Danes, 25. januarja 2021, se izteka javna razprava o predlogu sprememb zakona o javnem naročanju, ki jih je pripravilo slovensko ministrstvo za javno upravo, in ob katerem, zaradi dikcije novega predloga, v kateri ni več govora o javnem arhitekturnem natečaju kot obveznem orodju za javna naročila projektnih dokumentacij za novogradnje, vsaj tistih nad 2,5 milijonov evrov investicijske vrednosti in davkoplačevalskega denarja, obstaja utemeljeno nelagodje in zaskrbljenost arhitektov in najširše javnosti za nadaljnjo degradacijo že tako zelo erodiranega in obremenjenega slovenskega grajenega okolja in prostora. In čeprav je res, da so prav arhitekti sami nemalokrat močno prispevali k razkroju »natečajnega zaupanja«, saj so z raznimi, v preteklosti tudi naravnost škandaloznimi natečajnimi »kuhinjami« ter izbiranjem rešitev, ki so tako investitorja kot izvajalca postavile v brezizhoden položaj, ene in druge, ter prav tako davkoplačevalce pa zato stale visoke odškodnine, je vendarle res, da je kljub temu ukinitev instituta javnega arhitekturnega natečaja, najslabša in nesprejemljiva rešitev! Zakaj?
Foto: Dennis Jarvis // Bibliotheca Alexandrina // Čitalnice // Snøhetta arhitekti, Norveška
Tekst: Ana Ašič
Foto: Dennis Jarvis, Mohamed Nafea, bibalex.org, WestonWilliamson + Partners, Ngiom Partnership, Zaha Hadid Architects, Gansam Architects & Partners
Dva mogočna svetilnika sta iz Aleksandrije, mesta, ki mu je dal ime in temelje Aleksander Veliki, v antičnem času razsvetljevala vzhodno Sredozemlje in velik del tedaj znanega sveta. Eden je bil tisti na Farosu, otočku pred mestom v Nilovi delti, ki je bil z več kot sto metri ena najvišjih zgradb in eno od sedmih čudes antičnega sveta. Drugi, še večji izvir svetlobe, pa je bila Velika aleksandrijska knjižnica, največji znanstveni, raziskovalni in umetniški center antičnega sveta, ki je na svojem višku premogel, za tedanje čase skoraj nepredstavljivih pol milijona zvitkov knjig, razprav, pričevanj, umetniških del in dokumentov. To je bil najpomembnejši kraj tedanjega časa, kjer so delovali, raziskovali, se srečevali in soočali znanje in spoznanja največji misleci z vseh koncev znanega sveta ter so se z njimi in njihovimi deli in znanjem prepletale vse kulture Vzhoda in Zahoda. Posvečen je bil Muzam, devetim boginjam umetnosti in se je zato celoten kompleks imenoval Museum. Odtod ime in beseda muzej, ki je danes samoumevni del svetovnega vsakdanjega besednjaka in resničnosti.
Po antičnih virih so bile v knjižnici iz Aleksandrije ob obsežnih zbirkah zvitkov še dvorane, predavalnice, čitalnice, skupna jedilnica, sprehajalni hodniki, mogočne kolonade grških stebrov in prostrani vrtovi. Knjižnica je imela oddelek za prevzem gradiva in katalogizacijski oddelek. Več zgodovinskih virov in raziskovalcev omenja, da je bil povsod nad policami z zvitki napis »kraj zdravljenja duše«.
Oba, tako svetilnik kot knjižnica sta nastala v 3. stoletju pred našim štetjem, potem, ko je pred tem, v četrtem stoletju, Aleksander Veliki ustanovil Aleksandrijo; njega pa sta nasledila oče in sin, Aleksandrov general Ptolomaj I. Soter ter za njim Ptolomaj II. Filadelf. Oba sta zaslužna za svetilnik, knjižnico in neverjetni razcvet Aleksandrije, ki ga je oboje prineslo mestu.
Ko so kompleks v prvih stoletjih našega štetja uničili zaporedni požari in potres, je uničenje aleksandrijske knjižnice postalo simbol kulturnega zatona, izgubljenih znanj, civilizacijske amnezije, boleča prelomnica med starimi in novimi znanji.
Foto: bibalex.org // Bibliotheca Alexandria z morske strani // Snøhetta arhitekti, Norveška
Približno osemnajst stoletij po njenem zatonu je leta 1974 Svet Univerze v Aleksandriji začel razmišljati o gradnji nove univerzitetne knjižnice v bližini mesta, kjer je nekdaj stala Velika aleksandrijska knjižnica. Ko so razvijali idejo o novi knjižnici, se je vse bolj kristalizirala jasna vizija o tem, da naj bo tudi nova knjižnica več kot le knjižnica; da naj bo to mogočno stičišče kultur, sijoči svetilnik vedenja, znanja, kulture in umetnosti, Bibliotheca Alexandrina, kjer se bodo, tako kot so se v antičnem svetu, srečevala in oplajala vsa znanja in spoznanja, umetnost, kultura in omika znanega sveta.
Idejo niso podpirali le močni in razgledani egiptovski posamezniki, skupine in agencije, ampak je z leti k njej z naklonjenostjo pristopila tudi egiptovska politika s tedanjim predsednikom Hosnijem Mubarakom, ki je kmalu postal vodilni podpornik ideje o izgradnji nove Bibliothece Alexandrine. Ko pa se je leta 1986 vsem pridružil tudi UNESCO, ki je podprl idejo o Aleksandriji in novi knjižnici kot enem velikih svetovnih centrov kulturne, intelektualne in znanstvene odličnosti 21. stoletja, je ideja začela dobivati vse bolj realne obrise.
Leta 1989 je UNESCO v sodelovanju z Mednarodnim združenjem arhitektov (Union internationale des Architectes, UIA) organiziral veliki odprti mednarodni arhitekturni natečaj, »da bi našli rešitev, vredno tega kraja in dediščine, ki jo predstavlja«, so takrat zapisali. Kar 524 idejnih rešitev z vseh koncev sveta je prejela natečajna komisija, ki jo je sestavljalo sedem uglednih svetovnih arhitektov, med njimi legendarni japonski arhitekt Fumihiko Maki; dva svetovna strokovnjaka s področja bibliotekarstva; v pomoč in podporo žiriji pa so bili angažirani tudi trije konzultanti s področja graditeljstva, ekonomike in humanistike. Zmagal je projekt norveških arhitektov Snøhetta. Drugo nagrado je prejel italijanski arhitekt Manfredi Nicoletti; tretjo pa Brazilec Fernando Ramaz. Ob tem je žirija še 13 projektom podelila častne omembe in priznanja za izvirnost; kar 18 projektom pa posebna priznanja za umetniško vrednost.
Sedem let so trajale priprave na gradnjo. In nikomur ni v tem času padlo na misel, da bi po teh letih začel proti arhitektom kakšno gonjo o zastarelosti legitimno izbranega arhitekturnega projekta!
Sploh je vzporednic med Bibliotheco Alexandrino in novo Univerzitetno knjižnico v Ljubljani, ki je bila skoraj natanko v istem času izbrana na odprtem javnem arhitekturnem natečaju, kar nekaj.
Foto: Mohamed Nafea // Bibliotheca Alexandrina // Monumentalnost asuanskega granita in 120 vklesanih pisav človeštva // Snøhetta arhitekti Norveška
Tudi nad izbrano arhitekturno zasnovo ljubljanske knjižnice avtorja, arhitekta, akademika in letošnjega Prešernovega nagrajenca Marka Mušiča ter idejami, ki so ga pri tem vodile, so bili pri UNESCU navdušeni in zato pripravljeni gradnjo finančno podpreti. Unescov strokovnjak in konzultant dr. Jan Meissner, ki je bil sicer tudi konzultant natečajne žirije za novo Bibliotheco Alexandrino, je npr. v svoji oceni napisal: »Novi projekt UKL, ki unikatno vključuje arheološko preteklost predela, je zagotovo briljanten, vrhunski dosežek!«
Podobno kot je bila na antičnih temeljih snovana aleksandrijska knjižnica, je namreč tudi ljubljanska knjižnica zasnovana na tleh nekdanje Emone. In, podobno kot Snøhetta arhitekti, je tudi arhitekt, akademik in letošnji Prešernov nagrajenec Marko Mušič, pri oblikovanju bodoče knjižnice posegel po brezčasnem besednjaku prostorskega in stavbnega oblikovanja, simbolični govorici ter dialogu, tako s preteklostjo kot tudi s čudovitim okoljem, v katerega naj bi bila nova prostorska vrednota umeščena. V Ljubljani so bile to Križanke in Vegova ulica s svojo brezčasno poetiko in zelenjem; v Aleksandriji pa morje in morska obala, na katero je bila postavljena nova knjižnica.
Veliko, k morju orientirano in skoraj do morske gladine spuščajoče se simbolično sonce, luč, steklena sončna ura s premerom 160 metrov, kjer je, pod 32 metrov visoko stekleno streho v enajstih kaskadah, ki se spuščajo k morju, več tisoč kvadratnih metrov prostranih, na morje in v svet odprtih, s svetlobo preplavljenih čitalnic; in je tako to sijoče srce Bibliothece Alexandrine; pa z mestne strani obod knjižnice iz asuanskega granita, v katerega je vklesanih 120 različnih pisav z vsega sveta, sta le dve najbolj markantni in ikonični podobi, ki ju je z uresničitvijo prvonagrajenega projekta pridobila Aleksandrija, ter ji vtisnila neizbrisen pečat identitete, ki je prepoznavna v svetu, obenem pa se v njej in z njo prepoznavajo tisti, ki tu živijo, in jim je nova prostorska realnost z vsemi novimi dimenzijami in prostori doživetij prinesla novo kvaliteto življenja in bivanja.
Akademik Marko Mušič svoje velike ideje in projekt, ki je bil v celoti že pripravljen za gradnjo, v precejšnje delu pa tudi že plačan z davkoplačevalskim denarjem, v Ljubljani ni mogel uresničiti, saj mu je slovenska politika na podlagi petvrstične blogovske peticije, ki so jo po subtilnih sugestijah igralcev iz ozadja spisali nekateri študentje arhitekture, v zelo kontroverznih okoliščinah odvzela projekt, ter razpisala nov arhitekturni natečaj, na katerem je žirija, sestavljena iz arhitektov, med katerimi so bili vsaj štirje takšni, ki so bili močno vpeti v sesuvanje obstoječega, legitimno natečajno izbranega projekta, izmed 120 mednarodnih projektov izbrala kot prvo, drugo in tretje nagrajene tri projekte, med katerimi sta bila prva dva projekta od profesorjev z ljubljanske Fakultete za arhitekturo, tretji pa od nekdanjega profesorja te iste šole.
Foto: Ngiom Partnership // Science City, Kairo // 2. nagrada // Mednarodni arhitekturni natečaj 2016
Foto: Ngiom Partnership // Science City, Kairo // 2. nagrada // Mednarodni arhitekturni natečaj 2016
Skratka, nagrade so pobrali trije nagrajenci povezani z ljubljansko arhitekturno šolo, kar je bilo v lepem »ravnovesju« z dejstvom, da so bili tudi v natečajni žiriji trije profesorji te iste šole! Sploh je ta šola neverjetna! Med 120 evropskimi projekti ni bilo niti enega evropskega arhitekta, ki bi lahko pariral ali se, nebodigatreba, vrinil med nagrajence! Več: https://anaasicsic.com/2019/11/30/usodna-razpotja-na-sticiscu-carda-in-decumanusa-k-simbolu-zlorabe-ali-k-simbolu-resnice/
Bo res veliko bolje, da na tem mestu stoji uniformna stekleno betonska kocka, ki za več nadstropij krši vse višinske gabarite, ne komunicira in se ne ozira na okolje ter z materializacijo prevare, ki je z njo povezana, za vse čase omadežuje in degradira vse vrednote, ki bi jih v poštenih okoliščinah nova knjižnica dejansko in simbolno prinesla v prostor in skupnost…!?
Na tej točki je seveda vzporednic med Ljubljano in Aleksandrijo konec!
Gradnja Bibliothece Alexandrine se je po projektih Snøhetta arhitektov začela leta 1995. Trajala je sedem let. In stala je 220 milijonov dolarjev. A ko je bila oktobra 2002 slovesno odprta za domačo in svetovno javnost, so ustvarjalci in prav vsi, ki so jo pomagali uresničiti, želi priznanje in ponos ter zadovoljstvo ob opravljenem delu. Prav tako pa veselje. Tega so bile polne besede govornikov, ko so zrli v prihodnost, ki jo je s svojimi novimi prostorskimi in simbolnimi dimenzijami prinašala nova knjižnica.
Foto: Zaha Hadid Architects // Science City, Kairo // 3. nagrada // Mednarodni arhitekturni natečaj 2016
Foto: Zaha Hadid Architects // Science City, Kairo // 3. nagrada // Mednarodni arhitekturni natečaj 2016
Foto: Zaha Hadid Architects // Science City, Kairo // 3. nagrada // Mednarodni arhitekturni natečaj 2016
Danes, več kot 2300 let po odprtju antične Velike knjižnice, se njihova pričakovanja uresničujejo in se z mnogimi presežki že vpisujejo v nepozabno zgodovino Bibliothece Alexandrine, ki nadaljuje slavno tradicijo svoje predhodnice. Spet je v Aleksandriji, na obali Sredozemskega morja središče znanosti, kulture in umetnosti. In veliko stičišče kultur. Knjižnica je trojezična. Arabski, francoski in angleški jezik so enakovredni. Ima prostora za 8 milijonov knjig. Je zaradi 500 tisoč enot knjižnega gradiva, ki ga je donirala francoska nacionalna knjižnica, Bibliotheque nationale de France, šesta največja frankofonska knjižnica na svetu. V njej je šest specializiranih knjižnic, štirje muzeji, štiri umetniške galerije, 15 stalnih razstav, planetarij, gledališče, kino, konferenčni center in laboratorij za obnovo rokopisov. Tu je eden največjih centrov za afriške študije. To je danes center in generator egiptovske kulture, umetnosti in znanosti, ki za domače in mednarodno okolje išče in prinaša vedno nove izzive.
Tako kot je nova Bibliotheca Alexandrina nastala, zdaj namreč sama spodbuja nastanek novih projektov. Eden najbolj odmevnih je prav gotovo Science City, inovativni kraj znanosti in sodobni znanstveni muzej, ki naj bi v naslednjih letih zrasel na zahodni strani Kaira. V sodelovanju z Mednarodnim združenjem arhitektov (UIA) je prav Bibliotheca Alexandrina aprila 2016 razpisala odprti mednarodni enostopenjski javni arhitekturni natečaj za urbanistično in idejno rešitev Science Cityja.
Do druge polovice avgusta 2016, ko je bil natečaj zaključen, je prispelo 140 idejnih projektov iz več kot 45 držav sveta. Sedemčlanska mednarodna žirija je podelila štiri nagrade, ki so vsaka po sebi sijajne in zanimive in atraktivne in bi nenazadnje vsaka z uresničitvijo prinesla novo prostorsko in doživljajsko kvaliteto.
Foto: WestonWilliamson + Partners // Science City, Kairo // 1. nagrada // Mednarodni arhitekturni natečaj 2016
Foto: WestonWilliamson + Partners // Science City, Kairo // 1. nagrada // Mednarodni arhitekturni natečaj 2016
Foto: WestonWilliamson + Partners // Science City, Kairo // 1. nagrada // Mednarodni arhitekturni natečaj 2016
Realiziran bo prvonagrajeni projekt londonske arhitekturne skupine Weston Williamson + Partners, po kateri je Science City v puščavo vkopano mesto, z zeleno oazo nad njim, ki jo v neizprosni sončni pripeki omogoča kopica velikih, gobam podobnih atrakcij, ki so obenem senčniki, markerji in prepoznavna podoba bodočega Science Cityja. Drugo nagrado so za decentno rešitev, ki posnema puščavske sipine, prejeli malezijski arhitekti Ngiom Partnership; tretjo pa so za prepoznavno urbanistično in arhitekturno zasnovo, takrat sicer v istem letu preminule Zahe Hadid, »kraljice krivulj«, prejeli prav tako londonski Zaha Hadid Architects. V vseh pogledih pa je tem, ne glede na to, da je »šele« na četrtem mestu, enakovredna, tehnološko, urbanistično in oblikovno ter doživljajsko zelo atraktivna in premišljena rešitev južnokorejskih Gansam Architects & Partners. Obenem je žirija štirim projektom podelila častna priznanja za izvirnost in umetniško vrednost.
Več: https://bibalex.org/sciencecity/home/index.aspx
Navdušenje, ki je prevevalo snovalce natečaja, vznemirljiva atmosfera ob odkrivanju novega, novih pogledov, novih ustvarjalnih vizij, ki bodo v prostor, življenje in bivanje prinesle nove priložnosti in nova doživetja, je sijajno prikazano v kratkem filmčku, s katerim je bilo kot dokument časa in trenutka posneto dogajanje pred, med in neposredno po arhitekturnem natečaju, ko so bili javno razglašeni rezultati. Ta kratka prezentacija tudi laičnemu opazovalcu zelo koncizno in jasno pove, kaj je v resnici arhitekturni natečaj in zakaj je neprecenljiv pri kreiranju nove resničnosti.
“Žal je vse to zelo daleč od trenutne slovenske resničnosti, v kateri se le malo tistih, ki o njej odločajo, zaveda, da je rezultat bedne sedanjosti lahko le še bednejša prihodnost; da bodo odločitve, ki so danes slabe, jutri le še slabše; in da bodo vsa ignoranca, omejenost, nepremišljenost, konspirativno »cenkanje« in koristoljubje, izrabljanje, zavajanje, vsa zahrbtna majhnost in nesposobnost, ki spremljajo načrtovanje in gradnjo velikih javnih in državnih objektov, v njih zapisani in bodo za vse čase govorili ne le o duhovnem in intelektualnem stanju tistih, ki so odločali, ampak bodo to sugerirali tudi vsem prihodnjim generacijam in v njihovih predstavah vztrajno reproducirali zavest o majhnosti, nepomembnosti in nezmožnosti ter tako v začaranem krogu inercije onemogočali samozavestno delovanje, inovativnost in ustvarjalnost, ki so edina resnična garancija za lepo sedanjost in prihodnost.”
Pred 24 leti, 19. julija 1997 sem dobesedno s tem zadnjim odstavkom v Sobotni prilogi Dela zaključila zgodbo in razmišljanje o slovenski arhitekturni, o prostorski in natečajni resničnosti ter odnosu slovenskih odločevalcev do ustvarjanja novih bivanjskih in prostorskih entitet. Se samo meni zdi, da je to, ta odstavek, danes aktualen bolj kot kdaj koli doslej? Ali to vidi še kdo?
Foto: Gansam Architects & Partners // Science City, Kairo // 4. nagrada // Mednarodni arhitekturni natečaj 2016
Foto: Gansam Architects & Partners // Science City, Kairo // 4. nagrada // Mednarodni arhitekturni natečaj 2016
Foto: Gansam Architects & Partners // Science City, Kairo // 4. nagrada // Mednarodni arhitekturni natečaj 2016
