Biologu in lovcu prof. dr. Ivanu Kosu, predstojniku katedre za ekologijo in varstvo okolja na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, podpredsedniku Strokovno znanstvenega sveta in članu Upravnega odbora Lovske zveze Slovenije ter članu strokovne delovne skupine za pripravo strategije upravljanja z velikimi zvermi pri Ministrstvu za okolje in prostor, smo ob kontroverzni pobudi državnega svetnika Branka Tomažiča za »nov« interventni zakon, s katerim naj bi bilo iz narave »odvzetih« 240 medvedov in 30 volkov, zastavili dve vprašanji. Prvič, kakšno je njegovo stališče do interventnega zakona. In drugič, kaj bi kot član Strokovno znanstvenega sveta LZS svetoval vodstvu LZS, kakšno stališče naj zavzame, ko bo prišlo do razprave na pristojnih odborih: naj podpre kvotni odstrel 30 volkov in tako visokega števila medvedov?

Foto: Janez Papež

Odgovarja: Prof. dr. Ivan Kos

Foto: Janez Papež

Moje stališče do upravljanja z velikimi zvermi je posledica mojega znanja o živalih samih, znanja o biologiji človeka, nekaj malega o človeški družbi, upravljanja oz. stanja in razmer v zvezi z velikimi zvermi pa tudi o drugih elementih narave doma in v večini držav sveta.

Poseganje človeka v okolje je osnovna ekološka značilnost, ki je skupna vsem bitjem. Seveda so zaradi tehničnih pogojev, znanja in tudi števila ljudi ti vplivi prešli mejo nepomembnosti v globalnem smislu. Prav zaradi tega se tudi pojavlja potreba po uravnavanju našega vpliva tako z zakoni kakor tudi z etično moralnim odnosom, ki je zame še pomembnejši od prvega. Pri tem se iz vidika varovanja elementov narave pojavljata dve varstveni šoli; in sicer, ena, ki zagovarja varovanje prek interesa varovanja s strani najširših množic in izpostavlja uporabnost za človeka; ter druga, ki bolj načelno zagovarja varovanje narave iz vidika notranje, intrinzične vrednosti narave in stališča, da je že to dovolj velik razlog za njeno varovanje. To je zelo kompleksna tema, o kateri imam kar nekaj znanja in razdelano svoje stališče. Pa o tem mogoče kdaj drugič.

Glede velikih zveri, pa tudi polha in nekaterih drugih elementov, je v slovenskem prostoru zastopano varovanje tako prek uporabne, kakor tudi z vidika notranje vrednosti. V primeru upravljanja nekaterih živalskih vrst je bilo v slovenskem lovstvu zelo izrazito prisotno oboje, kar dokazujejo posamezni avtorji in pisci (npr. Bevk, Krže, Švigelj, Štrumbelj in drugi); kakor tudi dejanja lovskih organizacij: na primer, popolna zaščita volka, risa; omejeni lov z lovnimi dobami, načrtovanje višine odvzema osebkov z zagotavljanjem vitalnih populacij.

Foto: Janez Papež

Pri varovanju elementov narave se mi zdi največji družbeni konflikt povezan z vrednotami in razumevanjem t.i. integracijskih nivojev življenja. Medtem ko je za biologe in mnoge druge razumevanje »od vrha navzdol«, se pravi od biosfere prek življenjske združbe, populacije, torej vrste pa do posameznega osebka; pa je pogosto, vsaj za laično javnost, varovanje razumljeno predvsem od »spodaj navzgor«. Največkrat širša javnost te abstraktne subjekte življenja kot so vrsta, združba, biosfera niti ne sprejema, saj lahko otipamo, vidimo, slišimo le osebek. Zaradi tega javnost tudi ne sprejema pomembnega dela upravljavskih izhodišč, ki jih pri tem izpostavljamo, to je, da je varovanje populacije bolj pomembno od varovanja osebka.

Drugi pomembni vidik razhajanj pa je povezan z osnovnim vprašanjem pravice življenja osebka. Popolnoma legitimno se namreč pojavlja vprašanje, kdo, zakaj in tudi, kako lahko nekoga ubije. Tudi to je zelo široka tema in jo sedaj ne bi odpiral, je pa ključnega pomena pri vašem vprašanju. Morda bi lahko konkretneje odgovoril, če bi vprašanje razdelil v dve podvprašanji, in sicer:

Prvič, ali je odvzemanje osebkov medveda in volka iz populacije v slovenskih razmerah potrebno?

Iz vseh naših raziskav in analiz izhaja, da je populacija, tudi njen slovenski del, volka in medveda vitalna, kar pomeni, da bi razmeroma hitro dosegla svojo ekološko oz. okoljsko nosilno kapaciteto. Povsem prepričano trdim, da bi bila ta številčnost previsoka iz družbenega in tudi človeškega sociološkega vidika in bi vplivala na to, da bi ljudje iz našega okolja posledično odstranili vse osebke. Zaradi tega je odvzem osebkov nujen in je treba umetno, človeško uravnavati številčnost. To je mogoče na različne načine. Meni osebno je vseeno najbližje naključno odvzemanje osebkov z odstrelom. Pri tem naj navedem, da je bila Lovska zveza Slovenije, vsaj v obdobju od leta 1996 do 2019, izrazita zagovornica previdnega in na trdnih temeljih temelječega načrtovanega odvzema, pri čemer je bila pomembna opozicija visokim odvzemom, ki jih je zahtevala Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije in deloma tudi Zavod za gozdove Slovenije. Mnogo mnenj v zvezi s tem je v družbi zelo netočnih in tudi lažnih. Pomembno je, da je odvzem trajnosten in reguliran. Izhodišče o tem, v kakšnem stanju bomo imeli populacijo in, na kakšen način bomo odvzemali osebke oziroma regulirali populacijo pa je mogoče bolj drugotnega pomena. Seveda pa še vedno preveč kompleksno, da bi lahko sprejemali mnenja laikov, ki nimajo niti osnovne ekološke izobrazbe.

Foto: Janez Papež

In drugič, ali je interventni zakon pravi način?

Po mojem ne, saj ne gre za nikakršne izredne razmere. Vsekakor je upravljanje z velikimi zvermi preveč kompleksno, da bi smelo biti politična tema. Tudi zaradi našega evolucijskega izhodišča. Ljudje smo tu preveč omejeni s svojo biološko, evolucijsko, preteklostjo, da bi bila tema velikih zveri lahko politična. Prav zaradi kompleksnosti in tega biološkega ozadja človeka, torej predvsem zaradi vključevanja elementov strahu v odločanje, bi moralo biti upravljanje bolj v domeni poznavalcev in brez vpletanja človeških čustev. Odločanje na osnovi čustev v teh, evolucijsko novih časih ne daje razumskih odločitev. Žal je (bilo) pri interventnem zakonu precej tega prisotno. Iz vidika demokratičnosti družbe so lahko vsekakor sprejemljive osnovne smernice posamezne družbe. Vendar pa se je treba zavedati pomena, vloge in zaupanja v znanost, dobre podatke in resnico glede upravljanja na eni strani; ter informiranja javnosti prek javnih medijev in političnih govorov. Izvajanje in doseganje teh ciljev pa ne more biti stvar laične javnosti, saj iz tega nastane kaos. Temu smo, žal, danes priče.

In drugo vprašanje: kaj bi kot član Strokovno znanstvenega sveta Lovske zveze Slovenije svetoval vodstvu tega sveta in vodstvu Lovske zveze? Kakšno stališče naj LZS zavzame? Podpre kvotni odstrel 30 volkov? In tako visokega števila medvedov?

Kot sem že omenil, je višina odvzema stvar strokovne odločitve. Po mojih izvajanjih je antropogeni odvzem v obdobju od septembra 2020 do septembra 2021 za medveda na zgornji meji sprejemljivega, vpliv na populacijo pa je mnogo bolj odvisen od strukture in časa odvzema.

Foto: Janez Papež

Pri volkovih sem glede števila zadržan in tako visokega odvzema glede na vse znanje ne podpiram. Predvsem je v zahtevah tega števila, in tudi sicer, preveč prisotna ideja o izključevanju vrste na določenih območjih Slovenije. Izgovarjanje na stanje pred stotimi leti je, milo rečeno, absurdno. Nič od tistega kmetovanja ni ostalo v teh predelih Slovenije, ne znanje in tudi miselnost ljudi ni ista! Od razumnih bitij s tehniko bi pričakoval, da bodo bolj racionalno reševala osnovne ideje sobivanja. Pri tem je vsekakor najbolj problematičen miselni napor.

Odvzem medvedov in volkov je v okviru prejšnje strokovne komisije sledil dvema izhodiščema in sicer, da se del osebkov odvzame iz namena uravnavanja števila razporejeno po prostoru s čim manjšim motenjem strukture; ter drugo izhodišče, da se odvzame selektivno osebke, ki odstopajo s svojim vedenjem in izrazito vplivajo na zmanjševanje tolerantnosti ljudi do vrste oziroma do vseh osebkov. Tako je vprašanje strukture, višine, izvedbe in namena precej nedorečeno; in seveda imam glede tega pomisleke.