KO »LOVSKO« SONCE VZHAJA IN ZAHAJA V ŠTANJELU NA KRASU. ZAKAJ ŽENSKE MISLIJO, DA MORAJO BITI LOVKE? IN, ZAKAJ ENE TO TUDI ZARES SO?

»Delovanje od daleč«, »urediti zadevo« z eno potezo, s pritiskom na gumb in še raje »na petelina« je tista »slast in strast«, zaradi katere že majhni fantki vseh časov in krajev koprneče iztezajo rokice po »pištolcah« vseh vrst; in jim mnogim to vzhičenje do orožja, ta fascinacija z njim ostane do konca življenja. Ampak, zakaj to »delovanje na daljavo« potrebuje ženska, ki je po svoji najgloblji biti močna in mogočna kraljica bližine! Ki se ne boji in ne beži pred bližino! Ki ima pogum zanjo! In vse rešuje z njo in v njej!

Foto: Ana Ašič

Zakaj ženska vzame v roke puško in ubija? Zakaj se namesto za življenje odloča za smrt? Res lahko brez kančka omahovanja, brez enega zadržka verjame, da ima pravico odločati o prvem in drugem? Zakaj danes, v miru, in ko to ni stvar preživetja, ubija ženska, ki ima otroke, moža, morda celo vnuke in pravnuke in je srečna in zadovoljna v tej neprekinjeni verigi življenja, ki ji je dana, podarjena? Nekomu drugemu pa to brez omahovanja odvzame! Na daljavo. Z enim strelom. Jo res nikoli ne prešine misel o tem? Se ji to drugo bitje res niti za trenutek ne zasmili? Sploh vidi, ko ustreli, pred seboj nekaj živega in čutečega? Sploh kdaj kaj začuti? Ali otrpne v brezčutnosti? Kje je v resnici njeno srce, ko lovi? In predvsem, kaj in zakaj v resnici lovi!?

Foto: Ana Ašič // Foto: Jože Podletnik

To so vprašanja, h katerim prej ko slej pripelje vsako resnejše spremljanje lovstva in premišljevanje o lovu in o vseh v njem, še zlasti pa seveda o ženskah, ki si zadnja leta tudi na Slovenskem, tako kot večinoma po Evropi in svetu, z rastočim zanimanjem nadevajo zeleni loden in puške ter z enakovrednimi intencijami skupaj z moškimi lovskimi tovariši posegajo po divjadi in lovu nanjo. Naš spletni portal Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom že nekaj let pozorno opazuje in spremlja to dogajanje, z novim letom pa eno od publicističnih tematskih »rdečih niti«, ki bo z nami vse leto 2023, namenjamo prav gospem lovkam in vsemu, kar je pri njihovem delovanju z njimi!

Foto: Jože Podletnik

Z reportažnimi, pogovornimi ter kritično in polemično razmišljajočimi žanri bomo osvetljevali žensko resničnost in resnico v slovenskem lovstvu, zastavljali vprašanja in iskali odgovore na najbolj aktualne in provokativne lovske in etične izzive narave, prostora in časa, v katerem živimo, v katerem se srečujemo in si eden drugemu krojimo življenje vsi, lovci in lovke; ter vsa lovska in nelovska javnost! Drage bralke in bralci, lovke in lovci, protagonisti, laiki in kritiki, lepo vabljeni k diskusiji, postavljanju vprašanj, iskanju odgovorov, predstavljanju pogledov in s tem k soustvarjanju nove lovsko laične in kritične komunikacijske, pa morda posledično tudi kakšne druge realnosti na Slovenskem.

Foto: Ana Ašič

»Ko »lovsko« sonce vzhaja in zahaja v Štanjelu na Krasu«, smo naslovili pisanje, s katerim začenjamo »temo leta 2023«. Kot nalašč in res prava iztočnica za razmišljanja o »ženskah in lovu« se namreč zdi Mednarodni damski lov, ki so ga prvi adventni vikend, od 25. do 27. novembra 2022, v Štanjelu in okolici ob pomoči in podpori Lovske družine Štanjel organizirale prizadevne članice Društva slovenskih lovk.

Foto: Ana Ašič

Društvo slovenskih lovk, ki je bilo ustanovljeno leta 2013, ima sedež v Sežani. Od lani ga vodi predsednica Ivica Kocjančič in po raznih »vzponih in padcih«, ki jih prinaša življenje tako posameznikom kot tudi društvom, trenutno šteje 17 aktivnih lovk. Zato tem bolj vsaka članica zagnano in predano dela vsaj za dve. Tak vtis je vsaj dajal osrednji dogodek mednarodnega damskega srečanja v soboto, 26. novembra, ko so Nives Marka, Jana Mravljak, Dagmar Strojanšek, Vesna Šolinc, Janja Pavlič Razgoršek, Jožica Založnik, Magda Sluga in Ivica Kocjančič dale vse od sebe, da vsem ostane v lepem spominu.

Foto: Ana Ašič

Ta ni bil zožen le na »čisto« lovsko dogajanje in ne le na skupinski lov, pri katerem je sodelovalo skupaj 51 udeležencev, od tega 22 lovk iz Avstrije, Madžarske, Slovaške, Hrvaške in Slovenije, ampak je ponudil tudi vse, kar magični Štanjel s svojo odkrito markantno pojavnostjo in podobo, z vso svojo presunljivo svetlobo in lučjo, a tudi z vijolično zastrtimi skrivnostmi kamnitih kleti in z vzdržljivo, trpežno, a toplo, žametno globino kraškega srca lahko najboljšega da! Zato je bil to nedvomno najbolj zanimiv, srčen, presenetljiv, pa tudi ravno prav emocionalno živahen, z odprto razmišljajočimi lovkami pa tudi komunikativno in intelektualno izzivalno obarvan dogodek, ki mu lani ni bilo podobnega in še manj enakega v lovstvu na Slovenskem!

Foto: Ana Ašič

Tekst: Ana Ašič

Foto: Jože Podletnik, Ana Ašič

6. januar 2023

Zgodnje jutro je bilo zavito v gosto meglo, pred Senožečami pa se je čudežno razsvetlilo in pot na Kras z Nanosom na desni in z bakrenimi sledmi prvih sončevih žarkov na v daljave zazrti kraški cesti je bila vsa oblita s toplo jutranjo lučjo. Meglice in dolgi oblaki so se umikali čez severno nebo; južna in zahodna jasnina z burjo pa sta obetali lep dan. »Kam grem zdaj? In, kdaj bom sploh lahko o vsem tem pisala, ob vsem, kar me v prihodnjih tednih in mesecih čaka, ko ne bo niti trenutka časa ne miru, da se temu posvetim!?« sprašujem sama sebe naglas, medtem ko skušam v vsej naglici v fotografijo ujeti kakšen lep kraški popotni prizor. »Boš že! Še zmeraj si!« se izza volana oglasi odgovor, ves skoncentriran na hitro vožnjo po ozki lokalni cesti, saj počasna tisto jutro preprosto ni prišla v poštev. Pred pol osmo sem želela fotografirati Štanjel in se malce sprehoditi tam okoli; ob osmih pa je bilo treba biti na cilju v Tupelčah pred lovskim domom Lovske družine Štanjel.

Foto: Ana Ašič

»Ne vem, saj veš, da imam kar nekaj teh lovskih in vseh drugih zgodb in dogodkov in pogovorov in intervjujev na »lagerju« že skoraj dve leti in nikakor ne pridejo »na vrsto«, da o vseh obljubljenih srečanjih in obiskih niti ne govorim,« v mojem glasu malce zavibrira zgodnje jutro, napori in stiske preteklih mesecev, neprespana noč in želja, da bi se vendarle vse nabrane zgodbe končno izpisale. »Saj lovci to razumejo! Če kdo, potem oni! Saj veš, da hodijo čakat istega srnjaka tudi več let! In šele potem zaključijo tisto zgodbo! Njim je jasno, da je za res dober konec treba imeti čas in potrpljenje! Kar mirno! Vse bo! Vse ob svojem času! Ene stvari morajo pač tudi počakati! Se bo že pokazalo, zakaj je bilo to dobro!« Fotografiram raje ne več, prehitro je, te besede v takem trenutku pa, no, ja, pomislim, tudi zato sem »z njimi« že skoraj 40 let.

Zatopim se v misli, ki jih vse bolj živo prebujata jutranja modrina in bližina tega, kamor sem namenjena. Mir, ja, tega je bilo zadnja leta bolj malo. In, res, so stvari, ki morajo počakati. In bodo. Bolj kot zaradi ovir in otipljivih razlogov, zaradi intuicije prek katere pač ne morem, nisem nikoli mogla in tudi ne mislim stopati, se s toplo kraško svetlobo sestavlja moja izvorna in trdna gotovost. »Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.« To je to. Vse na pravem kraju. In ob svojem času! Pride. In gre. V tem novembrskem jutru »sem tu in prav je, da sem tu«, pomislim zdaj že zelo pomirjeno. Napočil je čas za to, kar je pred menoj. Izpisalo se bo, kot bo namenjeno. Dovolj je vsakemu dnevu njegova lastna teža. In ena zgodba. Današnji je zdaj za to. Prastaro. Čutim jo. V zraku. In po vznemirjenju, ki me spreleti, ko pomislim nanjo. Že dolgo jo čakam. In zdaj je tu. Čisto blizu.

Foto: Ana Ašič

»Veter mu je narahlo dvigoval grivo. Vstala sem v avtu, tako močan vtis je napravil name, in ob tem je Denys rekel: »To pot ustreli ti.« Z njegovo puško nisem nikoli rada streljala, predolga in pretežka je bila zame in me je grdo sunila; toda tu je bil strel izjava ljubezni, in ali ni bilo potem prav, da je bila puška največjega kalibra? Ko sem ustrelila, se mi je zdelo, da je lev poskočil naravnost v zrak in priletel nazaj s skrčenimi nogami. Stala sem v travi in sopla, vsa razgreta od mogočnosti, ki ti jo da strel, ker deluješ od daleč. Stopila sem okrog žirafinega trupla. Končano je bilo – peto dejanje klasične tragedije. Zdaj so bili vsi mrtvi. Žirafa je bila videti neznansko velika, resnobna z vsemi štirimi togimi nogami in dolgim, togim vratom; trebuh so ji razparali levi. Levinja je ležala na hrbtu in prezirljivo kazala zobe, bila je femme fatale tragedije. Lev je ležal daleč od nje in kako je bilo mogoče, da ga ni njena usoda ničesar naučila? Glava mu je počivala na sprednjih šapah, mogočna griva ga je pokrivala kakor kraljevski plašč in tudi on je ležal v veliki mlaki; in zdaj je bilo jutro že tako svetlo, da je bila videti škrlatna.«

Foto: Ana Ašič

V kraškem jutru živo vstajajo besede iz spomina, iz pripovedi, kjer se je strastna lovka, danska baronica, pisateljica in protagonistka resničnih avtobiografskih vzhodnoafriških zgodb iz prve polovice prejšnjega stoletja prebujala na »tistih gričih« in vedno znova pomislila: »tu sem in prav je, da sem tu«; ter v njej večkrat vešče in pronicljivo odstrla avtentično doživetje in občutke v ekstremnem trenutku, ko se postavi na mesto boga in s pozicije premoči in »od daleč« utrne življenje edinstveni stvaritvi narave, drugemu živemu bitju, ki mu je bog prav tako kot človeku dal svoje mesto v stvarstvu. Ja, Karen Blixen. In njen Spomin na Afriko.

Ko mi je pred tremi desetletji novinarska kolegica Maja Lupša, lucidna novinarska mojstrica, zame nesporna kraljica novinarske »human interest story« na Slovenskem, dala v roke to knjigo edinstvenih pričevanj z vzhodnoafriških planjav, sem sredi čudenja, ki me je preplavljalo ob avtentični govorici zgodb, iz katerih naravnost v srce sega preprosta presunljivost, kakršno dan za dnem lahko piše le resnično življenje, že takrat torej, sem se vsa osupla zdrznila ob zgornjih besedah, kot se še zmeraj in vedno, ko pridem do tega odlomka. »… tu je bil strel izjava ljubezni…«.

Foto: Ana Ašič

Vedno znova sem se vračala k tem »patološkim«, besedam, kot kakšna labilna ljubimka, ki jo fatalno privlači popolnoma nor tip, s katerim ni ne sedanjosti ne prihodnosti, a se vendar ne more odtrgati od njega. Ni mi bilo takrat prvič in še danes mi ni čisto jasno, komu je bila v resnici ta srhljiva »izjava ljubezni« s »strelom« namenjena: grofu, prijatelju in ljubimcu Denys Finch – Hattonu? Ali levu? Komu je s tem strelom v resnici izpovedala ljubezen? Prvemu? Drugemu? Obema? Ali predvsem sama sebi? Svojemu egu? Prvinskemu? Plenilskemu? Kateremu?

»… Stala sem v travi in sopla, vsa razgreta od mogočnosti, ki ti jo da strel, ker deluješ od daleč.«

Foto: Ana Ašič

Pa kaj je s to žensko!? In sploh s katerokoli, ki strelja!? Sem se venomer spraševala. Takrat. In se še zmeraj. Okej, jasno, Karen Blixen je bila aristokratinja prve polovice prejšnjega stoletja, s plantažo kave v Vzhodnoafriškem višavju, sredi moškega sveta je stala in skušala preživeti; dolge, hitre in neomahljive korake je morala delati, če je hotela ostajati vštric z njimi; nikoli ni rodila, ni imela otrok, ni poznala neprespanih noči, ne drhteče skrbi za ranljivo drobceno bitje, za nebogljeno življenje, v katerem so utelešene vse misli, vse želje, vsa koprnenja, vsa ljubezen, ves pogum in vsi strahovi, vsa neskončna moč, a tudi krvaveča nemoč materinega srca. Vsi njeni prijatelji in tisti, ki ga je ljubila čez vse, so bili beli lovci v črni Afriki. Ves svet, ne le črna celina je bil takrat, sicer »le« dobrih sto let nazaj, popolnoma na drugih intelektualnih, emocionalnih in duhovnih »obratih«.

In to »delovanje od daleč«, »urediti zadevo« z eno potezo, s pritiskom na gumb in še raje »na petelina« to je pač tista »slast in strast«, zaradi katere že majhni fantki vseh časov in krajev tako koprneče stegujejo rokice po pištolcah vseh vrst; in jim mnogim to vzhičenje do orožja, ta fascinacija z njim ostane do konca življenja.

Foto: Ana Ašič

Ampak, zakaj to »delovanje na daljavo« potrebuje ženska!? Ki je po svoji najgloblji biti močna in mogočna kraljica bližine! Ki se ne boji in ne beži pred bližino! Ki ima pogum zanjo! In vse rešuje z njo in v njej! Zakaj vzame v roke puško in ubija? Zakaj se namesto za življenje odloča za smrt? Res lahko brez kančka omahovanja, brez enega zadržka verjame, da ima pravico odločati o prvem in drugem? Zakaj danes, ko to ni več stvar preživetja, ubija ženska, ki ima otroke, moža, morda celo vnuke in pravnuke in je srečna in zadovoljna v tej neprekinjeni verigi življenja, ki ji je dana, podarjena? Nekomu drugemu pa to brez omahovanja odvzame! Na daljavo. Z enim strelom. Jo res nikoli ne prešine misel o tem? Se ji to drugo bitje res niti za trenutek ne zasmili? Sploh vidi, ko ustreli, pred seboj nekaj živega in čutečega? Sploh kdaj kaj začuti? Ali otrpne v brezčutnosti? Kje je v resnici njeno srce, ko lovi? In, kaj in zakaj v resnici lovi!?

Foto: Ana Ašič

»Vsega tega ni! Je le totalna osredotočenost!«

»V tistem trenutku se to ne sprašuješ! Vsega tega ni! Je le popolna koncentracija! Totalna osredotočenost! Misliš le na to, kako čim bolj precizno zadeti, da plen pade v ognju in ne trpi bolj, kot je treba!« se na moja provokativna vprašanja domala v en glas odzovejo Katja Plohl, Maria Durlacher, Karin Weiss in Isabella Nömayer, štiri lovke iz avstrijske Štajerske, ko potem na Mednarodnem damskem lovu v Tupelčah pred lovskim domom Lovske družine Štanjel malce poklepetamo.

Foto: Ana Ašič

Štiri avstrijske gostje so v bistvu predstavnice štirih od 12 okrajev, »bezirkov« avstrijsko štajerskih lovk, Steierischen Jägerinnen. Katja za Leibnitz (Lipnica), Maria za Weiz, Karin za Deutschlandsberg (Lonč) in Isabella za Leoben.

S Katjo, Mario (skrita), Karin in Isabello // Foto: Jože Podletnik

Prav slednja, Isabella Nömayer, inženirka montanistike, logično, saj je vendar iz mesta Leoben z znamenito univerzo za montanistiko iz leta 1840, je bila na tem lovu med damami tudi edina lovka upleniteljica. Tele, mladiča košute z gosto zimsko dlako in žametnimi temnimi očmi je zadela natančno in brez omahovanja.

Foto: Ana Ašič

»To je zelo pomembno! Bistveno! Ko si na lovu, ko pride ta trenutek, ne smeš niti sekundo oklevati! Tako me je učil moj mentor. Ustreli takoj! Ali pusti! Nikoli ne streljaj, če omahuješ, saj s takim negotovim, neprepričljivim strelom povzročiš živali samo trpljenje, sebi in seveda tudi tistim, ki so, če so s teboj na lovu pa nepotrebne probleme, ko je treba potem to zastreljeno žival iskati, zasledovati, jo bog ve kje najti in od tam tudi potem pripeljati.«

Isabella Nömayer, Avstrija // Foto: Jože Podletnik

Pa se vam res nikoli, nikoli niti za trenutek žival ne zasmili in roka ne zatrese?

»Kot smo vam že prej rekle, v tistem trenutku ne! Seveda pa, ko začneš, ko si lovski začetnik… no, te tudi prevevajo različna občutja. Potem pa se nekako utrdiš, učvrstiš, stabiliziraš, zavzameš neka stališča, se zavedaš realnih dejstev. Eno teh je, da je lov v sodobnih družbah vendarle še zmeraj potreben, nujen in neizogiben, zaradi uravnavanja populacij. Drugo pa, glejte, kmet ima živali doma, na farmi, na kmetiji, jih tam goji za hrano in vse drugo; mi, lovci pa to isto počnemo v naravi. In to je to! Nenazadnje je to ta prehranjevalna veriga, ki je tudi zelo nesentimentalna.«

Avstrijske, hrvaške, madžarske, slovaške in slovenske lovke pred lovskim domom Lovske družine Štanjel zjutraj pred lovom. Na spodnji fotografiji druga z desne, stoje, je 72-letna Ivica Kocjančič, nova predsednica Društva slovenskih lovk, ki od leta 2022 vodi društvo, ustanovljeno leta 2013. // Foto: Ana Ašič

No, prehrana… danes je lov predvsem šport, hobi, veselje, užitek, strast, ne!?

»Predvsem je tudi delo. Je skrb. Za živali. Za naravo. Je pa seveda tudi hrana!«

Lovska kulinarika?

»Seveda! Pa še kako! Veste, to ni čisto nepomemben motiv pri odločitvah za lov!«

Kaj pa srce? Je pomembno? Kje je? Kam ga lovka pospravi med lovom?

»Saj ga ne! Toliko vsega je, kar te veseli, zaradi česar ti srce zaigra in hitreje bije ob lepih prizorih v naravi. In, seveda ga potrebuješ tudi na lovu, da čutiš in razlikuješ, kaj je prav in kaj ni prav!«

Na lov // Foto: Jože Podletnik

Gre pri tem res za srce, ali pa je to v bistvu ego, ki ga lovski »drugi jaz« in adrenalin »bildata« in kamuflirata s tisoč »pravičnimi« izgovori!?

O tem pri sebi potihoma razmišljam; naglas pa to vprašam Janjo Pavlič Razgoršek, predsednico Nadzornega odbora Društva slovenskih lovk in ustanovno članico, ki je obenem že od leta 2003 članica Lovske družine Slovenj Gradec, 40-letno mamo dveh otrok,16 in 14-letnih, hčerke in sina, ko greva z drugimi damami in lovci na lovske »položaje« ob vznožju Gradišča, nasproti Štanjela.

Z Janjo Pavlič Razgoršek, predsednico Nadzornega odbora Društva slovenskih lovk // Foto: Jože Podletnik

»Ne, ne bi tako rekla. Adrenalin pa sploh… Ta pride potem, ko nekaj upleniš, ko zadeneš, ko dolgo čakanje prinese želeni razplet! Pred lovom in med njim pa, vsaj pri meni je tako, adrenalina nikoli ne čutim! Nasprotno! Pred in med lovom sem zmeraj zelo mirna, zelo osredotočena, trezne, hladne glave,« s prijetnim glasom, zelo simpatičnim naglasom in prijaznim nasmehom pojasnjuje čedna koroška lovka.

Hladne glave in ledenega srca?

»Ja…no… Ne, srce ni ledeno. Samo… ko greš na lov, moraš pač ene stvari odmisliti. Ko potem razmišljaš, ti večkrat ni čisto vseeno, ti prihajajo pred oči posamezni prizori, so tudi kakšni trenutki, ki so se te zelo dotaknili. Se spomnim, ko sem šele začenjala z lovom, v bistvu, ko sem bila prvič nekako samostojno na lovu in sta pritekla na jaso dva srnja mladiča… in po planu sem morala enega ustreliti.«

Mirna, osredotočena… Janja Pavlič Razgoršek // Foto: Ana Ašič

Saj ga niste..!?

»Ja… sem… moraš… tak je bil plan… tako so mi naročili. Morala sem,« izreče zelo počasi vsako besedo posebej in me hkrati zelo jasno in tudi nekako opravičujoče pogleda z zelenimi očmi. »No, in sem to naredila. In tisto, kar je bilo zame najbolj šokantno, je bilo to, da ta drugi mladič sploh ni zbežal ob strelu, ampak je kar čakal in gledal in gledal tega mrtvega mladiča. Njuna mama, ki je bila tudi v bližini, se je umaknila v gozd. Ta revček pa je kar stal tam in se ni premaknil in potem sem ga morala dobesedno odganjati, da se je odmaknil, da sem lahko pospravila. Moram reči, da je bilo to nekaj, kar se me je zelo dotaknilo in me je še dolgo spremljalo. Še zmeraj, ko se spomnim na to, mi ni čisto vseeno. To so res takšni trenutki, ko ti ni lahko pri srcu in se ti zarežejo v spomin.«

Od lova pa ne odvrnejo?

»Ne, to pa ne. Ker lov je še veliko vsega drugega. In tudi… navadiš se. Čas prinese svoje. Z izkušnjami pride več trdnosti in samozavesti. Predvsem pa, če se odločiš za lov… ko se odločiš, da greš med lovce, moraš pač ene stvari razčistiti pri sebi in pretehtati, kaj je močnejše: ta želja po lovu, vse to, kar tudi zelo lepega lov ponuja; ali to, da se ti žival smili.«

Janja gre na lov // Foto: Ana Ašič

In lovke ste tiste, pri katerih zmaguje prvo?

»Zmaguje…? Ne vem, če je to prava beseda. Moraš imeti v sebi to močno nagnjenje, žilico, željo, nekaj, kar, priznam, sama čutim, da je v meni zelo močno, vem pa tudi, da marsikdo tega nima, ne čuti in tudi težko razume… to… da greš, da iščeš, da čakaš, da loviš…«

In ujameš?

»Ja… tudi to…«

In če ne..? Če ne ujameš?

»To niti ni tako pomembno. Vsaj zame… je večinoma drugotnega pomena. V tem smislu, kako lepo ti je na lovu. Gre bolj za to, da si tam. Gre za vso to osredotočenost, ko vse drugo izgine, se umakne temu opazovanju, prisluškovanju, pričakovanju. Glejte, jaz nisem lovka zato, da grem in ubijem! Ni ubijanje tisto, zaradi česar lovim! Ne gre za streljanje! Nikakor ne! Nismo ženske lovke, vsaj sama lahko to rečem, zato, ker rade streljamo in pobijamo! Pa tudi zaradi lepšega nismo, kar si morda marsikdo v lovskih in nelovskih vrstah misli in predstavlja! Vsaka ima svoje razloge, zakaj je lovka. Zame je to druženje in bližina narave, tisto, zaradi česar mi vse to toliko pomeni. Tu so zame neverjetni trenutki, ko začutiš res veliko povezanost z naravo in s samim seboj… z nečim prastarim v sebi. Pri tem sem, kot sem že rekla, zmeraj zelo mirna, tu se zmeraj zelo umirim; veliko miru najdem v vsem tem, v lovu, v naravi.«

Hodite sama na lov?

»Ja, tudi. Zelo različno. Grem zelo rada tudi sama, ja.«

Foto: Ana Ašič

Kaj pa z možem?

»Ja, midva sva pred 19 leti skupaj začela z lovskim pripravništvom in lovstvom in lovom. Ampak, ne, z njim ne hodim… z njim grem zelo redko na lov. Imava vsak svojo družbo, vsak svoje lovsko življenje in pri tem ostajava. Tudi, če se skupaj odpraviva na lov, greva potem na prežo vsak na svojo stran, ne loviva skupaj. In ko gre on s svojo družbo na Kočevsko, grem jaz na Primorsko. Ko gre on na Hrvaško, grem jaz čisto v drugo smer… tako sva se nekako že na začetku najinega skupnega lovskega življenja sporazumela. Ni to nič takega in ne zato, ker se ne bi razumela! Nasprotno! Prav v tem se dobro razumeva. Enostavno sva ugotovila, da imava več lovske sreče, če loviva narazen in vsak zase!«

Ali ne bi bilo lažje, če bi vsaj na koncu lova močna moška roka galantno priskočila na pomoč?

»To že. Na drugi strani pa včasih morda tudi težje, tako da, saj se na koncu vedno vse nekako zloži tako, kot je prav.«

Z Dagmar Strojanšek // Foto: Jože Podletnik

Dagmar Strojanšek, poslovna sekretarka Društva slovenskih lovk in obenem članica Lovske družine Braslovče, 49-letna mama treh otrok, 30, 27 in 25- letnih, sina in dveh hčera, s katero potem tiho kot miška, pravzaprav dve miški, negibno čakava na stojišču in več kot tri ure pod čudovitim sinjim nebom in v ledeni kraški burji za žensko družbo nenavadno malo govoriva, pa »v odmoru« s šepetajočim glasom prostodušno pove: »Ne maram loviti z možem! Nikakor ne! On je že 12 let lovec, sama pa sem tri leta. Ne želim, da me stalno nekaj opozarja in prestavlja in mi govori, kaj in kako moram! Zato raje lovim sama! Ali s kom drugim. Res pa je, da ga potem, ko kaj uplenim, vedno pokličem. In potem pride in reče: »Pusti. Bom že jaz to.« In potem očisti žival in vse uredi, ker, ja, to imate prav, moška roka je vendarle močnejša in veliko lažje kaj prereže in preseka medenično kost in tudi lažje nosi, če je treba, če ni mogoče priti blizu z avtom. Tako da, te pomoči se seveda ne branim. Lov sam pa, ne, hvala, pri tem sem pa raje vstran od moža!«

Vendar je danes tudi tukaj na lovu?

»Je! Ampak, saj vidite, da sem na stojišču tu; on pa je daleč na drugi strani hriba! Veste, to je tudi tako… polno ene občutljivosti… moški pa sploh… se jih zelo hitro kaj »dotakne« in se potem začnejo čudno počutiti… in obnašati… zato je najbolje, da smo malce narazen, pa je!«

Dagmar »na preži« // Foto: Ana Ašič

Ampak, zakaj ženska lovi?

»Zakaj pa moški?! Ne vem, če je to bistveno, ali si ženska ali moški! Meni je lov sprostitev, velika sprostitev. Imam naporno in odgovorno delo, zato so potem trenutki v naravi, v tišini, v skoncentriranosti na nekaj povsem drugega, zame izredno sproščujoči. Pri lovu vse drugo odmisliš in se tako neverjetno spočiješ. Psihično. Fizično pa je seveda lahko tudi zelo naporno, a je zato vse le še bolj zanimivo.«

Kako ste sploh začeli z lovom?

»Kot sem vam že povedala, je moj mož že 12 let lovec. In tako sem bila enkrat spet eno nedeljo sama doma. Nekaj sem o tem potožila prijateljici Vesni Šolinc. Ona je bila že takrat lovka in mi je rekla, ah, kaj, vpiši se v lovsko družino, napravi pripravniški izpit in hodi še ti na lov! Kot vidite, sem jo poslušala!«

Psst… tišina… // Foto: Ana Ašič

Zakaj v bistvu lovite?

»Zakaj!? Na lov nikakor ne grem zato, da bi ubila živo bitje! To vam lahko mirno in trdno zagotovim! Ne grem zato, da bom streljala in ubijala in se pri tem imela »fajn«! Ustrelim sanitarno. Žival, ki je bolna ali ranjena ali poškodovana. Ne streljam kar vsepovprek zdravo divjad. Nikakor ne! Grem pa na srnjaka, ko mi ga gospodar lovske družine določi za nagrado za delo v lovišču in v lovski družini. Takrat pa ja. Takrat grem na lov s ciljem, da uplenim to, kar dobim kot nekakšno plačilo za delo. Sicer pa, kot sem vam že rekla, je zame lov počitek, sprostitev, oddih v naravi in nikakor ne ubijanje in izživljanje s streljanjem!«

Imate kdaj občutek, da vas vaši lovski tovariši iz lovske družine kaj »postrani« gledajo?

»Ne. To ne.«

Kaj pa?

»Večinoma res ni nobenih problemov. Če pa kaj večjega ustreliš… no, pa se kdaj tu in tam tudi spreletavajo kakšne »favšljive« energije… ampak nič resnejšega, bi rekla.«

Dagmar čaka // Foto: Ana Ašič

Ne »brusijo« jezikov, ker ste ženske?

»Ah! Seveda jih!« se kasneje, ko se vračamo z lova, živo zasmeje Jožica Založnik, prav tako članica Društva slovenskih lovk in obenem dolgoletna članica dveh koroških lovskih družin, Lovske družine Gradišče in Lovske družine Pogorevc, 65-letna mama petih otrok, treh sinov starih 44, 42 in 36 let (najstarejši je tudi lovec) ter dveh hčera starih 27 in 25 let ter babica desetim vnukom. »Česa vse niso imeli nekateri za povedati, ko sem prišla v lovsko družino! Potem sem pa z 274 metrov ustrelila gamsa, so pa hitro utihnili!«

Jožica Založnik // Foto: Ana Ašič

Z 274 metrov..!?

»Ja, točno tako! Veste, to je bil en tak zanimiv splet okoliščin, ko smo bili na lovu v lovišču Lovske družine Koprivna Topla, kjer mi je tamkajšnji lovec, zdaj na žalost že pokojni Kordež Franc, pravi lovec, res, vsega spoštovanja vreden človek z veliko začetnico, s katerim sva bila dobra prijatelja, odstopil gamsa na Peci. Lovska družina Koprivna Topla ima zelo lepo, čudovito lovišče, ki meji na Avstrijo; in velika sreča je, če lahko tam loviš gamsa. Meni je prijatelj Franc to omogočil. No, in tako sem tisto leto novembra in decembra, kakšnih osem, devet let nazaj mislim, da je bilo to, no, takrat sem vsaj tridesetkrat prehodila Peco. Po dolgem in počez, gor in dol, dan za dnem sem hodila in iskala gamsa. Na Silvestrovo, 31. decembra nas je bilo več. In na Končnikovih Žlihah smo ga zagledali. Bil je visoko. In daleč. Pa so me lovski tovariši izzvali in rekli, daj, ustreli ga! Sem kar hitro videla, da je gams na taki razdalji, da moja puška, ki sem jo imela s seboj, ni zanjo nastreljena. In s tako pač ne moreš in ne smeš streljati! Pa so rekli, pravzaprav lovec, ki je bil prav tako iz ene druge lovske družine in je bil z nami, je rekel, moja pa je, daj, jo posodim za ta strel. Sem kasneje izvedela, da so mu ostali rekli, kar daj ji, puško, babi, saj itak ne bo nič iz tega! No, pa sem jo, kljub pomislekom, ker to le ni bila moja puška, nazadnje res vzela v roke in pomerila. In, bum! Sem ga! Na Silvestrovo! Potem sem pa tudi s tem lovcem, ki mi je dal puško, gamsa poiskala, našla, ga sama očistila in zvlekla v dolino. Lovec, ki me je spremljal je bil ves čas čisto bled, vem samo, da sem mu kar naprej govorila, naj lepo hodi za menoj, me je bilo strah, da kje ne ostane, ne vem, morda je Peca nanj tako delovala, saj pravijo, da moraš imeti zanjo res močna pljuča.«

Foto: Ana Ašič

In potem so jeziki potihnili!?

»Tako je! Potem so jeziki utihnili! Najprej nekateri sicer niso verjeli, da sem ga res sama zadela navzgor, ker to tudi ni čisto enostavno, no, in so še kar brusili jezike in govorili, da se je dobro videl in sem ga zadela, ker je imel gams na sebi bel predpasnik, na katerem je z velikimi črkami pisalo golaž! Vendar je ta gospod iz Prevalj, ki mi je posodil puško, vsem povedal, da sem ga res ustrelila, natančno, s prve; in ne samo to, vsem je povedal tudi, da sem ga sama poiskala, očistila in spravila v dolino, potem pa, da se mi je v gostilni, kjer smo se po lovu dobili, še plesalo! Kar je pa tudi čisto res! Je bila ena tako čudovita glasba! Pa Silvestrovo! In gams! In ta krasen občutek, da sem jim pokazala! Se dokazala! Jim zavezala jezike! Nikoli več nobenega otresanja!«

Ni bilo?

»Ne! Je pa seveda res, da tudi sicer ne »šparam« besed in, če me kdo kaj izziva, to takoj uredim; hitro sliši, kar mora slišati!«

Direktno!?

»Naravnost! V črno!«

A tudi s humorjem?

»Tudi. In tudi prefinjeno. Pa tudi žleht in strupeno! Brez skrbi! Mora biti tudi to! Za »rešpekt«! Kakšen enostavno ne razume drugače! Seveda pa skušam biti nežaljiva. Primitivnosti ne maram. Težko jo prenašam!«

Foto: Ana Ašič

Pa naletite kdaj nanjo? Lovce, lovske tovariše kdaj kaj »draži«, »razdraži« to, da ste gospe lovke?

»Vsega je! A kot sem že rekla, se seveda ne pustimo kar tako! Je pa še zmeraj veliko te miselnosti, da ženska pač ni za nič drugega kot za v posteljo in za »šporherd«. In se moraš potem veliko več in bolj dokazovati kot moški. O tem se sicer ne govori, to je nekaj, o čemer se lepo molči, ne pomeni pa to, da tega ni!«

Pri lovu?

»Seveda! Pri lovu! Pri vsem! Pri delu! Pri samem streljanju.«

Ampak, kako ste »zašli« v to? V lov? V lovstvo?

»Glejte, sama izhajam iz lovske družine, kjer so bili moški lovci. Moj oče sicer ni bil, je bil pa lovec ded in stric in sploh se je pri nas veliko vsega vrtelo okoli lovstva; sama sem pa tudi že kot majhen otrok nenehno hodila v gozd, tako da so me večkrat iskali, ko sem v navdušenju nad vsem, kar sem tam videla, kar hodila in hodila in me potem ni bilo domov. Tako da je bilo to nekako v meni, oboževala sem in obožujem zeleno barvo, oblačim se v njo, obožujem naravo, živim in diham z njo; in čeprav sem 23 let delala v slovenjgraški bolnišnici in stregla bolnikom, si brez kmetije in brez gozda ne znam predstavljati svojega življenja!«

Foto: Ana Ašič

Torej ste lovka že od mladih nog?

»Ne! To pa ne! To je zgodba zadnjih tridesetih let! In lahko bi rekla, da sem v lov »priletela« direktno iz kuhinje! Izza »šporherda«! V bistvu je to v povezavi z očetom mojih dveh hčera. To je moj drugi partner. Z njim sem že trideset let. Je čudovit človek, tak, o kakršnem sem nekoč sanjala, da bi rada z njim živela; in sem samo hvaležna, da sva se res srečala. Moj Janko je sorodnik zdaj že pokojnega legendarnega kočevskega lovca Maksa Konečnika, saj veste zanj, ne; in kot stric Maks je tudi Janko pravi lovec, tudi v tem smislu človek na mestu, tak, da ga iščeš. No, in tako sem petnajst let veliko pomagala v njegovi lovski družini. Petnajst let sem neumorno kuhala golaž in stala v lovskem domu za štedilnikom! Potem pa mi je bilo enega dne dovolj in sem zaprosila za članstvo v lovski družini! Vsi so bili takoj za! Razen enega! Si lahko mislite, katerega, ne… Z nikomer se v življenju ne razumem tako dobro kot z njim, a mi ni nikoli povedal, zakaj je bil takrat proti. Ampak, glejte, sem opravila pripravništvo in zadnjih petnajst let sem lovka!«

Zakaj lovite?

»Zakaj lovim!? Zdaj ste me pa našli! Če dobro pomislim… na to vam pa ne morem in ne znam odgovoriti! Ne vem sicer, kaj si ob tem mislite, ampak, iskreno povedano, res ne vem, kaj bi vam na to odgovorila. Prej, v prvih letih je bilo gotovo za tem tudi nekaj želje, da bi se pokazala, dokazala, izkazala. Zdaj pa… z leti, veste, pa se vse nekako spremeni. Je pa tudi res, da nisem bila več rosno mlada, ko sem uradno vstopila v lovsko družino. In tudi nikoli nisem bila navdušena streljačka v tem smislu, da bi komaj čakala, da nekaj ustrelim in pokončam! Nasprotno! Ko sem pri lovskem pripravništvu ustrelila srnjaka, vam moram povedati, da sem bila nad seboj zelo razočarana, globoko razočarana! Ne znam čisto dobro to pojasniti, a prevzela me je ob tem nekakšna velika žalost!«

Članice društva slovenskih lovk Magda Sluga (spredaj, desno), Janja Pavlič Razgoršek (v sredini) in Jožica Založnik (zadaj, levo) prihajajo z lova. // Foto: Jože Podletnik

Pa kaj vam je potem tega treba!? Vsega tega streljanja?!!

»Ja, ni treba! Sploh ne streljanja in pobijanja; in sploh ne tako in toliko, kot se danes to dogaja! Treba je imeti mero! To je treba! Še posebej pri lovu! Predvsem pa je treba biti in ostajati človek! To se pri lovu najbolj pokaže takrat, ko lahko ustreliš, ko lahko ubiješ, a se vendarle zadržiš in tega ne storiš, ker ni neizogibno nujno! Biti človek in lovec z veliko začetnico, k temu bi moral stremeti vsak, ki se ukvarja z lovom, vsi, slovensko in sploh vsako lovstvo, pa ne bi imeli lovci toliko težav z ugledom, kot jih imamo! Velik človek in lovec pa si tako in takrat, ko gledaš širše in misliš za naprej, kaj bo in kako bo. Kaj bo čez pet, deset let? Pa tudi, ko na lovu vidiš pred seboj živo, čuteče bitje. Vsak si seveda sam postavi, kaj bo lovil in kako bo lovec. Osebno nikoli ne ustrelim mladiča. Nikoli. Matere. Matere z mladiči. Verjamem, da moram kot ženska, ženska lovka ravnati z ženskim občutjem, z žensko empatijo, z žensko izkušnjo in z ženskim sočutjem. Vem, da se je danes v teh lovskih in planskih okvirih, v kakršnih je primorano delovati slovensko lovstvo, lovcem praktično skoraj nemogoče izogniti streljanju mladičev in s temi zakoni celo svinjam, materam. A sama se tega brezpogojno držim. Mladiči. In matere. To so zame čiste lovske in človeške svetinje! Kadar koli in kjer koli vidim to postreljeno, to lahko mirno napišete, vedno sklenem roke in iz vsega srca molim: Sveta Marija Mati Božja, prosi za nas grešnike, naj nam Bog odpusti naše grehe!«

Zaključno fotografiranje po »pozdravu lovini« // Lovke mednarodnega damskega lova z »lovino«, teletom košute, dvema svinjama in sedmimi mladiči. Razen teleta, so vse uplenili lovski tovariši, ki so bili povabljeni na lov. Skrajno levo na zgornji fotografiji je edini damski plen, tele košute, ki ga je uplenila Isabella Nömayer (tretja z leve) iz avstrijskega Leobna. // Foto: Ana Ašič

Predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač z lovkami pri »pozdravu lovini«. Z dvema svinjama (zgornja fotografija) in lanščakom, pred katerim stoji, je bil najuspešnejši lovec Mednarodnega damskega lova. // Foto: Ana Ašič

Prapor Lovske družine Štanjel ima še obeležja enih drugih časov (zgornja fotografija). Lovci te družine so leta 2019 in to jesen že drugič v svojem lovišču in lovskem domu velikodušno gostili lovke zdaj že tretjega, tradicionalnega Mednarodnega damskega lova. // Foto: Ana Ašič // Na spodnji fotografiji je predsednik Lovske zveze Slovenije v pogovoru z avstrijsko lovsko gostjo Katjo Plohl iz Lipnice, ki se je po štanjelskem lovu včlanila v Društvo slovenskih lovk. // Foto: Ana Ašič

Po poznogotski cerkvi in zavetniku svetem Danijelu, ki goduje 21. julija, je dobil Štanjel ime. Z markantno pozicijo sredi vasi in z izvirnim zvonikom močno prispeva k prepoznavni podobi Štanjela. // Foto: Jože Podletnik

Kraška hiša z vodnjakom, značilna ozka ulica in burja, ki jasni obzorja in misli, kljub mrazu zmeraj znova prebujajo tople občutke. // Foto: Ana Ašič

V kratkem popoldnevu zadnje novembrske sobote, v zlati svetlobi poslednjih sončnih žarkov in v avtentični kraški burji so lovke raziskovale Štanjel z duhovito in vsestransko prevajalko in vodičko Dašo Čok, ki jim je velikodušno razkrila najbolj čarobne kotičke in poglede tega šarmantnega kraja. // Foto: Ana Ašič

Lepota in magija Ferrarijevega vrta, ki ga je med svetovnima vojnama za tržaškega zdravnika Enrica Ferrarija in njegovo družino zasnoval, oblikoval in ustvaril arhitekt Maks Fabiani, je brezčasna, je večni vir navdiha in kraj neskončnih obzorij in pogledov. // Foto: Ana Ašič

Ko je sonce zašlo in je na še zmeraj barvito nebo vzšel sijoči mesec, so se prižgale tudi luči v dotlej tihem in temnem Kulturnem domu ob vznožju starega mesta. Začelo se je večerno druženje lovk in lovcev Mednarodnega damskega lova. Lovke so si nadele slovesnejšo opravo. Avstrijske lovke v kratkih krilih in Madžarke v madžarskih nošah so se za spomin fotografirale skupaj. Skrajno desno za Katjo Plohl je prav tako v madžarski noši Slovakinja Annamaria Anett Tóthova (zgornja fotografija). // Predsednica Društva slovenskih lovk Ivica Kocjančič je z zgledom spodbudila lovke, da so zaplesale. (Fotografija v sredini) // In še skupinska fotografija vseh 22 lovk za spomin (fotografija spodaj). Z oranžnima šaloma iz šiviljske delavnice štajerske lovke Lidije Šmigoc, ki so jih za darilo prejele vse lovke od Slovenk, sta se nemudoma ozaljšali obe predstavnici Hrvaške: Anita Ljubinković in Anita Skrt. Sicer pa so od leve proti desni čepe: Karin Weiss, Nives Marka, Anita Skrt, Katja Plohl, Isabella Nömayer in Maria Durlacher. Stojijo od leve proti desni: Jožica Založnik, Magda Sluga, Dagmar Strojanšek, Vesna Šolinc, Anita Ljubinković, (madžarske lovke naj oprostijo, ker jih navajamo le poimensko in ne po tem, kako stojijo na gornji fotografiji: dr. Sipos Éva, Mesterháziné Koncz Bernadett Betty, Rajcsányi Beatrix Bea, Vas Józsefné Zsóka, Sántáné Kormos Hajnalka Hajni, Ullik Anett Anett, Tóthova Annamária Anett, Szőllős Szilvia ), Janja Pavlič Razgoršek, Ivica Kocjančič in Jana Mravljak. // In še: Podnevi in ponoči je Štanjel poln edinstvenih in presunljivih skrivnosti. // Foto: Ana Ašič

Foto: Ana Ašič

Spoštovani bralci in bralke!

Naš spletni portal Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom z zgodbami o naravi in družbi že nekaj let pozorno opazuje in spremlja dogajanje v lovstvu, z novim letom pa eno od publicističnih tematskih »rdečih niti«, ki bo z nami vse leto 2023, namenjamo prav gospem lovkam in ženskam v lovu, ki si zadnja leta tudi na Slovenskem, tako kot večinoma po Evropi in svetu, z rastočim zanimanjem nadevajo zeleni loden in puške ter z enakovrednimi intencijami skupaj z moškimi lovskimi tovariši posegajo po divjadi in lovu nanjo.

Gornja zgodba je prva v »temi leta 2023«, kjer bomo skozi vse leto z reportažnimi, pogovornimi ter kritično in polemično razmišljajočimi žanri osvetljevali žensko resničnost in resnico v slovenskem lovstvu, zastavljali vprašanja in iskali odgovore na najbolj aktualne in provokativne lovske in etične izzive narave, prostora in časa, v katerem živimo, v katerem se srečujemo in si eden drugemu krojimo življenje vsi, lovci in lovke; ter vsa lovska in nelovska javnost!

Drage bralke in bralci, lovke in lovci, protagonisti, laiki in kritiki!

Sodelujte v diskusiji, pri postavljanju vprašanj, iskanju odgovorov, predstavljanju pogledov in s tem pri soustvarjanju nove lovsko laične in kritične komunikacijske, pa morda posledično tudi kakšne druge realnosti na Slovenskem. Odzovite se! Napišite! Povejte nam! Predstavite se! Izrazite svoj pogled! Izrecite svojo resnico!

Lepo vabljene! In, vabljeni!

Vaša

Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom

https://anaasicsic.com

Kontakt

anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com

Foto: Ana Ašič

Dragi bralci in bralke, v zgodbe, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!

DONACIJA SIC!

Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom

Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.

Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR

HVALA!

Foto: Ana Ašič