V senci dinamičnega aktualnega političnega dogajanja se je v prvi polovici leta 2012 odvila še ena, nič manj presunljiva zgodba, ki je predvsem ob prodornosti enega dela arhitekturne stroke, precejšnji meri politične in uradniške spretnosti ter sočasni odsotnosti kritične medijske zavzetosti prve dni maja 2012 v neverjetni naglici dosegla kulminacijo z zaključkom natečaja za novo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, ki je morda res največji, prav gotovo pa najbolj kontroverzen arhitekturni natečaj vseh časov na Slovenskem. Ker je bil prvonagrajeni natečajni predlog Bevk Perović arhitektov podrobno in obsežno predstavljen v vseh slovenskih medijih, je prišel čas, da za pravo informacijsko ravnovesje v javnosti izčrpneje spregovorimo tudi o drugi plati resnice, torej o že obstoječem, pravno veljavnem, strokovno in mednarodno potrjenem in verificiranem, ažuriranem, za gradnjo pripravljenem ter od državljanov že plačanem projektu za novo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani; predvsem pa seveda o tem, zakaj je torej nedavni natečaj, s tem pa tudi rezultat, tako zelo sporen in vprašljiv.
Foto: Dragan Arrigler
Tekst: Ana Ašič
Foto: Dragan Arrigler
Bistvo zgodbe je kratko in jedrnato, vendar skrito v zapleteno strukturo ter v najvišji maniri uniformnega minimalizma, ovito v fasado poenostavljenih, a žal, zato tudi prozornih trditev.
Komaj deset dni po volitvah, 14. decembra 2011, tik pred božično novoletnimi prazniki, torej dva meseca pred dejansko sestavo nove vlade, v času velike nejasnosti in omejenih pooblastil, ko je bila pozornost najširše javnosti in medijev usmerjena predvsem k enemu velikemu vprašanju, kdo bo novi mandatar, je Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije objavila javni arhitekturni natečaj za novo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, potem ko je vse od poletja 2008 en del slovenske arhitekturne stroke, seveda s pestro in večstransko logistično podporo ter raznolikimi prijemi od preprosto demagoških do sistemsko dovršenih in medijsko prefinjenih, storil vse, da ustavi obstoječi legitimno potrjen in verificiran projekt, čeprav natančna analiza vseh dejstev in okoliščin jasno kaže, da pravzaprav ni opravičljivih objektivnih razlogov za takšen radikalen politično, strokovno, finančno, časovno, prostorsko, pravno, moralno in etično vprašljiv razplet.
Za sodobno knjižnico
Prizadevanja za novi natečaj so v preteklih letih na eni strani sicer res prinesla in artikulirala nekaj relevantnih vprašanj in dilem v zvezi z načrtovano izgradnjo nove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, ki se z večjimi in manjšimi vzponi in padci dejansko pripravlja že več kot dvajset let, če za začetek vzamemo javni arhitekturni natečaj leta 1989, na katerem je bil kot prvonagrajeni izbran projekt arhitekta Marka Mušiča.
Na drugi strani je pa res tudi to, da so se tako težnje po novem natečaju kot prizadevanja za ustavitev projekta, ki je bil nazadnje ažuriran leta 2008, potrjen, pripravljen za pridobitev gradbenega dovoljenja ter po besedah Mojce Kucler Dolinar, tedanje ministrice za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, »jeseni 2008 praktično pred začetkom gradnje«, skrile za vprašanji, na katera so dajali kategorične odgovore in trditve isti protagonisti, pri čemer je, zaradi odsotnosti ustrezne kritične medijske obravnave drugače misleča bibliotekarska, arhitekturna, arheološka, umetnostnozgodovinska in humanistična stroka, njeni argumenti ter klici k objektivni in premišljeni presoji o tako kompleksnih vprašanjih, ostala v marsičem brez besed in možnosti izrekanja relevantnih odgovorov.
V tem smislu je gotovo najbolj zanimivo pa seveda tudi relevantno in legitimno vprašanje »zastarelosti obstoječega projekta« ob hkratni težnji po izgradnji »tehnološko sodobne knjižnice, ki bo odsev časa, v katerem je nastala«.
To je tisto, kar naj bi sprožilo prizadevanja za novi natečaj in ga tudi prineslo. Obenem pa je to tudi že prvo veliko protislovje na stičišču carda in decumanusa, kjer naj bi na eni markantnejših točk nekdanje Emone in v neposredni bližini sedanjih Križank ter Plečnikove NUK, v naslednjih letih zrasla nova Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.
Pri tem je treba najprej povedati, da v javnosti sicer uspešno lansirano, splošno sprejeto in samoumevno tezo o »zastarelosti« obstoječega projekta v resnih domačih in mednarodnih strokovnih krogih nikakor ne sprejemajo s takšno preprosto lahkoto, nasprotno, tako bibliotekarji kot arhitekti in umetnostni zgodovinarji, poudarjajo, da pri prvem projektu dejansko ne gre za dvajset let star projekt, saj je vsa ta leta rasel in se prilagajal novim okoliščinam, zlasti seveda na eni strani dolgoletnim arheološkim izkopavanjem in dognanjem, in na drugi, novim visoko tehnološkim in informacijskim danostim, kar se je zaključilo leta 2008, ko je bil nazadnje ažuriran, usklajen in prilagojen naročnikovim zahtevam, tako da je, kot je razvidno iz obsežne dokumentacije »skladen z najnovejšimi mednarodnimi smernicami za izgradnjo knjižnic LIBER, ki vključuje virtualnost in s fleksibilno zasnovo omogoča zagotovitev prostorskih možnosti, ki jih Slovenija tudi dolgoročno potrebuje za podporo izobraževanja, kulture in informatike«.
Foto: Dragan Arrigler
Omejene danosti za najsodobnejše principe
Se pa v konkretnem kontekstu načrtovanja nove Narodne in univerzitetne knjižnice in ob težnji po »sodobni knjižnici« poraja še nekaj vprašanj, pri čemer si je seveda najprej treba zastaviti vprašanje, kaj sploh je sodobna knjižnica.
Večina aktualno razmišljajočih knjižničarjev in humanistov, pa seveda tudi mnogi arhitekti in drugi poznavalci bibliotekarskih vprašanj, so si edini, da je danes bistvo najsodobnejših knjižnic v uravnovešeni simbiozi ter komplementarnem ravnovesju dveh izrazito nasprotnih polov: sodobna knjižnica je na eni strani z najbolj iskanimi knjigami in drugimi gradivi v prostem dostopu ter brezžičnimi računalniškimi povezavami spet lahko bolj kot kdajkoli podobna nekdanjim klasičnim knjižnicam; na drugi strani pa je njeno najsodobnejše bistvo pravzaprav očem nevidno in nedostopno, saj gre za visoko robotizirana regalna skladišča, locirana pod zemljo, v katerih je shranjenih več milijonov naslovov, ki so s pomočjo najsodobnejše robotike hitro dostopni uporabnikom, zaradi česar seveda zgolj oblikovanje in arhitektura »nadzemnega dela« nikakor ne moreta predstavljati odločilne arbitražne dimenzije »sodobnosti knjižnice«.
»Če se na novo sprašujemo in govorimo o sodobni knjižnici, potem nismo naredili prav nič, če iščemo le novo oblikovno rešitev, saj je bistvo moderne knjižnice v tehnološko funkcionalnem delu. V primeru NUK II pa tega ta lokacija, kot je razvidno iz natečajnih podlag, zaradi slabe sestave tal, podtalnice in arheologije, preprosto ne zdrži. Tukaj ni mogoče narediti velikanskega podzemnega visoko avtomatiziranega skladišča, ki bi lahko za več desetletij ustregel naraščajočim zahtevam uporabnikov in bibliotekarjev,« je prepričan arhitekt Janez Lajovic, dolgoletni predsednik komisije za natečaje pri Inženirski zbornici Slovenije, v okviru katere je do pred nekaj leti delovala tudi zbornica arhitektov in krajinskih arhitektov, in meni, da bi »si bilo treba pred kakršnimikoli tovrstnimi novimi začetki, če se je že ponovno in radikalno odprla ta debata, temeljito vzeti čas in najprej skrbno pretehtati vprašanje, ali je sploh smiselno postavljati na to mesto univerzitetno knjižnico, ki jo je tu že v iztočnici mogoče narediti po najnovejših tehnoloških standardih le v zelo omejenih dimenzijah«.
Dosedanje načrtovanje nove knjižnice je to vprašanje, zlasti zaradi arheološke občutljivosti lokacije, občasno že prinašalo na površje, vendar je na koncu zmeraj nekako pretehtalo stališče, da je lokacija na območju t.i. južne univerze, v neposredni bližini številnih fakultet in raziskovalnih ustanov ter seveda obstoječe Plečnikove Narodno univerzitetne knjižnice najbolj primerna za novo Narodno in univerzitetno knjižnico, ob zavedanju, da je potrebno torej ob omejenih danostih tudi na tem mestu zagotoviti optimalne sodobne bibliotekarske standarde.
Zato je prvi projekt že v največji možni meri, zahtevah in soglasjih integriral v načrtovano novo stavbo visoko avtomatizirano regalno skladišče kot tudi seveda samoumeven prosti dostop do gradiv. Hitra primerjava kvadratur visoko avtomatiziranega regalnega skladišča v prvem projektu in novih razpisnih podlogah, kjer ne gre za bistvene razlike, te objektivne danosti in omejitve dokazuje, in tudi v tem smislu potrjuje stališče, da se v tehnološkem smislu kaj bistveno novega, kot je že, tu tudi ne more zgoditi, razen seveda za tiste, ki se z vsem tem prvič srečujejo in je za njih sploh vse novo!
Nova a razseljena po vsem mestu?
Je pa tu še ena zanimivost. Dosedanje načrtovanje je temeljilo na tem, da bodo skupaj na enem mestu in pod isto streho NUK II in Centralna tehniška knjižnica (na začetku je bila mišljena tu tudi Osrednja humanistična knjižnica), kar je po vseh dosedanjih strokovnih ocenah in vrednotenjih veljalo iz organizacijskih in finančnih vidikov najbolj smiselno, obenem pa uporabnikom najbolj prijazno.
Zdaj pa je tu govora le še o NUK II, oziroma, sodeč po izjavah nekaterih protagonistov, le še o univerzitetni knjižnici, kar je sicer iz nekaterih »investicijskih« vidikov nedvomno mnogo bolj zanimivo (v smislu, zakaj bi delali eno knjižnico, če lahko sčasoma dve ali tri; če so lahko namesto enega zemljišča v igri tri, namesto enega projekta in enega projektantskega in izvajalskega posla trije; pa še tri ravnateljska mesta; in vse to lepo za državni denar!?!); kaj to pomeni za davkoplačevalce in seveda uporabnike, je pa drugo vprašanje, o katerem pa bo v kontekstu nove Narodne in univerzitetne knjižnice nesporno treba še veliko govoriti, saj je res neverjetno, da se na isti lokaciji in praktično za isti denar nekdo v maniri čiste objestnosti in norčevanja iz davkoplačevalskega denarja zdaj odloča za ekshibicionističnih ter urbanistično in prostorsko mnogo bolj arogantnih19 tisoč kvadratnih metrov, namesto decentno v mestni kontekst umeščenih in sprojektiranih 36 tisoč kvadratnih metrov v veljavnem projektu!
»Bomo zdaj stvari spet zastavili tako, da bo imela nova moderna knjižnica dislocirana skladišča in enote na vseh koncih mesta in bo uporabnik spet čakal na želeno knjigo dva dni?« se sprašuje arhitekt Janez Lajovic in poudarja, da bo tudi v tem smislu torej »vsaka, še tako trendovsko oblikovana arhitekturna rešitev že vnaprej zastarela!«
Visoka steklena kockasta struktura?
Ob vseh skrbeh v zvezi z »zastarelostjo« prvega projekta in mantričnem ponavljanju objektivno nepreverjenih trditev, ki so očitno (avto)hipnotično učinkovale vsaj na del slovenske javnosti, pa se je kar nekam pozabilo na to, da sta na tem urbanistično in arhitekturno občutljivem prostoru in nalogi bistveni vprašanji vsekakor, prvič, trajnost stavbe in vrednot, ki jih sublimira; in drugič, njena umeščenost v dani mestni prostorski kontekst.
Iz odloka o občinskem prostorskem načrtu MOL je razvidno, da je to območje urejanja namenjeno osrednjim dejavnostim za kulturo, na njem pa je predpisan tip objekta z oznako »svojstvena stavba«, to je s »svojstveno oblikovno in zazidalno zasnovo«, s čimer arhitekti praviloma že po svoji biti nimajo pretiranih težav. Obenem je tu vsekakor bistvena tudi vključenost nove stavbe v obstoječe okolje.
Sedanja natečajna komisija v komunikeju za javnost sicer zatrjuje in prepričuje, da novi prvonagrajeni natečajni predlog prinaša »brezčasne dimenzije« in »upošteva kontekst«, vendar razen tega, da pove, kako je odlika projekta vhod iz smeri Filozofske fakultete, ker da je hiša namenjena predvsem študentom (ki so samo tam!?), trditve o umeščenosti v kontekst konkretno ne utemelji, kar je ob visoki introvertirani kockasti strukturi, ki poleg vsega presega dovoljeni višinski gabarit za dve nadstropji, ohranja neznosno urbanistično škrbino v križišču Zoisove in Slovenske ceste, ima slepo južno fasado in praktično ne komunicira s Trgom francoske revolucije, torej v smeri Vegove ulice in Plečnikove NUK, nedvomno tudi precej težko.
Foto: Dragan Arrigler
Zazelenjena terasasta palača znanja
Pri tem povsem drugo sliko ponuja obstoječi projekt. »Nova Narodna in univerzitetna knjižnica je načrtovana na območju, kjer se je od ranega otroštva do danes odvijalo vse moje življenje,« pravi arhitekt Marko Mušič, »zato je bila pri snovanju moja največja želja in vodilo, da to novo stavbo subtilno in prefinjeno vključim v ta meni z vsakim detajlom od nekdaj znani in ljubi, nesporno najlepši predel Ljubljane. Ko je torej to osnovno izhodišče začelo dobivati prostorsko zasnovo, sem hotel, da stavba učinkuje kot odsev, kot odmev na atmosfero in terasasto ureditev celotne Vegove, še posebej pa kompleksa Križank. Zato je tudi obod nove stavbe zasnovan terasasto, tako da se zabrisuje meja med naravnim in grajenim in se s temi terasastimi zelenimi ambienti obiskovalcem omogoča polno doživljanje vsega tega prelepega kareja in širšega okolja s čudovitimi pogledi proti Plečnikovi NUK, Križankam, grajskemu griču, trnovski cerkvi, Krimu in ljubljanskemu barju. Koncept je inverzija Plečnikove palače, saj se za razliko od njenega kockastega volumna in visokih fasad, celotni obod nove stavbe Narodne in univerzitetne knjižnice raztaplja, izliva in izteka v ta prelepi parter. Zato so fasade ob Emonski in Zoisovi zelo nizke, na vogalu obeh ulic se s samo štirimi metri višine skoraj povsem spustijo v merilo človeka. Zelene terase se potem postopno dvigajo in si sledijo vse višje proti notranjosti knjižnice oziroma stavbnega telesa, s čimer je povsem ohranjen vizualni prostor tega edinstvenega predela, zlasti zato, ker je tako najvišji del knjižnice odmaknjen tako globoko v notranjost kareja, da z omenjenih obodnih ulic sploh ne bo viden, ampak bodo tu vidne in prisotne predvsem bogato ozelenjene terase. Ta zelena terasasta zasnova torej najprej subtilno in nevsiljivo umešča novo stavbo v dragoceni predel ter z odprtostjo vanj omogoča, da so prostori sočasno nasičeni s prisotnostjo prekrasnega grajenega okolja, ki s tem ves čas bogati doživljaje obiskovalcev, obenem pa zagotavlja, da so vsi javni, obiskovalcem namenjeni prostori preplavljeni z naravno svetlobo. Zasnova je iskanje občutljivega ravnovesja med notranjostjo, njeno vsebino, ki je zahtevna, kompleksna, večpomenska in mora biti tudi prostorsko fleksibilna, tako da omogoča premene v času; in med zunanjostjo, ki skuša to novo palačo znanja spoštljivo in tenkočutno pa vendar dovolj prepoznavno in samozavestno vključiti v zgodovinski, kulturni in umetniški spomin Ljubljane in tega prelepega predela našega mesta.«
Čeprav ni potrebno ravno veliko arhitekturne veščosti, da iz obstoječega projekta prebereš zeleno terasasto zasnovo, ki je nedvomno trajna kvaliteta ne le za novo knjižnico ampak ves mestni prostor, je bila v vseh dosedanjih prigovarjanjih projektu ta širša zunanja prostorska dimenzija popolnoma in sistematično spregledana, neopažena, ignorirana in zamolčana.
Dotik antične kulture
Natanko tako kot je pri Mušičevem projektu sistematično spregledana in zamolčana ena največjih kvalitet notranjosti načrtovane knjižnice, kar potrjujejo tako domača kot mednarodna strokovna ovrednotenja in mnenja: to je ustvarjalna integracija Emone v sodobno, a prefinjeno, toplo, prijazno in vabljivo akademsko atmosfero nove knjižnice.
To plemenito in spoštljivo držo do preteklosti in s tem tudi sedanjosti, arhitekt v obstoječem projektu z zanimivim detajlom napove že takoj pri vstopu skozi južni vhod, kjer naj bi obiskovalca pozdravila Emona v merilu ena proti dvesto, kar takoj pove ne le to, da je v tej stavbi Emona na varnem, ampak govori tudi o veliki zavezanosti njeni prisotnosti in spominu.
»Pri vključevanju arheologije v novo knjižnico me je vodilo globoko prepričanje, da je dotik in doživetje antične kulture sijajna priložnost in pomembna simbolna in ambientalna obogatitev,« pravi Marko Mušič, »zato je odnos do arheološke dediščine večplasten, bolj svoboden in celo nekoliko ustvarjalen. V neposrednem okolju in v novi knjižnici se sklenjeno in v medsebojnem prepletu pretakajo doživetja antične kulture in to v različnih merilih, od zanimive inverzije, ki v sodobni stavbi predstavi antično urbanistiko s cardom in decumanusom, preko bleščečih motivov antične arhitekture, ki so zaradi polnega doživetja tudi delno ali v celoti rekonstruirani, pa vse do fresk, kipov, poslikav ter drobnih predmetov, ki bogatijo predvsem javne predele v višjih nivojih knjižnice.«
Zato je arhitekt uporabil vse paradigme in prezentacije, od ohranitev in situ, preko svobodnejših, z novo stavbo usklajenih glavnih urbanističnih motivov ulic in insul, do rekonstrukcij, ki ponujajo obiskovalcem izjemno polno doživljanje antične arhitekture in kulture z impluviji, saloni z mozaiki, sijajno domislico umestitve prebiranja časopisov in časopisne čitalnice na decumanus, ulico v smeri vzhod zahod, s čimer je duhovito povezana antika z današnjim časom in načinom življenja, pa likovni salon, ki je orientiran proti jugu s pogledom na zunanji impluvij na Zoisovi cesti. »Tu pa ne gre samo za antiko,« pripominja Marko Mušič, »likovni salon je na tem mestu tudi zato, ker je od tod najboljši in sijajen pogled proti fortezzi, kjer je Rihard Jakopič neumorno slikal Križanke, kjer je nastala tudi njegova znamenita slika Križank v zimi«. Z antiko bogata pa je tudi zasnova severnega dela, s parlatorijem, to je prostranim območjem za srečevanja in druženje, ki se neposredno odpira v lapidarij in vrt z antičnimi najdbami in situ.
»Ustvarjalni pristop pri predstavljanju in umeščanju arheološke dediščine v grajene prostore sodobnega sveta navdušuje obiskovalce arheoloških parkov kot so npr. Pompeji, rekonstruiran del rimskega Koloseja in najnovejše rekonstrukcije cesarskih palač na Palatinskem griču. Ambienti, doživetja in atmosfera, ki jo s takšno prezentacijo arheologije dosežemo je tisto, zaradi česar ljudje vanje zahajajo: saj ne gredo tja zato, da bi gledali samo odkopane ostanke zidov, kakršne so arheologi našli v zemlji, vsi si želimo začutiti duh časa, v katerem so nekdaj živeli,« je prepričan Marko Mušič, »želimo si stika z nečim, kar nam v vseh pomenih približa nekdanje ambiente, nekdanje življenje in kvalitete v vsej polnosti in pomenskosti. Toliko bolj je to na mestu v knjižnici, ki samo pridobi, če je v njej prisotna žlahtna preteklost, tako da je današnji obiskovalec, bralec, raziskovalec v sproščenem dotiku z antično kulturo, ki ji s prestavitvijo v naš čas in našo duhovnost damo nov pomen in trajanje, s tem pa izvirno obogatimo notranje in zunanje prostore nove knjižnice.«
Foto: Dragan Arrigler
»Briljanten, vrhunski dosežek«
Pri tem Marko Mušič poudarja, da pristop svobodnejše interpretacije arheologije nikakor ni bila samo njegova zasluga. »To je rezultat fantastičnega sodelovanja z dr. Ljudmilo Gec Plesničar, ki je bila izjemna poznavalka Emone in je tudi vodila izkopavanja; pa neverjetno ustvarjalnega sodelovanja s Strokovno komisijo za Emono, v kateri so bili najboljši arheologi, umetnostni zgodovinarji in konzervatorji, poleg že omenjene dr. Plesničarjeve še prof. dr. Božidar Slapšak, prof. dr. Nace Šumi, dr. Marijan Slabe, gospod Boris Vičič, prof. dr. Peter Fister in drugi; ter z Zavodom za varstvo kulturne dediščine. Neštetokrat smo vse v podrobnosti pretehtali in pretresli in arheološka prezentacija v obstoječem načrtu je plod teh vsestranskih in res zavzetih prizadevanj prav vseh sodelujočih. Moja naloga je bila priprava vizij, rešitev pa je naše skupno delo, ki mu je z uradnim soglasjem popolnoma in v celoti konec avgusta 2007 dal potrditev in zeleno luč tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine.«
Pa ne samo to. Ko je tedanje ministrstvo za znanost zaprosilo za mnenje še Unescovega strokovnjaka in konzultanta dr. Jana Meissnerja, je bil ta nad, po njegovem mnenju izvirno, unikatno vključitvijo Emone v novo knjižnico navdušen: »Novi projekt UKL, ki vključuje idejo arheološke preteklosti predela, je zagotovo briljanten, vrhunski dosežek. Čestitke gredo ne le arhitektom, temveč tudi arheologom, ki so sprejeli napredno načelo v njihovem poslanstvu«.
Da je to res in da še zmeraj v resnici tudi ta del obstoječega projekta za novo Narodno in univerzitetno knjižnico ni sporen ali vprašljiv, potrjuje tudi arheolog Boris Vičič, sedanji vodja ljubljanske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki poudarja da »Zavod nikoli ni predlagal ali zahteval, da bi se moral Mušičev projekt kakorkoli spreminjati ali začeti nov natečaj! Tega mi nismo nikoli zahtevali! Zaradi nas ni in ne bi bil nikoli razpisan nov natečaj!«
Le še »arheološko najdišče«?
Tako je to še eno objektivno dejstvo, ki potrjuje vprašljivost novega natečaja obenem pa postavlja v dodatno protislovno in sporno luč nove natečajne razpisne pogoje in posledično seveda natečajni rezultat.
Na področju prezentacije arheologije, ki je po mnenju najbolj kompetentnih in kredibilnih domačih in mednarodnih izvedencev ter ustreznih strokovnih institucij vzorno rešena v prvem projektu, se je namreč v novih razpisnih pogojih pojavila težnja oziroma smernica, po kateri, naj bi bila arheologija umeščena v novo knjižnico prvenstveno le še po faktografskem načelu »predstavitve arheološkega najdišča« in situ.
Kot je razvidno iz natečajnih pogojev in novega prvonagrajenega natečajnega predloga, naj bi bila arheologija omejena predvsem na nivo izkopanih najdb. V novi stavbi to pomeni približno dva metra pod nivojem sedanjega mestnega parterja, v etaži, ki se z novimi razpisnimi pogoji imenuje »arheološka« in »je namenjena delu novega programa NUK II: kavarna, klub, trgovine idr. Tu naj bi bili, podobno kot je to že tudi v obstoječem projektu, ohranjeni obe ulici cardo (sever-jug) in decumanus (vzhod-zahod), ostanki zidov in drugih najdb. Novost pa je, da naj bi bila po novih razpisnih pogojih arheologija tu v več ali manj dosledno enopomenskem surovem stanju. Posledično naj bi bila v kontekstu zahtevane nove interpretacije arheologije poleg vodnjaka ena največjih antičnih atrakcij in osrednja znamenitost nove Narodne in univerzitetne knjižnice rimska kloaka po domala vsej dolžini decumanusa.
»Pretežni del nove knjižnice,« so terjale nove razpisne podloge, »mora biti zgrajen nad nivojem predstavitve arheološkega najdišča«.
Že ta pojmovna redukcija ostalin Emone zgolj na »arheološko najdišče« je izjemno povedna, vsakomur, ki vsaj malo pozna odnos nekaterih slovenskih arhitektov do kulturne dediščine pa seveda povsem jasna in prav nič presenetljiva. Preprosto povedano gre namreč za to, da je mnogim arhitektom že sama misel na kulturno dediščino in arheologijo nekaj neznosnega, nekaj, česar se je pač treba čim hitreje in čim enostavneje rešiti, opraviti, zadostiti pogojem, potem pa s polnimi pljuči zadihati ne oziraje se na karkoli in kogarkoli.
To je eno. Drugo, s tem neločljivo povezano, pa je dejstvo, da se ustvarjalne integracije antične kulture seveda ne da narediti zgolj z računalniškim zlaganjem najbolj enostavnih form, ampak terja poznavanje antike, antičnih vrednot, kulture, filozofije ter seveda umetnosti in arhitekture, pa še sposobnost prenesti to v pravem razmerju in na prava mesta v sodobne prostorske kontekste. Če tega ne znaš ali se ti ne da, je seveda najbolj enostavno omejiti prisotnost Emone v novi knjižnici na »arheološko najdišče« v prvi kleti pa mir! Le kdo se bo s tem ukvarjal po vsej stavbi, pa še »pregrešno nov« trendovski videz lahko prisotnost antike pokvari!
Po eni strani so idejo za takšen izoliran pristop arhitekti in pripravljalci novih razpisnih pogojev najverjetneje dobili pri nekaj izvedenih projektih, ki so v zadnjih letih nastali v Španiji, kjer so nad »arheološkimi najdišči« na stebrih postavili različne stavbe in programe.
Na drugi strani pa so temu prav gotovo botrovale tudi smernice dr. Andreja Gasparija, arheologa, strokovnjaka za podvodno arheologijo in odličnega mlajšega poznavalca Emone, ki se v svojem res sijajnem delu »Apud Horridas Gentis…«, kjer izčrpno strokovno prikaže in govori o začetkih rimskega mesta Colonia Iulia Emona, že v predgovoru zavzame za to, da bi »ne glede na prihodnost projekta, ki je dal ime lokaciji NUK II, morala stroka vztrajati pri integralni ohranitvi/prezentaciji tam odkritih ostalin in situ.« Pri tem se dr. Gaspari sklicuje na to, da so »ostanki štirih stavbnih četrti – inzul in križišča ulic s komunalno infrastrukturo zadnja priložnost za celovitejši prikaz bistvenih elementov zasnove rimskega mesta, kar nas,« kot pravi arheolog, »dodatno zavezuje k odgovorni in premišljeni rešitvi«.
Kdo od vseh, ki nam ni vseeno za kulturni in zgodovinski spomin ter dejansko in simbolno govorico našega mesta, bi oporekal tem besedam? A v kontekstu nove slovenske Narodne in univerzitetne knjižnice, je vendarle umestno iskati kompleksne in zahtevne prijeme ter vzpostaviti najboljše možno ravnovesje med preteklostjo in sedanjostjo, saj, prvič, v trenutku, ko na tem mestu začneš graditi, že zaradi konstruktorskih in statičnih zahtev, celovitega urbanističnega prikaza ni več, za to je pač potrebno uporabiti druge prijeme; drugič, zato, ker lahko preveč dobesedna in enopomenska prezentacija zgolj in situ pripelje do vprašljivega vzdušja v sami »arheološki etaži«; in tretjič, ker se s tem in z omejitvijo antičnega spomina zgolj nanjo siromaši novo knjižnico in odvzema vsem, ki bodo vanjo zahajali, kvaliteto, ki jo je zaradi umeščenosti na to pomembno emonsko lokacijo tu prav gotovo za pričakovati kot mentalno in emocionalno spodbudo ter bližnje srečanje na vsakem koraku.
