»VELIČINA JE V VRAČANJU K IZVIROM, K NAČINU OBLIKOVANJA PROSTORA, KI JE NAMENJEN ČLOVEKU IN POVZDIGOVANJU NJEGOVEGA DUHA!« PA, ARHITEKTURA IN ARHITEKT IZ NEKEGA DRUGEGA ČASA IN SVETA V NEIZPROSNEM PRIMEŽU DANAŠNJE SUROVE PROFITERSKE IN GEOPOLITIČNE RESNIČNOSTI.

Ko sva se ob najinem prvem srečanju sredi junija 1996 z arhitektom Janezom Kobetom pogovarjala v velikem intervjuju za revijo Ambient, še ni minilo niti leto dni od »operacije Oluja« in Hrvaška se je šele izvijala iz vojne, ki je bila v marsičem precej usodna tudi za arhitekta Kobeta. Ne le, da je bila v tej vojni močno poškodovana njegova barka, privezana v marini Komolac v fjordu Rijeke Dubrovačke, kar je Janeza Kobeta, ki je bil že od študentskih let strasten navtik, nedvomno močno pretreslo, ampak se je vojna prepoznavno dotaknila tudi Sončnih vrtov, turističnega hotelsko apartmajskega kompleksa v Orašcu pri Dubrovniku, ki ga je po izjemno odmevni realizaciji Slovenske plaže leta 1985 v popotresni Budvi, s kompleksno in izvirno mediteransko navdihnjeno urbanistično arhitekturno potezo ustvaril v Dubrovniškem Primorju. »Objekti niso bili obstreljeni ali kako drugače poškodovani, vendar je bil kompleks izropan, tehnologijo in vse, kar je bilo uporabnega, so odpeljali, interierje pa popolnoma uničili. Tam je skoraj tisoč sob in apartmajev, ki so bili uničeni…približno trideset gostinskih in trgovskih lokalov, ki so bili vsak posebej popolnoma individualno oblikovan interierski objekt, tako devastiranih, da jih v bistvu sploh ni več…« Taka degradacija arhitekture je za arhitekta gotovo precej boleča, sem ga takrat vprašala. On pa: »No, seveda si osebno prizadet. Nemogoče je, da ne bi bil. … Res so trenutki ko izveš, kaj se je zgodilo, prav gotovo med težjimi v arhitektovem življenju; a so vendar posledica nekih izrednih, neobičajnih situacij.« Kaj pa v običajnih okoliščinah; kateri trenutki so pri ustvarjanju projekta za vas najtežji? Me je zanimalo. »Projektiranje obsežnih nalog traja dolge mesece in medtem se nenehno vrstijo problemi. A najtežja se mi zdi priprava PGD-ja: torej dokumentacije, ki jo zakoni in predpisi zahtevajo, da si z njo pridobiš gradbeno dovoljenje. … ta spopad z vsemi predpisi, trenutki, ko te je strah, da bo inšpektor nekaj našel in bomo morali projekt od temeljev spremeniti, se mi zdijo najtežji.« Pa najbolj vzneseni in osrečujoči? ga vprašam za konec, ob čemer se je prav živo nasmehnil. »No, dveh takšnih se zelo dobro spominjam. Prvi je dan, ko sem dobil prvo nagrado na natečaju za Splošno plovbo Piran. Veste, bili smo mladi, želeli smo delati in ustvarjati in dobiti prvo nagrado na natečaju je pomenilo vse to. Spominjam se, da sem potem sedel na plaži v portoroškem kopališču, tam, kjer smo se sicer kopali in občudovali lepa dekleta, a tisti dan nisem videl ničesar, vse moje misli so bile v parku nad avtobusno postajo. Bilo je čudovito, evforično, ko sem pomislil, kaj me zdaj čaka; da bom imel priložnost uresničiti, kar sem si zamislil. Drugi tak trenutek je bil avgust 1980 v Komiži na Visu. Tam smo bili z barko, na kateri preživljamo poletja. Pa je prišel k meni luški kapitan in mi povedal, da me je klical oče in mi sporoča, da sem dobil prvo nagrado na jugoslovanskem natečaju za gradnjo Slovenske plaže. Veselja, ki te zajame ob taki novici, se ne da opisati! Kdor koli je kdaj v življenju to doživel, ve, kaj pomeni. Gotovo so to najbolj vzneseni trenutki v življenju projektanta.« Lani, petdeset let po izgradnji stavbe Splošne plovbe Piran, je nemški lastnik razpustil nekdanji ponos slovenskega ladjarstva; poslovno stavbo, ki je bila vse življenje vir ponosa in zadovoljstva arhitekta, ki jo je ustvaril, pa prodal. Potem, ko je lani arhitekt Janez Kobe preminil, pa se zdaj, štirideset let po izgradnji Slovenske plaže, ki je bila arhitektova velika svetinja, črnogorska, slovenska in evropska laična in arhitekturna javnost soočata z resno namero rušitve te prostorske, bivanjske in ambientalne vrednote v Budvi. Kako je to mogoče? In, zakaj?

Slovenska plaža, Budva // Arhitekt Janez Kobe // Foto: Arhiv BR

Piše: Ana Ašič

Več: »ROMANTIKA OB VODI«, Ana Ašič, Dragan Arrigler, Revija Jana AMBIENT, št. 11, september 1996, Intervju z arhitektom Janezom Kobetom, Ana Ašič za Ambient, 19. junija 1996 – 1

Foto: Dragan Arrigler, Janez Kobe, Ana Ašič, Arhiv »Budvanska rivijera«

Naslovna fotografija: Dragan Arrigler

DONACIJA SIC!

Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d. Namen nakazila: DONACIJA SIC! Koda namena: CHAR

Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete in nas pri naših prizadevanjih za izvirno, angažirano, kritično, pristno, profesionalno in etično ter zares neodvisno in nepridobitno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni! HVALA!

12. december 2025

Ko nam je pred dobrim mesecem, prvi novembrski četrtek zvečer Petra Kobe, hčerka arhitekta Janeza Kobeta, zgroženo povedala, da »nameravajo v Budvi porušiti Slovensko plažo«, avtorsko delo njenega očeta arhitekta Janeza Kobeta, me je v prvem hipu prešinilo, kako dobro, da se to ni zgodilo v času arhitektovega življenja; takoj za tem pa, da se, če bi bil še živ, to najverjetneje tudi še ne bi zgodilo. In skoraj hkrati s tem sem se spomnila, kako sem lani, potem, ko je Janez Kobe preminil 29. septembra 2024, v dogovoru s Petro o tem napisala elektronsko sporočilo vodilnim v »Budvanski rivijeri«, podjetju, v čigar lasti je turistični kompleks Slovenska plaža; in iz katerega so Janeza Kobeta še v začetku lanskega junija spoštljivo vabili na gala proslavljanje 40. obletnice izgradnje Slovenske plaže in so ga v Budvi sploh kovali v zvezde.

Na sporočilo o njegovi smrti pa se nihče ni odzval niti z eno samo besedo. Ko sem se zanimala, ali so se morda odzvali kar na arhitektov biro LBA Arhitekti, sta obe hčeri, Barbara in Petra to prav tako zanikali.

Tisti novembrski četrtek smo potem s Petro kar malce presunjeni ugibali, da so morda le čakali na to, da Janez Kobe premine; in je bilo najverjetneje že tisto pompozno praznovanje 8. junija lani le del »igre« in metanje peska v oči javnosti: še »ognjemet«, zaključek, potem pa, gremo in »udri«: nenazadnje, kot lahko zdaj beremo, je londonska arhitektka Katy Ghahremani – nekam »domače« zveni priimek – za srbsko poslovno skupino MK Group nadomestni projekt stanovanjsko turističnega kompleksa pripravljala že vsaj tri leta.

Prosrbska politika dviguje samozavest in »širi« krila srbskega kapitala?

MK Group po uradnih evidencah sicer nikakor ni večinska lastnica Slovenske plaže, ampak ima deset odstotni lastniški delež v podjetju Budvanska rivijera, ki je vključno s Slovensko plažo večinsko v državni lasti. Seveda pa je potem, ko so zadnje volitve na čelo Črne Gore prinesle prosrbsko vlado, tudi v črnogorskem Primorju precej samozavestno pa tudi koketno in še bolj kot že pred tem dvignil glavo srbski kapital, podprt, jasno, s srbsko politiko, ki je od nekdaj močno oboževala črnogorsko morje.

Tako je MK Group budvanske mestne oblasti in črnogorsko vlado začela »snubiti« z velikopoteznimi načrti za novo, veliko višjo, gostejšo in bolj natrpano stanovanjsko turistično pozidavo, s katero bi iz res izjemno atraktivne lokacije nasproti znamenitega budvanskega polotočka s starim mestnim jedrom iztržili čim več, kar je mogoče; pa še nove »naseljence« bi pripeljali in morda na ta način tudi malce »izboljšali« odstotke »poslušnih« v neposlušni in uporni Budvi; malce pa morda tudi uskladili »nacionalno sestavo« z novim prosrbskim vladnim vetrom!? Iz ljubljanske lokalne zgodovine dobro poznamo, kako težko je bilo Rimljanom pri obvladovanju »devetih upornih iških vasi« na Ljubljanskem Barju. Tistim, ki bi želeli na vsak način vladati črnogorskemu Primorju, pa se tudi danes vsaj tu in tam »podogaja« kaj podobnega.

Kot je znano, gre pri MK Group za srbsko poslovno skupino, ki ji je sicer podrejen tudi dobršen del slovenskega poslovnega (in političnega?) sveta. Izjemno prodorna, naravnost invazivna poslovna skupina obvladuje Gorenjsko banko, Hotel Kempinski Palace v Portorožu, Letališče Portorož, poslovno stavbo nekdanje Metalke na Dalmatinovi v centru Ljubljane etc.; ustanovil pa jo je kontroverzni srbski poslovnež Miodrag Kostić, ki ji je do svoje nenadne smrti novembra 2024 tudi predsedoval.

Eden njegovih najbolj v nebo vpijočih »čudežev« je bil prav prevzem slovenske Gorenjske banke leta 2018, ko guvernerka srbske Narodne banke za to ni dala zelene luči, slovenski »establišment« pa mu je menda po domnevno nekaj nepozabnih doživetjih na Kostićevi jahti, odprl vse »rampe« in mu pomagal prevzeti ne le Gorenjsko banko, kar je dejstvo, ampak ga je pomagal »vsidrati« tudi na mnoge najbolj strateške slovenske prostorske vrednote, kot že omenjeno, tudi v samo srce Portoroža, na mesto nekdanjega Palace Hotela Portorož, zdaj Kempinski Palace, na portoroško letališče in v center Ljubljane.

Kot že rečeno, je Miodrag Kostić novembra lani, star komaj 65 let, nenadno umrl; le dober mesec zatem, torej, ko se je poslovil arhitekt Janez Kobe; Kostićeva poslovna skupina pa seveda ostaja v regiji neustavljiva.

Slovenska plaža Janeza Kobeta je štirideset let po izgradnji čudežno poenotila slovensko in ljubljansko arhitekturno stroko

Ko zadnji mesec prebiram novice o protestni noti ne le slovenske arhitekturne stroke, ampak tudi o kopici slovenskih kulturnih, umetniških, raziskovalnih, univerzitetnih in akademskih institucij, ki vsi soglasno pozivajo pristojne v Črni Gori, pa tudi v EU in Sloveniji, naj preprečijo uničenje Slovenske plaže, si ne morem kaj, prvič, da si ne bi želela in kako zelo bi si to šele želel Janez Kobe, da bi vsi ti akterji in ustanove tako složno nastopili tudi v bran ljubljanski Plečnikovi tržnici, pa ljubljanski pitni vodi; in akademiku arhitektu Marku Mušiču pri več projektih, od »miniranega« NUK-a do razbite železniške postaje Ljubljana; in drugič, si tudi ne morem kaj, da ne bi opazila, kako je nazadnje prav Slovenska plaža v Budvi, ki je, po arhitektovih besedah, ko je bil še živ, in je bila Slovenska plaža v skoraj 30 letih najinega druženja in preštevilnih pogovorov o arhitekturi prav gotovo ena njegovih najljubših tem, med obujanjem spominov tu in tam povedal tudi kaj o tem, kako tudi med slovenskimi arhitekti in celo kolegi v AB arhitekturnem biroju, seveda predvsem med konkurenti, niso bili takrat vsi najbolj navdušeni nad njegovo natečajno zmago; danes pa je prav njegova Slovenska plaža v bistvu bolj kot kdaj koli prej poenotila slovensko arhitekturno sceno oziroma vsaj pristojne arhitekturne institucije, kar bi bilo arhitektu in človeku, kakršen je bil Janez Kobe, gotovo zelo ljubo že zaradi njegovega siceršnjega stremljenja h kolegialnosti v stroki in med arhitekti, da o tem, kakšna svetinja in ponos je bila zanj projekt, realizacija in stvaritev ter bivanjska resničnost Slovenske plaže niti ne govorimo.

Slovenska plaža, Budva // Arhitekt Janez Kobe // Foto: Arhiv BR

O tem sem se z Janezom Kobetom prvič pogovarjala 19. junija 1996, ko sva z Draganom Arriglerjem, letos preminulim vrhunskim fotografom in dolgoletnim soustvarjalcem mojih velikih intervjujev in zgodb, za takratno revijo Ambient po naročilu odlične urednice Jožice Grgič, napravila veliki intervju, saj je prav junija tistega leta Kobe dobil za Zdravilišče Belorus v Nebugu ob Črnem morju Župančičevo nagrado mesta Ljubljana za ustvarjalne dosežke v arhitekturi.

Enkrat v tistem času je bila v Arhitekturnem muzeju na Fužinskem gradu tudi razstava o Zdravilišču Belorus in spominjam se, kako boleče je bilo za arhitekta Janeza Kobeta, ko je govoril o otvoritvi te razstave, na katero je, po njegovih besedah, poleg njegove družine in pristojnih iz Arhitekturnega muzeja »prišel le še arhitekt Marko Mušič«.

No, danes ob nameri uničenja Slovenske plaže pa so vendarle vsi tu. Ob tem se vsaj rahlo poraja misel in vprašanje, ali gre res za kvalitativni premik v kolegialnem espritu slovenske arhitekturne stroke, ali pa je to še zmeraj le odsev prislovičnega slovenskega modusa operandija, kjer menda raje, kot da se veselimo življenjskih uspehov eden drugega, hodimo na pogrebe in tam tudi tistim, ki nam morda ni bilo veliko mar zanje za časa njihovega življenja, beremo ganljive besede v slovo!?

Širši geopolitični in geostrateški motivi za kapitalske težnje poslovne skupine Miodraga Kostića?

Dejansko se je težko otresti občutkov, da gre tudi pri Slovenski plaži zdaj res na nek način za končno slovo. Kljub vsej poenotenosti vseh, ki se zavedamo, kakšna prostorska, urbanistična, arhitekturna, bivanjska in humanistična vrednota je Slovenska plaža v Budvi; in kljub vsem željam, da se zanjo in posledično tako za prebivalce Budve, Črne Gore in nenazadnje vseh nas, ki imamo z njenim obstojem zmeraj možnost, da enkrat tudi tam kaj lepega doživimo; da ne govorim o vseh, ki smo dobro poznali arhitekta Janeza Kobeta, ki mu je bila, kot že rečeno, Slovenska plaža svetinja, zaradi česar seveda želimo, da v prelepem budvanskem peščenem mesečevem zalivu tudi obstane; kljub vsemu temu torej, se vendarle v realnih konstelacijah današnjega sveta, še posebej v kontekstu vse te korumpirane balkanske realnosti od »Triglava do Vardarja«, ki se kot umazano morje vse bolj razliva in poplavlja ter kontaminira pravzaprav vse več evropske realnosti; v vsem tem, torej, se zdi, da bo Slovensko plažo skrajno težko iztrgati iz krempljev teh, ki so se je v bistvu že polastili, očitno z budvansko mestno in črnogorsko državno politiko vred.

Slovenija, slovenska politika in tudi slovenska graditeljska stroka ter nekateri »stari«, »dobro preverjeni kadri« ter »vplivneži« v arhitekturnih krogih imajo sicer dobre in trdne vezi tako s črnogorskim »nadzemljem« kot s »podzemljem«, tako da bi bilo vprašanje Slovenske plaže, v maniri »stricev iz ozadja« v bistvu lahko v hipu rešeno z enim ali dvema telefonskima klicema, a se zdi, da gre tokrat tu vendarle za širšo »geopolitiko« in ne le kapitalske, ampak tudi konsenzualne strateško politične težnje in s takšnim megalomanskim stanovanjsko turističnim kompleksom, kot ga skupina Miodraga Kostića načrtuje na mestu Slovenske plaže, morda kar za nekakšno »kolonizacijo« oziroma »vizionarsko« vzpostavljanje nekakšne beograjske, srbske enklave na črnogorskem Jadranu – le kdo in koliko ljudi v obubožani Črni Gori ima toliko denarja da bi signifikantno pokupili načrtovane super drage nepremičnine v »novem« Kostićevem mestu!? – kar je še posebej delikatno v luči dejstva, da je v Črni Gori trenutno na oblasti pro srbska politika, ki pa se spretno, da se bolj ne bi mogla, kamuflira v evropsko zastavo, ter tako le še dodatno valorizira vsak kvadratni meter svojega obmorskega ozemlja, zaradi česar ga nihče, ki že ima tam »nogo med vrati«, ne bo kar tako spustil iz rok, saj je dejansko preveč mamljiv cilj, biti trdno in insajdersko vsidran v EU in v njene finančne, subvencijske tokove ter v vse druge dobrobiti, ki gredo še posebej na roko na novo pridruženim oziroma »približevanim« članicam EU.

Janez Kobe je že za projekt Kotelj, ki ga je pri 24 letih zasnoval s sodelavcema Delakom in Mrvo, prejel Plečnikovo nagrado

Trenutek in kontekst vsega, kar se zdaj dogaja s Slovensko plažo v Budvi in z avtorsko stvaritvijo slovenskega arhitekta Janeza Kobeta, pa se vendarle in vsekakor zdi relevanten za to, da širši slovenski javnosti predočimo naš omenjeni veliki intervju in z njim poleg budvanske Slovenske plaže spomnimo slovensko javnost tudi na mnoge ostale velike projekte arhitekta Janeza Kobeta.

Slovenska plaža, Budva // Arhitekt Janez Kobe // Foto: Arhiv BR

Od novega naselja v Kotljah (1971), ki ga je ustvaril komaj leto dni po diplomi in zanj skupaj s sodelavcema Borutom Delakom in Mirkom Mrvo leta 1978 prejel Plečnikovo nagrado, pa do poslovne hiše Splošne plovbe Piran v Portorožu (1974), stanovanjske soseske Livade v Izoli (1976), že večkrat omenjene Slovenske plaže v Budvi (1980), ki je arhitektu leta 1985 prinesla republiško in zvezno Borbino nagrado, najvišjo arhitekturno nagrado v bivši državi, Sončnih vrtov v Orašcu pri Dubrovniku (1985), pa do že omenjenega zdravilišča Belorus (1993) v Nebugu ob Črnem morju, za katerega je prejel Župančičevo nagrado za ustvarjalne dosežke v arhitekturi.

V novem tisočletju je po njegovih načrtih nastal drugi del stanovanjsko poslovne soseske Livade v Izoli, prenovljen in dograjen je bil Golf Hotel na Bledu, na kraju v domovinski vojni porušenega hotela Admiral v Slanem pri Dubrovniku pa je po njegovih načrtih – a, žal, delno tudi s samovoljnimi potezami investitorja – zrasel novi hotel Admiral. V Moravskih Toplicah so po Kobetovih načrtih »proslavili« vstop v novo tisočletje z novimi Termami 3000.

Janez Kobe je že od vsega začetka, ko je pri 23 letih z odliko diplomiral na ljubljanski šoli za arhitekturo, oboževal velike urbanistično arhitekturne naloge. In četudi se zdi, da je v slovenski arhitekturi najbolj relevanten in glasen krog učencev Edvarda Ravnikarja, čigar veličine Janez Kobe, vsaj v najinih pogovorih, nikoli ni zanikal ali ji oporekal, je vendarle sam iskreno, prostodušno in z zelo jasno zavestjo, zakaj, odkrito izražal tudi simpatije do Eda Mihevca, pri katerem je diplomiral.

Predanost Mediteranu, naravi in humanemu bivalnemu okolju

V nasprotju s številnimi kritiki iz arhitekturnih vrst je bil Janez Kobe razumevajoče pozitiven in naklonjen Mihevčevi potezi in zasnovi Portoroža kot modernega obmorskega stičišča. »Četudi ga mnogi kritizirajo, menim, da je Edo Mihevc s svojim tržaškim temperamentom in pogledom, s svojo afiniteto do lepega, svetovljanskega življenja in doživljanja ter takšne zasnove modernega Portoroža, ki v tem smislu obiskovalcu omogoči, da lahko tam prav vsakdo doživi nekaj te mondene atmosfere že samo s tem, ko se počasi sprehodi po glavni aleji; pa vse to zelenje, v katero je utopljen cestni prostor, po katerem se počasi zapelješ in obenem občuduješ lepa dekleta, pri čemer imajo tudi one priložnost, da te opazijo, to se mi je zdela zmeraj ena dobra, duhovita, velikodušna gesta in arhitekturna poteza arhitekta Mihevca, ki smo ga nekateri že kot študentje seveda nekako »po fantovsko« občudovali, ker je delal velike projekte, se vozil z mercedesom in, kljub svoji prvoborski partizanski preteklosti, nikakor ni skrival svoje kultivirane tržaške svetovljanske omike,« je pred kakšnimi 25 leti na terasi Splošne plovbe v Portorožu pod prelepo starodavno cedro – to je bilo sploh njegovo najljubše drevo in poleg pitospore, borovcev, oleandrov, limonovcev in jasmina pa sivke in rožmarina nepogrešljiva zelena prebivalka njegovih vrtnih in parkovnih mediteranskih ambientov – tam, torej, je Janez Kobe obujal spomine in pojasnjeval pogled na svojega mentorja, v čigar zasnovo Portoroža je prav on potem postavil gotovo eno najbolj markantnih sodobnih zgradb na slovenski obali, to je poslovno stavbo Splošne plovbe Piran, katere realizacijo je dobil z anonimnim javnim natečajem leta 1974.

»Veste, bili smo mladi, želeli smo delati in ustvarjati in dobiti prvo nagrado na natečaju je pomenilo vse to. Spominjam se, da sem potem sedel na plaži v portoroškem kopališču, tam, kjer smo se sicer kopali in občudovali lepa dekleta, a tisti dan nisem videl ničesar, vse moje misli so bile v parku nad avtobusno postajo. Bilo je čudovito, evforično, ko sem pomislil, kaj me zdaj čaka; da bom imel priložnost uresničiti, kar sem si zamislil,« je o tem, kako je bila zmaga na natečaju za Splošno plovbo eden najbolj vznesenih in osrečujočih trenutkih v njegovem arhitektskem življenju povedal Janez Kobe junija 1996 v najinem velikem pogovoru za revijo Ambient, kjer je tudi poudaril, da »je to sploh ena najpomembnejših stvaritev v mojem življenju, mislim da povsem neponovljiva. To je bila občutljiva naloga, saj je bilo treba v čudovitem, zaščitenem parku s prekrasnimi starimi cedrami, cipresami in borovci postaviti razmeroma velik objekt s 6000 kvadratnimi metri poslovnih prostorov. Menil sem, da hiša ne sme osiromašiti obstoječe ureditve, ampak mora dati parku novo dimenzijo, mu vdihniti novo kvaliteto in ga obogatiti. Zato so nastale zelene terase, zazelenjene strehe, pred zasteklitvami pa žaluzije, ki bi morale biti povsem zaraščene s popenjavkami. Skratka, trudili smo se, da bi napravili arhitekturo, ki se lepo vklaplja v naravno okolje, obenem pa tudi, da bi naredili za ljudi, ki bodo delali v tej hiši, čim bolj zanimiv ambient, funkcionalen, z oceanskim načinom dela, ki omogoča zelo racionalno izkoriščanje površin; a vendar prijeten, z lepim pogledom skozi okno, tak, da bi se v njem čudovito počutili, da bi radi in z veseljem delali.«

Lepota življenja in bivanja kot »sveti gral« Kobetovega ustvarjanja

Janez Kobe je v to, kar je govoril, dejansko tudi verjel; in je tudi s svojo zelo odločno in niti malo obotavljivo projektantsko roko in potezo tudi vse življenje vztrajno ustvarjal in uresničeval. Lepota življenja in bivanja, estetika, prijetna doživetja in prostori, ki so »povzdigovali duha«, vse to je bil »sveti gral« njegovega ustvarjanja.

Slovenska plaža, Budva // Arhitekt Janez Kobe // Foto: Arhiv BR

Spominjam se, kako mi je njegova, zdaj že pokojna mama Marina Kobe nekega septembrskega dne pred 20 leti na vrtu Špajze rekla: »Janez je bil že kot majhen otrok in tudi kasneje zmeraj zelo svoj, kar malce čudaški. Ampak srčno dober; že čisto majhen je bil resnično prava dobričina; prijatelji so bili od majhnega zanj vse; in kjer je le mogel in komur je mogel, je pomagal; on bi res rad, da bi vsi ljudje živeli v dobrem in lepem!«

Spominjam pa se tudi tega, kako sem v 28 letih najinega prijateljevanja neštetokrat osuplo ostajala brez besed ob vztrajno idealistični veri Janeza Kobeta v nujnost in samoumevnost neomajne arhitektske kolegialnosti, pa naj je slednja njemu in arhitekturnim kolegom, ki jih je cenil, še tako zasajala nože v hrbet; pa ob njegovi veri v dobro, ki mora na koncu zmagati; v resnico, ki je bila, je in bo, kot mi je rad rekel, pa če se vsi na glavo postavijo, ko jo skušajo zatreti; zato se je treba sprostiti, a vztrajati in je nikakor ne nehati iskati, mi je govoril, ko me je zelo narahlo skušal spodbuditi, da se vrnem k pisanju o arhitekturi, o čemer mi je še s smrtne postelje večkrat rekel, da »ti to počneš kot nihče na svetu, Ani«, pa da naj vztrajam pri vsem, kar sem v dolgih letih uvidela in spoznala; in da to naj nikar ne neham govoriti vsem, ki vedo; a še toliko bolj tistim, ki še ne vedo. Predvsem pa, je večkrat poudaril, več in neprestano bi bilo treba ljudem govoriti o lepoti, o tem, da imajo pravico do nje; da bi bilo prav, da svoja življenja preživijo v lepem in dobrem.

»Vztrajaj pri tem, piši, ne odnehaj,« mi je naročal tudi tisti septembrski petek lani, ko sva z možem službeno zelo hitela proti Biokovu, pa sem na Barjanski cesti rekla: »Daj, prosim, obrni na Opekarsko, pojdiva še enkrat do Janeza, ne vem, imam tako močan občutek, da naju čaka, da se moramo še videti, nekaj je.«

Kako naju je bil vesel! Čeprav je minilo v bistvu le nekaj ur, kar smo se nazadnje videli. Možu je naročal o hiši, se mu zahvaljeval za vso skrb in se veselil modrega neba in lanske močne septembrske ohladitve, ki je tako presenetljivo pobelila vrhove okoli Ljubljane, njemu pa prinesla olajšanje pri dihanju. »Vem, da ti ni bilo in ti ni lahko biti vse življenje v takem, Ana,« se je potem obrnil k meni, »a ti rečem, ne dopusti, ne izgubi vere vase, v vse kar si tako sama ustvarila, napisala, povedala vsem nam… ne oziraj se na prezir, na posmeh, na molk, na zlobo, Ani… ostani ti, piši, ne umolkni, zaradi sebe in zaradi vseh nas, ki vidimo, slišimo, čutimo, pa ne moremo, ne znamo tega tako povedati,« je počasi govoril, saj je bil to zanj velik napor in sem zato rekla: »Predahni malo, Janez, počivaj, preveč se boš utrudil. Še bova prišla, saj veš, nekaj dni in se vrneva, pa se spet vsak dan vidimo. Vsi trije bomo prišli.« On pa: »Oh, ja, se vas veselim! Ampak, to… Ne, ne, to bi ti pa rad povedal danes: odprla si ti kar nekaj velikih reči, to vedi, pa naj se še tako vsi delajo, da to ni nič; ne zmeni se zanje, to je zmeraj tu…v arhitekturi prav tako… pri tvojem delu…povsod… to nepriznavanje, prezir, pozaba… a vztrajaj, piši, ne odnehaj. In… vsaj tu in tam…kot nekdaj, kaj napiši, Ani, vrni se k arhitekturi, ne pozabi, ne zapusti je povsem, saj veš, ohranjena narava in dobra arhitektura, obe sta pomembni za življenje, za lepo, za dobro.« Prikimala sem in stisnila roko, ki mi jo je ponujal v slovo: »Vem, Janez, hvala, in prav to si najbolj ti: narava, cedre in hiša, ki jo napraviš okoli njih,« sem ga spomnila na njegovo pripoved o tem, kako je dejal, da je v bistvu stavbo Splošne plovbe »sprojektiral okoli dveh najmogočnejših ceder« in nadvse pazil, da dreves ne bi prizadel v tistem prelepem parku, »v tem nam pristno kažeš in odstiraš poti.« Rahlo in mirno, že zelo utrujeno se je ob tem nasmehnil: »Trudil sem se. Vedno sem si v resnici najbolj želel, da bi bilo vse dobro in lepo. Hvala tebi, vama, vam vsem trem za vse.« V veliki medsebojni hvaležnosti in vedrini smo se poslovili tisti dan, lepo, mirno, lahkosrčno.

Slovenska plaža, Budva // Arhitekt Janez Kobe // Foto: Arhiv BR

Prav to vztrajno stremljenje po lepem in dobrem; ta zavezanost lepoti, humanosti, tudi romantiki za Janeza Kobeta nikoli ni bilo le prazno besedičenje ali »igračkanje«, kaj šele kakšno »žongliranje« s cinično superiornostjo in posmehom, ampak najbolj imanenten notranji vzgib in imperativ njegove pristne, izvirne in z najbolj čistim humanizmom prežete ustvarjalne in življenjske drže.

»Romantiko omenjate povsem iskreno in brez cinizma?« sem ga kar malce osuplo vprašala v tistem davnem junijskem pogovoru leta 1996. On pa: »Seveda! Zakaj ne? Globoko in iskreno verjamem, da so lepe, sanjske počitnice nekaj, kar si želi doživeti vsak človek; da je prav, da jih doživlja, in to v ambientih, kjer je mogoče tudi sanjariti, kjer je življenje lepo, humano, človeka vredno.«

Humanistično in prostorsko osveščena budvanska javnost si zlepa ne bo pustila vzeti, kar je tako srčno in zavzeto ustvaril Janez Kobe

Tak je bil arhitekt Janez Kobe v resnici. In tak je ustvaril ne le stavbo Splošne plovbe v Portorožu, ampak vse svoje arhitekturne stvaritve. In tak je sredi osemdesetih s svojim humanističnim esprijem, s svojim estetskim čutom in s stremljenjem k lepemu, z veščo arhitekturno in urbanistično roko spremenil 40 hektarjev potresno razdejane Budve v nekakšen svojevrsten rajski vrt in ambient, ki so ga kot takega prepoznali in vzeli za svojega ne le vsi, ki so si tu zaželeli preživeti in so v 40 letih kdaj preživeli svoje »sanjske počitnice«, ampak tudi vsi, ki so v Budvi doma.

Zadnje tri mesece, nazadnje pred tednom dni, 4. decembra 2025, se kar vrstijo odločni protesti prebivalcev Budve in zaposlenih v »Budvanski rivijeri«, ki skupaj z nevladnimi organizacijami in arhitekti opozarjajo mestne in državne oblasti, da se z načrti uničenja Kobetove Slovenske plaže ne strinjajo in ne bodo nanje pristali. Oblasti so se po začetni evforiji nad navidezno nadvse »mamljivo« investitorjevo ponudbo zaenkrat ogrnile v molk. Tamkajšnji prebivalci pa nikakor ne!

V ostrem nasprotju z ljubljanskim in slovenskim visoko salonskim kaviar aktivizmom, pa tudi s posameznimi deli arhitekturne in prostorske stroke, ki se v maniri pravih rimskih orgij vsako leto mastijo z milijoni nevladnih evrov, s katerimi jih državni in mestni oblastniki z zlatimi verigami in z diamantno posutimi nagobčniki držijo na utišani uzdi, tako da je tem »prvoborcem in prvoborkam« očitno popolnoma vseeno, ali bodo v kratkem požirali pitno vodo polno gnojnice; pa, ali jim bodo uničili takšno prostorsko, arhitekturno in ambientalno vrednoto, kot je Plečnikova tržnica; razdejali ljubljansko železniško postajo; uničili Grajski grič; in s sežigalnico zastrupili zrak, ki je že zdaj med najslabšimi v Evropi; da o očitnem priklanjanju teh nevladnih zombijev, ki brezbrižno ali pa celo s ploskanjem pritrjujejo uničevanju najbolj dragocenih slovenskih naravnih vrednot z agresivnimi poskusi umeščanja industrijskih energetskih zablod v najbolj neokrnjeno naravo in prostor; no, v nasprotju s katastrofalno podobo slovenske civilne družbe, ki, jasno, bogato »nagrajena«, pristaja na bedno hlapčevsko vlogo »shitmakerjev« in »dirty job« orodij v rokah vladajočih oblastnikov ter njihovih ideoloških, kapitalskih in interesnih ozadij, se zdi budvanska civilna družba mnogo bolj državljansko odgovorna in zavedna ter prostorsko in humanistično osveščena in iskreno zavzeta za lepo, humano, človeka vredno življenje in bivanje, takšno, kakršno je bilo prav pri vsaki ustvarjalni nalogi tudi v središču misli, duše in srca arhitekta Janeza Kobeta.

Ljudem v Budvi je Janez Kobe vse to pred več kot 40 leti res najbolj pristno, predano, zavzeto in izvirno ustvarjalno dal. Zdaj je na njih, da se za to bojujejo, si to izborijo in ohranijo: ne le zanj, ne le zaradi njega in vsega, kar je tam bilo; ampak predvsem zase in za vse, kar bi tam še lahko bilo; in bo!

Arhitekt Janez Kobe, junija 1996 // Foto: Dragan Arrigler

Več: »ROMANTIKA OB VODI«, Ana Ašič, Dragan Arrigler, Revija Jana AMBIENT, št. 11, september 1996, Intervju z arhitektom Janezom Kobetom, Ana Ašič za Ambient, 19. junija 1996 – 1

Slovenska plaža, Budva // Arhitekt Janez Kobe // Foto: Arhiv BR

Po novici je zgodba. Za njo smo mi.

NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.

Od narave. Do umetnosti.

ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.

ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.

https://anaasicsic.com

Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com

asicanasic@gmail.com

Odgovorna urednica

Ana Ašič

Majhen portal. Za velike zgodbe.

Foto: Ana Ašič

Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za izvirno, angažirano, kritično, pristno, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!

DONACIJA SIC!

Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom

Izdajatelj

HIŠA ZVEZD

Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

Svetimo v temi!