Duša in srce Univerze v Ljubljani je Narodna in univerzitetna knjižnica. NUK. Ena. Plečnikov. Ki je. In NUK. Dva. Ki šele ima priti. Kdaj? In kako? Kakšen? Kateri? Čigav? Kot simbol česa? In kot pripoved o čem? O zlorabi? Ali o resnici? Zgodba, ki je pred nami, je bila napisana pred sedmimi leti; objavljamo jo takšno, kot se nam je takrat izpisala. Eskalirala je že nekaj let prej s pet vrstično blogovsko peticijo, ki je v nič pometla desetine davkoplačevalskih milijonov ter končan in že plačan projekt. Ta ni bil všeč peščici tistih, ki si je z njim prav tako želela zaslužiti in se proslaviti. Maja 2012 se je gonja zaključila z izborom »pravega« projekta. Zato naš dosje takrat ni mogel ugledati luči sveta. Danes ga izročamo univerzi in vsem. Kot dokument. Kot pričevanje. Kot še en kamenček v mozaiku. Kot odsev časa in duha, v katerem nastaja NUK II. In kot vprašanje. Bomo res dovolili, da se vse naše nacionalne, identitetne in univerzitetne vrednote spremenijo v simbole zlorabe? Ali pa bomo iskali in dali priložnost resnici?

Foto: Dragan Arrigler

Tekst: Ana Ašič
Foto: Dragan Arrigler

30. november 2019

Tretji december je uradni rojstni dan ljubljanske univerze. To bo letos v torek. Prvi adventni teden. Prižgali bomo prvo svečko na venčku božičnega pričakovanja. In stoto na girlandi minulih let univerze. Naše. Bili smo njeni študentje. In diplomanti. In zdaj to, kar smo. Vsak dan je tako ali drugače z nami. In vsemi. Vidna. In nevidna. Odprta. In zaprta. Resnična. In neresnična. Močna. In nemočna. Kot je vse to življenje samo. Dala nam je, kar nam je v tistem trenutku lahko; in tisto, kar smo bili pripravljeni vzeti od vsega, kar je ponujala. Učila nas je in nas še zmeraj z vsemi svojimi uspehi in napakami. S potmi in stranpotmi. Z vzponi in padci. Z vsem, kar je v nas dobrega prebudila. Pa tudi z vsem, kar je v nas dobrega zatrla. Vse je. In vse je bilo. Kot zreli odrasli ljudje, ki z leti pogledamo odpustljivo, velikodušno in blago tudi na težje plati svojih staršev in vseh, ki so nas spremljali, ko smo bili najbolj ranljivi, je prav, da takšen topel pogled namenimo tudi svoji univerzi.

Kot tisti, ki smo zelo zgodaj odšli od doma in zato morda tudi hitreje kot ostali vzpostavili s svojimi starši zrel, samostojen in enakovreden odnos, lahko morda vsi, ki nismo več v ničemer z univerzo neposredno povezani, nanjo toliko bolj svobodno in sproščeno pogledamo z razumevanjem ter prijateljskimi očmi in srcem. Univerza v Ljubljani je naša učiteljica. In tudi naša prijateljica. Morda je včasih malce »stara in čmerikava«, kot bi rekel Aristotel in zato težka za prijateljevanje, saj kot pravi veliki Grk, »je v takšnih ljudeh le malo radosti, nihče pa ni voljan preživljati svojih dni v družbi bolestnih in neprijetnih ljudi…saj sploh ni mogoče postati prijatelj z nekom, ob katerem ne čutiš veselja.« A takšna je. In je tu. In z nami. In želimo ji dobro. Tu in tam tudi poskusimo v tem smislu kaj storiti, »saj«, kot pravi Aristotel v Nikomahovi etiki, »je dolžnost prijatelja, da dela dobro«. Zato je danes pred vsemi ta dosje. »Prijateljem, ki jih imamo radi, želimo dobro zaradi njih samih,« pravi velikan antične misli ter nadaljuje, »in sicer ne pod vplivom strasti, ampak na osnovi zadržanja. Človek, ki ljubi svojega prijatelja, ljubi v njem to, kar je njemu samemu neka vrednota.«

Verjamemo v vrednote, ki so imanentne evropski tradiciji univerz. Kritično mišljenje. Svobodno raziskovanje. Avtonomija. In med njimi nesporno, od nekdaj, zmeraj in večno na prvem mestu iskanje in zavezanost resnici. Ko gre zanjo, ni pogajanj. »Pošteno in naravnost nujno je, da resnici na ljubo žrtvujemo tudi svoja prijateljska čustva, zlasti še, ker smo filozofi. Čeprav nam je oboje pri srcu, vendar je naša sveta dolžnost, da damo prednost resnici,« pravi Aristotel.

Sama sem večino njegovih besed vseh desetih knjig Nikomahove etike od nekdaj razumela kot strnjeno sporočilo o tem, da je v bistvu resnica največji izraz ljubezni in prijateljstva; največ, kar lahko daš človeku, ki ga ljubiš; največji, najvišji izraz spoštovanja, naklonjenosti in pripadnosti nekomu ali nečemu. Ne glede na ceno, ki jo to prinaša. Enemu. Ali drugemu. In obema.

Zato je danes pred nami ta zgodba. Posvečamo in podarjamo jo Univerzi v Ljubljani. Ob njeni stoletnici. Njena duša in srce je Narodna in univerzitetna knjižnica. NUK. Ena. Plečnikov. Ki je. In NUK. Dva. Ki šele ima priti. Kdaj? In kako? Kakšen? Kateri? Čigav? Kot simbol česa? In kot pripoved o čem? O zlorabi? Ali o resnici? Zgodbo o prvi si lahko preberete na naslednjih straneh. Napisana je bila natanko pred sedmimi leti in sedmimi meseci. Objavljamo jo točno takšno, v takšnem obsegu in v štirih delih, kot se nam je takrat izpisala. Začela se je že zdavnaj in je pravzaprav stara kot svet. In neuničljiva kot zavist ter sovraštvo in laž, ki jo vselej spremljata. Eskalirala je že nekaj let prej s petvrstično blogovsko peticijo, ki je v nič pometla desetine davkoplačevalskih milijonov ter končan in že plačan projekt. Ta ni bil všeč peščici tistih, ki so si z njim prav tako želeli zaslužiti in se proslaviti. Maja 2012 se je gonja zaključila z izborom »pravega« projekta. Zato seveda naš dosje takrat ni mogel ugledati luči sveta. Danes ga izročamo univerzi in vsem. Kot dokument. Kot pričevanje. Kot še en kamenček v mozaiku. Kot odsev časa in duha, v katerem nastaja NUK II. In kot vprašanje. Bomo res dovolili, da se vse naše nacionalne, identitetne in univerzitetne vrednote spremenijo v simbole zlorabe? Ali pa bomo iskali in dali priložnost resnici?

Foto: Dragan Arrigler

Preiskovalni dosje NUK 2012 // Kontroverzno načrtovanje nove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani (1)

ZELENA TERASASTA PALAČA ZNANJA ALI VISOKA STEKLENA KOCKASTA STRUKTURA?

V senci dinamičnega aktualnega političnega dogajanja se je v prvi polovici leta 2012 odvila še ena, nič manj presunljiva zgodba, ki je predvsem ob prodornosti enega dela arhitekturne stroke, precejšnji meri politične in uradniške spretnosti ter sočasni odsotnosti kritične medijske zavzetosti prve dni maja 2012 v neverjetni naglici dosegla kulminacijo z zaključkom natečaja za novo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, ki je morda res največji, prav gotovo pa najbolj kontroverzen arhitekturni natečaj vseh časov na Slovenskem. Ker je bil prvonagrajeni natečajni predlog Bevk Perović arhitektov podrobno in obsežno predstavljen v vseh slovenskih medijih, je prišel čas, da za pravo informacijsko ravnovesje v javnosti izčrpneje spregovorimo tudi o drugi plati resnice, torej o že obstoječem, pravno veljavnem, strokovno in mednarodno potrjenem in verificiranem, ažuriranem, za gradnjo pripravljenem ter od državljanov že plačanem projektu za novo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani; predvsem pa seveda o tem, zakaj je torej nedavni natečaj, s tem pa tudi rezultat, tako zelo sporen in vprašljiv.

Bistvo zgodbe je kratko in jedrnato, vendar skrito v zapleteno strukturo ter v najvišji maniri uniformnega minimalizma, ovito v fasado poenostavljenih, a žal, zato tudi prozornih trditev.

Komaj deset dni po volitvah, 14. decembra 2011, tik pred božično novoletnimi prazniki, torej dva meseca pred dejansko sestavo nove vlade, v času velike nejasnosti in omejenih pooblastil, ko je bila pozornost najširše javnosti in medijev usmerjena predvsem k enemu velikemu vprašanju, kdo bo novi mandatar, je Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije objavila javni arhitekturni natečaj za novo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, potem ko je vse od poletja 2008 en del slovenske arhitekturne stroke, seveda s pestro in večstransko logistično podporo ter raznolikimi prijemi od preprosto demagoških do sistemsko dovršenih in medijsko prefinjenih, storil vse, da ustavi obstoječi legitimno potrjen in verificiran projekt, čeprav natančna analiza vseh dejstev in okoliščin jasno kaže, da pravzaprav ni opravičljivih objektivnih razlogov za takšen radikalen politično, strokovno, finančno, časovno, prostorsko, pravno, moralno in etično vprašljiv razplet.

Za sodobno knjižnico

Prizadevanja za novi natečaj so v preteklih letih na eni strani sicer res prinesla in artikulirala nekaj relevantnih vprašanj in dilem v zvezi z načrtovano izgradnjo nove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, ki se z večjimi in manjšimi vzponi in padci dejansko pripravlja že več kot dvajset let, če za začetek vzamemo javni arhitekturni natečaj leta 1989, na katerem je bil kot prvonagrajeni izbran projekt arhitekta Marka Mušiča.

Na drugi strani je pa res tudi to, da so se tako težnje po novem natečaju kot prizadevanja za ustavitev projekta, ki je bil nazadnje ažuriran leta 2008, potrjen, pripravljen za pridobitev gradbenega dovoljenja ter po besedah Mojce Kucler Dolinar, tedanje ministrice za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, »jeseni 2008 praktično pred začetkom gradnje«, skrile za vprašanji, na katera so dajali kategorične odgovore in trditve isti protagonisti, pri čemer je, zaradi odsotnosti ustrezne kritične medijske obravnave drugače misleča bibliotekarska, arhitekturna, arheološka, umetnostnozgodovinska in humanistična stroka, njeni argumenti ter klici k objektivni in premišljeni presoji o tako kompleksnih vprašanjih, ostala v marsičem brez besed in možnosti izrekanja relevantnih odgovorov.

V tem smislu je gotovo najbolj zanimivo pa seveda tudi relevantno in legitimno vprašanje »zastarelosti obstoječega projekta« ob hkratni težnji po izgradnji »tehnološko sodobne knjižnice, ki bo odsev časa, v katerem je nastala«.

To je tisto, kar naj bi sprožilo prizadevanja za novi natečaj in ga tudi prineslo. Obenem pa je to tudi že prvo veliko protislovje na stičišču carda in decumanusa, kjer naj bi na eni markantnejših točk nekdanje Emone in v neposredni bližini sedanjih Križank ter Plečnikove NUK, v naslednjih letih zrasla nova Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.

Pri tem je treba najprej povedati, da v javnosti sicer uspešno lansirano, splošno sprejeto in samoumevno tezo o »zastarelosti« obstoječega projekta v resnih domačih in mednarodnih strokovnih krogih nikakor ne sprejemajo s takšno preprosto lahkoto, nasprotno, tako bibliotekarji kot arhitekti in umetnostni zgodovinarji, poudarjajo, da pri prvem projektu dejansko ne gre za dvajset let star projekt, saj je vsa ta leta rasel in se prilagajal novim okoliščinam, zlasti seveda na eni strani dolgoletnim arheološkim izkopavanjem in dognanjem, in na drugi, novim visoko tehnološkim in informacijskim danostim, kar se je zaključilo leta 2008, ko je bil nazadnje ažuriran, usklajen in prilagojen naročnikovim zahtevam, tako da je, kot je razvidno iz obsežne dokumentacije »skladen z najnovejšimi mednarodnimi smernicami za izgradnjo knjižnic LIBER, ki vključuje virtualnost in s fleksibilno zasnovo omogoča zagotovitev prostorskih možnosti, ki jih Slovenija tudi dolgoročno potrebuje za podporo izobraževanja, kulture in informatike«.

Foto: Dragan Arrigler

Omejene danosti za najsodobnejše principe

Se pa v konkretnem kontekstu načrtovanja nove Narodne in univerzitetne knjižnice in ob težnji po »sodobni knjižnici« poraja še nekaj vprašanj, pri čemer si je seveda najprej treba zastaviti vprašanje, kaj sploh je sodobna knjižnica.

Večina aktualno razmišljajočih knjižničarjev in humanistov, pa seveda tudi mnogi arhitekti in drugi poznavalci bibliotekarskih vprašanj, so si edini, da je danes bistvo najsodobnejših knjižnic v uravnovešeni simbiozi ter komplementarnem ravnovesju dveh izrazito nasprotnih polov: sodobna knjižnica je na eni strani z najbolj iskanimi knjigami in drugimi gradivi v prostem dostopu ter brezžičnimi računalniškimi povezavami spet lahko bolj kot kdajkoli podobna nekdanjim klasičnim knjižnicam; na drugi strani pa je njeno najsodobnejše bistvo pravzaprav očem nevidno in nedostopno, saj gre za visoko robotizirana regalna skladišča, locirana pod zemljo, v katerih je shranjenih več milijonov naslovov, ki so s pomočjo najsodobnejše robotike hitro dostopni uporabnikom, zaradi česar seveda zgolj oblikovanje in arhitektura »nadzemnega dela« nikakor ne moreta predstavljati odločilne arbitražne dimenzije »sodobnosti knjižnice«.

»Če se na novo sprašujemo in govorimo o sodobni knjižnici, potem nismo naredili prav nič, če iščemo le novo oblikovno rešitev, saj je bistvo moderne knjižnice v tehnološko funkcionalnem delu. V primeru NUK II pa tega ta lokacija, kot je razvidno iz natečajnih podlag, zaradi slabe sestave tal, podtalnice in arheologije, preprosto ne zdrži. Tukaj ni mogoče narediti velikanskega podzemnega visoko avtomatiziranega skladišča, ki bi lahko za več desetletij ustregel naraščajočim zahtevam uporabnikov in bibliotekarjev,« je prepričan arhitekt Janez Lajovic, dolgoletni predsednik komisije za natečaje pri Inženirski zbornici Slovenije, v okviru katere je do pred nekaj leti delovala tudi zbornica arhitektov in krajinskih arhitektov, in meni, da bi »si bilo treba pred kakršnimikoli tovrstnimi novimi začetki, če se je že ponovno in radikalno odprla ta debata, temeljito vzeti čas in najprej skrbno pretehtati vprašanje, ali je sploh smiselno postavljati na to mesto univerzitetno knjižnico, ki jo je tu že v iztočnici mogoče narediti po najnovejših tehnoloških standardih le v zelo omejenih dimenzijah«.

Dosedanje načrtovanje nove knjižnice je to vprašanje, zlasti zaradi arheološke občutljivosti lokacije, občasno že prinašalo na površje, vendar je na koncu zmeraj nekako pretehtalo stališče, da je lokacija na območju t.i. južne univerze, v neposredni bližini številnih fakultet in raziskovalnih ustanov ter seveda obstoječe Plečnikove Narodno univerzitetne knjižnice najbolj primerna za novo Narodno in univerzitetno knjižnico, ob zavedanju, da je potrebno torej ob omejenih danostih tudi na tem mestu zagotoviti optimalne sodobne bibliotekarske standarde.

Zato je prvi projekt že v največji možni meri, zahtevah in soglasjih integriral v načrtovano novo stavbo visoko avtomatizirano regalno skladišče kot tudi seveda samoumeven prosti dostop do gradiv. Hitra primerjava kvadratur visoko avtomatiziranega regalnega skladišča v prvem projektu in novih razpisnih podlogah, kjer ne gre za bistvene razlike, te objektivne danosti in omejitve dokazuje, in tudi v tem smislu potrjuje stališče, da se v tehnološkem smislu kaj bistveno novega, kot je že, tu tudi ne more zgoditi, razen seveda za tiste, ki se z vsem tem prvič srečujejo in je za njih sploh vse novo!

Nova a razseljena po vsem mestu?

Je pa tu še ena zanimivost. Dosedanje načrtovanje je temeljilo na tem, da bodo skupaj na enem mestu in pod isto streho NUK II in Centralna tehniška knjižnica (na začetku je bila mišljena tu tudi Osrednja humanistična knjižnica), kar je po vseh dosedanjih strokovnih ocenah in vrednotenjih veljalo iz organizacijskih in finančnih vidikov najbolj smiselno, obenem pa uporabnikom najbolj prijazno.

Zdaj pa je tu govora le še o NUK II, oziroma, sodeč po izjavah nekaterih protagonistov, le še o univerzitetni knjižnici, kar je sicer iz nekaterih »investicijskih« vidikov nedvomno mnogo bolj zanimivo (v smislu, zakaj bi delali eno knjižnico, če lahko sčasoma dve ali tri; če so lahko namesto enega zemljišča v igri tri, namesto enega projekta in enega projektantskega in izvajalskega posla trije; pa še tri ravnateljska mesta; in vse to lepo za državni denar!?!); kaj to pomeni za davkoplačevalce in seveda uporabnike, je pa drugo vprašanje, o katerem pa bo v kontekstu nove Narodne in univerzitetne knjižnice nesporno treba še veliko govoriti, saj je res neverjetno, da se na isti lokaciji in praktično za isti denar nekdo v maniri čiste objestnosti in norčevanja iz davkoplačevalskega denarja zdaj odloča za ekshibicionističnih ter urbanistično in prostorsko mnogo bolj arogantnih19 tisoč kvadratnih metrov, namesto decentno v mestni kontekst umeščenih in sprojektiranih 36 tisoč kvadratnih metrov v veljavnem projektu!

»Bomo zdaj stvari spet zastavili tako, da bo imela nova moderna knjižnica dislocirana skladišča in enote na vseh koncih mesta in bo uporabnik spet čakal na želeno knjigo dva dni?« se sprašuje arhitekt Janez Lajovic in poudarja, da bo tudi v tem smislu torej »vsaka, še tako trendovsko oblikovana arhitekturna rešitev že vnaprej zastarela!«

Visoka steklena kockasta struktura?

Ob vseh skrbeh v zvezi z »zastarelostjo« prvega projekta in mantričnem ponavljanju objektivno nepreverjenih trditev, ki so očitno (avto)hipnotično učinkovale vsaj na del slovenske javnosti, pa se je kar nekam pozabilo na to, da sta na tem urbanistično in arhitekturno občutljivem prostoru in nalogi bistveni vprašanji vsekakor, prvič, trajnost stavbe in vrednot, ki jih sublimira; in drugič, njena umeščenost v dani mestni prostorski kontekst.

Iz odloka o občinskem prostorskem načrtu MOL je razvidno, da je to območje urejanja namenjeno osrednjim dejavnostim za kulturo, na njem pa je predpisan tip objekta z oznako »svojstvena stavba«, to je s »svojstveno oblikovno in zazidalno zasnovo«, s čimer arhitekti praviloma že po svoji biti nimajo pretiranih težav. Obenem je tu vsekakor bistvena tudi vključenost nove stavbe v obstoječe okolje.

Sedanja natečajna komisija v komunikeju za javnost sicer zatrjuje in prepričuje, da novi prvonagrajeni natečajni predlog prinaša »brezčasne dimenzije« in »upošteva kontekst«, vendar razen tega, da pove, kako je odlika projekta vhod iz smeri Filozofske fakultete, ker da je hiša namenjena predvsem študentom (ki so samo tam!?), trditve o umeščenosti v kontekst konkretno ne utemelji, kar je ob visoki introvertirani kockasti strukturi, ki poleg vsega presega dovoljeni višinski gabarit za dve nadstropji, ohranja neznosno urbanistično škrbino v križišču Zoisove in Slovenske ceste, ima slepo južno fasado in praktično ne komunicira s Trgom francoske revolucije, torej v smeri Vegove ulice in Plečnikove NUK, nedvomno tudi precej težko.

Foto: Dragan Arrigler

Zazelenjena terasasta palača znanja

Pri tem povsem drugo sliko ponuja obstoječi projekt. »Nova Narodna in univerzitetna knjižnica je načrtovana na območju, kjer se je od ranega otroštva do danes odvijalo vse moje življenje,« pravi arhitekt Marko Mušič, »zato je bila pri snovanju moja največja želja in vodilo, da to novo stavbo subtilno in prefinjeno vključim v ta meni z vsakim detajlom od nekdaj znani in ljubi, nesporno najlepši predel Ljubljane. Ko je torej to osnovno izhodišče začelo dobivati prostorsko zasnovo, sem hotel, da stavba učinkuje kot odsev, kot odmev na atmosfero in terasasto ureditev celotne Vegove, še posebej pa kompleksa Križank. Zato je tudi obod nove stavbe zasnovan terasasto, tako da se zabrisuje meja med naravnim in grajenim in se s temi terasastimi zelenimi ambienti obiskovalcem omogoča polno doživljanje vsega tega prelepega kareja in širšega okolja s čudovitimi pogledi proti Plečnikovi NUK, Križankam, grajskemu griču, trnovski cerkvi, Krimu in ljubljanskemu barju. Koncept je inverzija Plečnikove palače, saj se za razliko od njenega kockastega volumna in visokih fasad, celotni obod nove stavbe Narodne in univerzitetne knjižnice raztaplja, izliva in izteka v ta prelepi parter. Zato so fasade ob Emonski in Zoisovi zelo nizke, na vogalu obeh ulic se s samo štirimi metri višine skoraj povsem spustijo v merilo človeka. Zelene terase se potem postopno dvigajo in si sledijo vse višje proti notranjosti knjižnice oziroma stavbnega telesa, s čimer je povsem ohranjen vizualni prostor tega edinstvenega predela, zlasti zato, ker je tako najvišji del knjižnice odmaknjen tako globoko v notranjost kareja, da z omenjenih obodnih ulic sploh ne bo viden, ampak bodo tu vidne in prisotne predvsem bogato ozelenjene terase. Ta zelena terasasta zasnova torej najprej subtilno in nevsiljivo umešča novo stavbo v dragoceni predel ter z odprtostjo vanj omogoča, da so prostori sočasno nasičeni s prisotnostjo prekrasnega grajenega okolja, ki s tem ves čas bogati doživljaje obiskovalcev, obenem pa zagotavlja, da so vsi javni, obiskovalcem namenjeni prostori preplavljeni z naravno svetlobo. Zasnova je iskanje občutljivega ravnovesja med notranjostjo, njeno vsebino, ki je zahtevna, kompleksna, večpomenska in mora biti tudi prostorsko fleksibilna, tako da omogoča premene v času; in med zunanjostjo, ki skuša to novo palačo znanja spoštljivo in tenkočutno pa vendar dovolj prepoznavno in samozavestno vključiti v zgodovinski, kulturni in umetniški spomin Ljubljane in tega prelepega predela našega mesta.«

Čeprav ni potrebno ravno veliko arhitekturne veščosti, da iz obstoječega projekta prebereš zeleno terasasto zasnovo, ki je nedvomno trajna kvaliteta ne le za novo knjižnico ampak ves mestni prostor, je bila v vseh dosedanjih prigovarjanjih projektu ta širša zunanja prostorska dimenzija popolnoma in sistematično spregledana, neopažena, ignorirana in zamolčana.

Dotik antične kulture

Natanko tako kot je pri Mušičevem projektu sistematično spregledana in zamolčana ena največjih kvalitet notranjosti načrtovane knjižnice, kar potrjujejo tako domača kot mednarodna strokovna ovrednotenja in mnenja: to je ustvarjalna integracija Emone v sodobno, a prefinjeno, toplo, prijazno in vabljivo akademsko atmosfero nove knjižnice.

To plemenito in spoštljivo držo do preteklosti in s tem tudi sedanjosti, arhitekt v obstoječem projektu z zanimivim detajlom napove že takoj pri vstopu skozi južni vhod, kjer naj bi obiskovalca pozdravila Emona v merilu ena proti dvesto, kar takoj pove ne le to, da je v tej stavbi Emona na varnem, ampak govori tudi o veliki zavezanosti njeni prisotnosti in spominu.

»Pri vključevanju arheologije v novo knjižnico me je vodilo globoko prepričanje, da je dotik in doživetje antične kulture sijajna priložnost in pomembna simbolna in ambientalna obogatitev,« pravi Marko Mušič, »zato je odnos do arheološke dediščine večplasten, bolj svoboden in celo nekoliko ustvarjalen. V neposrednem okolju in v novi knjižnici se sklenjeno in v medsebojnem prepletu pretakajo doživetja antične kulture in to v različnih merilih, od zanimive inverzije, ki v sodobni stavbi predstavi antično urbanistiko s cardom in decumanusom, preko bleščečih motivov antične arhitekture, ki so zaradi polnega doživetja tudi delno ali v celoti rekonstruirani, pa vse do fresk, kipov, poslikav ter drobnih predmetov, ki bogatijo predvsem javne predele v višjih nivojih knjižnice.«

Zato je arhitekt uporabil vse paradigme in prezentacije, od ohranitev in situ, preko svobodnejših, z novo stavbo usklajenih glavnih urbanističnih motivov ulic in insul, do rekonstrukcij, ki ponujajo obiskovalcem izjemno polno doživljanje antične arhitekture in kulture z impluviji, saloni z mozaiki, sijajno domislico umestitve prebiranja časopisov in časopisne čitalnice na decumanus, ulico v smeri vzhod zahod, s čimer je duhovito povezana antika z današnjim časom in načinom življenja, pa likovni salon, ki je orientiran proti jugu s pogledom na zunanji impluvij na Zoisovi cesti. »Tu pa ne gre samo za antiko,« pripominja Marko Mušič, »likovni salon je na tem mestu tudi zato, ker je od tod najboljši in sijajen pogled proti fortezzi, kjer je Rihard Jakopič neumorno slikal Križanke, kjer je nastala tudi njegova znamenita slika Križank v zimi«. Z antiko bogata pa je tudi zasnova severnega dela, s parlatorijem, to je prostranim območjem za srečevanja in druženje, ki se neposredno odpira v lapidarij in vrt z antičnimi najdbami in situ.

»Ustvarjalni pristop pri predstavljanju in umeščanju arheološke dediščine v grajene prostore sodobnega sveta navdušuje obiskovalce arheoloških parkov kot so npr. Pompeji, rekonstruiran del rimskega Koloseja in najnovejše rekonstrukcije cesarskih palač na Palatinskem griču. Ambienti, doživetja in atmosfera, ki jo s takšno prezentacijo arheologije dosežemo je tisto, zaradi česar ljudje vanje zahajajo: saj ne gredo tja zato, da bi gledali samo odkopane ostanke zidov, kakršne so arheologi našli v zemlji, vsi si želimo začutiti duh časa, v katerem so nekdaj živeli,« je prepričan Marko Mušič, »želimo si stika z nečim, kar nam v vseh pomenih približa nekdanje ambiente, nekdanje življenje in kvalitete v vsej polnosti in pomenskosti. Toliko bolj je to na mestu v knjižnici, ki samo pridobi, če je v njej prisotna žlahtna preteklost, tako da je današnji obiskovalec, bralec, raziskovalec v sproščenem dotiku z antično kulturo, ki ji s prestavitvijo v naš čas in našo duhovnost damo nov pomen in trajanje, s tem pa izvirno obogatimo notranje in zunanje prostore nove knjižnice.«

Foto: Dragan Arrigler

»Briljanten, vrhunski dosežek«

Pri tem Marko Mušič poudarja, da pristop svobodnejše interpretacije arheologije nikakor ni bila samo njegova zasluga. »To je rezultat fantastičnega sodelovanja z dr. Ljudmilo Gec Plesničar, ki je bila izjemna poznavalka Emone in je tudi vodila izkopavanja; pa neverjetno ustvarjalnega sodelovanja s Strokovno komisijo za Emono, v kateri so bili najboljši arheologi, umetnostni zgodovinarji in konzervatorji, poleg že omenjene dr. Plesničarjeve še prof. dr. Božidar Slapšak, prof. dr. Nace Šumi, dr. Marijan Slabe, gospod Boris Vičič, prof. dr. Peter Fister in drugi; ter z Zavodom za varstvo kulturne dediščine. Neštetokrat smo vse v podrobnosti pretehtali in pretresli in arheološka prezentacija v obstoječem načrtu je plod teh vsestranskih in res zavzetih prizadevanj prav vseh sodelujočih. Moja naloga je bila priprava vizij, rešitev pa je naše skupno delo, ki mu je z uradnim soglasjem popolnoma in v celoti konec avgusta 2007 dal potrditev in zeleno luč tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine.«

Pa ne samo to. Ko je tedanje ministrstvo za znanost zaprosilo za mnenje še Unescovega strokovnjaka in konzultanta dr. Jana Meissnerja, je bil ta nad, po njegovem mnenju izvirno, unikatno vključitvijo Emone v novo knjižnico navdušen: »Novi projekt UKL, ki vključuje idejo arheološke preteklosti predela, je zagotovo briljanten, vrhunski dosežek. Čestitke gredo ne le arhitektom, temveč tudi arheologom, ki so sprejeli napredno načelo v njihovem poslanstvu«.

Da je to res in da še zmeraj v resnici tudi ta del obstoječega projekta za novo Narodno in univerzitetno knjižnico ni sporen ali vprašljiv, potrjuje tudi arheolog Boris Vičič, sedanji vodja ljubljanske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki poudarja da »Zavod nikoli ni predlagal ali zahteval, da bi se moral Mušičev projekt kakorkoli spreminjati ali začeti nov natečaj! Tega mi nismo nikoli zahtevali! Zaradi nas ni in ne bi bil nikoli razpisan nov natečaj!«

Le še »arheološko najdišče«?

Tako je to še eno objektivno dejstvo, ki potrjuje vprašljivost novega natečaja obenem pa postavlja v dodatno protislovno in sporno luč nove natečajne razpisne pogoje in posledično seveda natečajni rezultat.

Na področju prezentacije arheologije, ki je po mnenju najbolj kompetentnih in kredibilnih domačih in mednarodnih izvedencev ter ustreznih strokovnih institucij vzorno rešena v prvem projektu, se je namreč v novih razpisnih pogojih pojavila težnja oziroma smernica, po kateri, naj bi bila arheologija umeščena v novo knjižnico prvenstveno le še po faktografskem načelu »predstavitve arheološkega najdišča« in situ.

Kot je razvidno iz natečajnih pogojev in novega prvonagrajenega natečajnega predloga, naj bi bila arheologija omejena predvsem na nivo izkopanih najdb. V novi stavbi to pomeni približno dva metra pod nivojem sedanjega mestnega parterja, v etaži, ki se z novimi razpisnimi pogoji imenuje »arheološka« in »je namenjena delu novega programa NUK II: kavarna, klub, trgovine idr. Tu naj bi bili, podobno kot je to že tudi v obstoječem projektu, ohranjeni obe ulici cardo (sever-jug) in decumanus (vzhod-zahod), ostanki zidov in drugih najdb. Novost pa je, da naj bi bila po novih razpisnih pogojih arheologija tu v več ali manj dosledno enopomenskem surovem stanju. Posledično naj bi bila v kontekstu zahtevane nove interpretacije arheologije poleg vodnjaka ena največjih antičnih atrakcij in osrednja znamenitost nove Narodne in univerzitetne knjižnice rimska kloaka po domala vsej dolžini decumanusa.

»Pretežni del nove knjižnice,« so terjale nove razpisne podloge, »mora biti zgrajen nad nivojem predstavitve arheološkega najdišča«.

Že ta pojmovna redukcija ostalin Emone zgolj na »arheološko najdišče« je izjemno povedna, vsakomur, ki vsaj malo pozna odnos nekaterih slovenskih arhitektov do kulturne dediščine pa seveda povsem jasna in prav nič presenetljiva. Preprosto povedano gre namreč za to, da je mnogim arhitektom že sama misel na kulturno dediščino in arheologijo nekaj neznosnega, nekaj, česar se je pač treba čim hitreje in čim enostavneje rešiti, opraviti, zadostiti pogojem, potem pa s polnimi pljuči zadihati ne oziraje se na karkoli in kogarkoli.

To je eno. Drugo, s tem neločljivo povezano, pa je dejstvo, da se ustvarjalne integracije antične kulture seveda ne da narediti zgolj z računalniškim zlaganjem najbolj enostavnih form, ampak terja poznavanje antike, antičnih vrednot, kulture, filozofije ter seveda umetnosti in arhitekture, pa še sposobnost prenesti to v pravem razmerju in na prava mesta v sodobne prostorske kontekste. Če tega ne znaš ali se ti ne da, je seveda najbolj enostavno omejiti prisotnost Emone v novi knjižnici na »arheološko najdišče« v prvi kleti pa mir! Le kdo se bo s tem ukvarjal po vsej stavbi, pa še »pregrešno nov« trendovski videz lahko prisotnost antike pokvari!

Po eni strani so idejo za takšen izoliran pristop arhitekti in pripravljalci novih razpisnih pogojev najverjetneje dobili pri nekaj izvedenih projektih, ki so v zadnjih letih nastali v Španiji, kjer so nad »arheološkimi najdišči« na stebrih postavili različne stavbe in programe.

Na drugi strani pa so temu prav gotovo botrovale tudi smernice dr. Andreja Gasparija, arheologa, strokovnjaka za podvodno arheologijo in odličnega mlajšega poznavalca Emone, ki se v svojem res sijajnem delu »Apud Horridas Gentis…«, kjer izčrpno strokovno prikaže in govori o začetkih rimskega mesta Colonia Iulia Emona, že v predgovoru zavzame za to, da bi »ne glede na prihodnost projekta, ki je dal ime lokaciji NUK II, morala stroka vztrajati pri integralni ohranitvi/prezentaciji tam odkritih ostalin in situ.« Pri tem se dr. Gaspari sklicuje na to, da so »ostanki štirih stavbnih četrti – inzul in križišča ulic s komunalno infrastrukturo zadnja priložnost za celovitejši prikaz bistvenih elementov zasnove rimskega mesta, kar nas,« kot pravi arheolog, »dodatno zavezuje k odgovorni in premišljeni rešitvi«.

Kdo od vseh, ki nam ni vseeno za kulturni in zgodovinski spomin ter dejansko in simbolno govorico našega mesta, bi oporekal tem besedam? A v kontekstu nove slovenske Narodne in univerzitetne knjižnice, je vendarle umestno iskati kompleksne in zahtevne prijeme ter vzpostaviti najboljše možno ravnovesje med preteklostjo in sedanjostjo, saj, prvič, v trenutku, ko na tem mestu začneš graditi, že zaradi konstruktorskih in statičnih zahtev, celovitega urbanističnega prikaza ni več, za to je pač potrebno uporabiti druge prijeme; drugič, zato, ker lahko preveč dobesedna in enopomenska prezentacija zgolj in situ pripelje do vprašljivega vzdušja v sami »arheološki etaži«; in tretjič, ker se s tem in z omejitvijo antičnega spomina zgolj nanjo siromaši novo knjižnico in odvzema vsem, ki bodo vanjo zahajali, kvaliteto, ki jo je zaradi umeščenosti na to pomembno emonsko lokacijo tu prav gotovo za pričakovati kot mentalno in emocionalno spodbudo ter bližnje srečanje na vsakem koraku.

Foto: Dragan Arrigler

Preiskovalni dosje NUK 2012 // Kontroverzno načrtovanje nove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani (2)

JAVNI DENAR ZA (DEZ)ORIENTIRANE OSEBNE NAGONE IN AMBICIJE!?

Izkušnje in natečajne prakse vsaj zadnjih dveh desetletij v naši državi kažejo, da gre običajno za kakšne čudne okoliščine, kadar je javni arhitekturni natečaj razpisan pred božično novoletnimi prazniki ali tik pred poletnimi počitnicami, še posebej pa, če je v tem času rok za oddajo rešitev le tri mesece. Še zlasti čudno je, ko gre za pomembno, veliko in drago državno investicijo v kontekstu že zelo konkretne krizne zaostritve in razpis v času popolne povolilne negotovosti in neznank, kot je to bilo 14. decembra 2011, saj se s tem hote ali nehote ustvarja vtis, kot da je nekomu ali povsem vseeno, kaj bo nastalo; ali pa nasprotno, že vnaprej zelo dobro ve, kaj hoče. Še bolj čudno pa je, če pri 120 obsežnih natečajnih elaboratih, komisija, ki je imela v zbornični pogodbi z ministrstvom na voljo 105 dni, neverjetno pohiti in že 45. dan in pičla dva tedna po dejanskem začetku ocenjevanja (saj so po besedah predsednika zbornice skoraj mesec dni čakali še na rešitve, ki so po pošti prihajale iz tujine) javno razglasi rezultate.

Kar nekaj pojasnil in odgovorov o zgornjih zanimivostih lahko seveda najdemo v natančnejši analizi vsega, kar se je dogajalo pred in ob natečaju.

Pri tem je poleg časa, v katerem je bil objavljen novi natečaj, že omenjenih razpotij in nerazrešene preteklosti, saj formalno pravno še zmeraj velja Zakon o izgradnji Univerzitetne knjižnice v Ljubljani iz leta 1994, ki se z iz njega izhajajočimi pogodbami navezuje na konkretni prvonagrajeni projekt arhitekta Marka Mušiča, je novi natečaj za novo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani zelo zanimiv tudi zaradi samih natečajnih podlog oziroma »projektne naloge«, ki jo je izdelala mariborska »arhitekturna praksa« Mcarhitekt oziroma »odgovorni izdelovalec« arhitekt Matevž Čelik. Ta je poleg naročnika naveden kot edini izdelovalec projektne naloge, čeprav naj bi jo, kot pravi sam, pripravljalo »okoli trideset ljudi«, on pa je bil predvsem »koordinator«.

Legitimni vsi odsevi časa, razen Mušičevega?

Matevž Čelik je zelo zanimiv, natančnejša analiza pa kaže, da tudi eden pomembnejših členov v celotni krožni verigi prizadevanj za ustavitev prvega projekta in razpis novega natečaja.

Arhitekt, ki je leta 1996 in 1997 kot študent delal v ateljeju Marka Mušiča, torej pri avtorju prvega projekta za NUK II, je diplomiral leta 1998 pri arhitektu Vojtehu Ravnikarju in z njim delal vse do leta 2003, »ko je bil ustanovljen biro Ravnikar Potokar«, čeprav je, kot pravi sam, »tudi še kasneje sodeloval z njim pri posameznih projektih«. Leta 2002 je soustanovil spletni časopis Trajekt, ki ga še zmeraj ureja. Prav tu so se leta 2006 pojavile prve težnje za ustavitev projekta za NUK II in razpis novega natečaja.

»Ta iniciativa ni prišla iz uredništva Trajekta, ampak od študentov s fakultete za arhitekturo,« poudarja Matevž Čelik, ki ga je poleti 2010 prejšnja ministrica za kulturo Majda Širca Ravnikar, soproga arhitekta Vojteha Ravnikarja, pokojnega solastnika biroja Ravnikar Potokar, imenovala na mesto direktorja Arhitekturnega muzeja, delo pa je nastopil septembra 2010, torej v mesecu, ko se je arhitekt Vojteh Ravnikar za zmeraj poslovil.

Nekako takrat je bil Arhitekturni muzej preimenovan v Muzej za arhitekturo in oblikovanje, na kratko MAO, kar tu in tam zaradi Mao Ce Tunga in neprijetne konotacije s totalitarno kulturno revolucijo zbudi kakšen, ob vsem zavzetem in vsestranskem delovanju tudi morda krivičen preblisk, pomislek in retorično vprašanje, o morebitni pripadnosti in privrženosti novega vodstva muzeja le eni resnici, kar pa bo seveda merodajno lahko pokazal le čas.

Vsekakor je očitno imel, poleg Majde Širce Ravnikar, v Matevža Čelika veliko zaupanje tudi njen strankarski kolega in nekdanji minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregor Golobič saj je ministrstvo kot naročnik poverilo pripravo natečajne projektne naloge za NUK II prav njemu. Sam se, kot pravi, ne spominja več točno, kdaj je podpisal pogodbo z ministrstvom in tudi ne koliko je znašal točen pogodbeni znesek, »bi moral pogledat v pogodbo, mislim pa,« pravi, »da nekje med šest in osem tisoč evri«. Dejstvo je, da je v projektni nalogi, ki obsega 35 strani in je datirana avgusta 2011, mogoče najti kar nekaj »zanimivosti«.

Med njimi je prav gotovo ena izmed najbolj kontroverznih zahteva, da mora biti nova knjižnica »odsev časa, v katerem nastaja«. To je v nasprotju z enim temeljnih postulatov kvalitetnega arhitekturnega oblikovanja, ki naj bi, zaradi trajne umeščenosti arhitekturne stvaritve v prostoru in času, vselej stremelo k preseganju časa in njegovih odsevov.

Ob tem Matevž Čelik pravi, da to ni bila njegova ideja, »jaz sem gradivo le uredil«. Obenem pa poudarja, da so »odsevi v istem času lahko zelo različni; Corbusier in Plečnik sta v istem obdobju povsem različno odsevala čas.«

In oba odseva sta legitimna? »Seveda,« pravi Matevž Čelik, »oba sta legitimna in oba nekaj povesta o danem času.« Torej so tudi odsevi Ravnikar Potokarja, Bevk Perovića ali koga drugega in Marka Mušiča enako legitimni v današnjem času? Na to vprašanje Matevž Čelik ni želel odgovoriti.

Foto: Dragan Arrigler

Vse z neverjetno naglico!

Poleg že omenjenega neverjetno hitrega ocenjevanja obsežnih natečajnih elaboratov, kar navdaja z občutkom o nadnaravnih psihofizičnih sposobnostih članov ocenjevalne komisije, saj si sicer tega fenomena ni mogoče pojasniti: v dobrih 14 dneh (ali slabih treh tednih, saj je vseeno) 120 projektov natančno pregledati, vsestransko ovrednotiti ter pošteno in korektno oceniti, primerjati in premišljeno pretehtati odločitve ter jih poleg tega še medsebojno uskladiti, kar je običajno potrebno tudi pri še tako harmonični komisiji, napisati vse utemeljitve, napraviti korekten zapisnik in oceno vseh elaboratov pa še pridobiti vsaj okvirna strokovna mnenja angažiranih izvedencev, obenem pa že imeti pripravljen neverjetno izčrpen komunike za medije, je res neverjeten dosežek, ki mu prav gotovo ni primere v slovenski in najverjetneje še kakšni drugi arhitekturni natečajni zgodovini; se čas v kontroverznem kontekstu v tej zgodbi pojavlja tudi zaradi izjemno kratkega roka za oddajo natečajnih elaboratov, ki je bil prvotno 2. marec 2012.

Ker je razpisovalec zaradi nekaterih nedorečenosti, pomanjkljivosti in naknadnih sprememb, npr. črtanja sporne parcele 304/II z natečajnega območja, ker še ni lastniško rešena in torej ni v lasti Republike Slovenije, na kar javnost neumorno opozarja ljubljanski mestni svetnik Miha Jazbinšek, šele sredi januarja podal odgovore na vprašanja natečajnikov, se je rok za oddajo natečajnih elaboratov premaknil na konec marca 2012.

To je bilo dejansko dobra dva meseca za projektiranje od dne, ko so bila dana vsa pojasnila in spremembe, kar je z vidika snovanja ene najpomembnejših nacionalnih zgradb, omalovažujoče in težko sprejemljivo, pa tudi v smislu pridobitve zares kvalitetnih idejnih zasnov zaradi izjemne večplastnosti tudi za najbolj vešče težko izvedljivo, kar zdaj menda veliko število »mejnih« projektov tudi dejansko potrjuje. Knjižnice so kompleksne ustvarjalne in projektantske naloge, za katere so običajni vsaj šest mesečni roki, kot npr. pri prvem natečaju za novo Narodno in univerzitetno knjižnico leta 1989; ali celo devet mesečni natečajni roki, kakršen je bil arhitekturni natečaj za znamenito Biblioteko Aleksandrino, novo knjižnico v Aleksandriji.

Predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije mag. Andrej Goljar in Darja Matjašec, komisarka za natečaje, sicer zatrjujeta, da »preverjeno pri javnih arhitekturnih natečajih roki oddaje niso šest do devet mesecev« in navajata primer »natečaja za knjižnico v Helsinkih, ki je bil razpisan 5. januarja, rok oddaje pa je bil 16. aprila 2012« in še, da so pri NUK II »natečajniki imeli tri mesece časa za izdelavo natečajnih elaboratov, kar je povsem običajna praksa za tovrstne objekte«.

S čimer pa se nikakor ne strinja dolgoletni predsednik natečajne komisije pri zbornici, arhitekt Janez Lajovic: »Mirno lahko povem, da je to absolutno premalo časa! Glede na to, da je NUK II zelo pomemben nacionalni projekt na občutljivi lokaciji z visoko stopnjo programske in tehnične zahtevnosti, kar vse terja temeljite razmisleke in čas, da res dobre in ustvarjalne rešitve dozorijo, bi morali natečajniki imeti za izdelavo idejnih rešitev najmanj pet mesecev časa, pa ne od 14. decembra, ampak od dne, ko so bili vsi odgovori in nejasnosti znane, torej od druge polovice januarja. Vse drugo je ne le škodljivo temveč tudi povsem nesmiselno hitenje, kar se je že večkrat v preteklih letih povsem jasno pokazalo.«

Zaradi neverjetno zanimivih vzporednic z aktualnim natečajem za NUK II in tudi zato, da pokažemo, kako zavajajoče so navedbe obeh slovenskih zborničnih funkcionarjev, pa o omenjenem arhitekturnem natečaju v Helsinkih samo še to: tam gre za dvostopenjski mednarodni natečaj za novo, deset tisoč kvadratnih metrov obsegajočo Centralno knjižnico v Toolonlahtiju, torej v samem srcu finske prestolnice, kjer se nahaja tudi finski parlament, helsinški glasbeni center, dvorana Finlandia in muzej moderne umetnosti Kiasma. Prva stopnja natečaja je zaključena. Do septembra oziroma začetka oktobra letos se bo žirija odločala o tem, katerih šest do osem natečajnih predlogov bodo pozvali v drugi krog natečaja. V tem bodo natečajniki imeli dodatne štiri mesece za nadgradnjo svojih predlogov. Konec februarja oziroma v začetku marca 2013 bo začela natečajna komisija predloge ocenjevati, rezultate pa bo razglasila junija 2013! Finci si bodo torej vzeli skupaj kar leto in pol za razmislek in odločitev o najboljši rešitvi za mestno (ne nacionalno!) knjižnico! V desetčlanski natečajni komisiji pa sta le dva arhitekta!

Foto: Dragan Arrigler

Angažirana žirija

Kakšna razlika v primerjavi z ljubljanskim natečajem, kjer je ena izrednih kontroverznih zanimivosti vsekakor tudi sestava devet članske natečajne komisije, v kateri je bilo sedem arhitektov in niti enega umetnostnega zgodovinarja, humanista, člana SAZU, neodvisnega kulturnega ustvarjalca ali misleca, kar bi sicer bilo ne le samoumevno ampak nujno, saj gre vendar za multidisciplinarno nalogo najvišjega nacionalnega pomena, ki seveda v vseh pogledih presega in mora presegati zgolj prostorsko in arhitekturno projektiranje. Le ravnateljica Narodne in univerzitetne knjižnice ter predstavnik nekdanjega ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, sta bila za to premalo, zaradi njune nenavadne pred natečajne angažiranosti in usmerjenosti pa sta kvečjemu le dodatna sporna kamenčka v celotnem kontroverznem natečajnem mozaiku.

Je pa res, da je bila v njej je močno zastopana ljubljanska fakulteta za arhitekturo: kar trije njeni profesorji so bili v njej, pa še poročevalec je bil, po besedah dekana, asistent z iste fakultete. Poleg dr. Aleša Vodopivca, ki je bil predsednik žirije, sta bila tu torej še profesor in ljubljanski podžupan Janez Koželj in dekan mag. Peter Gabrijelčič ter štirje tuji arhitekti: Kenneth Frampton, Roger Riewe, Saša Begović in Carme Pigem.

Arhitekte povezuje nekaj ključnih skupnih točk, predvsem pa vsaj štiri od njih precejšen angažma pri prizadevanjih za ustavitev obstoječega projekta in novi natečaj za Narodno in univerzitetno knjižnico.

Prodoren dekan

Tu je seveda na prvem mestu dekan in profesor fakultete za arhitekturo, arhitekt za mostove, mag. Peter Gabrijelčič. »Poleti 2008 so me študentje na spletu izzvali, češ, da si dekan ne upa povedati svojega mnenja o Mušičevem NUK-u in to me je spodbudilo, to je bila priložnost, da sem končno lahko povedal naglas tisto, kar sem že dolgo mislil. Študentje so menili, da projekt ni več dober, ne ustreza več, ni več odsev časa, v katerem živimo in jaz sem jih v tem popolnoma podprl. Moral sem jih podpreti, da omogočim dostojanstvo tem mladim ljudem,« prepričano zatrjuje Peter Gabrijelčič.

Kaj pa dostojanstvo stanovskega kolega? Spoštljiv odnos do ustvarjalčeve integritete in stvaritve? Spoštovanje prvonagrajene natečajne rešitve? Etični zgled mladim? Arhitektski kodeks? In pravni red?

»No, no, saj, ampak s tem omogočam tudi avtorju sedanje rešitve dostojanstvo! Nobenega dvoma ni, Marko Mušič je akademik, je rahločuten, izobražen, razgledan, sijajno obvlada arhitekturno potezo, predvsem pa je naredil nekaj prelomnih projektov, stvaritev, ki so bile absolutno kultne za mojo generacijo, npr. Bernikova vila pa spominski park Kolašin in Draveljska cerkev. Od njega smo se ogromno lahko naučili. To pa še ne pomeni, da je projekt za NUK II v tem času še primeren, zlasti ker ga je moral avtor tolikokrat spremeniti in prilagoditi novim pogojem in zahtevam naročnika« je prepričan Peter Gabrijelčič, ki na vprašanje, zakaj sam ni delal natečaja, odgovarja, da to ni njegov domet. »Za to sem prekratek. Moje področje so mostovi! Tu sem nekaj naredil! To je tako: lahko sem najboljši plesalec jazz baleta in naj me zato še tako vabijo v klasično predstavo odplesat glavno vlogo, moram reči ne! To ni moje. Tu moram biti pošten!«

Kako gre povedano s tem, da se je pri načrtovani novi Narodni in univerzitetni knjižnici pa vendarle, kljub temu, da knjižnice niso njegov »domet«, postavil v vlogo najvišjega razsodnika, je pa seveda drugo zanimivo vprašanje.

Sploh je bil prodoren in karizmatičen dekan fakultete za arhitekturo aprila 2009 tako kot tudi dr. Aleš Vodopivec in Janez Koželj med prvimi od 40-ih arhitektov (in ne 41 kot se pojavlja v medijih, saj arhitekt Janez Lajovic, ki je tudi na seznamu, poziva ni podpisal), ki so naslovili na nekdanjega ministra Gregorja Golobiča natanko pet vrstic in dve besedi dolgo peticijo, v kateri so ga pozvali naj ustavi projekt ter razpiše nov natečaj za Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani.

Svoja prizadevanja so dva meseca kasneje podkrepili še z mednarodno avtoriteto, ko so ob enodnevnem seminarju v Ljubljani maja 2009 zaprosili arhitekturnega teoretika in profesorja na newyorški univerzi Columbia Kennetha Framptona, ki je bil zdaj tudi v natečajni žiriji, ter španskega arhitekta Luis Fernandez-Galiana, da povesta svoje mnenje, kar sta skoraj dva meseca po vrnitvi v New York oz. Madrid tudi storila. V svojem slabi dve strani dolgem pismu ministru Gregorju Golobiču oz. v »oceni trenutnega projekta slovenske Narodne in univerzitetne knjižnice« sta v, roko na srce, nizkem tonu, ki je nekako sila nenavaden in nič kaj podoben diskurzu in govorici, ki jo sicer uporablja uglajeni 82-letni profesor Kenneth Frampton, rojen Britanec in proučevalec sodobnega urbanega in arhitekturnega prostora, dobesedno diskvalificirala obstoječi projekt arhitekta Marka Mušiča.

Foto: Dragan Arrigler

»Neprimerno, da je komaj mogoče verjeti«

Temu se je odločno, s tehtnimi argumenti in dejstvi postavil po robu prav tako ugleden arhitekt in predstavnik Unesca dr. Jan Meissner, ki je bil kot svetovalec Splošnega informativno programskega oddelka Unesca na povabilo slovenske vlade oz. nekdanjega Ministrstva za znanost in tehnologijo prvič pritegnjen k sodelovanju in »ovrednotenju projekta« Univerzitetne knjižnice v Ljubljani že leta 1995, potem pa še leta 1998 v zvezi z »vključitvijo ostalin Emone v Univerzitetno knjižnico Ljubljana« in leta 2007 k obsežnemu »ovrednotenju kvalitet projekta I. faze Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani«; bil pa je tudi eden od treh glavnih strokovnih izvedencev pri izgradnji nove aleksandrijske knjižnice.

»Nikomur ni mogoče preprečiti, da ne bi povedal svojega mnenja o načrtovani ali izvedeni arhitekturi, toda od tako uglednih osebnosti, kakršna sta gospoda Frampton in Fernandez-Galiano, ki sta oba profesorja na prestižnih univerzah, pričakujemo, da ocenjujeta manj pristransko, da navajata bolje utemeljene argumente, predvsem pa to, da tematiko dobro poznata,« piše v svojih »pripombah k »oceni projekta slovenske NUK« dr. Jan Meissner; in še:«Največji del tega ovrednotenja sestavljajo zelo posplošene trditve, ki niso utemeljene z dejstvi. Sodbe so izrečene v zapovedovalnem tonu, ki meji na absurdnost.« V zaključku pa, potem ko sistematično in natančno strokovno ovrže očitke: «Menim, da je jasno, da je edino resolutno izraženo stališče gospodov Framptona in Fernandez – Galiana v zvezi z obravnavanim projektom njuno zavračanje oblike (stila?) stavbe. Navajanje pomislekov, ki so proizvod osebnega okusa, utegne biti legitimno, ne moremo pa ga imeti za resno kritiko. Zato ne more problematizirati projekta, ki je ocenjen kot vrhunski, tako da ga z navdušenjem pozdravlja veliko število arhitektov (ki so prav tako ugledni kakor kritika), arheologov in ne nazadnje knjižničarjev.«

Pa še, pravi dr. Jan Meissner: »V svoji petdesetletni karieri sem imel priložnost, da sodelujem v številnih arhitekturnih natečajih, da jih organiziram ali da jih ocenjujem. Največ jih je bilo mednarodnih. Glede na te izkušnje, pa tudi na podlagi strokovne etike in kodeksov lahko odločno trdim, da se zdi tako neprimerno, da je komaj mogoče verjeti, da se problematizira nek projekt zato, ker se ne sklada z okusom nekega izvedenca, dveh izvedencev oziroma nekega skupka arhitektov.«

Za strokovno in etično obravnavo

Seveda so ob tem tudi mnogi slovenski arhitekti in kritiki zavzeli podobno stališče.

»Arhitekt Marko Mušič je ustvarjalec, umetnik in mislec izjemnih dimenzij,« poudarja dr. Peter Krečič, dolgoletni ravnatelj Arhitekturnega muzeja Ljubljana, umetnostni zgodovinar in izkušeni arhitekturni kritik, »kar v celoti dokazuje s svojim neverjetno obsežnim, naravnost gigantskim in vrhunsko kvalitetnim opusom, ki mu dejansko ni enakega v sodobni slovenski arhitekturni ustvarjalnosti. Je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in tudi redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti. S fantastično rahločutnostjo in senzibilnostjo je bil pod njegovo roko prenovljen Plečnikov NUK. Od rojstva diha s tem mestom. In on, mislite, bi naredil kaj nekvalitetnega? Že najmanjša misel o čem takem je nezaslišano podtikanje in izraz popolne nevednosti ali pa hude nevoščljivosti, saj s svojo svojskostjo in izvirno rahločutno ustvarjalnostjo že leta spravlja vse, ki jim prav to manjka, v brezumno zavist. Arhitekt Marko Mušič bi moral učiti mlade generacije. Sramota je, da so na šoli vsi, arhitekta njegovega kova pa ni. Ne predavanja, celo katedro bi moral imeti akademik Marko Mušič na ljubljanski šoli za arhitekturo in vzgajati mlade, poslanstvu predane, etične, rahločutne arhitekte.«

»V zvezi z novo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani pa ne more biti nobene dileme,« je odločen dr. Peter Krečič, »Marko Mušič je zmagal na legitimno pripravljenem in speljanem javnem arhitekturnem natečaju, rešitev je tisočkrat premišljena, ažurirana, potrjena in strokovno verificirana; poleg tega ne gre za katerega koli prvonagrajenca, ampak resnično vrhunskega slovenskega arhitekta in umetnika, zaradi česar bi ta država celo v primeru, da bi resnično želela novo rešitev, kar pa je res popolnoma vprašljivo, morala reči, akademik Mušič, izvolite, uresničite nam novo Narodno in univerzitetno knjižnico!«

Prav tako odločen je bil že januarja 2009 umetnostni zgodovinar prof. dr. Jure Mikuž, ko je v intervjuju za Sobotno prilogo dejal: »Če bodo preprečili gradnjo NUK II po načrtih, ki obstajajo, bo to zame največja sramota, ki si jo je ta država kadarkoli privoščila. Res delam po številnih svetovnih knjižnicah in v njih sem preživel leta in leta, česar tisti, ki so proti sedanjemu načrtu, najbrž ne bi mogli reči. Sam sem ga natančno proučil in lahko zatrdim, da je arhitektonsko in strokovno idealen in da predvideva vse, kar danes narekuje uporaba novih tehnologij. Sklicevanje na starost načrtov je nesramna in podcenjujoča demagogija. Kdo od teh, ki s tem žugajo, pa je delal v novi Britanski knjižnici v Londonu, ki je bila tudi narejena po dvajset let starih načrtih?«

Poleg tega se je decembra 2010 zaradi »nestrinjanja z odločitvijo o zaustavitvi izgradnje I. faze NUK-a II« na ministra Gregorja Golobiča obrnila skupina uglednih arhitektov in umetnostnih kritikov, med njimi prof. dr. Stanko Kristl, že omenjena prof. dr. Jure Mikuž in dr. Peter Krečič, prof. Janez Suhadolc, prof. Martina Šircelj, prof. dr. Fedja Košir in drugi, ki so v svojem protestu opozorili ministra »da je sklep vlade izdan brez verodostojnih in legitimnih strokovnih izhodišč« in »da je bil postopek o ustavitvi del nelegitimen, oblikovan na podlagi peticije dela stroke, trditve v njej pa niso bile preverjene ali objektivno ovrednotene v ustreznem postopku, ki bi ga v takem primeru ministrstvo moralo izvesti«.

»Izhodišče vsake resne strokovne ocene je najprej neoporečna komponentna analiza stanja,« poudarja profesor na ljubljanski arhitekturni fakulteti dr. Fedja Košir, za to pa je potrebno »resnično razumevanje teorije«. »Če tega ni«, meni Košir, »tedaj je kritika le ciceroniada, ki je sicer lahko neusmiljeno neprizanesljiva, a v resnici brez meril in morale«. Odgovornost za »klavrni vakuum« na področju kvalitetnega strokovnega vrednotenja arhitekturnih projektov in stvaritev na Slovenskem izkušeni arhitekt in profesor, svetovalec Slovenske akademije znanosti in umetnosti za področje arhitekture in urbanizma vidi predvsem »v šoli za arhitekturo«, ki se po mnenju prof. dr. Fedje Koširja, »vse hitreje spreminja iz osrednje vzgojne in raziskovalne univerzitetne ustanove v kotišče intrig«.

»Prav neverjetno je, kakšne vratolomne preobrate si v slovenski arhitekturi dovoljujejo posamezniki, ki sami sebi verjamejo, da lahko počnejo, kar hočejo, del javnosti pa jim celo naseda in jim brez pomislekov pritrjuje,« pravi dr. Fedja Košir, ki poleg tega meni, da gre pri ustavitvi izgradnje NUK II po načrtih Marka Mušiča za »nemarno afero, ki se je izlegla izključno znotraj kulture, preoblečena v maskirno uniformo zavarovanja javnih interesov« in še, da gre pri tem »za kampanjo, ki ima vse značilnosti hujskaške gonje«.

Foto: Dragan Arrigler

Leto preobrata

Kot je razvidno iz kronologije, je bilo v smislu prizadevanj za ustavitev obstoječega projekta NUK II najbolj intenzivno leto 2009. Po aprilski peticiji in junijskem newyorško-madridskem pismu, se je tega leta zvrstilo še nekaj odločilnih in usodnih dogodkov.

Julija 2009 je imenoval minister Gregor Golobič na mesto direktorja Direktorata za investicije v nekdanjem ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Mitjo Valiča, ki je nemudoma pritegnil peticiji ter floskulam o zastaranosti projekta, čeprav je imel v dokumentacijskem gradivu dejansko vse dokaze, ki takšne trditve popolnoma ovržejo ter več pozivov strokovne javnosti in Slovenske akademije znanosti in umetnosti in bi se že po svoji funkciji in z mesta državnega uradnika, ki so mu bile zaupane in poverjene pomembne državne investicije ter torej upravljanje z davkoplačevalskim denarjem, poskusom rušenja potrjenega projekta moral upreti ali vsaj zahtevati ustrezne strokovne in objektivne preveritve. Na drugi strani je pa seveda res, da so ga zaposlili tisti, ki so ustavitev načrtovane izgradnje NUK II in razpis novega natečaja uspeli vključiti že v tedanjo koalicijsko pogodbo.

Prvega septembra 2009 je postala ravnateljica Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani nekdanja novinarka in šefinja Slovanske knjižnice Mateja Komel Snoj, ki je, kot pravi, »takoj spodbudila razpravo o ustavitvi starega projekta in nujnosti novega natečaja za NUK II«, saj, kot pravi »imamo kvalitetno Plečnikovo nacionalno knjižnico, je pa čas, da tudi študentje dobijo kvalitetno univerzitetno knjižnico, ki bo tehnološko in oblikovno kos izzivom sodobnega časa«. Z idejami in stališči študentov in arhitektov o potrebnosti novega projekta za NUK II pa se je, podobno kot Matevž Čelik in mag. Peter Gabrijelčič, seznanila na spletu.

Takšna stališča je zagovarjala in izrazila tudi na okrogli mizi, ki jo je sredi oktobra 2009 organiziralo društvo arhitektov Ljubljana in kamor je prišla takrat novopečena ravnateljica z vnaprej izdelanim prepričanjem, da to »ni moj projekt«, da se ona »v njem ne vidi« in da ta nikakor »ne bo izveden«. Pri tem so, kot je lucidno opazila in se izrazila ena od udeleženk, »televizijski snemalci snemali samo tako dolgo, dokler so govorili nasprotniki Mušičevega projekta, takoj zatem ko je izrekla svoje nasprotovanje še ravnateljica NUK, so zapustili okroglo mizo«.

Res nenavadna ravnateljica

Sploh je v tej zgodbi vloga Mateje Komel Snoj precej nenavadna: prvega septembra 2009 nastopi državno službo ravnateljice NUK in si takoj, kot pravi sama, začne prizadevati za ustavitev projekta, ki je dober mesec prej, 23. julija 2009, dobil še eno soglasje k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja.

Končno je vse steklo in se je dolgo pričakovani začetek gradnje nove knjižnice približal bolj kot kdaj koli prej, ona pa v drugo smer! Neverjetno čudno za nekoga, ki je imenovan na odgovorno nacionalno mesto, kjer se prav gotovo pričakuje odgovorno, razsodno in premišljeno ravnanje in gospodarjenje z državnim in davkoplačevalskim denarjem ter projekti!

Na mesto ravnateljice Narodno univerzitetne knjižnice je bila Mateja Komel Snoj imenovana za pet let. Popolnoma nepomembno je, če se ona osebno lahko identificira z veljavnim in potrjenim projektom ali ne; če ga razume ali ne; če se v njem vidi ali ne! Saj menda ne bo doživljenska ravnateljica! Pa tudi, če bi bila, je le državna uslužbenka, ki ima mandat za opravljanje in izvajanje nalog, ki so v njenem opisu del, za kar jo davkoplačevalci tudi plačujemo! In nič več! Najmanj pa, da v isti sapi, ko zatrjuje, da se ne spozna na investicije, gradnjo in arhitekturo, z nepremišljenim delovanjem dela škodo knjižnici in državljanom, saj bi bila prva faza NUK II letos že izvedena, če bi se vsi vpleteni v preteklih štirih letih odgovorno zavzeli zanjo, namesto da so brezskrupulozno rušili tisto, kar je s toliko skrbnosti in vsestranske pretehtanosti zavzet multidisciplinarni strokovni team pripravljal toliko let. Ob še tolikšni prizanesljivosti, je dejstvo, da takšen neodgovoren in lahkomiselni esprit ne sodi na mesto ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice, saj lahko s takšnimi nepremišljenimi prizadevanji sproža milijonske javnofinančne plazove, kar je še zlasti v kontekstu dejstva, da se v tem trenutku pri vsaki učiteljici gleda na vsak evro, nemoralno, neetično in na robu legitimnega.

Bi pa morda veljalo razmisliti o tem, da se takšna intenzivna čustvena stanja in koprnenja po nečem »pregrešno novem«, kot se je Mateja Komel Snoj konec decembra lani izražala po vseh medijih, že prej pa tudi na več drugih mestih, in sploh povsod govori samo to, usmeri v kakšno konstruktivno zasebno pobudo. V tem smislu bi bila prav gotovo vsa skupina arhitektov, ki so si tako prizadevali za ustavitev obstoječega projekta, vključno z zavzetim dekanom šole za arhitekturo, ambicioznim direktorjem Muzeja za arhitekturo in oblikovanje ter lepo ravnateljico NUK deležna vsestranskega priznanja in pohval, če bi ustanovili zasebno fondacijo, kupili z zasebnim denarjem zemljišče in na njem postavili čudovito, najsodobnejšo, najbolj trendi zasebno knjižnico, ki bi jo seveda povsem legitimno lahko poimenovali sami po sebi (če bi bila zelo kvalitetna in lepa pa lahko tudi po meni, seveda, ker sem to predlagala), pa je! Pa bi imela tudi Ljubljana, ne le Benetke svojo Peggy Gugenheim! Sploh pa ni knjižnic nikoli preveč! In vse spoštovanje takšnemu delovanju z zasebnim denarjem!

Nikakor pa ne z javnim! V tem smislu je ta kriza in prav primer nove Narodne in univerzitetne knjižnice res enkratna priložnost, da se pokončno in dokončno, res, enkrat za vselej postavimo po robu temu neznosno razširjenemu in nezaslišanemu konstantnemu manipulativnemu zavojevanju državljanske zavesti in posledično prisvajanju davkoplačevalskega denarja za nekakšne dezorientirane (ali vendarle zelo orientirane?) osebne nagone in ambicije!

Foto: Dragan Arrigler

Preiskovalni dosje NUK 2012 // Kontroverzno načrtovanje nove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubjani (3)

VSE ZA ARHITEKTURNI POSEL VREDEN VSAJ TRI MILIJONE EVROV!?

Morda je bilo leta 2008 vse skupaj videti drugače, v kontekstu današnje skrajno krizne resničnosti pa so drage natečajne igrice enega ozkega kroga, ki je sam sebe postavil v vlogo vsemogočnega arbitra, in ki v objektivnem smislu, razen za ta krog bolj sprejemljivega projektantskega imena, prostoru in državljanom sploh ne prinašajo nove kvalitete, kvečjemu nasprotno, popolnoma nesprejemljive! Pri tem pa se moramo državljani in davkoplačevalci zavedati, da se za navidezno eteričnimi razlogi in skrbmi za »dobro« arhitekturo skrivajo tudi zelo prizemljeni interesi nekaj magnetno povezanih koncentričnih krogov, ki so od vsega že imeli, imajo ali si obetajo kar največ zelo realnih koristi, seveda, na državni račun.

Za božič, 24. decembra 2009, je vlada na podlagi pet vrstične blogovske peticije dala soglasje pristojnemu ministrstvu »za razvezo vseh pogodb in aneksov v zvezi z načrtovanjem nove Narodne in univerzitetne knjižnice«; ter mu naložila »da začne s pripravo novih izhodišč in z razpisom novega mednarodnega arhitekturnega natečaja«.

To je bil trenutek preobrata.

Natančneje, bil bi, če ne bi bilo neke sitne in zoprne podrobnosti: vlada je ministrstvu Gregorja Golobiča naložila tudi to, da »v sodelovanju z ministrstvom za kulturo pripravi spremembe oz. dopolnitve Zakona o izgradnji Univerzitetne knjižnice v Ljubljani«, kar pa se do danes očitno še ni zgodilo, saj je, kot že rečeno, še zmeraj v veljavi zakon, ki se nanaša na obstoječi in z vsemi ustreznimi legitimnimi procedurami potrjeni projekt za NUK II.

Zbornica pa kar v natečaj

Tu pa že ne gre več le za strokovno, moralno in etično kontroverznost, temveč očitno vprašanje legitimnosti, ki bi moralo biti najprej rešeno in kot tako podlaga vsemu nadaljnjemu dogajanju in delovanju.

»Res je stari zakon o izgradnji UKL še zmeraj veljaven,« pritrjuje tudi ravnateljica NUK Mateja Komel Snoj, »vendar je bil v preteklih letih že večkrat kršen«. Potem pa dodaja, da »bi pa seveda moralo biti to vprašanje najprej rešeno, če hočemo pravno državo«.

Zakaj ni, nihče nekako ne ve.

»Za to bi moral poskrbeti naročnik natečaja, se pravi ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, mi smo samo izvajalci,« pravi mag. Andrej Goljar, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije.

To je po eni strani sicer res, na drugi pa je res tudi to, da je zbornica vendarle dolžna ne le spoštovati pravni red države ampak tudi ščititi interes svoje stroke in stremeti k temu, da njeni člani po nepotrebnem ne zaidejo v težave ali povsem pragmatično povedano: da ne zabredejo v nepotrebne in prevelike poslovne rizike, še zlasti pa seveda ne v takšne z nelegitimnimi konotacijami.

Po informaciji, ki sta jo posredovala mag. Andrej Goljar in Darja Matjašec, komisarka za natečaje pri Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS), je bilo v natečajnem času dodeljenih 872 gesel za dostop do gradiva, obenem pa je bilo izdanih okoli 60 pogojnih sklepov o vpisu v imenik ZAPS za arhitekte EU, se pravi za tuje arhitekte, ki so s tem resneje izkazovali namero po sodelovanju na natečaju. Kot je zdaj znano, je na natečaj prispelo 120 natečajnih elaboratov, od tega polovica iz tujine.

Zaradi tega je bila seveda še toliko večja odgovornost tako naročnika, se pravi pristojnega ministrstva, kakor tudi zbornice kot izvajalke natečaja, za to, da so vse okoliščine natečaja pravno, strokovno in etično korektne in legitimne.

Vrnitev k odgovornosti

Obenem je pa seveda res tudi to, da gre za arhitekte, projektante, ki so polnoletni, izobraženi, razgledani in predpostavlja se, informirani o stvari, če so se že zanjo poslovno odločili, ter imajo svobodno voljo in možnost nečemu reči da ali ne, še zlasti, če in ker vedo, da je kompleksna in občutljiva. Poleg tega so vešči sodobnih tehnologij in lahko marsikaj preverijo že s tremi, štirimi kliki z miško, tako da je pač to tudi stvar osebnega tveganja in odgovornosti, če se odločiš za investiranje časa, denarja in ustvarjalne energije v nekaj, kar je v več pogledih nerazčiščeno, sporno in na ali pod mejo legitimnega. To velja za slovenske in tuje arhitekte. Slednji so sicer v iztočnici manj poznali vse kontroverzne okoliščine, je pa res, da ima večina evropskih držav pri nas svoja predstavništva in veleposlaništva z ustreznimi analitičnimi oddelki in vsestranskimi informacijami, poleg tega pa danes že za najmanjši izlet v sosednjo vas preverjamo informacije, toliko bolj neizogibna in samoumevna je torej takšna gesta, ko se spuščaš v mednarodno natečajno avanturo.

Če bi se torej ta sporni arhitekturni natečaj za novo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani zaključil s takšnim jasnim sporočilom in odločno postavljeno pravno formalno in etično mejo, bi bilo to v tem zmedenem in zrelativiziranem trenutku za nekatere slovenske arhitekte morda res za trenutek tudi boleče, obenem pa za vse slovenske državljane naravnost zdravilno, odrešujoče in neverjetno konstruktivno v smislu postavitve zdravih in trdnih temeljev ne le za novo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani ampak predvsem za prepotrebni nov esprit in način delovanja v naši državi ter za nujno vrnitev k resnični in zreli osebni, strokovni, poslovni in državljanski odgovornosti ter pravni državi.

Foto: Dragan Arrigler

Nujni obrat k znanju

Žal tudi nova vlada, ki je sicer v tem primeru res stisnjena v kot z po eni strani dediščino nekdanjega ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, po drugi strani pa v zoženo časovnost, ni dovolj odločno in hitro rekla ne tovrstni praksi, kar postavlja pod vprašaj ne le nove namere in klice jasnejšem urejanju zadev temveč tudi njen zdrav občutek za prioritete, preferenčno lestvico vrednot in državotvorno modrost.

Naj gledamo še tako dobrohotno in z distance, se zdi trenutno dogajanje tudi malce protislovno: seje se varčevalni veter z mestoma orkanskim nabojem in gleda na vsakih par evrov, v primeru NUK II, kjer znašajo pogodbe za pripravo in izvedbo spornega natečaja z Zbornico za arhitekturo in prostor skupaj okoli 300 tisoč evrov, (koliko je prejšnje ministrstvo že izplačalo po posameznih pogodbah različnim ostalim pripravljalcem in izdelovalcem projektne naloge pa se niti ne ve), in je okvirna investicijska vrednost projekta trenutno ocenjena na 50 milijonov evrov, pa vlada molk ali kvečjemu nekakšno mencanje na mestu.

V tem smislu bo slovenska vlada morala temeljito premisliti, še zlasti zato, ker ima vsaj v primeru načrtovanja nove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani ta trenutek vendarle v rokah še vse vzvode in možnosti za to. Brezbrižnost in stihijsko ravnanje pa bosta njo in državljane v vseh pogledih preprosto preveč stala. S tem, da smo v projekt do leta 2008 že investirali 29,5 milijona evrov, pri čemer so v znesku zajete priprave in načrtovanje v najširšem smislu: od prenove sedanje Narodno univerzitetne knjižnice, pridobivanja zemljišč in nepremičnin do arheoloških raziskav in najema začasnih poslovnih in skladiščnih prostorov za Centralno tehniško knjižnico.

Prednostna nacionalna naloga

Zato je tudi stališče, ki ga je v tem smislu vse pogosteje mogoče slišati tako v laičnih kot strokovnih, uradniških in političnih krogih, češ da »je vse skupaj popolnoma brezpredmetno, ker ni denarja in se knjižnica še dolgo ne bo gradila« prav tako problematično in nesprejemljivo s širšega nacionalnega vidika, zaradi česar ni in ne more biti nikomur v uteho!

Nasprotno! Ob še takšnem varčevanju in omejevanju investicij je nova Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani projekt, o katerem bi res veljalo kar najresneje razmišljati za njegovo čimprejšnjo uresničitev, saj bi s tem tisti, ki opozarjajo na nujnost tektonskih premikov in sprememb v slovenski državi in še zlasti pri rabi javnega denarja najbolj odločno in jasno pokazali, da mislijo resno: to je naložba v znanje, v zagotavljanje kvalitetnih raziskovalnih in študijskih pogojev, je pot in podpora inovativnosti in ustvarjalnosti; vsemu torej, kar najbolj zanesljivo vodi iz krize v svetlejšo prihodnost. Odločitev za novo Narodno in univerzitetno knjižnico je dejansko in simbolično odločitev za nove temelje slovenske države, ki bodo v tej krizi in zmeraj zdržali le, če bodo čvrsto sidrani v znanju, morali, etiki in pravnem redu.

Takšne nove temelje potrebujemo, ne pa nov projekt, saj kot potrjujejo kredibilne evalvacije, prvi načrt vse našteto že vsebuje.

Seveda pa je pri tem nujni pogoj, da je načrtovanje in uresničevanje nove Narodne in univerzitetne knjižnice, prvič, postavljeno v popolnoma jasne in transparentne investicijske okvirje ter organizacijo, ki omogoča popoln in dosleden strokovni, finančni in terminski nadzor; in drugič, da je vodenje investicije v čvrstih, veščih in poštenih rokah izkušenih, motiviranih in energičnih operativcev, ki jim tudi nesebično delo za skupno in javno dobro ni povsem tuje. Pomanjkanje zlasti prvega, in ne zastarelost projekta, kot so nekateri kasneje želeli prikazati, je namreč tisto, kar je revizija Računskega sodišča leta 2007 ugotovila kot ključni problem pri dosedanjem uresničevanju nove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.

V tem smislu pa bi se bilo pred kakršnim koli začetkom dobro še enkrat temeljito zamisliti tudi nad besedami arhitekta Staneta Mikuža, ki je do upokojitve leta 2002 s strani ministrstva za znanost vodil projekt nove Narodne in univerzitetne knjižnice. Že takrat in v vseh naslednjih letih je večkrat precizno opozoril na to, da obstoječi projekt sam po sebi ni niti najmanj problematičen ali razlog za to, da se njegova uresničitev tako odlaga, pač pa, da sta, poleg dolgoletno nerešenih zemljiških vprašanj med državo, mestom in zasebniki na predvideni lokaciji, največji problem, prvič, pomanjkanje politične volje za njegovo uresničitev; in drugič, razpetost projekta med različne resorje in pristojnosti ter s tem odsotnost »pravega gospodarja«, ki bi zavzeto, skrbno in odgovorno speljal zadano nalogo.

Foto: Dragan Arrigler

Izjemen domet za nacionalno knjižnico

Dejstvo je, da je izgradnja Narodne in univerzitetne knjižnice izjemna, kompleksna in zahtevna naloga, ki poleg arhitekta z izjemnim dometom terja tudi izjemen domet vseh drugih, ki sodelujejo pri njeni uresničitvi.

Pri novi slovenski Narodni in univerzitetni knjižnici namreč ne gre le za eno od mnogih univerzitetnih knjižnic v mestu, kot je to v Berlinu in drugih svetovnih velikih mestih, ampak gre za prvo in osrednjo, največjo in najpomembnejšo knjižnico v državi, zaradi česar morajo biti v njej vgrajene vse, tudi najvišje, najbolj zahtevne in najbolj subtilne dimenzije, takšne, ki bodo nekaj dajale tudi najbolj rahločutnim, saj s tem tisti, ki to niso, prav nič ne izgubijo. Nasprotno! Ker vsi vse življenje rastemo in se učimo, bodo tudi manj občutljivi nekega dne videli in razumeli tisto, česar danes še ne, zato je prav, da se na to vnaprej misli in omogoči.

Stremljenje, naj bo nova knjižnica nekaj, kot se je izrazil Matevž Čelik, »lahkega, sijočega in enostavnega« je sijajno, povsem legitimno in sprejemljivo in za podpreti kjerkoli, razen na tej lokaciji in pri tej nalogi!

Prvič, ker sta že legitimno rešeni; drugič, ker je v kontekstu najpomembnejše knjižnice v državi preblizu tenke linije banalne efemernosti; in tretjič, ker je v kontekstu konkretne lokacije in tu prisotnega obstoječega oblikovno in simbolno močnega grajenega okolja za pravo ravnovesje mnogo bolj ustrezen in sprejemljiv trajni, močno simbolni in etični, arhitekturni, ambientalni in atmosferni unikum »s težo« ter visoko strukturiranim pomenom. Z vsem torej, do česar so prišla vsa dosedanja prizadevanja ter večkratne in večplastne strokovne preveritve v okviru obstoječega projekta.

Žal, sedanje kontroverzno dogajanje okoli nje kaže ne le na to, da se je vizije o tem, kakšna naj bi bila najpomembnejša knjižnica v državi, samovoljno polastila ena ozka interesna skupina, ampak tudi na to, da je to vizijo samovoljno profanizirala in jo prilagodila svojemu dometu.

Natančna analiza vseh okoliščin in novih natečajnih podlog namreč jasno kaže, da se je dimenzijski in vsebinski koncept in domet načrtovane knjižnice bistveno poenostavil, zožil in mestoma trivializiral, potem ko so usodo načrtovanja nove Narodne in univerzitetne knjižnice vzeli v roke mag. Peter Gabrijelčič, ki sam pravi, da knjižnice niso njegov domet; ravnateljica NUK Mateja Komel Snoj, ki sicer komaj čaka, da bo nastalo »nekaj pregrešno novega«, na arhitekturo pa, kot pravi sama, se ne spozna; in Matevž Čelik, urednik spletnega Trajekta, ki, po njegovih lastnih besedah, ne goji strokovnega in akademskega vrednotenja arhitekturnih stvaritev, ampak predvsem poljudnejše arhitekturne debate. Vse drastično poslabša še dejstvo, da se v izdatni meri argumentacijsko napajajo pri večinoma anonimnem spletnem občestvu, ki praviloma piše vse, kar komu pade na pamet, pa če o stvari kaj ve ali ne.

Zasnova, ki nam jo ponujajo z novim predlogom, in natečajna izhodišča s težnjami po »odprtih prostorih za preživljanje prostega časa prebivalstva«, »srečevanjih«, »happeningih«, »središču živahnega kulturnega in mestnega utripa ter dogajanja« so povsem relevantne iztočnice za novo osrednjo mestno knjižnico, ki jo bo v Ljubljani vsekakor nekega dne tudi treba uresničiti; nikakor pa ne morejo biti osnova za novo Narodno in univerzitetno knjižnico, ki je po svoji biti predvsem vrhunska akademska ustanova in si jo kot tako, z vsemi najvišjimi imperativi in vrednotami zaslužimo vsi, še posebej pa mladi ljudje, ki v svet znanja, vednosti in modrosti šele zares vstopajo, pri čemer je vrhunsko akademsko okolje in atmosfera zanje nujno potrebna opora, motivacija in inspiracija ter obenem sporočilo, da so pomembni, vredni in vpeljani ter poklicani k nečemu velikemu.

Koncentrični krogi z magnetnim jedrom

Ob vseh zunanjih, odkritih dimenzijah kontroverznega dogajanja okoli načrtovane nove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, pa se moramo jasno zavedati, da imamo tu v najvišji maniri »dialektičnega materializma« opravka še z drugo, notranjo, malce bolj prikrito a enako močno dimenzijo, pri čemer so zunanje dimenzije mestoma le podporni koncentrični krogi, ki jih iz različnih intencionalnih razlogov magnetno privlači osnovno interesno jedro, v katerem se je ideja o ustavitvi obstoječega projekta praktično porodila in krožno speljala.

Če pri naši analizi pristanemo na trditve Matevža Čelika, Petra Gabrijelčiča in Mateje Komel Snoj, da so vse skupaj začeli študenti, nam bližnji fokus pove, da gre za študente, prvič, otroke nekaterih podpisnikov peticije; drugič, študentje so (bili) iz seminarja Janeza Koželja ali blizu Petru Gabrijelčiču; in tretjič, gre za študente, ki so pod mentorstvom Maruše Zorec, dolgoletne in najbližje sodelavke Vojteha Ravnikarja, izdelali nalogo, ki so jo potem Peter Gabrijelčič in somišljeniki uporabljali za razpihovanje ideje o potrebni ustavitvi obstoječega projekta in razpis novega natečaja; minister Gregor Golobič in ministrica Majda Širca Ravnikar pa posredno za njeno pretvorbo v vladno odločitev.

Kot smo že navedli, je te ideje v spletnem časopisu Trajekt prvi publiciral Matevž Čelik, prav tako diplomant in večletni sodelavec takrat še živečega Vojteha Ravnikarja.

Naj spomnimo, da je arhitekt Vojteh Ravnikar leta 2003 skupaj z arhitektom Robertom Potokarjem ustanovil podjetje Ravnikar Potokar arhitekturni biro d.o.o., ki se je leta 2005 v javnosti pojavilo v malce neprijetnem korupcijskem kontekstu. O Majdi Širci Ravnikar, tedanji predsednici sveta Kinoteke, je bila namreč sprožena domneva o korupcijskem delovanju, ko naj bi pripomogla, da je konkretni arhitekturni posel iz naslova prenove Kinoteke dobilo prav omenjeno podjetje njenega moža Vojteha Ravnikarja. Takrat je Protikorupcijska komisija domnevi pritrdila, tako da je Majda Širca Ravnikar istega leta morala zapustiti mesto predsednice sveta Kinoteke.

Foto: Dragan Arrigler

Po volitvah leta 2008 je Majda Širca Ravnikar, članica stranke Zares, postala ministrica za kulturo, s tega položaja pa je leta 2010 tudi imenovala Matevža Čelika za direktorja Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Obenem si je na tem mestu, skupaj s strankarskim kolegom iz Zares-a, tedanjim ministrom za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregorjem Golobičem že pred in od oblikovanja koalicijske pogodbe odkrito in očitno prizadevala za ustavitev obstoječega projekta za NUK II in razpis novega natečaja, kar je bilo najprej kronano s soglasno vladno odločitvijo decembra 2009, maja 2010 pa še z ustanovitvijo »medresorske skupine za vodenje projekta izgradnje novo načrtovane stavbe NUK II«, v katero je vlada poleg Majde Širca Ravnikar in Gregorja Golobiča imenovala še Francija Križaniča in Henrika Gjerkeša.

Aprila 2011 je minister Gregor Golobič z Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije podpisal pogodbo o svetovanju in izvedbi mednarodnega javnega arhitekturnega natečaja za novo Narodno in univerzitetno knjižnico, obenem pa očitno še dodatne ločene pogodbe s posameznimi pripravljavci natečajne projektne naloge, med njimi tudi z Matevžem Čelikom kot »glavnim izdelovalcem«. Ko pa sta Majda Širca Ravnikar in Gregor Golobič zapustila ministrski mesti, je Igor Lukšič njuno začeto delo očitno nadaljeval in deset dni po volitvah, v času omejenih pooblastil in nejasne prihodnosti, s prižigom zelene luči za objavo natečaja, kot je videti, tudi izpeljal.

Kot torej kažejo analizirana dejstva, je imela ideja za nov natečaj v svojih najbolj aktivnih letih od 2008 do 2011, močno politično podporo ne le nekdanjega ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregorja Golobiča ampak tudi nekdanje kulturne ministrice Majde Širce Ravnikar. Pet vrstično peticijo in slabi dve strani poljudno napisanega mnenja dveh tujih arhitektov, ki sta bila prvič in vsega en dan na seminarju v Ljubljani, sta neverjetno hitro uspela preleviti v vladno odločitev, kar skupaj z dejstvom, da nista zahtevala dodatnih strokovnih mnenj, preveritev in ovrednotenj še s kakšne druge strani, govori o njunem res nenavadno velikem poznavanju prave resnice in očitnem uvidu v njeno jedro.

Vse za mamljive tri milijone?

Ko opazujemo kontroverzno dogajanje okoli nove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, pa se moramo ves čas jasno zavedati, da gre pri vsem tem tudi za zelo prisebne in prizemljene interese in širok diapazon koristi, ki se je z novim natečajem za najrazličnejše pripravljalce že sprožil v obliki finančnih dobrobiti, glavna nagrada pa seveda še čaka!

Ta prinaša ne le 36 tisoč evrov za prvonagrajeno natečajno rešitev Bevk Perović arhitektom (Vasa J. Perović je tudi profesor na fakulteti za arhitekturo); 23 tisoč evrov drugo nagrajeni skupini Mateja Blenkuša in Miloša Florjančiča (ki je tudi profesor na fakulteti za arhitekturo) in 14 tisoč evrov tretje nagrajenemu Ravnikar Potokar arhitekturnemu biroju, ampak predvsem projektni arhitekturni posel, ki ob okvirni investicijski vrednosti 50 milijonov evrov in ob minimalni pet do šest odstotni postavki za izdelavo projektne dokumentacije, od zasnove do izvedenih del in za vse, torej od arhitekture in interierja do zunanje ureditve, pa še vodenje projekta, znaša vsaj tri milijone, po nekaterih izračunih pa vsaj štiri do štiri in pol milijona evrov. To pa je že znesek, za katerega je marsikdo pripravljen storiti marsikaj, tudi če si od tega obeta le ali vsaj kakšno drobtino! Za projektantskim pa seveda stoji in čaka še izvajalski posel!

Ob tem se moramo državljani in davkoplačevalci zavedati, da smo prav ta del nove Narodne in univerzitetne knjižnice že skoraj v celoti plačali, saj je bilo projektiranje praktično zaključeno. S tem, da je takrat pristojno ministrstvo obstoječi projekt vodilo tako, da je avtor rešitve imel v rokah zasnovo in idejne projekte, medtem ko je izdelavo projektov za gradbeno dovoljenje in projektov za izvedbo, ki običajno predstavljajo šestdeset do sedemdeset odstotkov cene projektiranja, poverilo drugim projektantskim podjetjem, »ne zato«, kot pravi arhitekt Marko Mušič, »ker naš atelje ne bi bil tega sposoben, ampak ker so se tako odločili«, kar pa danes ni več mogoče, saj se z izborom rešitve prevzema celoten projektantski posel in celotno plačilo, ki zdaj vse tako mami.

Foto: Dragan Arrigler

Preiskovalni dosje NUK 2012 // Kontroverzno načrtovanje nove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani (4)

POT K NOVEMU SIMBOLU ZLORABE? ALI ETIČNA PRELOMNICA?

Zaradi vseh kontroverznih okoliščin je, poleg zavzete umestitve nove Narodne in univerzitetne knjižnice v najvišje legitimne, strokovne in etične okvirje, toliko bolj nujni in prvi pogoj odločitev države za trdnost, jasnost in modrost, k čemur načrtovanje in uresničevanje takšne vsestransko pomembne in kompleksne nacionalne naloge samo po sebi implicite in eksplicite kliče. Pri tem je nujno zavedanje o tem, da se nas bo vseh dotaknila ne le finančno, ampak prej ko slej tudi realno in subtilno z vsemi pojavnimi, simbolnimi, moralnimi in etičnimi kodi, zaradi česar resnično ne more biti vseeno, kakšen bo razplet in katere vrednote bodo prevladale.

Prav na te vidike je v preteklih letih slovensko vlado in javnost nekajkrat zavzeto in argumentirano opozorila tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti.

Neuslišan klic modrih

Tako je konec junija 2010 razred za umetnost Slovenske akademije znanosti in umetnosti javnosti posredoval obširno sporočilo, ki ga je podpisal tajnik razreda akademik Niko Grafenauer. V njem so pozvali vlado in obe pristojni ministrstvi, naj »prekličejo umik že izdelane, z nosilkami programov usklajene in za gradnjo pripravljene prve faze izgradnje NUK II, ter nemudoma pričnejo z njeno realizacijo«. V sporočilu so poudarili, da razred za umetnost pri SAZU v celoti podpira izdelani projekt, opozorili so na mednarodne verifikacije in priznanja, ki jih je bil deležen v strokovnih krogih, in na nujnost čimprejšnje izgradnje nove Narodne in univerzitetne knjižnice, saj je »v sedanjih pogojih ne le otežkočen univerzitetni študij pač pa so do skrajnosti omejene tudi možnosti za znanstveno raziskovalno delo« ter pozvali »da naposled v Sloveniji zgradimo svojo aleksandrijsko knjižnico, ne da bi jo že v zasnutku, torej še preden je zgrajena, podrli z lastnimi ptolomejskimi silami iz ozadja«.

Prav tako je julija 2011 predsedstvo Slovenske akademije znanosti in umetnosti v izjavi za javnost, ki jo je podpisal njen predsednik prof. dr. Jože Trontelj, poudarilo, »da je bil projekt NUK II umaknjen brez veljavnih argumentov« in da »sodi akademik Marko Mušič v sam vrh sodobne slovenske arhitekture. Za svoja dela je doživel priznanja, kakršnih med živečimi slovenskimi arhitekti ni bil deležen nihče drug. Mušičeve stvaritve niso modne domislice, ampak so avtorske likovne umetnine, tako rekoč brezčasni vrhunski dosežki. Zato so očitki o arhitekturni neustreznosti ali zastarelosti docela deplasirani.« Poleg tega so med drugim opozorili tudi na to, da mednarodni natečaj »še ni jamstvo za kakovost. Nasprotno, ne izključuje manipulacij z rezultati, kakor smo ravnokar videli v primeru mariborske umetnostne galerije. Lahkomiselno modno občudovanje vsega tujega pomeni vračanje v devetnajsto stoletje oziroma v čase pred prvo svetovno vojno« in pozvali odgovorne »da še enkrat dobro pretehtajo, na podlagi kakšnih razmislekov se lotevajo tako problematične poteze«.

S podobnim pozivom in obširnim pojasnilom o razlogih zanj pa se je Slovenska akademija znanosti in umetnosti obrnila februarja letos tudi na novo ministrstvo za izobraževanje, kulturo, znanost in šport oz. ministra dr. Žigo Turka ter med drugim predlagala dodatni čas »za natančno proučitev tehtnosti ali netehtnosti razlogov, ki so privedli do razpisa obravnavanega natečaja«.

Nevarna igra z ognjem

Ob tem je za državljane prav gotovo naravnost strašljivo dejstvo, da Slovenska akademija znanosti in umetnosti očitno ni obravnavana, ni slišana, ni upoštevana tako, kot bi se pričakovalo, saj je to vendarle nesporno najvišji institut vedenja, znanja in modrosti v državi.

Koga bo kdo torej slišal, če se ne sliši glas Slovenske akademije znanosti in umetnosti? Kdo bo še kaj rekel? In kaj nam na koncu ostane?

Tu ne gre za tradicionalno razmišljanje, ne za češčenje hierarhij, ne le za vprašanje državotvornega vedenja in narodovega obstoja, ampak preprosto za nekaj kar je conditio sine qua non sleherne družbene skupnosti: svet modrih, ki ga spoštuje celotna skupnost, je njen mentalni in duhovni axis mundi, os sveta, ki s svojim obstojem, prisotnostjo in delovanjem zagotavlja skupnosti kontinuiteto identitete in zavesti; z znanjem in modrostjo pomaga tistemu, ki skupnost vodi; predvsem pa je za vse pripadnike zavedno ali nezavedno, dejansko in simbolno tisto, k čemur lahko stremimo, kar lahko postanemo, svetel obet, cilj vreden truda, nagrada, ki pride z leti, z veščino, z izkušnjo, z znanjem, predanostjo in modrostjo. V tradicionalnih skupnostih je to svet starešin, v modernih družbah pa so to akademije znanosti in umetnosti.

Zelo nevarna igra z ognjem ter individualno in kolektivno zavestjo je relativiziranje, nespoštovanje, neupoštevanje in omalovaževanje tako pomembnega instituta v skupnosti. Ko to počnejo odrasli, etablirani pripadniki družbe, ki so v funkciji vodenja skupnosti ali učitelji mladih, je to vselej, naj gre za tradicionalno ali moderno skupnost, rob njenega razsula in nezaslišan rop zavesti, saj je s tem vsej skupnosti, še zlasti pa mladim ljudem na račun trenutnega zadovoljstva posameznikov in potešitve njihovih impulzivnih vzgibov, odvzet ne le neposreden stik s tem znanjem in modrostjo temveč tudi razbita pot, izničen cilj, obet, nagrada, zdrobljena in v prah poteptana luč, h kateri gremo.

Foto: Dragan Arrigler

Evtanazija živega projekta?

Kako strahotne so lahko posledice takšnega samouničevalnega omalovaževanja instituta znanja, modrosti in etike nam dodatno in najlaže ozavesti fiktivna aplikacija na področje medicine.

Predstavljajmo si torej dvajsetletnega mladeniča, ki iz nepojasnjenih razlogov izgubi zavest. Vse eksaktne medicinske preiskave srca, pljuč, krvi, računalniška tomografija in magnetna resonanca govorijo o tem, da ni sledi o kakršnemkoli resnem obolenju ali poškodbi. Še več, natančno spremljanje mladeničevega stanja zaznava premike v smeri prebujanja iz globoke nezavesti, ker pa ozki skupini zdravnikov ni všeč mladeničeva zunanjost, se odločijo in napišejo pet vrstično blogovsko zahtevo ministru za zdravje, da z evtanazijo čim hitreje končajo fantovo stanje. Novico povsem neprizadeto in nekritično povzamejo mediji in pristojni uradniki. Le akademija znanosti in umetnosti ter nekateri neodvisni biomedicinski in drugi etiki se temu odločno zoperstavijo, o čemer pa neobveščena in apatična širša javnost ne ve nič ali kvečjemu to, da mladeniču pač ni pomoči. Najbolj kompetentni strokovnjaki, etiki in znanstveniki v državi so le še glas vpijočega v puščavi, ozek krog brezvestnih zdravnikov pa s pomočjo enakega državnega uradništva in politike nazadnje spelje nemoralno, neetično in nelegitimno evtanazijo in usmrti mladeniča, ki je bil tik pred tem, da se živ in zdrav prebudi.

Pri obstoječem načrtu za novo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani gre natanko za to, za čisto evtanazijo projekta, ki je živ in zdrav, le peščici ni všeč njegova zunanjost!

Večna zgodba

Ob očitnem večinskem in splošnem nepoznavanju in nerazumevanju potrjenega projekta je bil namreč eden od prijemov, s katerimi ga je skušala ozka interesna skupina arhitektov diskreditirati, tudi uvrščanje le-tega z večinoma žaljivim žargonom v različne arhitekturne paradigme in smeri, kar naj bi po njihovem očitno nekaj dokazovalo in predvsem opravičevalo njegovo rušenje. V tem smislu se je največ ponavljala trditev, da gre »za postmodernizem« (ostalo je neponovljivo), s čimer pa se tudi mag. Peter Gabrijelčič ne strinja, saj pravi, da »to ni res, pri Mušičevem NUK-u ne gre za postmodernizem, to ni to, bolj bi tu lahko govorili o reminiscenci na velikega ameriškega arhitekta Louisa Kahna«.

Svetovalec Slovenske akademije znanosti in umetnosti prof. dr. Fedja Košir pa je prepričan, da ne gre za nič od tega, ampak za »polnokrvno individualno estetiko, ki sega preko vsega, kar je zgolj populistično regionalno, funkcionalno in minimalistično« ter poudarja, da »so take osebne estetike praviloma nepopularne, ker so za javno mnenje v konkretnem času nekoliko težje dojemljive in sprejemljive«.

Tu smo pa že v dobro znani zgodbi o večnem boju izvirne misli in poteze z efemernimi diktati danega časa; smo v dramatični pripovedi, kakršne se kar vrstijo skozi človeško zgodovino, a se praviloma srečno ali vsaj z izrečenostjo končajo predvsem tam, kjer se svojska in pokončna ustvarjalčeva drža sreča z nekom, ki premore toliko širine duha in srca ter veličine, strpnosti in zaupanja, da jo dopusti, četudi je povsem ne razume in vztraja pri svojem videnju, četudi ga zavistni prišepetovalci z vseh strani skušajo prepričati v nasprotno; obenem pa ima toliko družbene in finančne moči, da to edinstveno in izvirno resnico tudi dejansko lahko uresniči. Domala vse, kar danes tako občudujemo in je še zmeraj neizčrpen vir navdiha, od Zoserjeve piramide v Egiptu, Brunelleschija, Leonarda da Vincija in Michelagela v renesančnih Firencah pa do Jožeta Plečnika v predvojni Pragi in Ljubljani, povsod gre za to isto zgodbo, kjer ustvarjalec z izjemnim uvidom, silovito notranjo močjo in neverjetno tenkočutno roko preseže obstoječe dimenzije in ustvari prostore za vse čase.

K novi renesansi

In prav to je tista najbolj dragocena ter zavezujoča dimenzija in priložnost, ki se ponuja z uresničitvijo nove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.

Z oblikovanjem oziroma načrtovanjem prostora, v katerega sta rahločutno vpeta skrb za kontekst in otipljiva preteklost ter je dejanska in simbolična govorica bogato prežeta s subtilnimi sporočili, reminiscencami in pripovedmi, ki so se zvrstile na tem »sečišču časov in kultur« kot ga imenuje arhitekt Marko Mušič, nam je bilo s prvim projektom ponujeno sofisticirano ter mestu in univerzi prepotrebno čisto srce visoko akademske atmosfere, ki je z umestitvijo v javno knjižnico v najvišji humanistični drži zmeraj odprto in dostopno vsem po miru, znanju in modrosti koprnečim obiskovalcem ter bila ustvarjena priložnost za izjemno doživetje, ko na visoko kvalitetni prostorski in simbolni ravni istočasno vstopamo v vse čase, obenem pa lahko vselej iz vsakega, še zlasti sedanjega popolnoma izstopimo! Pri tem ni bistveno vprašanje knjige ali zaslona, ampak vsebine, ki je pred nami, ter ambienta in atmosfere, ki nas obdaja.

Od antične do nove aleksandrijske knjižnice, vseh vmes in za tem, sta prav atmosfera in omogočanje vstopa in izstopa iz časa najgloblja in najbolj bistvena dimenzija res kvalitetne knjižnice.

Zaradi tehnološke in splošne razvojne stopnje dane družbe ter neločljive vpetosti arhitekture vanjo, je knjižnica per se seveda vselej tudi odsev časa, v katerem nastane; intencionalno pa se ob upoštevanju temeljnih arhitekturnih postulatov in konkretnega najglobljega imperativa po miru in tišini, v kateri misel najpopolneje oživlja tiskano ali digitalno zapisane simbole, času vselej skuša tudi izmakniti in ga preseči. Za to pa seveda ni dovolj le intencija, ampak je nujno vešče in premišljeno oblikovanje, ki čas, v katerem nastaja, s trajnimi in neminljivimi vrednotami ter s tem z atmosfero, odločno presega.

Foto: Dragan Arrigler

Danes, ko se, kot posledica nekritične percepcije sodobnega življenja in bivanja, nove prostorske danosti vse bolj stapljajo v enoumno egalitarno reko, ki skupaj z neznosnim informacijskim hrupom stihijsko odnaša z vseh ravni raznolike življenjske in bivanjske paradigme, tako da se praktično prav vse, dom, služba, nakupovanje in prosti čas že odvija v povsem podobnih ambientih in atmosferah in je v modernem stanovanju razlika celo med kuhinjo in spalnico komaj še opazna, je toliko pomembneje, da vsaj z najpomembnejšimi javnimi prostori v mestu in državi ustvarimo edinstvene izvirne ambiente, ki z vsemi svojimi dimenzijami daleč presegajo efemernost časa, v katerem nastajajo, ter si vsaj tako zagotovimo ne le možnost vsaj minimalne izbire še česa drugega in ne le tega, kar nam vsiljuje nekritična potrošniška prostorska produkcija, uniformni minimalizem in konfekcijski arhitekturni globalart, temveč predvsem priložnost, da preprosto smo, obstajamo in se uresničujemo v stiku z izvirnimi in trajnimi vrednotami, kjer se nam v najvišjem humanističnem smislu, kot bi rekel akademik Marko Mušič, »odpro poti v globine miselnega sveta«.

S tenkočutnim zavedanjem in razumevanjem ter nesporno sposobnostjo sublimiranja rahločutne misli v potezo ter s hkratno veščo umestitvijo vseh najvišjih akademskih, plemenitih in humanih principov tudi v pragmatično realnost sedanjega časa, arhitekt Marko Mušič in njegova knjižnica pravzaprav naznanjata ponovno rojstvo neuklonljivega in celostno izvirnega ustvarjalnega duha ter skupaj z znamenji in klici, ki vznikajo na različnih koncih sveta, vizionarsko govorita o neizogibni in prepotrebni novi, ne le arhitekturni in umetniški ampak globalni družbeni, politični in humanistični renesansi, ki bo ponovno prinesla vrnitev k človeku in človeškemu ter najbolj plemenitim civilizacijskim vrednotam, ki so resnično brezčasne!

Etično v novih tolmunih

Sem seveda nesporno sodi tudi čudovito, iskreno, izvirno uporništvo mladih, želja po učenju, znanju, vedenju in preseganju danega, ki ostaja eden največjih in neprecenljivih zakladov sleherne skupnosti, tisto »na čemer svet obvisi, potem ko vse drugo pade«, kot je pred poldrugim letom v svojem globokem novoletnem premišljanju talmudske zgodbe o učitelju, dečkih in štirih stebrih sveta v svojem blagem a neizpodbitnem tonu spomnil filozof, frančiškan in profesor na Katoliški univerzi v Toulousu prof. dr. Edvard Kovač.

Vendar pa pri tem iskanja in spraševanja mladih ne smejo biti zlorabljena in usmerjena v areno stanovskih ali kakršnih koli drugih obračunavanj. Posluh, razumevanje, sodelovanje, spodbuda, vse to da! Vendar vselej v etičnih mejah in z zavedanjem o neizogibni nujnosti ohranjanja svetinj in delovanja, ki je v dobro vseh.

Nekritična fascinacija z novimi tehnologijami, ki obenem pozablja, da so to le orodja, je danes sicer družbena realnost, nikakor pa ne more biti podlaga odločitvam, ki bodo s svojimi posledicami usodno zaznamovale naš danes in jutri. Vabljiva in priročna raba novih tehnologij terja od tistih, ki imajo danes v rokah mnenjsko in politično moč, in od vseh nas, več pokončne trdnosti, discipline, samorefleksije, znanja in modrosti kot v katerem koli drugem obdobju človeške zgodovine, saj nas s svojo enostavnostjo in lahkotnostjo hitreje, bolj subtilno in bolj radikalno kot kdaj koli postavljajo pred nenehne osebne in kolektivne zrelostne preizkušnje.

Jedro in izvor tega zaostrenega stanja je v nevropsihološki moči pisane besede, kar sicer ni nič novega; spremenjen in nov pa je družbeni kontekst, diskurz in sama novo tehnološka diskurzivna praktika, v kateri se pisana beseda vsakogar in kogarkoli v vsakem trenutku in o čemerkoli pojavlja kot obče veljavno in sprejemljivo, legitimno in kredibilno mnenje. To navidezno sicer prinaša veliko demokratizacijo, z njo pa seveda ob odsotnosti povečane stopnje osebne in kolektivne pozornosti in odgovornosti toliko več priložnosti za zlorabe.

V bistvu se s tem in v tem času odvija globalen in radikalen prenos odgovornosti za moč in vpliv pisane besede, posledično pa seveda sprejemanja odločitev, iz zunanjih na notranje »gatekeeperje«, se pravi, da se odgovornost od tistih, ki so do sedaj od zunaj regulirali moč, naboj in vpliv pisane besede ter tako uresničevali vlogo čuvarjev in oblikovalcev javnega mnenja, z novimi diskurzivnimi praktikami spletnega komuniciranja prenaša na nas same, na naše notranje mehanizme, ki na ta način bolj ali manj zavedno postajajo edini čuvarji osebne, posledično pa tudi kolektivne integritete in blaginje.

To pa terja od vsakega posebej in od vseh skupaj, še zlasti pa od tistih, ki sprejemajo kolektivne odločitve, da v teh novih mnenjskih tolmunih z vrhunsko mentalno in emocionalno kondicijo in podkovanostjo ter etično držo in izbrušeno sposobnostjo razlikovanja neomajno in trezno držijo glavo nad še tako svežo in vabljivo informacijsko gladino, pod katero se lahko in največkrat se skriva ne le ogromno resnične nevednosti, ampak tudi marsikaj moralno in etično povsem nesprejemljivega.

Danes je globalna vas z vsemi pozitivnimi potenciali dokončno vzpostavljena, dobro pa se je zavedati, da je zanjo in vsako lokalno vas znotraj nje, tako kot za sleherno veliko ali majhno resnično vas, največja nevarnost notranji moralni in etični razkroj, ki se običajno in na začetku morda povsem neopazno začne s tem, ko v njej izgubijo besedo vešči, pametni, modri in etično trdni pripadniki ter zavladajo tisti, ki predvsem širijo vaške »flavze«, kar je sijajna spodnje štajerska beseda za neobjektivne, nepreverjene in neresnične trditve.

Foto: Dragan Arrigler

Dostojanstvo za vse

Zato nova slovenska Narodna in univerzitetna knjižnica res ne more nastati na stanovski, politični in medijski zlorabi, ne na zavajanju, intrigah in obrekovanju ter sesuvanju obstoječega in v vsem veljavnega projekta z neobjektivnimi in neresničnimi trditvami, ne na spletnih »spletkarjenjih«, tvitanju, pet vrstični blogovski peticiji, nekaj angleških stavkih, dveh diskurzivno vprašljivih javnih posvetih, nenavadno kratkem natečajnem času in še bolj nenavadno hitrem ocenjevanju in zaključku natečaja ter podcenjevanju javnosti, državljanov in davkoplačevalcev!

Pri tem sploh ni najbolj bistveno in sporno vprašanje, kakšen je projekt, ki ga je prinesel novi natečaj. Sporno je predvsem ozadje. Kot smo že večkrat poudarili, so nesprejemljive in kontroverzne, prvič, okoliščine in postopki, ki so pripeljali do ustavitve prvega projekta in do razpisa novega natečaja; in drugič, vprašljiva in kontroverzna so sama nova izhodišča, iztočnice in smernice za načrtovanje nove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.

Če bo namreč nova slovenska nacionalna knjižnica zgrajena na teh osnovah, bo pri Križankah in v neposredni bližini Plečnikove NUK, na križišču Zoisove in Emonske, na enem od nekdanjih stičišč carda in decumanusa, ne glede na morda kakšnemu delu javnosti celo dopadljivo novodobno arhitekturno estetiko, zrasel, namesto nove in čiste nacionalne vrednote, predvsem nov prostorski, mentalni in emocionalni simbol čiste zlorabe.

To pa je seveda nedopustno! Nova Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani lahko stoji in obstoji le na pravnem redu, korektnih, transparentnih strokovnih in političnih postopkih in odločitvah ter objektivno razčiščeni in ovrednoteni preteklosti, trdnih, vsestranskih, kompleksnih in kredibilnih strokovnih preveritvah in razmislekih, na moralnih in državljansko odgovornih temeljih ter le na vrhunskih civilizacijskih vrednotah, izvirni ustvarjalni moči, intelektualni in emocionalni širini, rahločutnosti, humanizmu in etiki.

Sedanje kontroverzno dogajanje okoli nove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani je morda na prvi pogled res videti kot boj med »modernisti« in »tradicionalisti«, kar marsikomu zelo ustreza, zato se tudi tako vztrajno ponavljajo trditve o »zastarelosti« prvega projekta, vendar je treba takoj povedati, da tokrat v resnici ne gre za to, nasprotno, kot kažejo objektivna dejstva in natančna analiza, je polarizacija ustvarjena namerno, da bi se z njo prikrilo dejstvo, da gre pri vsem dogajanju predvsem in izključno za z dejansko in virtualno zlorabo podprt konglomerat manipulativnih subjektivnih emocionalnih, mentalnih, poslovnih in političnih interesnih okoliščin.

Zato je ta trenutek toliko pomembnejše osveščeno zavedanje državljanov in seveda ustreznih državnih institucij, da je izgradnja nove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani kljub vsemu in res še zmeraj velika in sijajna priložnost za pravo etično prelomnico ter vrnitev slovenske države k vrednotam, ki bodo ponovno v vseh pogledih vzpostavile osebno in kolektivno odgovornost, veljavo odgovorni rabi javnega denarja in prostora ter seveda znanju, vedenju, premišljevanju in modrosti. S tem in samo tako pa dejansko in simbolno prinesle resnično kvaliteto, zadovoljstvo in dostojanstvo za vse. In vsem.