Slovenska lovska organizacija je pred mnogimi izzivi. Upam si trditi, da smo na rahlem razpotju! Manjkajo nam drzne in vizionarske programske vizije, ki bi upoštevale aktualni čas zelene bratovščine, njeno vpetost v moderne evropske in svetovne lovske in lovsko-ekološke trende in sledile temeljnim izhodiščem, da je lov v prvi vrsti stvar časti in osebne odgovornosti in sestavni del koncepta trajnostne rabe naravnih virov. Preživete vsebine morajo čim prej v koš in na smetišče zgodovine, kamor sodijo, sploh, ko smo priče tendencam, da se »udriha po vsem, kar ima krivi kljun« in ne priznava pravice do obstoja »konkurentom« v naravnem okolju.

Foto: Marjan Artnak

Odziv: Dr. Marjan Toš

Foto: Janez Papež, Marjan Artnak, Vlado Jehart, Marjan Toš

Zgodovina lovstva na Slovenskem je popisana, objavljena v številnih publikacijah in podpisana od različnih avtorjev. Ti so imeli vsak zase tudi specifični pogled na začetke in razvoj organizacije, ki je zrasla na stoletnih izročilih in tradicijah lova v vseh zgodovinskih obdobjih. Naj torej za osvežitev našega zgodovinskega spomina za hip pogledamo v preteklost.

Med vidnejšimi nosilci narodnega programa na Slovenskem na prelomu 19. in 20. stoletja, ki so bili tudi lovsko zavzeti ljudje, je vse bolj  zorela pobuda, da bi ustanovili organizacijo, ki bi združevala slovenske lovce v vseh takratnih deželah. Tako je bil v Ljubljani 16. oktobra leta 1907 ustanovljen Slovenski lovski klub. Njegov prvi predsednik je postal ljubljanski župan Ivan Hribar, gonilna sila pri ustanavljanju slovenske lovske organizacije pa je bil dr. Ivan Lovrenčič.

Ustanovitelji slovenske lovske organizacije, zlasti še dr. Ivan Lovrenčič, so od vsega začetka poudarjali in izpostavljali slovenski značaj nove organizacije in njeno dolgoročno naravovarstveno usmeritev. To je bila strateška opredelitev, ki je slovenske lovce uvrstila med resnične varuhe narave in skrbne gojitelje divjadi že v časih, ki so bili še zelo naklonjeni divjadi in lovstvu. Dr. Ivan Lovrenčič je brez dlake na jeziku vedno znova opozarjal, da »mi ne smemo biti samo lovci, ampak tudi zaščitniki narave«. Pri tem je rad uporabil besede grofa S. Tarouca: »Kein Heger – Kein Jäger« – »kdor ne goji – naj tudi ne lovi.«

Njegovo  temeljno izhodišče je bilo, da »način lova mora biti tak, da z njim nista spojena le užitek in zabava, ampak tudi varstvo in skrb za divjačino. To leži v interesu vsakega lovca in kdor tega ne prizna, ta naj si ne lasti tega naslova, ker si ga ne zasluži, saj je lov oni teren, kjer prenehajo vse razlike stanu, bogastva, časti itd., kjer se pozna in upošteva le ena lastnost, lastnost – lovca«.

Foto: Vlado Jehart

Slovenski lovski klub, kot začetek in predhodnik sodobne lovske organizacije na Slovenskem, je znal pravilno izpostaviti tudi naloge na področju lovske kulture in izobraževanja, kinologije in založništva. 19. marca 1909 se je Slovenski lovski klub preimenoval v Slovensko lovsko društvo (SLD). To se je zgodilo na občnem zboru, ki je bil v ljubljanskem hotelu Ilirija. Takrat je društvo štelo vsega 170 članov, od  katerih jih je bilo 53 v Ljubljani. Društveni predsednik in ljubljanski župan Ivan Hribar se omenjenega občnega zbora zaradi obveznosti v dunajskem parlamentu ni udeležil, tako da je zborovanje vodil dr. Ivan Lovrenčič. Za predsednika je bil vnovič izvoljen Ivan Hribar, za podpredsednika pa dr. Ivan Lovrenčič. Oba veljata za nestorja slovenske lovske organizacije, ki sta jo že ob samem začetku postavila na zdrave, trde temelje in pri tem upoštevala temeljna izhodišča, vključno z načelom, da »kdor ne goji, naj ne lovi«. Organizacija je bila nepolitična in je za takratni čas slonela na moderno zasnovanih naravovarstvenih načelih, upoštevajoč lovsko tradicijo in kulturo.

Lov danes in jutri

Pri svojih dolgoletnih izkušnjah odkrito povem, da stvari okoli lovstva danes niso tako preproste. In da situacija ni takšna, kot si nekateri mislijo. Da enostavno smo in lovimo po mili volji. Da smo »morilci« in »streljači«. Vsepovprek in počez! Mar res? Da so torej na pladnju divje živali na eni in kruti lovci na drugi strani. To je preveliko poenostavljanje! Stvari so bolj kompleksne! Tukaj je še veliko institucij lokalnega in nacionalnega značaja, lastnikov kmetijskih zemljišč, travnikov in gozdov, ministrstev in zavodov, ki sledijo le svojemu interesu. In ko se spet enkrat zgodi, da razjarjeni kmet spusti svoje pse z verige, ker mu srne obirajo fižol na njivi – kdo potem rešuje situacijo, ko psi razmrcvarijo srno z mladiči?

Lovci smo le člen v verigi, dolžni smo uresničevati lovsko-upravljalske načrte, ki jih pripravlja Zavod za gozdove za lovsko-upravljalska območja in za posamezne upravljalce lovišč, torej za lovske družine. V njih je vse zapisano, tudi naloge pri urejanju lovišča, urejanje remiz, krmnih njiv, sajenje plodonosnega drevja, izgradnja lovsko-tehničnih objektov in naprav. Nič ni dovoljeno na svojo roko. In kaj se v resnici dogaja? Kmetje nas že leta pribijajo na sramotilni steber, češ da nočemo streljati srnjadi, jelenjadi in divjih prašičev, ki delajo veliko škodo v kmetijski krajini. Pa medvedov in volkov, ki jim mrcvarijo drobnico.

Foto: Janez Papež

To se zares dogaja, a ne povsod po Sloveniji oz. ne povsod na isti način. Zlasti divjih prašiči so vrsta, ki terja res preudarno gospodarjenje vključno z odstreli. V zadnjih letih so se ponekod neverjetno razmnožili, pri naših južnih sosedih zahajajo že na mestne ulice, odstrelov pa sploh ni mogoče vedno izpolniti. In potem sledijo globe za upravljalke lovišč in za njihove odgovorne osebe. Od lovske inšpekcije, ki vztraja pri realizaciji načrtov. Ne samo pri rastlinojedih vrstah, ki povzročajo škode v kmetijstvu in gozdarstvu, temveč tudi pri lisicah, kunah in celo sivih vranah. Te ptice so se nenormalno razmnožile. Skratka, zadeve so kompleksne in jih je treba reševati pragmatično, strokovno in preudarno, tudi z dialogom med prizadetimi uporabniki prostora, z vodilom, da lepa beseda zares lepo mesto najde.

Med velikimi zvermi in javnostjo

Minulo leto je vso lovsko organizacijo zaznamovalo vprašanje velikih zveri in nesrečni interventni odstrel medvedov in volkov. Ali je do tega res moralo priti in, ali smo res ravnali prav, da smo tako naglo sklonili glave in rekli, bomo pač izvajali odstrel? In smo ga, zlasti medvedi so bili hitro na dlaki. Marsikje so odstrel medveda celo javno ponujali za majhen denar. In ker smo tudi lovci krvavi pod kožo, so mnogi to priložnost izkoristili in lovske sobane napolnili še z medvedovimi lobanjami ali kar celimi kožuhi po tleh. In na njih se zdaj nabira prah. Žene lovcev pa bentijo.

Številčno ravnovesje velikih zveri je potrebno držati na razumni meji, potrebno je zagotoviti varnost prebivalstva na območjih, kjer živita volk in medved. Toda če se obe sicer ogroženi vrsti preveč razmnožita, se lahko posamezne živali tudi »preseli« v naravne rezervate v drugih državah. O tem, kako humano je divje živali zapirati v kletke in jih razstavljati, pa raje vprašajmo kakšnega zaposlenega ali vodjo živalskega vrta. Sicer pa poglejte, dragi zeleni bratje, Slovenija je ena od evropskih držav, ki ima stabilno populacijo rjavega medveda. Žal res preštevilno, s tem se strinjam. Sicer nisem strokovnjak za to vrsto, a vendarle ocenjujem, da je sobivanje medveda in človeka mogoče. Če pa medvedu dobesedno na pladnju ponujamo ovce, koze, govedo, se lahko situacija zaplete. Da ne govorim o raznih odpadkih po gozdovih in o velikem vznemirjanju v okolju. Medved pač hlača tja, kjer je več miru in kjer je hrana. In to najde tudi na mnogih divjih odlagališčih.

Foto: Janez Papež

Volk je spet svoje poglavje. Kolikor prebiram v strokovni literaturi in kar mi povedo kolegi z območij, kjer živijo volkovi, je tudi z njimi mogoče sobivanje – le razum mora prevladati. Če je odstrel res premišljen, strokovno in dolgoročno načrtovan, potem ne vidim nevarnosti za nobeno vrsto, da bi jo s tem ukrepom prizadeli. A poudarjam, preudarno, strokovno in dolgoročno naravnano. Kot je to že bilo nekoč, ko smo v skladu s takrat veljavno zakonodajo imeli LGO in je imel medved osrednje ter robno območje. In odvračalna krmišča, vedno založena, globoko v notranjosti medvedovega biotopa. Starejši kolegi to dobro vedo.

Mag. Janez Černač je na to dejstvo večkrat argumentirano opozarjal, pa so vsi le zamahnili z roko, češ, kaj bi rad ta Černač; naj nam da mir v penziji. Škoda, da se ne posluša ljudi, ki kaj vedo. Mimogrede, Janez Černač je avtor Etičnega kodeksa slovenskih lovcev in Strategije razvoja slovenskega lovstva, ki je še vedno uporabna, le da se z njeno modernizacijo in aktualizacijo nihče ne ukvarja.

Dejstvo pa je, da so za odstrel volka in medveda še vedno zelo ogreti kmetje, saj so soočeni s škodami po divjadi. Pri tem jim uspešno piha na dušo tudi del dnevne politike s političnimi strankami vred. Ja, kam to vodi!? Politika naj skrbi za ljudi in reševanje njihovih vsakdanjih težav, za kvalitetno zakonodajo! Za zveri in druge vrste pa bomo skrbeli lovci, gozdarji in kmetje v sodelovanju z drugimi strokovnimi ustanovami in pristojnimi oblastnimi organi. Predvsem pa poslušali stroko!! Spomnimo se samo nekaj mesecev nazaj, kako vehementno so na nekaterih tribunah vpili in glasno zahtevali, da je treba divjad enostavno postreliti…! Se zavedamo, kaj to pomeni? Se res vračamo v obdobje, ko divjad ni imela pravice do obstoja in so jo pobijali vsi, ki so za to »delo« imeli pet minut časa!? Torej, medved in volk da, a v sorazmerju z zmožnostmi biotopov in z izvajanjem permanentnih, strokovno načrtovanih odstrelov. Brez dnevne politike in mitingov!

Foto: Janez Papež

Kaj bo z malo divjadjo?

Moje lovsko udejstvovanje je že dolga leta prežeto z vprašanji obstoja male, poljske divjadi. Predmet mojega lovskega proučevanja so tudi zelo ogrožene gozdne kure. Najslabše pogoje ima zdaj mala divjad v Pesniški dolini, kjer počasi dobesedno izginjajo vsi biotopi za malo divjad. Doživeli smo drastične spremembe v okolju, ki vplivajo tudi na kvaliteto življenja človeka. Pa ne samo v Pesniški dolini, tukaj je še ravninski svet Prekmurja, pa Murskega polja, Ščavniške doline, Krškega polja, Dravsko-ptujskega polja, Dravinjske doline in še bi lahko naštevali.

Smo za to res krivi samo in zgolj lovci, ker smo preveč molčali? Nekaj malega tudi, ker nismo bolj odločno dvignili glasu, ko je bilo to še mogoče. A veliko bolj kot lovci so krivi gradbeni in kmetijski koncerni, lobiji in politika, ki z gradnjo avtocest, naselij, z regulacijami tekočih voda in še bi lahko našteval, usodno spreminjajo in limitirajo življenjski prostor divjim živalim (in posredno tudi človeku), ki dejansko v nastalih razmerah več ne morejo preživeti. Mnoge izginjajo. Svoje nenehno prispevajo tudi sečnja v gozdovih, nemir, uničevanje gozdnega roba, sekanje nižinskih gozdov, mejic, grmišč, pohodniške poti. A kar je pri tem treba povedati, je preprosta resnica – lovska puška ni iztrebila nobene vrste. Sami smo zaščitili jerebico, divjega petelina, ruševca, gozdnega jereba, skrajšali smo lovno dobo poljskemu zajcu in še bi lahko našteval. Za razliko od naših severnih sosedov na primer, kjer divjega petelina še vedno na veliko lovijo. In ne pozabimo, da ima divjačina že od nekdaj visoko pozicijo v gastronomiji, povpraševanje po divjačinskem mesu je vseskozi prisotno.

Foto: Marjan Toš

Pred kakšnimi 30 leti smo imeli pri nas v Pesniški dolini še nekaj naravnih remiz, živic, grmišč, nekaj naravnih vetrobranskih pasov. To je bilo varno zatočišče mali divjadi in množici živih organizmom v tleh, da o pticah pevkah ne govorim. Danes je Pesniška dolina gola, letošnje sečnje so dodatno opustošile tudi dobršen del ob Dravanji med Verjanami in Spodnjo Senarsko. Ker bojda Sklad kmetijskih zemljišč to zahteva! Od koga in zakaj? Od lastnikov, da dobijo čim večjo subvencijo. In kam to vodi, se sprašujemo; ne samo lovci, pač pa mnogi ljudje, ki nam ni mar, kaj bo ostalo za zanamce. Bodo ti še slišali prepelico v pšenici in škrjančka v detelji?

Učinkovitejše upravljanje in zavod za lovstvo?

Moje lovsko in še bolj naravovarstveno vodilo je skrb za naravo, za ravnovesje v naravi – med živalmi in njihovim biotopom, življenjskim okoljem, ki se je v zadnjih desetletjih drastično spremenilo, žal, v škodo prostoživečih živali, poudarjam, prostoživečih živali, ne samo ali zgolj divjadi! Moje dojemanje narave in naravnega okolja je kompleksno. Vsak zakaj ima svoj zato! Vsaka vrsta ima neko funkcijo in ekosistem bi moral biti čim bolj uravnovešen. Je pa to seveda danes precej iluzorno pričakovati, saj je človek s svojim brezumnim in pohlepnim poseganjem naravo osiromašil že do tolike mere, da je resno načeto preživetje. Tu zdaj nastopi priložnost za moderni, ekološki pristop, ki bi moral že zdavnaj odlikovati lovsko organizacijo.

Foto. Vlado Jehart

Malo divjad smo pustili povsem na stranskem tiru. Šele lani se je začelo znova nekaj premikati na bolje in končno je dozorelo spoznanje, da fazan in poljska jerebica nista nič manj pomembna kot trofejni jelen ali gams. Bojda bo tej tematiki LZS namenila več pozornosti tudi skozi posebno komisijo za malo divjad. Počakajmo, bomo videli, so rekli slepi.

Kakorkoli že, lovska organizacija je pred mnogimi izzivi, upam si trditi, da je na rahlem razpotju, in da ji manjka sodobna, dolgoročna vizija. Preveč se še vedno ukvarja sama s seboj, preveč je še prežeta s samoupravnim odločanjem in dogovarjanjem. Preveč je zbirokratizirana. Za preskok v novo kvaliteto potrebuje učinkovitejše upravljanje, ki ne bo preobremenjeno s praznim besedičenjem na razno raznih delnih občnih zborih in podobnih forumih.

Sam sem že predlagal in stojim za tem: Spremeniti je treba Pravila Lovske zveze Slovenije tako, da bo sistem upravljanja v duhu časa! Da bo prožen in učinkovit! Potrebujemo predsednika s podpredsedniki. Potrebujemo nekoliko širši Upravni odbor. A nikakor ne takšnega kot je zdaj, da so v njem člani glede na število članstva po območnih Zvezah lovskih družin, ki jih, mimogrede, veljavni Zakon o divjadi in lovstvu ne pozna! Potrebujemo Izvršni odbor, ki bi ga sestavljali člani po funkcionalnem principu! Včasih so bili to predsedniki komisij. Zakaj se ne bi poslužili modela, ki je bil učinkovit!? In ne bo zato nič manj notranje demokracije. Za vsem tem pa je nujna absolutna podpora strokovne službe na čelu z direktorjem ali generalnim sekretarjem, je čisto vseeno. In s sodelavci, ki vrhunsko obvladajo posamezna področja ter imajo glede stroke tudi pristojnosti.

Foto: Vlado Jehart

To je model, ki bi lahko dokončno opravil z neverjetno trdoživo tranzicijo v lovstvu in sledil viziji sodobnega časa. Ta pa terja dinamično, usposobljeno in spoštovano lovsko organizacijo! Takšno, ki sicer spoštuje preteklost in gradi tudi na tradiciji, a je vendarle usmerjena v prihodnost. To nam večkrat povedo drugi, sploh mladi, ki jih je v naših vrstah premalo. Zakaj ne pridejo, je drugo vprašanje! Odgovore nanj prepuščam vsem vam.

Čisto za konec še stavek o tem, da bi v slovenskem lovstvu že zdavnaj potrebovali Zavod za lovstvo. O njem se je pred časom res veliko govorilo, preigravali so se scenariji in vsebine in škoda je, da je predlog obležal v predalu. Če kdaj, potem je zdaj čas, da ga aktualno vodstvo Lovske zveze Slovenije potegne iz predala, ga razčleni, posodobi in začne nov dialog z vsemi, ki imajo o njem kaj povedati ter na koncu odločiti!