Predlog interventnega zakona za odstrel rjavega medveda in volka je dejansko prenagljen, nepremišljen in nepotreben ter samo dodatno utrjuje in razgalja evidentno nujo in odločenost nekaterih interesnih skupin, da »za vsako ceno« pridejo do, nekomu obljubljenih?, dvesto medvedov.
Foto: Marjan Artnak
Tekst: Ana Ašič
Foto: Marjan Artnak
17. junij 2019
Naša država ima utečene mehanizme in protokol za interventni odstrel v primerih, ko zavarovane velike zveri povzročajo ponavljajoče škode in ogrožajo prebivalce ter njihovo premoženje. To se ob izpolnjevanju vseh postavk protokola sklada tudi z direktivo o habitatih, ki je zakonodajni akt, in kot tak obvezen in zavezujoč za vse deležnike in našo državo. Preprosto povedano: volkove, ki napadajo in povzročajo škodo, lahko pristojni, skladno z navodili strokovnih institucij, nemudoma odvzamejo iz narave z interventnim odstrelom in pri tem ne kršijo habitatne direktive. Za to Slovenija ne potrebuje nobenega interventnega zakona!
Foto: Marjan Artnak
Ker pa nekdo očitno na vsak način želi odstrel dvesto medvedov, pri katerih bo zelo težko dokazati, da vsi ti medvedi povzročajo konkretno škodo in konkretno ogrožajo prebivalce in njihovo premoženje, se slovenska vlada s prenagljeno, nepremišljeno, impulzivno, interesno lobirano in na političnem koketiranju utemeljeno odločitvijo za interventni zakon o odstrelu rjavega medveda in volka, ponovno zapleta v popolnoma nepotreben konflikt in kršitev evropske direktive o habitatih ter v evidentno neučinkovito reševanje problematike in pat pozicijo, ki ne bo prinesla rešitve nikomur, najmanj pa tistim, ki so je najbolj potrebni.
Foto: Marjan Artnak
Trgovina z medvedom, medvedjim mesom in trofejami. Konflikt interesov zavoda za gozdove, ki z lovišči s posebnimi nameni, kjer je zmeraj odstreljenih največ medvedov, tudi največ zasluži, obenem pa »strokovno« odloča in predlaga višino odstrela. Prekomerno in načrtno krmljenje medvedov, ki vodi v povišano fertilnost in (pre) številčnost populacije. Vzreja medvedov za (komercialni) odstrel, kar je po evropski direktivi o habitatih nesprejemljivo za zavarovano ogroženo prostoživečo živalsko vrsto in je posledica upravljanja z medvedom na podlagi zastarelega utilitarnega koncepta gojitvenih lovišč. Upiranje zaščitnim ukrepom in nuja, da se na tem področju nazori in praksa rejcev ter odločevalcev drastično spremenijo v prid aktivnega varovanja čred in živine. In dejstvo, da je ministrstvo za kmetijstvo v zadnjih letih z nesprejemljivo politiko in visokimi odstreli jelenjadi in srnjadi na osrednjih območjih velikih zveri najbolj odgovorno za težave, s katerimi zdaj skuša opravičiti brezglavi interventni zakon o odstrelu volkov in medvedov, s čimer, kot smo že rekli, vlada ponovno krši direktivo o habitatih! Vse navedeno terja resno, konstruktivno, razmišljajočo in vsestransko odprto razpravo ter pretehtane odločitve v vseh pogledih!
Foto: Marjan Artnak
Predvsem pa jasno, eksplicitno in koncizno artikulirane rešitve, ki so lahko samo v tem, da najprej odpravimo prav vse obstoječe anomalije pri upravljanju velikih zveri ter strategijo postavimo v kontekst sodobnih konceptov upravljanja z zavarovanimi ogroženimi prostoživečimi živalskimi vrstami brez fig v žepu! Obenem pa poskrbimo za oživitev odgovornega, zaščitnega varovanja in gospodarjenja na območjih z zavarovanimi ogroženimi velikimi zvermi.
Pri tem bi res veljalo uporabiti tudi vsaj kanček zdrave pameti, pa ne za streljanje, kot so se preteklo sredo na skupni seji parlamentarnih odborov za okolje in prostor ter kmetijstvo povečini zaključevali pozivi k njej, ampak morda za spremembo tako, kot lahko slišimo marsikje na centralnem in robnem območju velikih zveri; preprosto in jasno pa je to že večkrat povedal tudi Janez Papež s Kočevskega: »Žal se nihče ne vpraša, zakaj v resnici prihaja do približevanja zveri k bivališčem. A z nekaj premišljenimi in umirjenimi ukrepi bi vse to lahko odpravili brez nepremišljenih odstrelov. Za začetek naj globoko v gozdovih ponovno uvedejo mrhovišča in za nekaj let odpravijo oziroma zelo znižajo odstrel jelenjadi in srnjadi, pa bodo zveri hitro spet tam, kjer jim je mesto! Dejstvo je, da so živali lačne, zato se pojavljajo tam, kjer jih ni bilo že stoletja!«
Foto: Marjan Artnak
V kontekstu opozarjanja na prekomerno načrtno krmljenje in vzrejo medvedov v naših gozdovih so morda zgornje besede navidezno kontradiktorne, a natančnejši pogled jasno pokaže vso njihovo smiselnost.
Najprej je treba seveda opozoriti na bistveno razliko med krmišči in mrhovišči. Mrhovišča, ki so bila pred dvema desetletjema večinoma ukinjena, so bila tradicionalno umaknjena globoko v gozdove, čim dlje od ljudi, na težko dostopna mesta, ki so živalim zagotavljala živalsko hrano in mir. Ker so velike zveri izjemno bistri sesalci, ki se zelo hitro učijo ter odlično obvladajo vzročno posledični pragmatizem, so ta mrhovišča gotovo pomagala pri tem, da so se raje zadrževale in gibale v radijih okoli njih.
Foto: Marjan Artnak
Prav tako kot se to sedaj dogaja s številnimi krmišči, ki pa so na mnogo dostopnejših mestih in marsikje bliže človeškim bivališčem. Na teh krmiščih ni mesa. Tu je koruza; so jabolka, tropine, pesa. To za volka ni! Medveda pa samo privablja in navaja na pridelke, ki jih človek prideluje, medved pa obožuje; in tudi če jih ni, potem ve, kaj in kje iskati! Ko se ob vsem tem v gozdovih nenadoma pojavi še veliko pomanjkanje jelenjadi in srnjadi, je pred nami aktualna slika, v kateri medvedi posedajo in se sprehajajo po obronkih gozdov, volkovi pa jo čez travnike mahajo po hrano v vasi! Kakor koli je to za kogar koli slišati, se bo nad vsem tem vendarle treba resno zamisliti!
Foto: Marjan Artnak
Šele, ko bomo storili res vse, kar je v gozdu in na njegovih obrobjih mogoče storiti, bomo lahko verodostojno razpravljali tako o resničnem številu medvedov in volkov, kot tudi o njegovem uravnavanju in upravljanju, ki bo takrat in v tem primeru prav gotovo manj konfliktno tako za direktivo o habitatih kot tudi za prizadeto lokalno in širšo slovensko javnost, pa tudi vlado in državo!
