v vsem že čutilo, da prihaja novo, drugačno obilje. Najlonke so bile sicer še zmeraj predvsem iz Polzele in Prebolda. A med modrčki se je poleg bele in kožne barve vse pogosteje pojavil tudi kakšen črn! Za neodvisnost in adrenalin in neuklonljivost! Rdeči pa, itak, vsaj za moj krog, nikoli niso bili zanimivi! Takrat se je na cestah poleg vozil z vzhodnih in jugovzhodnih geografskih območij pojavljalo že marsikaj. Nemcev je bilo vse več. Draguljar z Wolfove pa je, kot že dolgo pred tem in še zmeraj, prisegal le na temno zelene in kremno bele jaguarje. Saj niti ne vem, koliko, če sploh, se je s tem kdo v resnici ukvarjal. A je vendarle res bilo tudi to.

Foto: Marjan Artnak

Ljubljana je v osemdesetih v enih dimenzijah živela neko zelo svojo in izvirno realnost. Na svoj način je prekipevala od navdiha in vizij ter bila polna resničnih prostorov in kotičkov, kjer so nastajali nepozabni spomini sredi avtentične govorice nepotvorjenega življenja. Slednje je ob jutrih, večerih in poldnevih še zadišalo po kulturnem okolju, ki je to naše prelepo mesto stoletja ustvarjalo; ter se je v njem smejalo in jokalo, radostilo in trpelo, mučilo in ljubilo, molčalo in na ves glas pelo, mirovalo, a tudi do jutra plesalo, pa z naravnost erotično vznesenostjo ustvarjalo, razmišljalo, bralo, pisalo, pesnilo, prevajalo, fotografiralo, slikalo, debatiralo in strastno iskalo odgovore na vsa največja vprašanja človekovega obstoja in bivanja in smisla in koprnenja in svobode! Svobode! Duha! Srca! In vsega! Ki ima priti! Mora! In bo!

»Ne strinjam se s teboj, a sem pripravljen dati tudi svoje življenje, da boš lahko izrazil svoje prepričanje!«

Ko smo demonstrirali za »glas razuma« in Draganovo svobodo, so po sedanji Slovenski, Šubičevi in čez Kongresni trg kar naprej vozili mestni avtobusi. Vsako minuto je bilo mogoče stopiti na tega ali onega. Bili so polni resnih, zaposlenih ljudi, ki so se vozili z enega konca mesta na drugega na delo. V Litostroj, Velano, Labod, Kolinsko, Lek, Ljubljanske mlekarne, Žito, Saturnus, Belinko, Iskre vseh vrst, Emono in druge mednarodne veletrgovske firme od Slovenijalesa, Metalke, do Tehnouniona in Avtotehne; pa v klinične bolnišnice, založbe in tiskarne. Trole so bile stare in prenatrpane in vroče in zatohle, vse enake ljubljansko zelene barve. Kakšno navdušenje je bilo, ko so nekaj novih predstavili v lepih belo rumeno zelenih preoblekah! Takrat so jih tudi začeli uporabljati za oglasna sporočila. In kar nekaj jih je v tistih dneh vozilo z dvemi mislimi, ki ju je bilo tedaj tudi sicer mogoče vse pogosteje videti na najbolj nepričakovanih mestih. Prva je bila, danes, v tem koronavirusnem času spet precej rehabilitirana, »knjiga je orožje, vzemi jo v roke«; druga pa »ne strinjam se s teboj, a sem pripravljen dati tudi svoje življenje, da boš lahko izrazil svoje prepričanje!« Slednja na rehabilitacijo in ponovno oživitev še zelo, in zmeraj bolj, čaka!

Ko danes, trideset let kasneje, na teh istih ulicah srečujem dvajset, trideset let mlajše ljudi z brezkompromisnimi pogledi, ozkimi sporočili, surovimi in nestrpnimi besedami, brez trdnih, utemeljenih argumentov in resnične globine, polne plehkih, sicer navidezno novih, a v bistvu zastarelih ideoloških konstruktov, pojmov in parol; vse prelepljene, prešite in posute s totalitarnimi simboli, za katere smo takrat verjeli, da bodo slej ko prej le še benigen spomin na čas, ki je minil enkrat za vselej, se vsakič malce vprašam, ali je res to, kar vidim.

Ko mi danes od mene pol mlajši ljudje, a tudi starejši, začnejo tolmačiti aktualno domačo in svetovno resničnost z besednjakom iz zarjavelega arzenala revolucionarne misli iz sredine 19. stoletja, bi takega mladega in vsakega človeka najraje objela čez rame, ga posadila v lep, udoben dvosed in si vzela nekaj mojega dragocenega časa, s katerim sem res zelo na tesnem, da bi mu z nekaj nazornimi zgodbami in vso potrpežljivostjo razjasnila nekaj temeljnih pojmov. Predvsem pa, da bi od mladega človeka, ki je zrasel v popolnoma drugi resničnosti, ob vseh izzivih in novih dimenzijah, ki jih odpirajo nove tehnologije, nova spoznanja in neizpodbiten dvig zavesti, kamor koli že, izvedela, kako je mogoče, da se ti novodobni ljudje raje držijo zastarelih diskurzov, ki jih je čas preluknjal bolj kot staro, na vseh mestih preperelo rešeto, skozi katerega v resnici gladko padejo vsa največja vprašanja, problemi in izzivi današnjega dne; kot pa da bi ob vseh češčenjih novodobnih kreativnosti in kreativcev, vendarle tudi pri raziskovanju, razčlenjevanju in pojasnjevanju, v teoriji, torej; pa seveda v samem političnem delovanju, pragmatizmu in praksi začeli uporabljati orodja, pojme, besednjak in simbole, ki so produkt, duh in odsev tega trenutka in sedanje realnosti!

S triciklom ali amg-jem?

Ni mogoče današnjega sveta in današnjih političnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih fenomenov analizirati in interpretirati z orodji, pojmi in simboli industrijske revolucije. Lepo prosim! Ko je stuttgartski avtomobilski velikan pred nekaj leti poslal na prvo daljšo samostojno pot svoje najbolj avtonomno vozilo, je slednje res prepeljalo istih 106 kilometrov od Mannheima do Pforzheima, kot jih je z njegovim predhodnikom 130 let prej prepeljala gospa Bertha Benz! A z besednjakom prvega vozila, ki je bilo v bistvu malo večji tricikel, ni mogoče opisati, analizirati, pojasniti in predstaviti tega, kar je mercedes danes! Seveda je tudi tisto prvo tehniški fenomen in velika zanimivost! Pa vendar, bi današnji dvajset, tridesetletnik sploh pomislil, da bi se vozil s čim takšnim!? Ja, nekaj minut v tehniškem muzeju. V Portorož ali Opatijo pa se z dekletom raje pelje z najnovejšim amg-jem. In, kdo se ne bi!?

Foto: Marjan Artnak

Kljub temu pa se danes na ljubljanskih in slovenskih ulicah soočamo prav s tem svojevrstnim paradoksom! Mladina, ki se vozi v najsodobnejših avtomobilih z vso smart tehnologijo; ki je ves čas na pametnih telefonih in digitalnih štiri in več pasovnicah, po sebi vesi zastarele simbole in strašila iz preteklosti ter protestira z govorico izpred 150-ih let! Ničesar ni mogoče s temi orodji res prijeti in učinkovito razkriti in zagrabiti! Sliši se sicer morda res pompozno in glasno in vse. A v resnici ne deluje! Ne more! Ker je iz drugega časa, iz druge resničnosti, iz drugega sveta! Iz drugega »štofa«! In zato nima prave moči v tem času, v tej resničnosti in v tem svetu! Eno je leposlovje in so religiozna besedila, ki se ukvarjajo z večnimi univerzalnimi spoznanji in resnicami in je zato v njih širša časovna sporočilnost; drugo pa je opazovanje, proučevanje, razkrivanje in kritika konkretnih družbenih razmerij in resničnosti, ki prav tako kot tehnika in naravoslovje terjata kirurško natančen pojmovno analitični instrumentarij ter poimenovanje ključnih gradnikov na način in z izrazoslovjem, ki je pronicljivo vpeto v konkretni čas in prostor in sploh v vse trenutno znane dimenzije bivanja in obstoja.

Ker ima torej zastarela terminologija omejen domet in je zaradi tega »veliko hrupa za nič«, je med ljudmi, ki vidijo, kako in koliko vsega je v resnici narobe, vse več občutkov nemoči. Kjer pa je nemoč, ki je, kot smo že povedali, povezana z neizrečenostjo, ki jo prinaša pomanjkanje pravih, eksaktnih in učinkovitih besed, tam se začne nabirati agresija. Ta se vselej kaže v nestrpnosti, surovosti, napadalnosti, brutalnosti in sovraštvu. In te je, žal, kot vidimo iz aktualne vsakotedenske protestniške resničnosti na ulicah, vse več. Ko zborovanja trajajo, so sicer mustangi, jaguarji, mercedesi, audiji, bemveji, suvi vseh znamk in drugi, s katerimi se vsak dan vozijo tudi prenekateri protestniki, seveda lepo pospravljeni po domačih dvoriščih in mestnih garažnih hišah, saj so pri tem kolesa priročnejša, obenem bi pa res že preveč očitno bodlo v oči in zbujalo tudi pri njih samih notranje pomisleke. Prevelik prepad bi bil med visoko tehnološko govorico in dizajnom takšnega avtomobila, ter med, sicer vešče pripravljenimi in profesionalno natisnjenimi parolami, ki v 21. stoletju po vseh prestanih svetovnih grozotah, po vseh mirovniških gibanjih, po vsem antimilitarizmu, idejami razorožitve, po vseh svetlobo in ljubezen propagirajočih new age gibanjih in v trenutnem eksistencialno občutljivem koronavirusnem času, med nas, na te naše ulice, trge, očarljive mostove in stopnice cerkva in vodnjakov prinašajo arhaični besednjak smrti, sovraštva in uničevanja.

Rdeči alarm

Bili so časi, pred desetletji, ko je bilo tudi to. Duh časa, ki naj bi minil; in za katerega vemo in si želimo, da se ne vrne nikoli več. A ko danes vidim desetine takšnih plakatov, s katerimi se kliče smrt! Ni važno komu ali čemu! To je preprosto univerzalno, civilizacijsko, kulturno in na vse druge načine popolnoma nesprejemljivo! Smrt itak pride! Zmeraj. In za vse. Nihče in nič ji ne pobegne! Ni je treba klicati ne zase in ne za druge! Ne sme se je! Še posebej tukaj! Cilj ne posvečuje sredstev! To je tabu, ki se ga ne opušča iz nobenega razloga! Ko pa se ga, in se smrt začne javno in množično klicati, junija leta 2020, ali kadar koli in kjer koli, pa mora biti to res rdeči alarm za vse, ki resnično verjamemo v mir, svobodo, ustvarjalnost, humane vrednote in demokracijo. Slednja ima morda res številne pomanjkljivosti, o čemer pravzaprav najbolj nazorno govorijo in jih potrjujejo tudi prav takšni verbalno nasilni ekscesi, kakršni so prav zaradi demokracije sploh mogoči; a je prav ona z vsemi pozitivnimi potenciali v času, v katerem živimo, vendarle še zmeraj največji branik univerzalnih civilizacijskih vrednot, svobode in človeka vrednega življenja.

Žal mi je mladih in vseh drugih ljudi tega časa, ki pristajajo na zastareli besednjak politično in ideološko onemoglih Palpatinov iz ozadja in z vseh drugih strani. Namesto, da bi poiskali svoje izvirne besede, svojo izvirno govorico, svoje izvirne poglede, svoje izvirne misli in gibe, svoj izvirni ples in se posuli s, četudi morda staromodnimi, cvetlicami, ter zapeli vsemu stvarstvu svojo avtentično pesem uporno prekipevajočega življenja ter se res izvirno izrekli v tem svojem in našem enem edinem času, ki nam je dan, pristajajo ti lepi, sijoči, srčni ljudje, ki so polni moči, ustvarjalne energije in iskrene želje, res živeti v lepšem, boljšem svetu, na to, da jih tistih nekaj zagrenjenih, brezčutnih, ciničnih gospodov vseh starosti zlorablja za svoje sprevržene nagone, ambicije in cilje; jim kvari samopodobo in uničuje upe, ki sicer v najbolj lesketajočih rojih živo utripajo v vsakem mladem srcu.

Oda radosti in himna življenju

Zakaj so v lepih večerih raje na asfaltu in se prepuščajo rokam, na drugi strani zaradi vsega tega prav tako niti najmanj srečnih, policistov, kot tu, med kresnicami in travami in črički, pomislim, ko prisluškujem skrivnostim, ki mi jih z vseh strani oznanja noč sredi Barja! Zakaj niso raje na medeno dehtečih junijskih travnikih, kjer je vse, za kar se zavzemajo! Če se res za naravo!? Ta bi jim vsem prav tu lahko prišepnila, pravzaprav nam vsem na ves glas govori, da ona za nobeno ceno ne kliče in ne želi smrti, ki je itak neizogibni del njenega večnega kroga, ampak je ves njen obstoj v resnici ena sama oda radosti in himna življenju!

Foto: Marjan Artnak

Z njenim navdihom, močjo, modrostjo in našim razumom lahko izberemo, poiščemo, se oprimemo in res »vzamemo v roke« besede, ki bodo povedale, pojasnile, izrazile in izrekle njeno resnico tako, da bo, ne le naše spoštovanje narave, ampak tudi naša spoštljiva govorica, nazadnje vendarle zadržala vsako roko, ki bi zamahnila nad naravo ali nad nami z uničevalno gesto, namero in odločitvijo; lahko se odločimo za besede, ki bodo ustavile roko, ki seje smrt, ter bodo mirno varovale naravo, da še naprej tudi za nas, ne le prepeva, ampak v vseh dimenzijah ohranja in hrani življenje.

Vsekakor uničevanja nikoli ne bo ustavila uničevalnost! Pa tudi agresija in sovraštvo ne! Kot zmeraj znova poudarjamo, cilj ne opravičuje sredstev! In vsako sredstvo tudi ne pripelje k cilju! To velja za vsako delovanje, pot in ulico, pa naj bo resnična ali virtualna. Slednja v kontekstu javnega izražanja, besede in stanja individualnega in kolektivnega duha postaja vse bolj glasna, živa in na svoj način »resnična«! Zato pa bi toliko bolj nujno morala biti prav tako kot vsaka druga javna beseda zavezana temeljnim postulatom, normam in etiki odgovornega javnega komuniciranja.

Bistveno vprašanje za 115 medvedov

V tem smislu je za vse naravnost ilustrativen primer javna diskusija in komunikacija, ki je sledila odločitvi Agencije RS za okolje, da izda dovoljenje za odstrel 115 medvedov, ki naj bi bil skladno z izdanim dokumentom izvršen do 30. septembra 2020. Ker se na naših spletnih straneh že vse od začetka posvečamo tematikam strogo zavarovanih velikih zveri; in ker smo pri tem že ves čas posebej pozorni in fokusirani na slovenske lovce, ki so po našem mnenju in prepričanju, posebej pomembni, v najbolj kontroverzni položaj per se pahnjeni, usodni in odločilni akterji slovenske sage o velikih zvereh, je bilo seveda naše prvo in refleksno vprašanje ob novi odločitvi, ali bodo spet, tako kot lani, čez poletje streljali medvede, kar je tedaj sicer morda res umirilo nekaj strasti v eni politični opciji, a jih je še več dvignilo v kritični javnosti in lovskih vrstah samih, za nameček pa je interventno zakonsko podlago Ustavno sodišče letos aprila razveljavilo in s tem nad slovenske lovce nazadnje vrglo še dodatno senco dvomov v njihovo resnično privrženost naravi, njeni dobrobiti in naravovarstveni drži.

Kot že rečeno je bilo zato seveda logično prvo vprašanje o tem, kako bodo ob tej uradni odločitvi ravnali, namenjeno slovenski lovski organizaciji in njenemu predsedniku. Pa seveda tudi obema nevladnima organizacijama, Alpe Adria Green in Društvo za osvoboditev živali, ki kvotnemu, z evropsko habitatno direktivo sprtemu, odstrelu strogo zavarovane prostoživeče vrste nasprotujeta; in sta bili v postopku ARSO, prav tako kot lovci, stranski udeleženki.

Največji strokovnjak za medvede in oportunizem »mainstream« medijev

Agencija za okolje je dovoljenje izdala v petek, 12. junija. Takrat je začel teči tudi petnajstdnevni pritožbeni rok. Ker je dovoljenje javni dokument in tako vsem dostopen na spletnih straneh ARSO, smo se pri naši takojšnji ponedeljkovi objavi osredotočili predvsem na tisto, kar smo ocenili kot najbolj bistveno in za javnost zanimivo. Uradniške utemeljitve dovoljenja nismo, razen ključnih podatkov, posebej povzemali, saj že vsaj tri leta vsi, ki kakorkoli spremljajo problematiko velikih zveri, z najširšo javnostjo vred, na pamet poznajo vse argumente interesentov, zagovornikov in uradnih govorcev »odvzema«, ki pri tem nenehno spreminjajo le, kljub vsem odstrelom, iz dneva v dan vrtoglavo naraščajoče število medvedov in volkov, ki se, kot je videti, samo na Slovenskem množijo tako hitro, da jih celo »največji strokovnjak za medvede« s svojim »na svetu najboljšim« abstraktno teoretskim matematičnim modelom komaj dohaja! In še to samo on! Eden! Edini! Kvečjemu morda še kakšen zasebni zavod za lovstvo in naravovarstvo bi lahko temu malce pariral. Kdo drug pa res ne! Nihče! Tako je!

Foto: Marjan Artnak

In o tem se naj ne bi nihče spraševal, če je res ali ni! Kakšne preveritve!? Kakšne znanstvene recenzije!? In mednarodne!? Če je »največji strokovnjak za medvede« napisal na to temo največ člankov, potem ne more biti drugače, kot on reče, ne!? Tukaj ni več vprašanj! In nobenih dvomov! »Mladenič! Vidite tisto lučko tam zgoraj!? Tam! In samo tam je doma resnica!« je bilo lepo povedano v Butnskali! In to je to! Tako mora biti! Sicer bo Eminenca mračno pogledala! Potem se pa ve, kaj sledi! Frotiranje! In butanje v skalo! In priklepanje mačkov na verige! Da ne pride do tega, je treba lepo brati lične povzetke dovoljenja, ki ga je STA v torek popoldne tako, kot je treba, pripravila in so ga popolnoma brez problemov in le z različnimi naslovi in podpisi potem še isti večer in v sredo zjutraj verno objavili vsi slovenski »mainstream« mediji.

»Celodnevna« televizija je sicer skoraj malce skazila zadevo, ker je v sredo zvečer v krajšem prispevku opozorila na vse, kar smo mi že v ponedeljek izpostavili na naši spletni strani; in šla celo tako daleč, da je tudi našo cinično opazko oziroma pomislek, ali je teh 115 medvedov le pol od vseh načrtovanih letos in bo jeseni izdano dovoljenje še za novih 115, voditeljica iz našega teksta očitno razumela kot dejstvo, ter s tem v tem smislu tudi soočila uradnico iz Agencije za okolje, a se je prekaljena gospa, ki ji v tem interesno političnem lomastenju z medvedi, prav gotovo ni enostavno, vešče izognila pasti. Ne pa tudi odgovoru na zadnje vprašanje, ko je ob napovedani pritožbi s strani Alpe Adria Green in Društva za osvoboditev živali, razločno povedala, da bo pritožba odstrel medvedov zadržala, dokler ne bo sprejeta končna uradna odločitev.

Ekstremizem družbenih omrežij

Iz zadnjega stavka je nazorno razvidno, da je le zelo natančno, premišljeno, razsodno, pravno argumentirano, vsestransko utemeljeno, celostno, prisebno in kultivirano delovanje tisto, ki lahko v resnici kompetentno posega v sporne postopke, dosega njihove ponovne preveritve in na ta način vsaj intencionalno učinkovito varuje naravo, okolje in skupno dobro.

Res so bili lani kljub temu medvedi in volkovi postreljeni. A zaradi razsodnega, resnega in kompetentnega delovanja nevladnih organizacij, ki sta temu nasprotovali, pri tem pa ubrali ustrezno legitimno pot, je že aprila lani najprej Upravno sodišče lahko povedalo, letos aprila pa še Ustavno, zakaj se to v resnici ne bi smelo zgoditi. Da je do tega kljub temu prišlo, je seveda brez precedensa. Vendar poglavje še ni povsem zaključeno. Dogajanje sicer zbuja veliko nelagodja; a odločitvi obeh sodišč sta zapisani jasno in črno na belem ter sta kot taki vendarle pomembni orodji za nadaljnje zavzemanje in vztrajanje pri legitimnem ravnanju s strogo zavarovanimi ogroženimi prosto živečimi živalskimi vrstami v Evropi.

Seveda pa zmeraj, ko se politika in interesi postavijo nad pravni red in postane resničnost takšna, kot jo krojijo tisti, ki imajo v rokah puške in začnejo prvi streljati, postane alarmantnost del življenja. Z njo pa tudi vsa močna občutja, ki jih to dviga. Ker je večina konvencionalno uveljavljenih medijev uradno oportunističnih ali pa kvečjemu orodje politično interesnih skupin, ki, med drugimi, neumorno producirajo spin o neizogibni nujnosti pobijanja strogo zavarovanih ogroženih prostoživečih velikih zveri, je v zadnjih letih tudi na Slovenskem prišlo do tega, da se je glavnina mnenjskih vojn preselila na družbena omrežja, kjer v marsikaterem pogledu dosegajo naravnost epske razsežnosti. V njih ni malo ekstremizma, ki zmeraj znova producira nove ekscese, nove kontrareakcije, nove nestrpnosti, nove agresije in na koncu sovraštvo, ki mu ni kraja. A ta, besedno in vizualno še tako krvoločna vojna z vsemi ekstremnimi stališči in podobami, s katerimi so ob teh vprašanjih preplavljena družbena omrežja, ne bo prinesla nikomur tistega, za kar se marsikje tako divje in nekontrolirano troši energija.

To velja za vse strani. Za vse politične opcije. In vse interesne. Za tiste, ki so, v konkretnem primeru, proti odstrelu velikih zveri. In za tiste, ki so za odstrel.

Slednji ne nehajo z izzivalno krvavimi podobami postreljenih živali in navdušenim razkazovanjem marsikaterega lovskega zmagoslavja, ki je seveda zelo daleč od deklarirane lovske pietetnosti in spoštljivosti do »lovine«; pa tudi z grožnjami, srhljivimi napovedmi, odkritimi pozivi h krivolovu in tudi njegovimi dejanskimi izvršitvami; ter najbolj podcenjujočimi, nespoštljivimi in žaljivimi poimenovanji vseh, ki si kakor koli drznejo izreči tudi najmanjši dvom, kaj šele nasprotovanje pretiranemu pobijanju prostoživečih živali. S tem, da je njihovo delovanje, ko vzamejo puške v roke, dejansko ultimativno in nepopravljivo dokončno.

Foto: Marjan Artnak

Nasprotniki streljanja in lova pa seveda na drugi strani spet prevečkrat mečejo vse v isti koš, ponavljajo ene in iste floskule v zelo različnih situacijah, barvajo vse z isto barvo, prevečkrat ne razlikujejo, ne vidijo in nočejo videti bistvenih razlik in odtenkov med lovci, njihovimi stališči, odločitvami in izjavami; ali pa jih, tudi tiste najbolj pozitivne, odpravijo le z omalovažujočim nezaupanjem, ignoriranjem dobrih namenov in prizadevanj ter z reduciranjem vsega njihovega delovanja le na krvoločne dimenzije. Podobe okrvavljenih lovcev, na razne načine prečrtanih in krvavo stigmatiziranih, pa grožnje z žaganjem in zažiganjem prež, rezanjem gum ter sploh vsakovrstnim klicanjem zla nadnje, je prav tako nesprejemljivo in v bistvu z vsakim takim ekscesom le dodatni korak v smer, ki vodi proč od dobrobiti narave.

Dvajset tisoč odtenkov lovsko zelene

Lovci so res tisti, ki streljajo. In tudi tisti, ki streljanje najbolj goreče zagovarjajo, si zanj prizadevajo in ga tudi z vsemi sredstvi opravičujejo. A spet ne zmeraj. In ne vsi. Pa tudi ne vsakega streljanja. In tudi ne vsakega odstrela. Nasprotno! V slovenski lovski organizaciji, ki ima več kot 20 tisoč članov dejansko obstaja velika mnenjska »biodiverziteta« in pluralnost ter tudi veliko razdvojenosti, ki se sicer navzven morda res ne vidi zelo jasno in eksplicitno, a to nikakor ne pomeni, da je ni!

Navidezno skorajda neprebojna enotnost slovenskih lovcev je izraz njihovega večinsko zelo resnega pojmovanja vsaj dveh institutov, ki izrazito in zavezujoče utemeljujeta slovenski lovski etos. Prvi je lovska zaprisega; drugi pa z njo povezana zavezanost lovskemu tovarištvu. Slednje je sicer res zapisano tudi v njihovem etičnem kodeksu, a ga v resnici in v vseh neformalnih dimenzijah tudi močno presega. To ni le zapoved, ki jo lovec spoštuje ali pa ne; ni le norma; in tudi ne le stvar časti; ampak na nek način najgloblje in najvišje vprašanje smisla ter lovčevega obstoja samega. Nekakšno vprašanje »življenja in smrti«; nekaj, česar noben moški, ki da kaj nase, ne bo prelomil za nobeno ceno! Enostavno ne more in ne bo! Ker je to v njegovi najgloblji naravi in krvi ter ga utemeljuje od trenutka, ko se je pred tisočletji prvič podal na lov. Marsikaj si mislijo, rečejo in naredijo drug drugemu; se pokritizirajo in se lahko močno pa tudi zelo grdo spopadejo, a da bi lovskega tovariša in »lovsko stvar« kdo kar tako in zlahka zares »izdal« ter jo v podrobnosti razkrival najširši javnosti, se zlepa ne zgodi! Ali res zgolj izjemoma. Pove se sicer marsikaj. Neodobravanje se lahko začuti; eksplicitno pa bo vselej izraženo tako zastrto in vešče pa zmeraj na preži za tem, kako bo v resnici razumljeno, da mu je nazadnje težko z gotovostjo pripisati kaj drugega kot to, da je še zmeraj predvsem »lovsko zeleno«.

Prav v tem je morda odgovor, zakaj širša javnost tolikokrat tako poenostavljeno in le v eni osnovni barvi vidi vse slovenske lovce, četudi ima v resnici slovenska lovsko zelena svojo izrazito lastno tonaliteto in široko lestvico odtenkov, od najbolj začetniško nežno naivno zelenkastih, pa jasnih, močno naravno zelenih odtenkov do tistih najbolj temnih, nenasitno strelskih in krvoločnih skoraj črnih tonov, kjer res skoraj ni zaznati več niti sledi zelene. Pravzaprav je lovsko zelenih odtenkov na Slovenskem vsaj toliko, kolikor je tu lovcev. Vsak je svoj. Vsak vidi lov s svojimi očmi. Vsak deluje tako, kot misli, da je prav. Eni sploh ne streljajo, drugi postrelijo vse, kar leze in gre. Eni se tresejo od želje po streljanju medvedov, drugi ga ne bi ustrelili za nič na svetu! Veliko tovrstne razdvojenosti je med lovci in v lovcih samih. Med enimi in drugimi pa je tudi množica zmernih, resno razmišljajočih, skrbnih, prizadevnih, samosprašujočih, senzibilnih in naravi privrženih ljudi, ki daleč od oči javnosti, politike in interesnih vzgibov že dolga leta nevidno in zelo zeleno delujejo za marsikatero skupno dobro.

Vsaj dvajset tisoč lovsko zelenih odtenkov je torej; točno tako, kot je na Slovenskem vsaj dva milijona zelenih. Vsak vidi naravo s svojimi očmi in s svojim srcem. In seveda tudi s svojimi besedami. »Mi smo zmeraj pripravljeni za kulturni dialog in ga tudi zagovarjamo in si želimo, da bi bil prisoten v komunikaciji med vsemi, ki se srečujemo pri vprašanjih narave, divjadi in lova,« pravi mag. Lado Bradač, predsednik Lovske zveze Slovenije, ter obenem obžaluje, ker »je v resničnosti vse to tako, kot je«.

Pasti novih diskurzivnih praktik

V iskrenost teh besed ni treba dvomiti, bilo pa bi prav, da bi se tudi lovci poskusili postaviti na drugo stran puške in razumeli, da ni tako enostavno vstopati v enakovreden in brezskrben dialog s tistimi, ki imajo povsem legitimno v rokah orožje in so ga takoj, ko se jim reče, pa naj je še tako sporno in vprašljivo, tudi pripravljeni uporabiti.

Foto: Marjan Artnak

Na drugi strani pa bo seveda nujno treba preseči strahove, klišejsko razmišljanje in svetovno nazorske averzije ter na lovce pogledati tudi z očmi in vero, da so ne le pripravljeni na takšen dialog, ampak jim tudi iskreno priznati, da marsikje in v marsičem zares zavzeto delujejo za dobro narave.

Obenem bodo lovci tudi morali uvideti in spoznati, da jih ne bo konec, če vsaj pri takšni temi, kot so strogo zavarovane ogrožene prosto živeče vrste, za nekaj trenutkov puške odložijo in ne rožljajo z njimi, dokler se vse okoliščine ne razjasnijo ter v »kulturnem dialogu« in legitimnih pravnih okvirih zares postavijo na pravo mesto.

Zakaj je ob sicer več dobrih namerah in ob, z več strani izraženi vsaj deklarativni pripravljenosti na dialog, na Slovenskem ter še posebej na družbenih omrežjih toliko ekstremnih misli in besed; ter zakaj in v čem je največja diskurzivna past te nove tehnološko komunikacijske stvarnosti, smo morda najbolje pojasnili že v kontekstu zgodbe o NUK 2, ko je bil na podlagi petvrstične blogovske peticije sesut, za gradnjo popolnoma pripravljen ter v velikem delu že plačan, projekt nove univerzitetne knjižnice v Ljubljani.

Takrat smo zapisali, da vabljiva in priročna raba novih tehnologij in družbenih omrežij terja od tistih, ki imajo danes v rokah mnenjsko in politično moč, in od vsakega posameznika posebej, več pokončne trdnosti, discipline, samorefleksije, znanja in modrosti kot v katerem koli drugem obdobju človeške zgodovine, saj nas s svojo enostavnostjo in lahkotnostjo hitreje, bolj subtilno in bolj radikalno kot kdaj koli postavljajo pred nenehne osebne in kolektivne zrelostne preizkušnje. Jedro in izvor tega zaostrenega stanja je v nevropsihološki moči pisane besede, kar sicer ni nič novega; spremenjen in nov pa je družbeni kontekst, diskurz in sama novo tehnološka diskurzivna praktika, v kateri se pisana beseda vsakogar in kogarkoli v vsakem trenutku in o čemerkoli pojavlja kot obče veljavno in sprejemljivo, legitimno in kredibilno mnenje. To navidezno sicer prinaša veliko demokratizacijo, z njo pa seveda ob odsotnosti povečane stopnje osebne in kolektivne pozornosti in odgovornosti toliko več priložnosti za zlorabe.

To še posebej velja, ko se vsemu temu prav zavestno pridružijo razni vidni in nevidni »hatersi«, »sovražci«, ki so se dvignili tudi v aktualni slovenski resničnosti, tako pri velikih zvereh kot protestniškem in političnem vsakdanu. Eni morda res spontano sami od sebe. A tisti najbolj udarni jurišniki tako na resnični kot virtualni ulici so poklicni ideologi kontinuiranih političnih in interesnih agend, ki ne prenesejo misli, da bi še kdo drug razen njih samih, pokazal, kaj šele uresničil, svoje videnje in vizijo resne države in človeka vrednega življenja; in ki od nekdaj jezdijo na valovih ljudske negotovosti in nezadovoljstva ter ga s svojo temno senco zmeraj znova spretno obračajo sebi v prid. To so večni »Matije« slovenske ene in edine resnice, ki so zmeraj znova sposobni v času še takšne pomladne otoplitve narediti ne le led, ampak tudi najbolj živo, črno in nestaljivo sovraštvo; »kontraalkimisti«, ki se trudijo vse dobro iz še takšnega zlata pretvoriti v ničvredno strupeno žlindro.

Poletni solsticij sredi trav

Poletni solsticij letos pričakam v Travi sredi trav. Oblačno je. In zato najdaljši dan ni mogel pokazati vsega svojega sijaja. Rahlo rosi, ko se že v čisti temi spuščam mimo porušenega zvonika svetega Lovrenca, nemega pomnika ne tako daljne ekstremne, radikalne nestrpnosti in sovraštva, nazaj v vas. Tam se za prgišče nepozabnih spominov ustavim ob hišici in vrtu, kjer sem pred časom skoraj tri ure neumorno klepetala s prijaznim lastnikom. Še ne spi. Toplo oranžno sije zastrto kuhinjsko okno in tja pošljem dobro misel. Vem, da bi me bil vesel, a to ni več ura za to, saj je čas zdrsnil v trenutke za samoto in sanje in govorico noči, za lesketave uvide in skrivne prerokbe, ki jih tu in tam komaj slišno zašepeta tišina.

Foto: Marjan Artnak

V njej se potem raje po nočno opusteli cesti med nepokošenimi travniki, ki tako čudovito zorijo v poletje, sprehodim še do Srednje vasi. Nikjer ni nikogar. Le srnjak se z neverjetnim žarom oglaša vse bliže, nekje pri gasilskem domu mora biti, premišljam, ko se mimo kapelice Lurške Marije vračam nazaj proti Travi. Me čaka prav tam? Pri kostanju in avtu? Tukaj je skoraj 800 metrov nadmorske višine. Niti dvanajst stopinj Celzija ni. In temno noč preblisnejo le tri kresnice.

Zmeraj znova se ustavljam, saj so mi tudi lastni, še tako rahli koraki preglasni in odveč; in prisluškujem tišini. Ne morem se naužiti njene brezčasnosti, njene preproste povednosti, njenega miru in globoke gotovosti. Tu je vse prav. Največja sreča izpolnjenosti. In največja bolečina vsega, česar nikoli ne bo. Vse je tukaj dobro. In tako, kot mora biti. Tu medeni vonji cvetlic s svojo mehkobo neslišno prikličejo tudi najbolj skrite bolečine, ne odnehajo dokler se ne dotaknejo solz, da se razcvetijo v temni noči, a jih mir počasi vsako posebej spremeni v blagoslov za vse pretekle in prihodnje utripe srca. Tudi tukaj lučke kresnic še dolgo v polnoč sijejo zapredene v gostih travah. Drobceni svetilniki upanja in koprnenja, ki ne ugasne. Vse je tu. Prihaja. Odhaja. In ostaja. Ter se spokojno zgošča v delček zgodbe, ki nam je namenjena. Nič več. In nič manj. Ene. Edine. Naše. Nobena ji ni enaka. Vsaka je najpomembnejša. In najlepša. Takšna, kot je. Pristna. Resnična. Zato vsaka malce boli. In zato ni vseeno, kako je povedana. Napisana. Interpretirana. In kaj o njej potem rečemo. Vsaka zgodba je zmeraj srce nekoga. Srce pa je sveto. To smo že tisočkrat povedali. Nenehno to govorimo. In nikoli ne bomo nehali. Vsi to vemo in čutimo in si vsaj potihoma želimo, da bi bilo tako; da bi se vsaj kdo tako ozrl na nas.

Eden na drugega poglejmo s takšnimi očmi in srcem ter stopimo vendar že enkrat na to edino zares pomembno romarsko pot, pomislim, ko se še enkrat sprehodim skozi tiho vas; in počastimo svoje in vsako srce s poštenim, premišljenim in rahločutnim govorjenjem! O vsem. Pa naj gre pri tem za še tako težke reči; za še tako težke misli, besede in dejanja. Ne bodo drugačna, vse dokler ne bomo o njih govorili drugače!

»Kako je, če si srce?«

Hafis, srednjeveški perzijski mistik iz Širaza in sufijski mojster vezane besede, s svojimi edinstvenimi verzi pripoveduje, da ga je nekoč mlada ženska vprašala: »Kako je, če si moški?« In on ji odgovori: »Draga moja, ne vem natančno.« Ob tem se ona seveda začudi: »Kaj, ali nisi moški?« On pa ji mirno odvrne: »Draga moja, boljše vprašanje za Hafisa bi bilo: Kako je, če si srce? Kajti vse, kar poznam, je ljubezen, in moje srce je neskončno in povsod!«

Foto: Marjan Artnak

Tudi mi vsi bomo morali več in večkrat pri vsem tem govorjenju misliti na vse to. Na srce. Na to, kako lažje in lepše bi bilo, če bi bilo polno ljubezni in prisotno povsod. Naše. Svobodomiselno. Pogumno. In prestrašeno. Žensko. Moško. Lovsko. Uradniško. Naravovarstveno. Vladno. Politično. Kmečko. Medijsko. Znanstveno. In vsako. Ali vsaj prežeto z malce več potrpljenja. In zaupanja. Tenkočutnosti. In posluha. Zase. In za druge. Veliko olajšanja pa bi prineslo tudi to, če bi bilo v njem toliko modrosti, da bi se bolj zavedali neizpodbitne resnice o tem, da ranjenega srca ne moremo in ne bomo nikoli pozdravili z zadajanjem novih ran. In novih bolečin. Ko je srce preveč bolno, ostane seveda marsikdaj kirurški nož edino upanje. A tudi ta rez, ki je sicer miren, skrben, vesten, sočuten, soglasen, visoko strokoven, prepoln pozitivnih intencij in etike, nosi s seboj obilico usodnih in uničujočih potencialov in tveganj, ki jih marsikatero srce ne zdrži.

Toliko bolj to velja, ko spregovorijo brezčutnost, nestrpnost in sovraštvo, pomislim, ko se nočno nebo nad Travo zjasni in zvezde zasijejo nad ruševino svetega Lovrenca. Ne morem odmakniti pogleda od te pretresljive podobe. Samo ne več tega, nikoli, pomislim. Tudi tu in takrat se je najprej vnelo v mislih in besedah. Potem pa so spregovorila dejanja. In je zagorela resničnost. Ko se to zgodi, postane slej ko prej nevzdržno za vse. Pekoči plameni podivjano žgejo na vse strani. In vse spremenijo v ruševine. Vsak čas in vsak kraj. Vsako bitje. Vsako dušo. In vsako srce. Takrat resnično izginejo odtenki vseh barv. In vse prekrije in zagrne tema. A naj se tega ta trenutek nekateri še tako veselijo, bo vendarle črna, ki jo zdaj kličejo, na koncu pretežka za vse.