Izkušnje in natečajne prakse vsaj zadnjih dveh desetletij v naši državi kažejo, da gre običajno za kakšne čudne okoliščine, kadar je javni arhitekturni natečaj razpisan pred božično novoletnimi prazniki ali tik pred poletnimi počitnicami, še posebej pa, če je v tem času rok za oddajo rešitev le tri mesece. Še zlasti čudno je, ko gre za pomembno, veliko in drago državno investicijo v kontekstu že zelo konkretne krizne zaostritve in razpis v času popolne povolilne negotovosti in neznank, kot je to bilo 14. decembra 2011, saj se s tem hote ali nehote ustvarja vtis, kot da je nekomu ali povsem vseeno, kaj bo nastalo; ali pa nasprotno, že vnaprej zelo dobro ve, kaj hoče. Še bolj čudno pa je, če pri 120 obsežnih natečajnih elaboratih, komisija, ki je imela v zbornični pogodbi z ministrstvom na voljo 105 dni, neverjetno pohiti in že 45. dan in pičla dva tedna po dejanskem začetku ocenjevanja (saj so po besedah predsednika zbornice skoraj mesec dni čakali še na rešitve, ki so po pošti prihajale iz tujine) javno razglasi rezultate.
Foto: Dragan Arrigler
Tekst: Ana Ašič
Foto: Dragan Arrigler
Kar nekaj pojasnil in odgovorov o zgornjih zanimivostih lahko seveda najdemo v natančnejši analizi vsega, kar se je dogajalo pred in ob natečaju.
Pri tem je poleg časa, v katerem je bil objavljen novi natečaj, že omenjenih razpotij in nerazrešene preteklosti, saj formalno pravno še zmeraj velja Zakon o izgradnji Univerzitetne knjižnice v Ljubljani iz leta 1994, ki se z iz njega izhajajočimi pogodbami navezuje na konkretni prvonagrajeni projekt arhitekta Marka Mušiča, je novi natečaj za novo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani zelo zanimiv tudi zaradi samih natečajnih podlog oziroma »projektne naloge«, ki jo je izdelala mariborska »arhitekturna praksa« Mcarhitekt oziroma »odgovorni izdelovalec« arhitekt Matevž Čelik. Ta je poleg naročnika naveden kot edini izdelovalec projektne naloge, čeprav naj bi jo, kot pravi sam, pripravljalo »okoli trideset ljudi«, on pa je bil predvsem »koordinator«.
Legitimni vsi odsevi časa, razen Mušičevega?
Matevž Čelik je zelo zanimiv, natančnejša analiza pa kaže, da tudi eden pomembnejših členov v celotni krožni verigi prizadevanj za ustavitev prvega projekta in razpis novega natečaja.
Arhitekt, ki je leta 1996 in 1997 kot študent delal v ateljeju Marka Mušiča, torej pri avtorju prvega projekta za NUK II, je diplomiral leta 1998 pri arhitektu Vojtehu Ravnikarju in z njim delal vse do leta 2003, »ko je bil ustanovljen biro Ravnikar Potokar«, čeprav je, kot pravi sam, »tudi še kasneje sodeloval z njim pri posameznih projektih«. Leta 2002 je soustanovil spletni časopis Trajekt, ki ga še zmeraj ureja. Prav tu so se leta 2006 pojavile prve težnje za ustavitev projekta za NUK II in razpis novega natečaja.
»Ta iniciativa ni prišla iz uredništva Trajekta, ampak od študentov s fakultete za arhitekturo,« poudarja Matevž Čelik, ki ga je poleti 2010 prejšnja ministrica za kulturo Majda Širca Ravnikar, soproga arhitekta Vojteha Ravnikarja, pokojnega solastnika biroja Ravnikar Potokar, imenovala na mesto direktorja Arhitekturnega muzeja, delo pa je nastopil septembra 2010, torej v mesecu, ko se je arhitekt Vojteh Ravnikar za zmeraj poslovil.
Nekako takrat je bil Arhitekturni muzej preimenovan v Muzej za arhitekturo in oblikovanje, na kratko MAO, kar tu in tam zaradi Mao Ce Tunga in neprijetne konotacije s totalitarno kulturno revolucijo zbudi kakšen, ob vsem zavzetem in vsestranskem delovanju tudi morda krivičen preblisk, pomislek in retorično vprašanje, o morebitni pripadnosti in privrženosti novega vodstva muzeja le eni resnici, kar pa bo seveda merodajno lahko pokazal le čas.
Vsekakor je očitno imel, poleg Majde Širce Ravnikar, v Matevža Čelika veliko zaupanje tudi njen strankarski kolega in nekdanji minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregor Golobič saj je ministrstvo kot naročnik poverilo pripravo natečajne projektne naloge za NUK II prav njemu. Sam se, kot pravi, ne spominja več točno, kdaj je podpisal pogodbo z ministrstvom in tudi ne koliko je znašal točen pogodbeni znesek, »bi moral pogledat v pogodbo, mislim pa,« pravi, »da nekje med šest in osem tisoč evri«. Dejstvo je, da je v projektni nalogi, ki obsega 35 strani in je datirana avgusta 2011, mogoče najti kar nekaj »zanimivosti«.
Med njimi je prav gotovo ena izmed najbolj kontroverznih zahteva, da mora biti nova knjižnica »odsev časa, v katerem nastaja«. To je v nasprotju z enim temeljnih postulatov kvalitetnega arhitekturnega oblikovanja, ki naj bi, zaradi trajne umeščenosti arhitekturne stvaritve v prostoru in času, vselej stremelo k preseganju časa in njegovih odsevov.
Ob tem Matevž Čelik pravi, da to ni bila njegova ideja, »jaz sem gradivo le uredil«. Obenem pa poudarja, da so »odsevi v istem času lahko zelo različni; Corbusier in Plečnik sta v istem obdobju povsem različno odsevala čas.«
In oba odseva sta legitimna? »Seveda,« pravi Matevž Čelik, »oba sta legitimna in oba nekaj povesta o danem času.« Torej so tudi odsevi Ravnikar Potokarja, Bevk Perovića ali koga drugega in Marka Mušiča enako legitimni v današnjem času? Na to vprašanje Matevž Čelik ni želel odgovoriti.
Foto: Dragan Arrigler
Vse z neverjetno naglico!
Poleg že omenjenega neverjetno hitrega ocenjevanja obsežnih natečajnih elaboratov, kar navdaja z občutkom o nadnaravnih psihofizičnih sposobnostih članov ocenjevalne komisije, saj si sicer tega fenomena ni mogoče pojasniti: v dobrih 14 dneh (ali slabih treh tednih, saj je vseeno) 120 projektov natančno pregledati, vsestransko ovrednotiti ter pošteno in korektno oceniti, primerjati in premišljeno pretehtati odločitve ter jih poleg tega še medsebojno uskladiti, kar je običajno potrebno tudi pri še tako harmonični komisiji, napisati vse utemeljitve, napraviti korekten zapisnik in oceno vseh elaboratov pa še pridobiti vsaj okvirna strokovna mnenja angažiranih izvedencev, obenem pa že imeti pripravljen neverjetno izčrpen komunike za medije, je res neverjeten dosežek, ki mu prav gotovo ni primere v slovenski in najverjetneje še kakšni drugi arhitekturni natečajni zgodovini; se čas v kontroverznem kontekstu v tej zgodbi pojavlja tudi zaradi izjemno kratkega roka za oddajo natečajnih elaboratov, ki je bil prvotno 2. marec 2012.
Ker je razpisovalec zaradi nekaterih nedorečenosti, pomanjkljivosti in naknadnih sprememb, npr. črtanja sporne parcele 304/II z natečajnega območja, ker še ni lastniško rešena in torej ni v lasti Republike Slovenije, na kar javnost neumorno opozarja ljubljanski mestni svetnik Miha Jazbinšek, šele sredi januarja podal odgovore na vprašanja natečajnikov, se je rok za oddajo natečajnih elaboratov premaknil na konec marca 2012.
To je bilo dejansko dobra dva meseca za projektiranje od dne, ko so bila dana vsa pojasnila in spremembe, kar je z vidika snovanja ene najpomembnejših nacionalnih zgradb, omalovažujoče in težko sprejemljivo, pa tudi v smislu pridobitve zares kvalitetnih idejnih zasnov zaradi izjemne večplastnosti tudi za najbolj vešče težko izvedljivo, kar zdaj menda veliko število »mejnih« projektov tudi dejansko potrjuje. Knjižnice so kompleksne ustvarjalne in projektantske naloge, za katere so običajni vsaj šest mesečni roki, kot npr. pri prvem natečaju za novo Narodno in univerzitetno knjižnico leta 1989; ali celo devet mesečni natečajni roki, kakršen je bil arhitekturni natečaj za znamenito Biblioteko Aleksandrino, novo knjižnico v Aleksandriji.
Predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije mag. Andrej Goljar in Darja Matjašec, komisarka za natečaje, sicer zatrjujeta, da »preverjeno pri javnih arhitekturnih natečajih roki oddaje niso šest do devet mesecev« in navajata primer »natečaja za knjižnico v Helsinkih, ki je bil razpisan 5. januarja, rok oddaje pa je bil 16. aprila 2012« in še, da so pri NUK II »natečajniki imeli tri mesece časa za izdelavo natečajnih elaboratov, kar je povsem običajna praksa za tovrstne objekte«.
S čimer pa se nikakor ne strinja dolgoletni predsednik natečajne komisije pri zbornici, arhitekt Janez Lajovic: »Mirno lahko povem, da je to absolutno premalo časa! Glede na to, da je NUK II zelo pomemben nacionalni projekt na občutljivi lokaciji z visoko stopnjo programske in tehnične zahtevnosti, kar vse terja temeljite razmisleke in čas, da res dobre in ustvarjalne rešitve dozorijo, bi morali natečajniki imeti za izdelavo idejnih rešitev najmanj pet mesecev časa, pa ne od 14. decembra, ampak od dne, ko so bili vsi odgovori in nejasnosti znane, torej od druge polovice januarja. Vse drugo je ne le škodljivo temveč tudi povsem nesmiselno hitenje, kar se je že večkrat v preteklih letih povsem jasno pokazalo.«
Zaradi neverjetno zanimivih vzporednic z aktualnim natečajem za NUK II in tudi zato, da pokažemo, kako zavajajoče so navedbe obeh slovenskih zborničnih funkcionarjev, pa o omenjenem arhitekturnem natečaju v Helsinkih samo še to: tam gre za dvostopenjski mednarodni natečaj za novo, deset tisoč kvadratnih metrov obsegajočo Centralno knjižnico v Toolonlahtiju, torej v samem srcu finske prestolnice, kjer se nahaja tudi finski parlament, helsinški glasbeni center, dvorana Finlandia in muzej moderne umetnosti Kiasma. Prva stopnja natečaja je zaključena. Do septembra oziroma začetka oktobra letos se bo žirija odločala o tem, katerih šest do osem natečajnih predlogov bodo pozvali v drugi krog natečaja. V tem bodo natečajniki imeli dodatne štiri mesece za nadgradnjo svojih predlogov. Konec februarja oziroma v začetku marca 2013 bo začela natečajna komisija predloge ocenjevati, rezultate pa bo razglasila junija 2013! Finci si bodo torej vzeli skupaj kar leto in pol za razmislek in odločitev o najboljši rešitvi za mestno (ne nacionalno!) knjižnico! V desetčlanski natečajni komisiji pa sta le dva arhitekta!
Foto: Dragan Arrigler
Angažirana žirija
Kakšna razlika v primerjavi z ljubljanskim natečajem, kjer je ena izrednih kontroverznih zanimivosti vsekakor tudi sestava devet članske natečajne komisije, v kateri je bilo sedem arhitektov in niti enega umetnostnega zgodovinarja, humanista, člana SAZU, neodvisnega kulturnega ustvarjalca ali misleca, kar bi sicer bilo ne le samoumevno ampak nujno, saj gre vendar za multidisciplinarno nalogo najvišjega nacionalnega pomena, ki seveda v vseh pogledih presega in mora presegati zgolj prostorsko in arhitekturno projektiranje. Le ravnateljica Narodne in univerzitetne knjižnice ter predstavnik nekdanjega ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, sta bila za to premalo, zaradi njune nenavadne pred natečajne angažiranosti in usmerjenosti pa sta kvečjemu le dodatna sporna kamenčka v celotnem kontroverznem natečajnem mozaiku.
Je pa res, da je bila v njej je močno zastopana ljubljanska fakulteta za arhitekturo: kar trije njeni profesorji so bili v njej, pa še poročevalec je bil, po besedah dekana, asistent z iste fakultete. Poleg dr. Aleša Vodopivca, ki je bil predsednik žirije, sta bila tu torej še profesor in ljubljanski podžupan Janez Koželj in dekan mag. Peter Gabrijelčič ter štirje tuji arhitekti: Kenneth Frampton, Roger Riewe, Saša Begović in Carme Pigem.
Arhitekte povezuje nekaj ključnih skupnih točk, predvsem pa vsaj štiri od njih precejšen angažma pri prizadevanjih za ustavitev obstoječega projekta in novi natečaj za Narodno in univerzitetno knjižnico.
Prodoren dekan
Tu je seveda na prvem mestu dekan in profesor fakultete za arhitekturo, arhitekt za mostove, mag. Peter Gabrijelčič. »Poleti 2008 so me študentje na spletu izzvali, češ, da si dekan ne upa povedati svojega mnenja o Mušičevem NUK-u in to me je spodbudilo, to je bila priložnost, da sem končno lahko povedal naglas tisto, kar sem že dolgo mislil. Študentje so menili, da projekt ni več dober, ne ustreza več, ni več odsev časa, v katerem živimo in jaz sem jih v tem popolnoma podprl. Moral sem jih podpreti, da omogočim dostojanstvo tem mladim ljudem,« prepričano zatrjuje Peter Gabrijelčič.
Kaj pa dostojanstvo stanovskega kolega? Spoštljiv odnos do ustvarjalčeve integritete in stvaritve? Spoštovanje prvonagrajene natečajne rešitve? Etični zgled mladim? Arhitektski kodeks? In pravni red?
»No, no, saj, ampak s tem omogočam tudi avtorju sedanje rešitve dostojanstvo! Nobenega dvoma ni, Marko Mušič je akademik, je rahločuten, izobražen, razgledan, sijajno obvlada arhitekturno potezo, predvsem pa je naredil nekaj prelomnih projektov, stvaritev, ki so bile absolutno kultne za mojo generacijo, npr. Bernikova vila pa spominski park Kolašin in Draveljska cerkev. Od njega smo se ogromno lahko naučili. To pa še ne pomeni, da je projekt za NUK II v tem času še primeren, zlasti ker ga je moral avtor tolikokrat spremeniti in prilagoditi novim pogojem in zahtevam naročnika« je prepričan Peter Gabrijelčič, ki na vprašanje, zakaj sam ni delal natečaja, odgovarja, da to ni njegov domet. »Za to sem prekratek. Moje področje so mostovi! Tu sem nekaj naredil! To je tako: lahko sem najboljši plesalec jazz baleta in naj me zato še tako vabijo v klasično predstavo odplesat glavno vlogo, moram reči ne! To ni moje. Tu moram biti pošten!«
Kako gre povedano s tem, da se je pri načrtovani novi Narodni in univerzitetni knjižnici pa vendarle, kljub temu, da knjižnice niso njegov »domet«, postavil v vlogo najvišjega razsodnika, je pa seveda drugo zanimivo vprašanje.
Sploh je bil prodoren in karizmatičen dekan fakultete za arhitekturo aprila 2009 tako kot tudi dr. Aleš Vodopivec in Janez Koželj med prvimi od 40-ih arhitektov (in ne 41 kot se pojavlja v medijih, saj arhitekt Janez Lajovic, ki je tudi na seznamu, poziva ni podpisal), ki so naslovili na nekdanjega ministra Gregorja Golobiča natanko pet vrstic in dve besedi dolgo peticijo, v kateri so ga pozvali naj ustavi projekt ter razpiše nov natečaj za Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani.
Svoja prizadevanja so dva meseca kasneje podkrepili še z mednarodno avtoriteto, ko so ob enodnevnem seminarju v Ljubljani maja 2009 zaprosili arhitekturnega teoretika in profesorja na newyorški univerzi Columbia Kennetha Framptona, ki je bil zdaj tudi v natečajni žiriji, ter španskega arhitekta Luis Fernandez-Galiana, da povesta svoje mnenje, kar sta skoraj dva meseca po vrnitvi v New York oz. Madrid tudi storila. V svojem slabi dve strani dolgem pismu ministru Gregorju Golobiču oz. v »oceni trenutnega projekta slovenske Narodne in univerzitetne knjižnice« sta v, roko na srce, nizkem tonu, ki je nekako sila nenavaden in nič kaj podoben diskurzu in govorici, ki jo sicer uporablja uglajeni 82-letni profesor Kenneth Frampton, rojen Britanec in proučevalec sodobnega urbanega in arhitekturnega prostora, dobesedno diskvalificirala obstoječi projekt arhitekta Marka Mušiča.
Foto: Dragan Arrigler
»Neprimerno, da je komaj mogoče verjeti«
Temu se je odločno, s tehtnimi argumenti in dejstvi postavil po robu prav tako ugleden arhitekt in predstavnik Unesca dr. Jan Meissner, ki je bil kot svetovalec Splošnega informativno programskega oddelka Unesca na povabilo slovenske vlade oz. nekdanjega Ministrstva za znanost in tehnologijo prvič pritegnjen k sodelovanju in »ovrednotenju projekta« Univerzitetne knjižnice v Ljubljani že leta 1995, potem pa še leta 1998 v zvezi z »vključitvijo ostalin Emone v Univerzitetno knjižnico Ljubljana« in leta 2007 k obsežnemu »ovrednotenju kvalitet projekta I. faze Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani«; bil pa je tudi eden od treh glavnih strokovnih izvedencev pri izgradnji nove aleksandrijske knjižnice.
»Nikomur ni mogoče preprečiti, da ne bi povedal svojega mnenja o načrtovani ali izvedeni arhitekturi, toda od tako uglednih osebnosti, kakršna sta gospoda Frampton in Fernandez-Galiano, ki sta oba profesorja na prestižnih univerzah, pričakujemo, da ocenjujeta manj pristransko, da navajata bolje utemeljene argumente, predvsem pa to, da tematiko dobro poznata,« piše v svojih »pripombah k »oceni projekta slovenske NUK« dr. Jan Meissner; in še:«Največji del tega ovrednotenja sestavljajo zelo posplošene trditve, ki niso utemeljene z dejstvi. Sodbe so izrečene v zapovedovalnem tonu, ki meji na absurdnost.« V zaključku pa, potem ko sistematično in natančno strokovno ovrže očitke: «Menim, da je jasno, da je edino resolutno izraženo stališče gospodov Framptona in Fernandez – Galiana v zvezi z obravnavanim projektom njuno zavračanje oblike (stila?) stavbe. Navajanje pomislekov, ki so proizvod osebnega okusa, utegne biti legitimno, ne moremo pa ga imeti za resno kritiko. Zato ne more problematizirati projekta, ki je ocenjen kot vrhunski, tako da ga z navdušenjem pozdravlja veliko število arhitektov (ki so prav tako ugledni kakor kritika), arheologov in ne nazadnje knjižničarjev.«
Pa še, pravi dr. Jan Meissner: »V svoji petdesetletni karieri sem imel priložnost, da sodelujem v številnih arhitekturnih natečajih, da jih organiziram ali da jih ocenjujem. Največ jih je bilo mednarodnih. Glede na te izkušnje, pa tudi na podlagi strokovne etike in kodeksov lahko odločno trdim, da se zdi tako neprimerno, da je komaj mogoče verjeti, da se problematizira nek projekt zato, ker se ne sklada z okusom nekega izvedenca, dveh izvedencev oziroma nekega skupka arhitektov.«
Za strokovno in etično obravnavo
Seveda so ob tem tudi mnogi slovenski arhitekti in kritiki zavzeli podobno stališče.
»Arhitekt Marko Mušič je ustvarjalec, umetnik in mislec izjemnih dimenzij,« poudarja dr. Peter Krečič, dolgoletni ravnatelj Arhitekturnega muzeja Ljubljana, umetnostni zgodovinar in izkušeni arhitekturni kritik, »kar v celoti dokazuje s svojim neverjetno obsežnim, naravnost gigantskim in vrhunsko kvalitetnim opusom, ki mu dejansko ni enakega v sodobni slovenski arhitekturni ustvarjalnosti. Je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in tudi redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti. S fantastično rahločutnostjo in senzibilnostjo je bil pod njegovo roko prenovljen Plečnikov NUK. Od rojstva diha s tem mestom. In on, mislite, bi naredil kaj nekvalitetnega? Že najmanjša misel o čem takem je nezaslišano podtikanje in izraz popolne nevednosti ali pa hude nevoščljivosti, saj s svojo svojskostjo in izvirno rahločutno ustvarjalnostjo že leta spravlja vse, ki jim prav to manjka, v brezumno zavist. Arhitekt Marko Mušič bi moral učiti mlade generacije. Sramota je, da so na šoli vsi, arhitekta njegovega kova pa ni. Ne predavanja, celo katedro bi moral imeti akademik Marko Mušič na ljubljanski šoli za arhitekturo in vzgajati mlade, poslanstvu predane, etične, rahločutne arhitekte.«
»V zvezi z novo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani pa ne more biti nobene dileme,« je odločen dr. Peter Krečič, »Marko Mušič je zmagal na legitimno pripravljenem in speljanem javnem arhitekturnem natečaju, rešitev je tisočkrat premišljena, ažurirana, potrjena in strokovno verificirana; poleg tega ne gre za katerega koli prvonagrajenca, ampak resnično vrhunskega slovenskega arhitekta in umetnika, zaradi česar bi ta država celo v primeru, da bi resnično želela novo rešitev, kar pa je res popolnoma vprašljivo, morala reči, akademik Mušič, izvolite, uresničite nam novo Narodno in univerzitetno knjižnico!«
Prav tako odločen je bil že januarja 2009 umetnostni zgodovinar prof. dr. Jure Mikuž, ko je v intervjuju za Sobotno prilogo dejal: »Če bodo preprečili gradnjo NUK II po načrtih, ki obstajajo, bo to zame največja sramota, ki si jo je ta država kadarkoli privoščila. Res delam po številnih svetovnih knjižnicah in v njih sem preživel leta in leta, česar tisti, ki so proti sedanjemu načrtu, najbrž ne bi mogli reči. Sam sem ga natančno proučil in lahko zatrdim, da je arhitektonsko in strokovno idealen in da predvideva vse, kar danes narekuje uporaba novih tehnologij. Sklicevanje na starost načrtov je nesramna in podcenjujoča demagogija. Kdo od teh, ki s tem žugajo, pa je delal v novi Britanski knjižnici v Londonu, ki je bila tudi narejena po dvajset let starih načrtih?«
Poleg tega se je decembra 2010 zaradi »nestrinjanja z odločitvijo o zaustavitvi izgradnje I. faze NUK-a II« na ministra Gregorja Golobiča obrnila skupina uglednih arhitektov in umetnostnih kritikov, med njimi prof. dr. Stanko Kristl, že omenjena prof. dr. Jure Mikuž in dr. Peter Krečič, prof. Janez Suhadolc, prof. Martina Šircelj, prof. dr. Fedja Košir in drugi, ki so v svojem protestu opozorili ministra »da je sklep vlade izdan brez verodostojnih in legitimnih strokovnih izhodišč« in »da je bil postopek o ustavitvi del nelegitimen, oblikovan na podlagi peticije dela stroke, trditve v njej pa niso bile preverjene ali objektivno ovrednotene v ustreznem postopku, ki bi ga v takem primeru ministrstvo moralo izvesti«.
»Izhodišče vsake resne strokovne ocene je najprej neoporečna komponentna analiza stanja,« poudarja profesor na ljubljanski arhitekturni fakulteti dr. Fedja Košir, za to pa je potrebno »resnično razumevanje teorije«. »Če tega ni«, meni Košir, »tedaj je kritika le ciceroniada, ki je sicer lahko neusmiljeno neprizanesljiva, a v resnici brez meril in morale«. Odgovornost za »klavrni vakuum« na področju kvalitetnega strokovnega vrednotenja arhitekturnih projektov in stvaritev na Slovenskem izkušeni arhitekt in profesor, svetovalec Slovenske akademije znanosti in umetnosti za področje arhitekture in urbanizma vidi predvsem »v šoli za arhitekturo«, ki se po mnenju prof. dr. Fedje Koširja, »vse hitreje spreminja iz osrednje vzgojne in raziskovalne univerzitetne ustanove v kotišče intrig«.
»Prav neverjetno je, kakšne vratolomne preobrate si v slovenski arhitekturi dovoljujejo posamezniki, ki sami sebi verjamejo, da lahko počnejo, kar hočejo, del javnosti pa jim celo naseda in jim brez pomislekov pritrjuje,« pravi dr. Fedja Košir, ki poleg tega meni, da gre pri ustavitvi izgradnje NUK II po načrtih Marka Mušiča za »nemarno afero, ki se je izlegla izključno znotraj kulture, preoblečena v maskirno uniformo zavarovanja javnih interesov« in še, da gre pri tem »za kampanjo, ki ima vse značilnosti hujskaške gonje«.
Foto: Dragan Arrigler
Leto preobrata
Kot je razvidno iz kronologije, je bilo v smislu prizadevanj za ustavitev obstoječega projekta NUK II najbolj intenzivno leto 2009. Po aprilski peticiji in junijskem newyorško-madridskem pismu, se je tega leta zvrstilo še nekaj odločilnih in usodnih dogodkov.
Julija 2009 je imenoval minister Gregor Golobič na mesto direktorja Direktorata za investicije v nekdanjem ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Mitjo Valiča, ki je nemudoma pritegnil peticiji ter floskulam o zastaranosti projekta, čeprav je imel v dokumentacijskem gradivu dejansko vse dokaze, ki takšne trditve popolnoma ovržejo ter več pozivov strokovne javnosti in Slovenske akademije znanosti in umetnosti in bi se že po svoji funkciji in z mesta državnega uradnika, ki so mu bile zaupane in poverjene pomembne državne investicije ter torej upravljanje z davkoplačevalskim denarjem, poskusom rušenja potrjenega projekta moral upreti ali vsaj zahtevati ustrezne strokovne in objektivne preveritve. Na drugi strani je pa seveda res, da so ga zaposlili tisti, ki so ustavitev načrtovane izgradnje NUK II in razpis novega natečaja uspeli vključiti že v tedanjo koalicijsko pogodbo.
Prvega septembra 2009 je postala ravnateljica Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani nekdanja novinarka in šefinja Slovanske knjižnice Mateja Komel Snoj, ki je, kot pravi, »takoj spodbudila razpravo o ustavitvi starega projekta in nujnosti novega natečaja za NUK II«, saj, kot pravi »imamo kvalitetno Plečnikovo nacionalno knjižnico, je pa čas, da tudi študentje dobijo kvalitetno univerzitetno knjižnico, ki bo tehnološko in oblikovno kos izzivom sodobnega časa«. Z idejami in stališči študentov in arhitektov o potrebnosti novega projekta za NUK II pa se je, podobno kot Matevž Čelik in mag. Peter Gabrijelčič, seznanila na spletu.
Takšna stališča je zagovarjala in izrazila tudi na okrogli mizi, ki jo je sredi oktobra 2009 organiziralo društvo arhitektov Ljubljana in kamor je prišla takrat novopečena ravnateljica z vnaprej izdelanim prepričanjem, da to »ni moj projekt«, da se ona »v njem ne vidi« in da ta nikakor »ne bo izveden«. Pri tem so, kot je lucidno opazila in se izrazila ena od udeleženk, »televizijski snemalci snemali samo tako dolgo, dokler so govorili nasprotniki Mušičevega projekta, takoj zatem ko je izrekla svoje nasprotovanje še ravnateljica NUK, so zapustili okroglo mizo«.
Res nenavadna ravnateljica
Sploh je v tej zgodbi vloga Mateje Komel Snoj precej nenavadna: prvega septembra 2009 nastopi državno službo ravnateljice NUK in si takoj, kot pravi sama, začne prizadevati za ustavitev projekta, ki je dober mesec prej, 23. julija 2009, dobil še eno soglasje k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja.
Končno je vse steklo in se je dolgo pričakovani začetek gradnje nove knjižnice približal bolj kot kdaj koli prej, ona pa v drugo smer! Neverjetno čudno za nekoga, ki je imenovan na odgovorno nacionalno mesto, kjer se prav gotovo pričakuje odgovorno, razsodno in premišljeno ravnanje in gospodarjenje z državnim in davkoplačevalskim denarjem ter projekti!
Na mesto ravnateljice Narodno univerzitetne knjižnice je bila Mateja Komel Snoj imenovana za pet let. Popolnoma nepomembno je, če se ona osebno lahko identificira z veljavnim in potrjenim projektom ali ne; če ga razume ali ne; če se v njem vidi ali ne! Saj menda ne bo doživljenska ravnateljica! Pa tudi, če bi bila, je le državna uslužbenka, ki ima mandat za opravljanje in izvajanje nalog, ki so v njenem opisu del, za kar jo davkoplačevalci tudi plačujemo! In nič več! Najmanj pa, da v isti sapi, ko zatrjuje, da se ne spozna na investicije, gradnjo in arhitekturo, z nepremišljenim delovanjem dela škodo knjižnici in državljanom, saj bi bila prva faza NUK II letos že izvedena, če bi se vsi vpleteni v preteklih štirih letih odgovorno zavzeli zanjo, namesto da so brezskrupulozno rušili tisto, kar je s toliko skrbnosti in vsestranske pretehtanosti zavzet multidisciplinarni strokovni team pripravljal toliko let. Ob še tolikšni prizanesljivosti, je dejstvo, da takšen neodgovoren in lahkomiselni esprit ne sodi na mesto ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice, saj lahko s takšnimi nepremišljenimi prizadevanji sproža milijonske javnofinančne plazove, kar je še zlasti v kontekstu dejstva, da se v tem trenutku pri vsaki učiteljici gleda na vsak evro, nemoralno, neetično in na robu legitimnega.
Bi pa morda veljalo razmisliti o tem, da se takšna intenzivna čustvena stanja in koprnenja po nečem »pregrešno novem«, kot se je Mateja Komel Snoj konec decembra lani izražala po vseh medijih, že prej pa tudi na več drugih mestih, in sploh povsod govori samo to, usmeri v kakšno konstruktivno zasebno pobudo. V tem smislu bi bila prav gotovo vsa skupina arhitektov, ki so si tako prizadevali za ustavitev obstoječega projekta, vključno z zavzetim dekanom šole za arhitekturo, ambicioznim direktorjem Muzeja za arhitekturo in oblikovanje ter lepo ravnateljico NUK deležna vsestranskega priznanja in pohval, če bi ustanovili zasebno fondacijo, kupili z zasebnim denarjem zemljišče in na njem postavili čudovito, najsodobnejšo, najbolj trendi zasebno knjižnico, ki bi jo seveda povsem legitimno lahko poimenovali sami po sebi (če bi bila zelo kvalitetna in lepa pa lahko tudi po meni, seveda, ker sem to predlagala), pa je! Pa bi imela tudi Ljubljana, ne le Benetke svojo Peggy Gugenheim! Sploh pa ni knjižnic nikoli preveč! In vse spoštovanje takšnemu delovanju z zasebnim denarjem!
Nikakor pa ne z javnim! V tem smislu je ta kriza in prav primer nove Narodne in univerzitetne knjižnice res enkratna priložnost, da se pokončno in dokončno, res, enkrat za vselej postavimo po robu temu neznosno razširjenemu in nezaslišanemu konstantnemu manipulativnemu zavojevanju državljanske zavesti in posledično prisvajanju davkoplačevalskega denarja za nekakšne dezorientirane (ali vendarle zelo orientirane?) osebne nagone in ambicije!
