A ob vseh vprašanjih in odgovorih je najbolj bistveno predvsem eno. Naj imamo takšen model lovstva, kot ga trenutno poznamo na Slovenskem; ali model lovne pravice na podlagi lastništva zemlje in gozdov; ali pa kakšno njuno hibridno različico; pri vseh je najbolj pomemben skrben in učinkovit nadzor! Pa transparentnost! In koruptivna nekontaminiranost lovstva ter vsega, povezanega z njim! In, seveda, osebna odgovornost, etika ter kultura duha in srca vsakega lovca posebej! Lovec je v gozdu s puško v rokah največkrat sam! To vedno znova poudarjajo izkušeni lovci. Če je, ali če ni lastnik gozda ali zemlje, ni tako pomembno, kot je v tistem trenutku življenja in smrti pomembno, da ima v sebi kulturo, lovsko etiko, naravovarstveno in človeško senzibilnost, poštenost in širino duha dolgoročno skrbnega gospodarja. Če je tako, potem se ob vzajemnem učinkovitem nadzoru v nobenem primeru nikomur ni treba bati za divjad in velike zveri in naravo! Če tega ni, pa itak prav nič ne pomaga! Lahko je divjad tisočkrat »državna« ali »javna« ali pa »res nullius«, ko legitimno pridrvijo v gozd podivjani krvoločni streljači, ko takšni lovci in njihovi simpatizerji v spregi z brezvestnimi politikanti in nenasitnimi zaslužkarji v zasebnih, državnih ali javnih loviščih dobijo glavno besedo pri upravljanju z divjadjo, je to zmeraj začetek njenega konca! Več…
Tag: Ana Ašič
»NARAVA JE MOČNEJŠA OD NAS, A SE VENDAR NE MORE KAR TAKO OVITI V BALONAR IN V ZGODNJEM JUTRU ODKORAKATI IZ PATOLOGIJE IN ZLORABE V NOVO ŽIVLJENJE!«
Danes je svetovni dan Zemlje, karkoli že to pomeni. Mediji in neskončno institucij vseh vrst in svetovni splet in sploh vse, kamorkoli se obrneš, povsod se bleščijo visoko leteče misli o pomenu skrbi za naš planet in naravo in za vse, od česar je odvisno naše življenje na Zemlji. To je ta dan. Že desetletja je tako. Devet tednov in pol, smo pred dvema letoma ugotovili v naši istoimenski zgodbi, je od marca do konca maja samih spomladanskih praznikov narave; potem pa seveda znova in naprej, novih devet tednov in pol čez poletje in v jesen. Osveščanje o pomenu in skrbi za okolje in naravo je seveda dragoceno, koliko pa je ob vseh, za vse to govorjenje vsako leto potrošenih milijonih dejansko narejenega za naravo, njeno resnično ohranjanje in s tem tudi naše življenje v njej, pa je in ostaja velika enigma globalnega sveta. Natanko pred dvemi leti je naše življenje zelo rigidno determiniral koronavirus; in, nam ga v bistvu še zmeraj. Le da bolj prikrito in »utopljeno« v drugačne politične intencije. Dva dni pred volitvami, ob katerih se je letos očitno »odpeljalo« tudi ljudem, za katere smo verjeli, da njihova razsodnost vendarle ne bo klecnila pred ničevostjo lažnih obljub in lastne narcisoidne nečimrnosti, lahko vidimo onesnaženo Sočo in pozive k intenzivnemu streljanju divjadi in zavarovanih velikih zveri, ter nesporno dejstvo, da ni nikjer, v nobeni politični opciji, ne levo in ne desno, najmanj pa tam, kjer se deklarirajo »zeleno«, nobene resne, prave, resnične in zrele politične misli in vzdržnostne zavzetosti za iskreno in odgovorno varovanje okolja in narave in našega življenja z njo. Ja, z njo! Z naravo! In ne nad njo! Naj še tako mislimo in verjamemo, da jo je mogoče odnesti brez posledic, pa naj ravnamo z naravo kakor nam pade na pamet, je vendarle res, da tako, kot ne more ona odkorakati iz patologije, v katero smo jo potegnili; se tudi mi ne bomo rešili iz uničujočega vrtinca, če ne bomo zares in složno rekli zlorabi narave ne! Več…
»LOVCI SMO LOVCI! PRI LOVU NAS ZAVEZUJE ISTI PRINCIP TER KODEKS ETIKE IN ČASTI, PA NAJ SMO IZ LOVSKIH DRUŽIN ALI IZ LOVIŠČ S POSEBNIM NAMENOM!«
Ker smo zadnje čase, še posebej ob eklatantnem poskusu Ministrstva za kmetijstvo, da državna lovišča v enem delu premakne iz rok poklicnih lovcev v roke lovcev iz lovskih družin, vse pogosteje soočeni z vse bolj perečim vprašanjem, kako ob poklicnih lovcih, ki so v naši državi zaposleni v državnih loviščih s posebnim namenom, z eno besedo imenovati vse ostale lovce tako, da je opazna distinkcija med poklicnimi in drugimi slovenskimi lovci, smo o tem malce povprašali nekatere naše stalne bralce iz lovske, laične in kritične javnosti. Ker so nas že pred tem posamični odzivi opozorili na to, da je izraz »ljubiteljski« lovci za marsikoga vsaj rahlo delikaten, smo najprej vprašali, ali je to res tako kočljivo; in, zakaj je tako. In še: Kako z eno besedo imenovati in od poklicnih lovcev razlikovati lovce iz lovskih družin? Nepoklicni? Volonterski? Prostovoljni? Ali kaj drugega? In, katero dihotomijo uporabljati? Poklicni in nepoklicni? Ljubiteljski in neljubiteljski? Prostovoljni in neprostovoljni? Ali kaj drugega? Pri tem smo vse vprašane lovce lepo prosili, da brez »hierarhičnih« zadržkov izrazijo svoje osebno mnenje in videnje, saj nas je zanimalo prav to; in nikakor ne uradna stališča slovenske lovske organizacije, njenih delov, komisij ali lovskih družin. Več…
»BOG NE PRENESE SOVRAŠTVA, NE SPREJEMA MOLITEV BREZ LJUBEZNI!«
»Juda, ustavi se! Ti, ki prodajaš življenje, ti, ki izdajaš prijatelje, ti, ki se rokuješ z zlom; Juda, ustavi se, Gospod je vstal! Magdalena, obriši solze in vsem povej: nič več prelivanja krvi, nič več dvomov in laži, nič več strahov in samote; »Gospod je vstal, srečala sem ga v vrtu ob sončnem vzhodu! Aleluja!« nas v svoji letošnji velikonočni pesmi vabi pesnik in frančiškan p. Pavle Jakop v izjemen trenutek velikonočne skrivnosti, ki odtlej ožarja mnoga jutra z novim upanjem. Bolj kot kdaj koli ga potrebuje ta svet, mi vsi, to upanje, ta »sončni vzhod«, ta edinstven trenutek radosti, ko iz vzhičenega srca privre veliko in neskaljeno veselje! Naj smo še tako žalostni in potrti in bolni in ranjeni in s tem svetom polni vsega hudega, dragi bralci in bralke, zazrimo se v sijočo zarjo velikonočnega jutra, odložimo v njeno luč vso temo naših bolečin in se nasmehnimo večnemu življenju, ki je onkraj vsakega križa in trpljenja. Naj se ustavi zlo! In vstane ljubezen! Več…
»ČE JE ČLOVEK GENTLEMAN, VE POPOLNOMA DOVOLJ. ČE NI, MU VSE, KAR VE, SAMO ŠKODUJE.« IN, ALI JE »UNFORGIVEN« RES VSE, KAR IMA PREDSEDNIK LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE SPOROČITI SLOVENSKI JAVNOSTI!?!
Manj ko se maramo, bolj ko si stojimo nasproti, bolj pomembna je vljudna komunikacija, saj nevljudno, grobo in sovražno pozdravljanje le poglablja in ustvarja dodatne nepremostljive prepade, ki zaprejo vse poti vsem. To je sicer na osebni ravni odločitev vsakega posameznika posebej. Nenazadnje ima vsakdo pravico, da poseka vezi in se izolira od vseh. Ko pa ta posameznik predstavlja neko skupino ljudi, institucijo, stranko, organizacijo in del neke politične ali interesne javnosti, dobi vsa stvar drug pomen, drugo »rezonanco«, drug »šajn«! Dodatno seveda, če se ob nevljudnem, arogantnem in žaljivem komunikacijskem in vedenjskem »zdrsu«, takšno obnašanje naknadno opravičuje z najrazličnejšimi izgovori, še posebej pa s sklicevanjem na neke »vrednote«, ki da so nad tem najbolj osnovnim humanim vrednostnim temeljem! Več…
PROBLEM NI V POŽARJU, AMPAK V POŽARU! V POŽIGU IN OPUSTOŠENJU, KI SE Z NEVARNO »OZONSKO LUKNJO« ZASTRAŠEVANJA NOVINARJEV IN NOVINARK SUBTILNO ŠIRI V SLOVENSKEM MEDIJSKEM IN »DEMOKRATIČNEM« DISKURZU IN PROSTORU!
Tu je vsake novinarske romantike konec! Na tem mestu ni več niti najmanj pomembno, za koga poimensko gre! V tem smislu aktualni problem »pripora« in mahanja z odvetniki in rožljanja s tožbami in vse zastraševanje in vznemirjanje in izživljanje nad neodvisnimi spletnimi portali v resnici ni v prvi vrsti pri Požarju! Ali pri meni! Ali pri kom drugem. Problem je v požaru! V požigu in opustošenju, ki se z nevarno »ozonsko luknjo« različnih, bolj ali manj perfidnih oblik ustrahovanja novinarjev in novinark, subtilno širi v slovenski medijski in »demokratični« atmosferi! Na levi! Na desni! In vmes! Ter povsod okoli! Etika in spoštovanje profesionalnih standardov sta conditio sine qua non našega poklica, ne pa tudi strah, zavedna in nezavedna nelagodnost in konstantna zaskrbljenost! Novinarjev in novinark ne sme biti strah! Ne sme se nas neutemeljeno vznemirjati! Se nad nami izživljati! Ter nas s tem, da se moramo braniti pred neutemeljenimi obtožbami in grožnjami s pripori, odvračati od našega dela! Novinarji in novinarke se ne smemo bati, kaj nas bo doletelo; ne smemo misliti na to, kaj se bo zgodilo; kaj bo nas in naše najbližje, prijatelje in sodelavce zadelo, če bomo na etičnih temeljih in po najvišjih poklicnih standardih javnost in odločevalce seznanjali z resnico! Pa naj jo tisti, ki jih to zadeva in razkriva, še tako travmatično percepirajo! Več…
»S TO POTEZO, KI SO SI JO PRI LOVIŠČIH S POSEBNIM NAMENOM PRIVOŠČILI POSAMEZNIKI V LOVSKI ZVEZI SLOVENIJE, SE RUŠI 115 LETNA TRADICIJA SLOVENSKEGA LOVSTVA!«
»Že zdavnaj bi morali o tem razpravljati in bi bilo vse zelo hitro jasno! Videla bi se želja lovcev, da lovstvo ostane v javnem interesu; in, da slovenska lovska organizacija je in ostane del civilne družbe! Žal, tudi današnji posvet najverjetneje ne bo prinesel kaj dobrega za slovensko lovstvo,« je zapisal arhitekt Boštjan Češarek, starešina Lovske družine Ribnica, ki nam je v objavo poslal stališče, naslovljeno na Branka Zlobka, predsednika Zveze lovskih družin Kočevje, ki je, kot že rečeno, tudi predsednik Nadzornega odbora Lovske zveze Slovenije. Češarku se je pri tem pridružil tudi Jože Kure, starešina Lovske družine Kočevje; kot poudarjata oba, njune poglede podpira vsaj 10 starešin v Zvezi lovskih družin Kočevje in številni po Sloveniji. V krajših pogovorih, ko smo preverjali avtentičnost in resničnost sporočila, sta oba poudarila, da je čas, da se slovensko lovstvo dvigne nad politične igrice; da ostane del civilne družbe in se vrne k slovenski lovski tradiciji in naravi! Več…
ČAS DIVJEGA PETELINA!
Zdaj prihaja njegov čas! In, evo, danes, zadnji ponedeljek v marcu je, pa že beremo na spletni strani Lovske zveze Slovenije, kako se je »predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač sestal z ministrom za okolje in prostor mag. Andrejem Vizjakom« in »sta se pogovarjala o ukrepih za prihodnost divjega petelina in o sodelovanju med državami na tem področju«. Točno tako je napisano! In to je tudi vse, kar je povedano. Moram reči in priznati, da še nikoli nisem tako dolgo brala tako kratke novice! Več…
NAJVEČ IN VSE V MOJEM ŽIVLJENJU JE TO, DA SEM MAMA!
Preplavlja me globoka, neizmerna hvaležnost do mami, ki je takrat rekla: »Fiat! Zgodi se!«; in ki mi že vse življenje predaja neprecenljivo dediščino tega, kako za tiste, ki jih imaš rad, ki so del tvojega življenja, kako zanje narediti vse! in še več, kot je v tvoji moči! Pa naj bo karkoli! Mami, res, iz srca hvala! In prav tako me preveva velika, neizmerna hvaležnost za moja otroka, za hčerko in za sina, za sinovo dekle in za otroke mojih prijateljev; pa za vse, ki so, ki ste v mojem življenju; in ste mi dali priložnost, da kdaj kaj naredim za vas. Najbolj bolijo besede, ki jih nimaš komu izreči; nasmehi, ki jih nimaš s kom izmenjati; naklonjenost, ki pada v prazno; dotiki, ki jih nimaš komu dati. Za vse to, kar ste sprejeli od mene, vam hvala. Blagoslovljena, to danes zaradi vseh vas čutim, da sem. In vse, kar si želim je, da takšna tudi odidem. Več…
KAJ VSE SKRIVAJO? IN, KAJ ODKRIVAJO SLOVENSKI GOZDOVI? ŠE ZMERAJ AMNEZIJO? ALI SPOMIN? PA, ZAKAJ JE SREDI TEGA GOZDA ENA POPOLNOMA BREZVEZNA FOTOGRAFIJA NENADOMA TAKO POMEMBNA, DA »DROBI« VSE POD SEBOJ!?!
Gozdovi pa, tudi in še zlasti slovenski, še zmeraj skrivajo veliko vsega. Starega. A tudi vse več novega. Za knjige in filme in stotine preiskovalnih novinarskih tekstov je teh zgodb tod, po teh hostah, ki bi jih bilo treba vse lepo na sonce »obrniti«; preruvati »jase« in v »podzemlju« poiskati škodljivce, zaradi katerih usiha zelenje in življenje na slovenskih tleh. Le kaj nam ob vsem iskanju priljubljene hrane in zatiranju ogrcev majskih hroščev v resnici še želijo in očitno dopovedujejo divji prašiči, ko tako vztrajno na vseh koncih Slovenije rijejo po tej naši zemlji!?! Se bo res treba tega temeljito lotiti! In se ne ustaviti! Pa če bo ob tem še tak halo! Če se bo še tako »vpilo« in »streljalo« iz vseh »cevi«. Kar se skriva, bo treba odkriti! Kar se odkrije, bo treba prenesti! Ni divji prašič zloben, ker pač zaznava in najde požrešne žuželke! In tudi novinarske »zlohotnice« ne, če hote ali nehote najdejo in potem, ja, to pa zelo zavestno, obelodanijo reči, ki bi jih nekateri najraje ne le skrili, ampak tudi izbrisali! In za zmeraj pozabili! Več…