V zadnjem letu lahko zasledimo, predvsem pri rejcih drobnice in pašne živine, močan odpor do volka in medveda. Razumljivo, da odpor do velikih zveri izražajo tisti, ki so neposredno prizadeti, pa čeprav za povzročeno škodo dobijo odškodnino. Težko dojamejo, da je rezultat njihovega truda končal v želodcu plenilca in ne na trgu. Verjetno se bomo sčasoma privadili, da bomo del »davka« morali plačati tudi naravi in ne samo državi! Kot primer naj navedem razmišljanje Kennetha Kinga, lastnika posestva v Zimbabweju. Na ogromni površini, ki je dobro ograjena, prideluje papriko, ki jo v svojem obratu suši in zmelje ter prodaja širom sveta. Slabo polovico pridelka mu pojedo pavijani. Na mojo pripombo, da naj na vrhu ograje napelje žico, ki bo pod električno napetostjo, mi je odvrnil, da morajo pavijani tudi od nečesa živeti; in da so bili oni tu že pred njim!

Foto: Marjan Artnak

Odziv: prof. dr. Marijan Kotar

Foto: Vlado Jehart, Marjan Artnak, Janez Papež

V zadnjih letih, še posebej pa v zadnjih mesecih, so v javnih občilih vse pogostejši prispevki, ki obravnavajo zveri in to predvsem medveda, risa in volka. Ohranitev in varstvo teh živali, ki jih imenujemo tudi plenilci, ni samo vprašanje naše etike ampak nujnost oz. predpogoj za optimalno funkcioniranje gozdnih ekosistemov. Vse rastlinske in živalske vrste imajo svojo lastno (inherentno) vrednost, ki ni odvisna od njihove ekonomske vrednosti ali kakršnega drugega pomena za človeka, in to zaradi biodiverzitete. Raznovrstnost življenja ali biodiverziteta je vrednota, zato je vsako iztrebljenje rastlinske ali živalske vrste zavrženo dejanje in etično nesprejemljivo početje.

So zveri in lov sploh še potrebni?

Zveri imajo pomembno vlogo pri funkcioniranju gozdnih ekosistemov zaradi njihovega položaja v prehranjevalni (trofični) piramidi (verigi ali spletu). V tej piramidi so plenilci na njenem vrhu, zato so tudi redki. Ker so redki, so tudi bolj ranljivi in to ne samo zaradi njihove maloštevilnosti, ampak tudi zaradi vseh sprememb na nižjih prehranskih ravneh. Če se npr. zniža številčnost rastlinojedov s katerimi se hranijo, se bo posledično ,vendar z zamikom, zmanjšala tudi številčnost plenilcev. Medved, ris in volk so sestavni del gozdnih in grmiščnih ekosistemov in v njih zasedajo ekološko nišo plenilcev. Ekološko nišo pojmujemo kot funkcijo, ki jo opravljajo; lahko bi rekli, da je to njihov poklic. Zapolnitev vseh ekoloških niš je predpogoj trajnega in optimalnega funkcioniranja ekosistemov. V gozdovih, kjer ni jelenjadi in srnjadi, ni potrebe po volku, risu in medvedu, ker je njihova funkcija uravnavanje številčnosti teh živalskih vrst.

V Srednji Evropi so bolj pogosti primer; lahko bi rekli, da celo prevladujejo, ko imamo številčno bogate populacije jelenjadi in srnjadi, predstavniki velikih zveri pa so iztrebljeni. Tu mora njihovo ekološko nišo zapolniti človek – lovec.

Foto: Janez Papež

S tem pa smo se dotaknili dveh vprašanj. Prvo je: ali sta lovec in lov sploh potrebna in, ali ne bi bilo primerneje funkcioniranje ekosistema prepustili naravi? Drugo vprašanje pa je: ali so velike zveri sploh potrebne, saj imamo veliko območij, ki imajo številčno bogate populacije jelenjadi in srnjadi, vendar živijo in se ohranjajo brez prisotnosti volka, medveda in risa. V Sloveniji so to Prekmurje, Pohorje in do nedavno Gorenjska.

Odgovor na prvo vprašanje je jasen: lov je potreben in nujen! Velik delež gozdov ima poleg ostalih funkcij tudi funkcijo trajne proizvodnje lesa. Ta pa je lahko ogrožena, če številčnost rastlinojedov prepustimo naravi, to je samo plenilcem. Številčnost prvih kot drugih v naravi variira, njihovo variiranje pa ni sinhronizirano. Uskladitev poteka z zamikom. To neusklajeno nihanje uravnotežimo z lovom, pa še tu nismo vedno uspešni.

Prikličimo si v spomin primere iz nedavne preteklosti. V letih 1970 do 1990 je bilo poleg propadanja gozdov, predvsem jelke, predmet živahne polemike (beri: srditih prepirov) škoda, ki jo je v gozdovih povzročala divjad, predvsem jelenjad in srnjad. V Sloveniji smo se s tem problemom srečevali na območju postojnskega Snežnika in deloma v gozdovih ljubljanskega in kočevskega gozdnogospodarskega območja ter na Pohorju (damjak). Zaradi prevelike številčnosti jelenjadi je bilo na velikih površinah prekinjeno naravno pomlajevanje gozdov. Kljub prisotnosti medveda in volka (Postojna in Kočevje), se je številčnost jelenjadi tako povečala, da je bilo onemogočeno trajnostno funkcioniranje gozda. Ekološka niša jelenjadi je bila »prenapolnjena«, ekološka niša plenilcev pa premalo »zasedena«. Če bi to prepustili naravi, bi trajalo desetletja, da bi se ekološke niše ustrezno zapolnile, v tem času pa bi gozdovi zaradi nepomlajevanja izgubili mehansko in biološko stabilnost. Avtoregulacija je uspešna le na prostranih površinah pragozdov.

Foto: Janez Papež

Še v večji meri pa je lov potreben, kjer ni večjih plenilcev. Veliko lovišč je prepredenih z vasmi in zaselki, kjer so gozdovi mozaično vgrajeni v vzdrževane travniške, pašniške in njivske ekosisteme. Tu bi bila prisotnost velikih zveri brez lova nevzdržna. Tako medved kot volk sta oportunista; hrano si pridobivata na način, kjer je poraba njune energije najmanjša, torej na najlažji način. Zato tudi škode na domačih živalih.

S plenilci je selekcija bolj učinkovita

Ob tem se moramo zavedati, da še tako skrbno izvajan lov ni z vidika selekcije tako učinkovit, kot če selekcijo izvajajo plenilci.

Na vprašanje ali so velike zveri sploh potrebne, je bil odgovor podan že na začetku tega prispevka. Že z vidika ohranjanja biodiverzitete, smo dolžni ohraniti vsa živa bitja, ki so sestavni del naših ekosistemov – naše domorodne rastlinske in živalske vrste. K temu nas zavezuje etika.

Verjetno se vsak od nas strinja, da imajo pravico do življenja medved, ris in volk, čeprav smo jim to pravico v preteklosti večkrat kratili. Risa smo v Sloveniji iztrebili že v sredini 19. stoletja, medved je preživel le na Visokem Krasu, volk pa je bil izjemno redka žival. Za varstvo medveda se je zavzel knez Auersperg in v tridesetih letih prejšnjega stoletja Slovensko lovsko društvo. Lovski zakon iz leta 1949 pa je dovolil pokončevanje volkov s strupenimi ampulami. Vnovič smo volka zavarovali šele leta 1974 in to v Kočevju na območju Gojitvenega lovišča Medved. Isto lovišče je leta 1974 ponovno naselilo risa. Leta 1991 je Lovska zveza Slovenije izdala Gojitvene smernice s katerimi je zaščitila volka in medveda; dve leti kasneje pa so bili ris, volk in medved zavarovani na celotnem ozemlju Slovenije in razglašeni za naravno znamenitost. Številčnost risov se je takoj po ponovni naselitvi skokovito povečala, potem pa upadla; verjetno bi izumrla in to verjetno zaradi paritve znotraj ožjega sorodstva. Osnovana je bila na temelju samo treh parov. Z novo doselitvijo risov iz Romunije, upamo, da bo njihovo število doseglo številčnost minimalne viabilne populacije¸to je tista velikost populacije, pri kateri obstaja verjetnost, da v nekem daljšem obdobju ne bo izumrla zaradi naključnih dogodkov (genetskih, okoljskih itd.).

Foto: Marjan Artnak

Upravljanje z gozdnimi ekosistemi predstavlja tudi upravljanje z njihovimi živalskimi populacijami, zato si bolj podrobno oglejmo, v kakšni odvisnosti so strukturne komponente ekosistema. V zelo poenostavljeni obliki suho zemeljski ekosistem sestavlja kompleks biotskih združb (biocenoza) skupaj s tlemi in atmosfero. Slednja predstavlja vir energije (sonce) in oskrbo z vodo. Biocenoza oz. živi svet v ekosistemu predstavljajo rastline , rastlinojedi, mesojedi in vsejedi ter razkrojevalci.

V gozdu je največja masa živali v tleh

Pretok energije (tudi prehranjevanje) poteka po verigi: rastline¸……rastlinojedi……mesojedi in vsejedi…..razkrojevalci. Poleg te imamo v gozdu še drugo prehransko verigo: rastline……opad (detritus)……razkrojevalci. Glavni pretok energije v gozdu gre ravno po drugi verigi in sicer do 95% od celotne energije, ki je akumulirana v rastlinah. Po prvi verigi v kateri so zastopani rastlinojedi, vsejedi in mesojedi, je pretok energije zelo majhen (5%). Kot vidimo, gre večina novo ustvarjene mase rastlin v opad (najprej v les in veje dreves, listje in potem v opad), ki ga razgradijo razkrojevalci. Zato je številčnost rastlinojedov, mesojedov in vsejedov v gozdu majhna. Glavnina mase živalskega sveta v gozdu je v opadu in tleh. Tako znaša biomasa višjih živali v 120-letnem gozdu listavcev le 8,5 kg/ha od tega veliki sesalci 2,2 kg/ha, mali sesalci 5,0 kg/ha in ptiči 1,3 kg/ha. Živali v tleh pa imajo težo 1000 kg/ha, od tega deževniki 200 kg/ha; v posameznih primerih pa je samo deževnikov 1500 kg/ha. Ohranitev teh dveh prehranskih verig in njunih naravnih deležev v pretoku energije, zagotavlja gozdu stabilnost in trajno funkcioniranje. Ohranjanje teh prehranskih verig na vrednostih, ki so podane za gozdne ekosisteme pa ne pomeni, da je številčnost rastlinojedov in mesojedov oz. plenilcev konstantna. Nihanje njihove številčnosti je povsem naravno in je posledica njihovega prilagajanja na vedno spreminjajoče se razmere v gozdu.

Foto: Marjan Artnak

V gospodarskem gozdu stremimo, da v največji možni meri zadovoljujemo naše potrebe (zahteve) do gozda. Te potrebe so krajevno in časovno različne; različne potrebe zahtevajo tudi različno zgradbo gozda. Zgradba gozda vključuje tudi sestavo po drevesnih in grmovnih vrstah. Deleži teh vrst se spreminjajo iz generacije v generacijo, tudi če razvoj gozda prepustimo naravi. V gozdu se pojavljajo katastrofe, kot so vetrolomi, snegolomi, požari, lubadarji, bolezni itd., ki lahko drevesno sestavo močno spremenijo, ali pa celo porušijo funkcioniranje gozdnega ekosistema. V večini primerov se to funkcioniranje ponovno vzpostavi, vendar v daljših časovnih razdobjih.

Več kot je plenilcev, manj rastlinojedov smemo odvzeti z lovom!

Gozdni ekosistem ima veliko sposobnost, da se po motnji vrne v prvotno stanje, vendar je ta sposobnost omejena. Predvsem je pomembno, da se ohrani njegova sposobnost naravnega pomlajevanja. V gozdu morajo biti zastopane vse tiste drevesne in grmovne vrste, ki se na danem rastišču pojavljajo po naravi; delež posamezne vrste pa lahko variira znotraj intervala, ki omogoča funkcioniranje ekosistema. Delež gospodarsko zanimivih vrst (tistih z dragocenejšim lesom) bomo povečali na zgornjo mejo njihovih intervalov (dopustni delež), delež manj zaželenih vrst pa zmanjšali na spodnjo mejo intervalov (nujni delež).

Podobno velja tudi za živalske vrste, tudi pri njih se razteza njihova številčnost med dopustnim in nujnim deležem. Zgornja meja rastlinojedov, pri nas predvsem jelenjadi in srnjadi, je podana s številčnostjo, ki še omogoča pomlajevanje glavnih drevesnih in grmovnih vrst, ki se po naravi nahajajo v gozdu; spodnja meja pa je tista nujna številčnost, ki je potrebna za funkcioniranje ekosistema in ohranjanje njegove biodiverzitete. Številčnost rastlinojedov lahko povečamo tako, da v gozd mozaično vgradimo pašnike in grmišča, to je ekosistema, kjer večino rastlin konzumirajo rastlinojedi (prva prehranska veriga). Visoka številčnost rastlinojedov in posledično tudi plenilcev v savanah, stepah in polpuščavah Afrike in nekdaj Severne Amerike je posledica tega, da so večino primarne produkcije (rastlin) konzumirali rastlinojedi.

Foto: Janez Papež

V gospodarskih gozdovih, ki predstavljajo večino naših lovišč, težimo glede rastlinojedov k dopustni, glede plenilcev pa k nujni številčnosti. Več je plenilcev, manj je rastlinojedov, ki jih smemo odvzeti z lovom. Lov je tudi sestavni del gozdnogospodarskega cilja. Z gozdom moramo gospodariti tako, da nam tudi trajno omogoča lov. Večina naših lovišč ima višje gostote rastlinojedov, kot bi jih imela, če bi celotno lovišče prekrival gozd, saj jih prekrivajo pašniki, travniki, polja, sadovnjaki in vinogradi. Ti vzdrževani ekosistemi nudijo rastlinojedom in vsejedom dodaten vir prehrane in to dviga njihovo številčnost. Lastniki teh zemljišč dobijo za povzročeno škodo odškodnino.

Davek tudi naravi, ne le državi!

V zadnjem letu pa lahko zasledimo, predvsem pri rejcih drobnice in pašne živine močan odpor do volka in medveda. Ker sta oba zaščitena, je z zakonodajo urejeno, da se povzročena škoda povrne, oz. plača. Te škode povzročene po volku in medvedu znašajo nekaj sto tisoč evrov letno. Ta denar ne sme biti problem za državo; to je le majhen davek za sobivanje z medvedom, risom in volkom. Razumljivo, da odpor do teh treh vrst izražajo tisti, ki so neposredno prizadeti pa čeprav za povzročeno škodo dobijo odškodnino. Težko dojamejo, da je rezultat njihovega truda končal v želodcu plenilca in ne na trgu.

Verjetno se bomo sčasoma privadili, da bomo del »davka« morali plačati tudi naravi in ne samo državi. Kot primer naj navedem razmišljanje Kennetha Kinga, lastnika posestva v Zimbabweju. Na ogromni površini, ki je dobro ograjena, prideluje papriko, ki jo v svojem obratu suši in zmelje ter prodaja širom sveta. Slabo polovico pridelka mu pojedo pavijani. Na mojo pripombo, da naj na vrhu ograje napelje žico, ki bo pod električno napetostjo, mi je odvrnil, da morajo pavijani tudi od nečesa živeti, in da so bili oni tu že pred njim. Podobno tolerantnost sem zasledil tudi pri nekaterih naših vinogradnikih, ki nesebično delijo del pridelka s škorci in kosi. Nihče ne pomisli na odstrel.

Foto: Janez Papež

Za povečano nasprotovanje volku in medvedu pa je delno odgovorna tudi država s svojo nerazumno politiko pospeševanja ovčereje in kozjereje v območju, ki je imelo najvišjo številčnost volka in medveda. V najem je dala pašnike, kjer se danes pasejo velike črede ovac. Poleg tega pa so v teh gozdovih ukinili mrhovišča, ki so bila pred tem redno oskrbovana več kot trideset let. Razumljivo, da se je povečal pritisk na pašne živali. Poleg tega država ni pravilno in pravočasno ukrepala na zahtevo nevladne organizacije, ki je zahtevala prepoved odstrela teh velikih plenilcev. Zavlačevanje nujnega odstrela je imelo za posledico porast njihove številčnosti in širjenje populacije na območja, ki so za njih neprimerna. Sledil je skorajda masoven interventni odstrel.

Ne interventno! Ampak strokovno pravilno in lovsko etično zmanjševanje zveri!

Vse to je sprožilo nezaupanje v strokovnost in pravilnost ukrepanja lovskih organizacij. Porajali so se celo neupravičeni dvomi o ustreznosti metod ocenjevanja številčnosti. Prav tako so neosnovani pomisleki o prirejanju podatkov o številčnosti. Zaupajmo strokovnjakom, ki izvajajo tovrstne raziskave. Imam pa pomisleke o smiselnosti hitrega masovnega intervencijskega odstrela. Zmanjševanje številčnosti mora biti izvedeno strokovno pravilno in v skladu z lovsko etiko.

Ko obravnavamo zveri, ne smemo prezreti evrazijskega šakala, ki se je uspešno razširil po Sloveniji. Ta vrsta, katere prisotnost v predzgodovinskem obdobju v celinski Evropi sploh ni dokazana, je kljub temu po evropski zakonodaji opredeljena kot domorodna vrsta. Njegovo širjenje po Evropi v zadnjih desetletjih je opredeljeno kot naravni proces širjenja njegovega areala. O njegovi prehrani pri nas nimamo še nobenih izsledkov, zagotovo pa v njegov prehranski spekter spada tudi srnjad (mladiči). Lovci v Srbiji in Italiji ga krivijo za upad številčnosti srnjadi. Vključitev šakala med divjad naših lovišč bo zagotovo imela vpliv na našo lovno divjad. Če so zveri in njihova številčnost že danes problem, ta problem ne bo nič manjši, če jim bomo pridružili še šakala. Pri obravnavi zveri oz. volka, ne razumem, da križanca med volkom in psom, ki se je pojavil v volčjem krdelu, niso odstranili. Mešanci med divjimi in domačimi živalmi ne spadajo v lovišče.

Foto: Vlado Jehart

Upravljanje s populacijami divjadi v Sloveniji izvajata dve organizaciji, in sicer Zavod za gozdove Slovenije in Lovska zveza Slovenije, oziroma Območne enote ZGS ter lovske družine (LD), ki so včlanjene v Lovsko zvezo. Ker je divjad sestavni del gozdnih ekosistemov, je razumljivo, da je upravljanje s populacijami del upravljanja z gozdnimi ekosistemi. Lovsko gospodarski cilji so del gozdno gospodarskih ciljev. Ločeno načrtovanje je pogosto pripeljalo do konfliktov, predvsem zaradi neusklajenosti rastlinstva z živalsko komponento gozda; to pa je pripeljalo do težav v pomlajevanju gozdov. Pri sedanji organiziranosti, ko je načrtovanje domena ZGS, izvedba načrtovanih ukrepov, vključno z odstrelom pa v rokah LD, je možnost večjih razhajanj teoretično manjša kot je bila v preteklosti. Območne enote ZGS imajo dobre informacije o stanju gozdov in usklajenosti živalske z rastlinsko komponento gozda (kontrolne ploskve o obžrtosti gozdnega mladja), lovske družine pa imajo dobre informacije o stanju živalskih populacij v konkretnih okoljih . Zato mora biti lovno gospodarski načrt izdelek obeh institucij: Območne enote Zavoda za gozdove in pristojne lovske družine.

Planiranje mora biti izvedeno od zgoraj navzdol, kot tudi od spodaj navzgor; torej iz velikega v malo in iz malega v veliko. Na področju lovstva mora biti več tvornega sodelovanja med Zavodom za gozdove in Lovsko zvezo Slovenije. Ne dopustimo, da nas divjad razdvaja, kot so bili primeri v preteklosti! Divjad naj nas združuje! Ker pa je živalski svet področje, ki zanima in vpliva na širšo javnost, je smiselno, da so k vsem pomembnejšim odločitvam poklicani tudi predstavniki te javnosti.