»Območij z vsemi tremi mednarodnimi designacijami je v svetu izredno malo, zgolj 25, kar predstavlja dodaten razlog za skrb in ohranjanje. Seveda designacije niso same sebi namen, ampak je njihovo spoštovanje civilizacijska dobrina in obveznost. Podpisane mednarodne konvencije s strani Republike Slovenije, ki ščitijo ali, če hočete, dajejo svoj pečat – logotip, obveze in omejitve – omenjenim designacijam, so obveza države oziroma vseh državljanov, da z njimi ravnamo preudarno, trajnostno in vzdržno, tako da bodo na voljo tudi za prihodnje rodove. Torej gre za mednarodno podpisano zavezo, sporazum in prevzem odgovornosti, za zaščito in ohranjanje mednarodno pomembnega prostora, narave, posebnosti in dejavnosti, ki so z naravo povezane. Zato je z vidika degradacije krajine in narave toliko bolj sporen takšen poseg z vetrnimi elektrarnami na vplivno območje parka, ki je po UNESCO-vih merilih svetovna naravna dediščina, pomembna za celotno svetovno javnost!« Več…
Tag: kras
»ŽAL NI MOGOČE IMETI OBOJEGA, NARAVE IN VETRNIH ELEKTRARN! PO POSTAVITVI VETRNIH GIGANTOV NI VEČ POTI NAZAJ! OBMOČJE VETRNIH ELEKTRARN POSTANE HRUPNA INDUSTRIJSKA CONA, KI UNIČUJE NARAVO IN VPLIVA NEGATIVNO NA ZDRAVJE IN POČUTJE LJUDI!«
»Če morajo v nekaterih evropskih državah parke ustanavljati tako, da v degradiranih območjih spet umetno vzpostavljajo naravne razmere, kot so to primeri v Veliki Britaniji in na Nizozemskem, nam v Sloveniji tega ni treba početi. Dovolj bi bilo, da bi na državni ali občinski ravni zaščitili razmeroma neokrnjene predele narave in izdelali mehanizme za sonaravni razvoj. Vetrne elektrarne nikakor ne morejo biti nadomestilo za elektriko, ki jo sicer proizvedemo v termo ali nuklearnih elektrarnah, niti niso kakšna eko in bio prijazna energija, če je umeščena v ohranjeni naravi: v vplivnem območju naravnega parka, na območju Nature 2000 ali na območju Unescovega programa »Človek in biosfera«. Namesto tam, če že kje, bi morala biti postavljena v že degradiranih območjih, kot so npr. industrijske cone, kjer so hkrati tudi največji porabniki energije. Seveda je vprašanje modernega pogleda na svet, globalno vprašanje vzdržnosti nenasitne družbe, ki zahteva vsak dan več energije. Tak način življenja trajnostno ne zdrži in ni mogoč. Z energijo bo potrebno varčevati, jo modro porabljati in drugače pridobivati, ne le na račun narave,« poudarja Tomaž Zorman, naravovarstveni nadzornik ter naravovarstvenik službeno in zasebno. Danes objavljamo prvi, uvodni del razmišljanja o naravovarstvenih in okoljskih dimenzijah ter delikatnosti in nesprejemljivosti umeščanja vetrnih elektrarn na območja slovenskega Krasa, na kar je Tomaž Zorman tudi na našem spletnem portalu opozarjal že leta 2021 v kontekstu razprav o Državnih prostorskih načrtih na Senožeškem, kjer domačinom vsiljuje vetrnice isti investitor kot pri trenutno najbolj aktualnem poskusu vetrnega polja nad Ilirsko Bistrico, kjer so se lokalni prebivalci temu odmevno uprli. Več…
»NEMUDOMA USTAVITE VSE POSTOPKE UMEŠČANJA VETRNIH ELEKTRARN V OBČINI DIVAČA, SAJ JE VSAKA NADALJNJA AKTIVNOST NEDOPUSTNO ZAPRAVLJANJE DAVKOPLAČEVALSKEGA DENARJA!«
»Z okoljsko zakonodajo naj bi se izvajalo načelo: onesnaževalec plača. V sektorju vetrne energije pa je povsem nasprotno! Tu je onesnaževalec plačan, da uniči naravo in okolje! Dejstvo je, da odpor do vetrnic in do vetrne energije ni več lokalni pojav, ampak je tudi v Sloveniji prerasel v nacionalni pojav! Izkoriščanje vetrne energije je danes v Sloveniji v popolnem nasprotju z varovanjem posameznikove lastnine, pravno varnostjo in ustavno varovanimi pravicami! Vse to je kratek in jedrnat odgovor, zakaj lokalne skupnosti nasprotujejo vetrnim elektrarnam!« Več…
»DEŽELA PRAVLJIČNIH GOZDOV«. VETRNICE NA SHIZOFRENI POGON. HLAPCI VETRNE INDUSTRIJE. »VETRNO CEPIVO«. KOGA JE TREBA PREGLEDATI? IN, KDO JE TU NOR!?
»In prav na to me zdaj spominja ves ta vetrni stampedo v Sloveniji! Ta neverjetni »razpad miselnih procesov« v kontekstu etabliranih debat o »nujnosti« uvajanja vetrne energije po vseh najlepših delih naše edinstvene narave, ta »razcep mentalnih funkcij«, ta »neurejenost misli«, »blodnjavost« ter »šibko čustvovanje«, odsotnost empatije, pravzaprav popolna brezčutnost, otopelost in totalna nedovzetnost za neznosno stisko vseh, ki so na tem, da bodo izgubili edino in poslednje, kar jim v njihovem težkem in »obrobnem« življenju ostaja, to sta mir in zdravje v zavetju doma in narave, ki njim in nam vsem že stoletja vedno znova daje vse, zdaj pa naj bi zaradi takšne neverjetne »motenosti« nekaj nerazsodno razcepljenih neuravnovešenk na eni strani in hladnokrvnih brezčutnih psihotičnih pokvarjencev na drugi, nepovratno uničili to zemljo, vsa ta najlepša drevesa, sto tisoče, milijone njih, pod katerimi je dom in zavetje vsemu živemu, vsemu, kar vsako z delčkom lastne stvarnosti v tem edinstvenem stvarstvu nepogrešljivo prispeva k temu, da tudi mi zares živimo! Preživimo! In obstajamo! To, ta odnos teh odločevalcev na Slovenskem in pro vetrnih akterjev do narave in ljudi, to je res čista shizofrenija! Potrditve zanjo srečujemo dan za dnem na vsakem koraku!« Več…
»V TO POKRAJINO, ŠE V TO ZELENO, ROSNO ZELENO POKRAJINO, ŠE V TO, SONCE VEČERNO, BOŠ ZASIJALO S PEKOČIMI ŽARKI?«
»…vode ni, da pogasil bi z njo žejo po tihi, zeleni jutranji prirodi. In vse je večer in jutra ne bo, dokler ne umremo, ki nosimo krivdo umiranja, dokler ne umremo poslednji … Joj, v to pokrajino, še v to zeleno, rosno zeleno pokrajino, še v to, sonce večerno, boš zasijalo s pekočimi žarki? Še v to? Morje preplavlja zelene poljane, morje večerne žgoče krvi, in rešitve ni in ni, dokler ne padeva jaz in ti, dokler ne pademo jaz in vsi…« Več…
»KO SMO NAŠEGA LOVCA REŠILI IZPOD USTRELJENEGA MEDVEDA, NAM JE PRETRESENO REKEL, NAJ MU KAR SKOPLJEMO JAMO IN GA ZAKOPLJEMO VANJO! NA SREČO PA POŠKODBE VENDARLE NISO BILE TAKO HUDE!«
Ko so lani na sončno soboto, 26. novembra 2022, štanjelski lovci v svojem lepem lovišču in v lovski koči v Tupelčah, da o magičnem Štanjelu in večeru v štanjelskem kulturnem domu niti ne govorimo, zelo gostoljubno gostili lovke in ostale vabljene lovske in nelovske goste mednarodnega damskega lova, ki so ga z njihovo galantno lovsko pomočjo in velikodušno podporo organizirale lovke iz Društva slovenskih lovk, verjetno nihče od vseh, ki smo bili takrat tam, niti slutil ni in si niti v sanjah nismo predstavljali, da se bo natanko na isti datum, 26. novembra leto dni kasneje, prav v lovišču Lovske družine Štanjel, pri Kodretih, razpletla zgodba, ki bo prav gotovo še dolga desetletja in več burila domišljijo Štanjelcev ter tamkajšnjih sedanjih in bodočih lovcev vseh starosti. Več…
LOVCI BODO POTEGNILI HUDO »KRATKO«, ČE SE BO NA SLOVENSKEM URESNIČILA NAMERA VETRNE ZLORABE NARAVE IN OKOLJA TER DAVKOPLAČEVALSKEGA DENARJA! VODILNI LOVSKI FUNKCIONARJI IN »AVTONOMNI« LOVSKI ZNANSTVENIKI PA OKAMNELO MOLČIJO IN ČAKAJO. NA KAJ!? IN, ZAKAJ!?
»Da se to v resnici utegne kaj kmalu zares zgoditi, vse bolj jasno in, paradoksno, prav z oglušujočo tišino zelo glasno naznanjata neverjeten totalni molk in evidentna nezainteresiranost najbolj pristojnih ter vodilnih lovskih funkcionarjev in »avtonomnih« lovskih znanstvenikov, ki več kot očitno sploh ne opazijo ali nočejo opaziti, kaj se trenutno obeta in dogaja na mnogih ozemljih in območjih najlepših slovenskih lovišč in lovskih družin, kjer že tečejo postopki za umeščanje gigantskih vetrnih elektrarn, ki bodo za vedno neobnovljivo uničile in degradirale naravo, okolje in prostor ter življenje v njem, obenem pa s trajno zlorabo davkoplačevalskega denarja in pod krinko povsem praznih »ekoenergetskih« floskul, ki v resnici niti ena ne stoji na trdnem in vzdržnem argumentu, ter bo tako s trajno dražjo »obnovljivo« elektriko dodatno neobnovljivo osiromašila vse prebivalce Slovenije, ki bomo na ta način še ob tisto edino, kar nam res dobrega daje naše okolje; in, kar je v resnici največji potencial in upanje za kvalitetno življenje v tem prostoru: to pa je ohranjena in neokrnjena narava!« Več…
VSA UNIČEVALNA PATOLOGIJA VETRNE INDUSTRIJE! ZAKAJ IMAJO PRAV VSI, KI SO PROTI VETRNICAM NA POHORJU, KRASU IN KJERKOLI V SLOVENIJI? IN, VETRNE ELEKTRARNE SO GRADBENO INŽENIRSKI INDUSTRIJSKI OBJEKTI BREZ KLJUČNIH PREDPISOV!
Patologija vetrnih elektrarn je v uničevanju vsega. Gre za uničevanje prostora. Uničevanje ljudi. Uničevanje živali. Uničevanje zdravja. Uničevanje gozdov. Uničevanje cvetočih travnikov. Uničevanje hribovitega sveta in krajine. Uničevanje kmetijske zemlje. Uničevanje vodnih zajetij. Uničevanje biotske pestrosti. Uničevanje narave in naravnih virov. Uničevanje turizma. Uničevanje trajnostnega razvoja. Uničevanje duše. To uničevanje ima vse znake patološkega, bolnega uma, ki ga izkazuje politika in investitorji, ki na račun razvrednotenja vsega zgoraj naštetega gradijo privaten dobiček. Politiki in investitorjem lahko pripišemo sovražno aktivnost do slovenskih vrednot in ljudi, ko v veliki meri tujcem, ki prispevajo denar, ponujajo, da lahko uničujejo našo domovino. Tako so investitorji z dvomljivimi in nejasnimi kapitalskimi ozadji ob podpori naše, do EU hlapčevske politike, z vetrnimi elektrarnami kot kobilice napadli Pohorje kar z več strani. Napadajo Kras, Senožeče, Divačo in Sežano. Napadajo ljudi pod Nanosom in drugod. Kot pravi agresorji. Prebivalci za njih ne obstajajo. Jih ni. Narava jih ne zanima. Kulturna in naravna dediščina še manj! Povsod vidijo samo prazen prostor za svoje brutalne in pohlepne interese. Več…
KO »LOVSKO« SONCE VZHAJA IN ZAHAJA V ŠTANJELU NA KRASU. ZAKAJ ŽENSKE MISLIJO, DA MORAJO BITI LOVKE? IN, ZAKAJ ENE TO TUDI ZARES SO?
»Ko »lovsko« sonce vzhaja in zahaja v Štanjelu na Krasu«, smo naslovili pisanje, s katerim začenjamo »temo leta 2023«. Kot nalašč in res prava iztočnica za razmišljanja o »ženskah in lovu« se namreč zdi Mednarodni damski lov, ki so ga prvi adventni vikend, od 25. do 27. novembra 2022, v Štanjelu in okolici ob pomoči in podpori Lovske družine Štanjel organizirale prizadevne članice Društva slovenskih lovk. Ta ni bil zožen le na »čisto« lovsko dogajanje in ne le na skupinski lov, pri katerem je sodelovalo skupaj 51 udeležencev, od tega 22 lovk iz Avstrije, Madžarske, Slovaške, Hrvaške in Slovenije, ampak je ponudil tudi vse, kar magični Štanjel s svojo odkrito markantno pojavnostjo in podobo, z vso svojo presunljivo svetlobo in lučjo, a tudi z vijolično zastrtimi skrivnostmi kamnitih kleti in z vzdržljivo, trpežno, a toplo, žametno globino kraškega srca lahko najboljšega da! Zato je bil to nedvomno najbolj zanimiv, srčen, presenetljiv, pa tudi ravno prav emocionalno živahen, z odprto razmišljajočimi lovkami pa tudi komunikativno in intelektualno izzivalno obarvan dogodek, ki mu lani ni bilo podobnega in še manj enakega v lovstvu na Slovenskem! Več…
»NA SREČO SMO ZDAJ MI TISTI, KI LAHKO POMAGAMO.« TONE. OSKAR IN TATJANA. VEČNO ŽIVLJENJE. KRAŠKI OVČAR V NAROČJU. IN, ALI OBSTAJAJO MAJHNA IN VELIKA DOBRA DELA?
Ko v teh dneh okoli praznika svetega Frančiška Asiškega, velikega dobrotnika in dobrodelnika, ustanovitelja frančiškanov ter zaščitnika živali in narave pa ubogih in trpečih, ter na pragu zadnje tretjine leta, ki je povsod po svetu poudarjeno posvečena dobrodelnosti, kar zlasti na Zahodni polobli tradicionalno doseže vrh v decembrskem adventnem in božičnem času; ko se torej ta trenutek zaziramo v vse izzive, ki jih je dobremu v nas v preteklih mesecih tega leta že zastavilo življenje z vsemi letošnjimi naravnimi in družbenimi nesrečami in vojno, se zdi, da se ob vseh manifestacijah dobrega in zla, kot stanovitna stalnica zmeraj znova postavlja predvsem eno vprašanje. Je sploh prav, da govorimo o majhnih in velikih dobrih delih? O majhni in veliki dobroti? O majhnih in velikih dobrodelnih prireditvah? In, kaj je sploh v kontekstu dobrega v resnici majhno? In, kaj veliko? Več…