Ob poročanju medijev, še posebej pa ob vpitju kmečkega lobija, ki trdi, kako je teh živali preveč, se sprašujem, kje so. Živim na Kočevskem, v osrčju življenjskega prostora rjavega medveda. Kot naravoslovni fotograf sem izjemno veliko v naravi. Pa sem vse lansko leto šele konec poletja prvič in edinkrat videl medveda: srečal sem medvedko s tremi mladiči. Kje so torej vsi ti medvedi, volki in risi? Pa ne samo to. Kje je jelenjad? Kje so srnjaki? Kam so izginili zajci? Kje so divje mačke? Kje so hermelini? In kune? Vse manj in manj jih je. Ali se kdo vpraša, kaj je narobe? Kar nekaj odgovorov poznamo vsi, a si pred njimi zatiskamo oči.

Foto: Janez Papež

Odziv: Janez Papež

Foto: Janez Papež

Kaj nas, fotografe, v mrzlem, zasneženem jutru, ki ne obeta sonca, ne kančka topline, vleče v naravo? Težko to pojasnim. Taki smo. Ne gre le za željo po dobri fotografiji. Nekaj več je. Nekaj težko razumljivega. Spominjam se proste sobote v lanski zimi, ki sem jo želel izkoristiti, kolikor se le da, s tem, kar najraje počnem. Zjutraj sem pripravil fotografski nahrbtnik, preveril baterije v fotoaparatu in vzel s seboj še kamero. Zadnje čase me vse bolj vleče k snemanju; tako da skušam to mojo ljubezen do narave prikazati še kot gibljivo sliko.

Motivi so se v gozdu kar ponujali, čeprav se sonce nikakor ni moglo prebiti skozi oblake. Težak sneg je krivil veje nizkih bukev in košatih smrek. Večkrat sem med potjo ustavil avto, snemal in iskal motive. Spustil sem se po klancu navzdol in skušal kaj zagledati, vendar je bila preglednost ob cesti slaba, ker je bil sneg zelo visoko splužen. Potolažil sem se, da bom, ko pridem do vasi, imel večji pregled. Menda bom zagledal kakšno lisico ali hermelina, ki ga tisto leto še nisem uspel posneti s kamero…?

Foto: Janez Papež

Tedaj mi pogled uide med stare bukve in košate smreke, ki so imele veje upognjene skoraj do tal. Zagledal sem silhueto, ki mi je bila poznana iz Bavarskega gozda, kjer sem ure in ure presedel ob ograji in opazoval volke. Naglo sem ustavil avto in zapeljal nekaj metrov nazaj. Zagledal sem volka, ki je gledal proti meni. Imel sem občutek, da stoji na nečem, kar bi lahko bila žival.

Spustil sem avtomobilsko steklo in dvignil fotoaparat. Skozi leče objektiva sem videl, kako je z neverjetno lahkoto odtrgal prvo košutino plečko in jo nesel proti bregu. V tistih nekaj sekundah sem napravil cel »rafal« posnetkov. Šele potem, ko je izginil za robom, sem dojel, da se je pred mano odvijalo nekaj, kar je sicer v naravi nekaj povsem običajnega, za večino ljudi pa je vendarle skoraj kot zadetek na lotu. Z zadnjega sedeža sem pobral daljnogled in pregledoval gozd, od drevesa do drevesa, če se bo še kaj premaknilo. Nič.

Foto: Janez Papež

Zapeljal sem naprej proti travnikom, v mislih pa sem bil skrit za bukvijo in oprezal, kje se bo ponovno prikazal volk. Nisem zdržal. Vrnil sem se nazaj proti mestu, kjer je v snegu ležala košuta – telička. Komaj sem ustavil avto, že se je dvignilo par krokarjev. Na tanjši bukovi veji v neposredni bližini je sedela kanja, in oprezala za krokarji, ki so se glasno umaknili od plena. Lakota je huda stvar!

Doma sem hitro vzel iz fotoaparata kartico in fotografije pogledal na monitorju. Čudno se mi je zdelo, da je bil volk tako daleč, saj sem imel privit teleobjektiv. No, kmalu mi je postalo jasno, da kljub štirideset letnim izkušnjam, včasih naredimo napako. Žal ravno takrat, ko je to najbolj pomembno. Ker sem imel privit zoom 120-300mm, sem imel nastavljeno razdaljo, ki sem jo uporabljal prej pri fotografiranju gozda na 135 mm. Torej, če bi nastavil na tristo milimetrov, bi imel volka kot na dlani, pa vendar, za to niti ni bilo časa. Na koncu sem se potolažil, saj je z vsem avtentičnim okoljem na fotografiji le še bolj izrazito prikazan resničen in dramatičen trenutek iz narave.

Zakaj sploh pripovedujem to zgodbo?

Zato, ker mi trenutki, ko vidim divje živali, še posebej volka, risa ali medveda v prosti naravi, zares veliko pomenijo. Prav na vsako fotografijo, ki jo napravim v naravi, sem ponosen. Za vsakogar, ki ima res rad naravo, so srečanja z divjimi živalmi nekaj posebnega, edinstvenega.

Foto: Janez Papež

Ob poročanju medijev, še posebej pa ob vpitju kmečkega lobija, ki trdi kako je teh živali preveč, se sprašujem, kje so. Živim na Kočevskem, v osrčju življenjskega prostora rjavega medveda. Kot naravoslovni fotograf sem izjemno veliko v naravi. Pa sem vse lansko leto šele konec poletja prvič in edinkrat videl medveda: srečal sem medvedko s tremi mladiči. Vesel sem bil, ker je bila takrat z menoj tudi žena, ki ima manjkrat priložnost videti takšne prizore v naravi. Tisti dan so se najini pogovori nenehno vračali k medvedom in medvedki, ki ni kazala prav nobene agresivnosti. Zelo opazno pa se je obnašala kot čudovita, zelo skrbna in dobra mati.

Kje so torej vsi ti medvedi, volki in risi? Pa ne samo to. Kje je jelenjad? Kje so srnjaki? Kam so izginili zajci? Kje so divje mačke? Kje so hermelini? In kune? Vse manj in manj jih je. Ali se kdo vpraša, kaj je narobe? Nekaj odgovorov poznamo vsi, a si pred njimi zatiskamo oči. Prevelik odstrel. Nepravilno gospodarjenje z gozdom. Polivanje gnojevke. Največkrat pa negativna medijska podoba in nepravilna obveščenost. Res si bomo vsi morali vzeti čas za temeljit razmislek o vsem tem!