Danes, 25. januarja 2021, se izteka javna razprava o predlogu sprememb zakona o javnem naročanju, ki jih je pripravilo slovensko ministrstvo za javno upravo, in ob katerem, zaradi dikcije novega predloga, v kateri ni več govora o javnem arhitekturnem natečaju kot obveznem orodju za javna naročila projektnih dokumentacij za novogradnje, vsaj tistih nad 2,5 milijonov evrov investicijske vrednosti in davkoplačevalskega denarja, obstaja utemeljeno nelagodje in zaskrbljenost arhitektov in najširše javnosti za nadaljnjo degradacijo že tako zelo erodiranega in obremenjenega slovenskega grajenega okolja in prostora. In čeprav je res, da so prav arhitekti sami nemalokrat močno prispevali k razkroju »natečajnega zaupanja«, saj so z raznimi, v preteklosti tudi naravnost škandaloznimi natečajnimi »kuhinjami« ter izbiranjem rešitev, ki so tako investitorja kot izvajalca postavile v brezizhoden položaj, ene in druge, ter prav tako davkoplačevalce pa zato stale visoke odškodnine, je vendarle res, da je kljub temu ukinitev instituta javnega arhitekturnega natečaja, najslabša in nesprejemljiva rešitev! Zakaj? Več…
Tag: Marko Mušič
KO SO ZA SLOVENSKO KULTURO ZASKRBLJENI TISTI, KI SO PRED VEČ KOT DESETLETJEM STORILI VSE, DA SO TAKRAT PREPREČILI V VSEH DETAJLIH PRIPRAVLJENO GRADNJO NUK II…!
Zadnje dni lahko veliko beremo o »večletni škodi«, ki da je bila v zadnjih mesecih narejena slovenski kulturi. Ker je o škodi moč verodostojno govoriti le »ad konkretum«, torej na konkretnem primeru, v nadaljevanju spominjamo na konkretno preteklo vlogo nekaterih danes neizmerno zaskrbljenih za slovensko kulturo, ki pa so pred več kot desetletjem aktivno sodelovali pri rušenju in ustavitvi leta 2008 za gradnjo pripravljenega, potrjenega in mednarodno overjenega projekta nove NUK II, ki so ga slovenski davkoplačevalci v veliki meri že plačali do trenutka, ko naj bi se začela knjižnica graditi, in naj bi takrat nastala po legitimno natečajno izbranem projektu arhitekta Marka Mušiča, uglednega člana Slovenske in Evropske akademije znanosti in umetnosti ter letošnjega Prešernovega nagrajenca. Izsek, ki ga v nadaljevanju Jedrnato & Poudarjeno objavljamo, je iz preiskovalne zgodbe Usodna razpotja na stičišču carda in decumanusa: K simbolu zlorabe? Ali k simbolu resnice?, ki je bila napisana maja 2012, publicirana pa lani na naši spletni strani ter slovenski javnosti podarjena ob stoletnici ljubljanske univerze. Več…
USODNA RAZPOTJA NA STIČIŠČU CARDA IN DECUMANUSA: K SIMBOLU ZLORABE? ALI K SIMBOLU RESNICE?
Duša in srce Univerze v Ljubljani je Narodna in univerzitetna knjižnica. NUK. Ena. Plečnikov. Ki je. In NUK. Dva. Ki šele ima priti. Kdaj? In kako? Kakšen? Kateri? Čigav? Kot simbol česa? In kot pripoved o čem? O zlorabi? Ali o resnici? Zgodba, ki je pred nami, je bila napisana pred sedmimi leti; objavljamo jo takšno, kot se nam je takrat izpisala. Eskalirala je že nekaj let prej s petvrstično blogovsko peticijo, ki je v nič pometla desetine davkoplačevalskih milijonov ter končan in že plačan projekt. Ta ni bil všeč peščici tistih, ki si je z njim prav tako želela zaslužiti in se proslaviti. Maja 2012 se je gonja zaključila z izborom »pravega« projekta. Zato naš dosje takrat ni mogel ugledati luči sveta. Danes ga izročamo univerzi in vsem. Kot dokument. Kot pričevanje. Kot še en kamenček v mozaiku. Kot odsev časa in duha, v katerem nastaja NUK II. In kot vprašanje. Bomo res dovolili, da se vse naše nacionalne, identitetne in univerzitetne vrednote spremenijo v simbole zlorabe? Ali pa bomo iskali in dali priložnost resnici? Več…