Ko sva se ob najinem prvem srečanju sredi junija 1996 z arhitektom Janezom Kobetom pogovarjala v velikem intervjuju za revijo Ambient, še ni minilo niti leto dni od »operacije Oluja« in Hrvaška se je šele izvijala iz vojne, ki je bila v marsičem precej usodna tudi za arhitekta Kobeta. Ne le, da je bila v tej vojni močno poškodovana njegova barka, privezana v marini Komolac v fjordu Rijeke Dubrovačke, kar je Janeza Kobeta, ki je bil že od študentskih let strasten navtik, nedvomno močno pretreslo, ampak se je vojna prepoznavno dotaknila tudi Sončnih vrtov, turističnega hotelsko apartmajskega kompleksa v Orašcu pri Dubrovniku, ki ga je po izjemno odmevni realizaciji Slovenske plaže leta 1985 v popotresni Budvi, s kompleksno in izvirno mediteransko navdihnjeno urbanistično arhitekturno potezo ustvaril v Dubrovniškem Primorju. »Objekti niso bili obstreljeni ali kako drugače poškodovani, vendar je bil kompleks izropan, tehnologijo in vse, kar je bilo uporabnega, so odpeljali, interierje pa popolnoma uničili. Tam je skoraj tisoč sob in apartmajev, ki so bili uničeni…približno trideset gostinskih in trgovskih lokalov, ki so bili vsak posebej popolnoma individualno oblikovan interierski objekt, tako devastiranih, da jih v bistvu sploh ni več…« Taka degradacija arhitekture je za arhitekta gotovo precej boleča, sem ga takrat vprašala. On pa: »No, seveda si osebno prizadet. Nemogoče je, da ne bi bil. … Res so trenutki ko izveš, kaj se je zgodilo, prav gotovo med težjimi v arhitektovem življenju; a so vendar posledica nekih izrednih, neobičajnih situacij.« Kaj pa v običajnih okoliščinah; kateri trenutki so pri ustvarjanju projekta za vas najtežji? Me je zanimalo. »Projektiranje obsežnih nalog traja dolge mesece in medtem se nenehno vrstijo problemi. A najtežja se mi zdi priprava PGD-ja: torej dokumentacije, ki jo zakoni in predpisi zahtevajo, da si z njo pridobiš gradbeno dovoljenje. … ta spopad z vsemi predpisi, trenutki, ko te je strah, da bo inšpektor nekaj našel in bomo morali projekt od temeljev spremeniti, se mi zdijo najtežji.« Pa najbolj vzneseni in osrečujoči? ga vprašam za konec, ob čemer se je prav živo nasmehnil. »No, dveh takšnih se zelo dobro spominjam. Prvi je dan, ko sem dobil prvo nagrado na natečaju za Splošno plovbo Piran. Veste, bili smo mladi, želeli smo delati in ustvarjati in dobiti prvo nagrado na natečaju je pomenilo vse to. Spominjam se, da sem potem sedel na plaži v portoroškem kopališču, tam, kjer smo se sicer kopali in občudovali lepa dekleta, a tisti dan nisem videl ničesar, vse moje misli so bile v parku nad avtobusno postajo. Bilo je čudovito, evforično, ko sem pomislil, kaj me zdaj čaka; da bom imel priložnost uresničiti, kar sem si zamislil. Drugi tak trenutek je bil avgust 1980 v Komiži na Visu. Tam smo bili z barko, na kateri preživljamo poletja. Pa je prišel k meni luški kapitan in mi povedal, da me je klical oče in mi sporoča, da sem dobil prvo nagrado na jugoslovanskem natečaju za gradnjo Slovenske plaže. Veselja, ki te zajame ob taki novici, se ne da opisati! Kdor koli je kdaj v življenju to doživel, ve, kaj pomeni. Gotovo so to najbolj vzneseni trenutki v življenju projektanta.« Lani, petdeset let po izgradnji stavbe Splošne plovbe Piran, je nemški lastnik razpustil nekdanji ponos slovenskega ladjarstva; poslovno stavbo, ki je bila vse življenje vir ponosa in zadovoljstva arhitekta, ki jo je ustvaril, pa prodal. Potem, ko je lani arhitekt Janez Kobe preminil, pa se zdaj, štirideset let po izgradnji Slovenske plaže, ki je bila arhitektova velika svetinja, črnogorska, slovenska in evropska laična in arhitekturna javnost soočata z resno namero rušitve te prostorske, bivanjske in ambientalne vrednote v Budvi. Kako je to mogoče? In, zakaj? Več…